Jedro

Za obstoj kršitve pravice do tedenskega počitka v zvezi z opravljanjem dela vodnega zaupnika bi tožnik moral izkazati, da je ravno na dela prost dan na zahtevo poveljnika voda moral podati mnenje o zadevah, ki jih je vojaška oseba uveljavljala po službeni poti (tretji odstavek 41. člena ZSSloV) oziroma, da je ravno takrat, zaradi zakonske zahteve, da to stori brez odlašanja, nadrejenemu moral po službeni poti posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo, s katero se je nanj obrnila vojaška oseba (prvi odstavek 41. člena ZSSloV) ali pa da je ravno na tak dan nadrejene moral seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, v okviru obveznosti, da jih s tem seznanja po potrebi oz. najmanj enkrat mesečno (drugi odstavek 41. člena ZSSloV).

Izrek

I. Reviziji se ugodi, odločbe sodišč druge in prve stopnje se razveljavijo in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 4.469,01 EUR iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času sodelovanja na mirovni misiji Joint Enterprise na Kosovem, v obdobju od 12. 3. 2013 do 30. 9. 2013. Z dopolnilnim sklepom je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne še stroške sodnih taks.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi zoper sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči sodišča prve stopnje.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 4/2021 z dne 2. 2. 2021 dopustilo revizijo glede vprašanj: – ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene; – ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zgolj povzelo stališče prve stopnje in se ni opredelilo do ocene tožnikovega dela kot vodnega zaupnika; – ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

4. Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodbi nižjih sodišč ne ustrezata standardu ustrezne obrazloženosti, pri čemer se sodišče druge stopnje do večine pritožbenih navedb ni obrazloženo opredelilo ali pa se sploh ni opredelilo. Trditvena podlaga, ki jo je podal tožnik, ne predstavlja zadostnega okvira za ugotavljanje odločilnih dejstev. Tožnik bi moral za dneve, ki so v predloženi evidenci opredeljeni kot dnevi tedenskega počitka, natančno navesti dela in naloge, ki jih je ta dan opravljal in to tudi dokazati. Tožnik tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel. Do prvega naroka za glavno obravnavo je podal povsem pavšalne in splošne navedbe, ni pa konkretno navedel, kaj naj bi takrat delal in tudi ne, kdaj naj bi ta opravila opravljal, kako pogoste in po čigavem ukazu. Tožena stranka je predložila evidence, iz katerih so jasno razvidni posamezni dnevi tedenskega počitka. S predložitvijo teh evidenc se je dokazno breme glede nezagotavljanja prostega dne na misiji ponovno prevalilo na tožnika, zato bi moral zatrjevati in izkazati, katere delovne zadolžitve je opravljal na vsakega od dnevov, ki jih je tožena stranka navedla kot proste, kaj so te naloge obsegale, pa tudi koliko časa in po čigavem ukazu je delal. Opozarja, da sta izpovedbe prič M. T. in J. K. diametralno nasprotni izpovedbi tožnika in z njegove strani predlaganih prič. Sodišče bi zato moralo natančno obrazložiti, zakaj nekaterim pričam verjame in zakaj drugim ne verjame. Takšnemu standardu obrazložitve sodišča prve stopnje ni zadostilo, sodišče druge stopnje pa se do obrazloženih pritožbenih očitkov tožene stranke sploh ni opredelilo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Določbe Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007) in Pravil službe v Slovenski vojski (PSSV, Ur. l. RS, št. 84/2009) ne daje podlage za zaključek, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika samo po sebi pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka. Iz teh določb izhajajo formalne naloge vodnega zaupnika, ki štejejo v delovno obveznost. Neformalni pogovori s sovojaki, ki naj bi potekali zlasti ob nedeljah, ne sodijo v delovno obveznost tožnika. Tožena stranka je že pritožbi opozorila, da zadolžitve, na katerih sodišče prve stopnje temelji odškodninsko odgovornost tožene stranke, nikakor ne pomeni opravljanje dela za delodajalca in da tudi ni izkazano, da je tožnik ves čas opravljal funkcijo vodnega zaupnika in da je na popolnoma vsak prosti dan opravljal delo za delodajalca.

5. Tožnik je v odgovoru na revizijo prerekal revizijske navedbe in predlagal zavrnitev revizije kot neutemeljene.

6. Revizija je utemeljena.

7. V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dovoljena.

- K vprašanju, ali sta sodišči nižjih stopenj bistveno kršili določbe pravdnega postopka glede trditvenega in dokaznega bremena ter glede oblikovanja dokazne ocene.

8. V tožbi in v pripravljalni vlogi, ki jo je tožnik vložil na prvem naroku za glavno obravnavo, je tožnik kot trditveno podlago zahtevka za plačilo odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka navajal: – da je bil (samo on) zadolžen za vsakodnevno delovanje skladišča, kjer se je nahajala vsa potrebna vojaška oprema in vsi rezervni deli; – da je skladišče pokrivalo vse potrebe vseh pripadnikov, tako da je delovalo vsak dan, od jutra do večera, – da tožnik nikoli ni imel prostega dne, če že ni skrbel za obratovanje skladišča pa je o svojem delu ter o stanju v skladišču moral izdelovati poročila in redno poročati nadrejenim, – tožnik je delo opravljal vsak dan, počitek sploh ni bil predviden in ga tožnik ni koristil; – tožnik je bil izbran za vodnega zaupnika in je v okviru te naloge moral stalno preverjati vzdušje in pripadnike na misiji ter o morebitnih odstopanjih in varnostnih tveganjih poročati nadrejenemu; – nalogo vodnega zaupnika je moral opravljati v obliki neformalnih pogovorov s sovojaki, kar je lahko izvajal zlasti ob nedeljah, ko ni bilo toliko drugih nalog in je bilo bolj sproščeno vzdušje.

9. S tem je tožnik formalno sicer zadostil trditvenemu bremenu, res pa je, da so te navedbe dokaj splošne. Tožnik je kršitev pravice do tedenskega počitka utemeljeval predvsem z naravo dela skladiščnika in vodnega zaupnika, zaradi katere je moral biti vedno na razpolago in se odzvati tudi ob dela prostih dnevih, če so potrebovali material iz skladišča ali pa če se pripadnik vojske želi obrniti nanj kot na vodnega zaupnika. Če je tožnik prav vsak dan moral opravljati delo, kot smiselno izhaja iz njegovih trditev, potem mu tedenski počitek ni bil zagotovljen. Navedeno pomeni, da tožnik z zatrjevanjem, da je prav vsak dan na misiji opravljal delo formalno zadostil trditvenemu bremenu. S predlaganjem dokazov, ki naj bi zatrjevali te trditve, je tožnik zadostil tudi dokaznemu bremenu. Drugo pa je vprašanje, ali je te svoje trditve res dokazal in je bilo pravilno uporabljeno materialno pravo. Navedeno pomeni, da revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi z uporabo pravil ZPP o trditvenem in dokaznem bremenu.

10. Pač pa revizija utemeljeno graja oblikovanje dokazne ocene sodišča glede vprašanja, ali je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka zaradi dela, ki ga je opravljal kot skladiščnik (glede opravljanja funkcije vodnega zaupnika se ta presoja bolj veže na vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, kar bo razloženo v nadaljevanju). Ob diametralno nasprotnih izpovedbah tožnika, in prič R. Z. in D. F. na eni strani ter prič J. K. in M. B. na drugi strani bi sodišče moralo natančno pojasniti, zakaj verjame tožniku in njegovima pričama in zakaj ne verjame obema nadrejenima. Priči M. T. in J. K. sta namreč izpovedala, da logistični vod ob nedeljah ni imel nobenih aktivnosti in je bil cel vod prost (kar pomeni, da je bil prost tudi tožnik). Tožnik, R. Z. in D. F. pa so izpovedovali, da je bil tožnik edini skladiščnik in da je moral tudi ob nedeljah odpreti skladišče, če so kaj rabili iz njega. Sodišče prve stopnje dejansko sploh ni opravilo tehtanja med nasprotujočimi si izjavami navedenih prič. V tem delu je zgolj povzelo izpovedbo priče M. T., da so morali pripadnikom zagotoviti en prost dan v tednu, da je v logističnem vodu (njegov pripadnik je bil tudi tožnik) to bilo ob nedeljah, ko je bilo manj ali celo nič dela. Prav tako je povzelo izpovedbe tožnika D. F. in R. Z., ni pa vseh teh izpovedb primerjalo med seboj in končne dokazne ocene obrazložilo s tem, da bi pojasnilo, zakaj verjame tožniku in pričama, ki ju je predlagal. Pri tem je priča R. Z. tudi sam vložil enako tožbo kot tožnik. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ne verjame pričama M. T. in J. K.; izpovedbe slednjega v tem delu niti ni povzelo, še manj pa dokazno ocenilo.

11. Takšna dokazna ocena, še zlasti, ker gre za med seboj izključujoče se dokaze, ne ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP. Ta določa, da sodišče na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. To metodološko napotilo od sodišča zahteva, da najprej argumentirano ovrednoti vsak dokaz posebej (pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi), tako ovrednotene dokaze pa mora primerjati med seboj. Vsi tisti dokazi, ki govorijo za resničnost ali neresničnost trditve o določenem dejstvu, se združijo v celoto. Sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka.1

12. Sodišče prve stopnje takšnega vrednotenja navedenih dokazov ni opravilo, zato je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. To kršitev pa je ponovilo tudi sodišče druge stopnje, saj ni ustrezno odgovorilo na pritožbene navedbe v zvezi s to kršitvijo. Ob izrecnem opozorilu na izključujočo se naravo izpovedb navedenih prič, ne zadošča odgovor pritožbenega sodišča, da je prvostopenjsko sodišče izpostavilo tiste dele izpovedb prič in tožnika, ki jih je štelo za odločilne, kar po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo selektivno. Neustrezen je tudi odgovor drugostopenjskega sodišča, da je sodišče prve stopnje izpovedbe vseh prič pravilno povzelo. Bistvo dokazne ocene je tehtanje prepričljivosti dokazov, še zlasti če si ti medsebojno nasprotujejo, ter obrazložitev, zakaj sodišče določenemu dokazu verjame bolj kot drugemu.

13. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka glede oblikovanja dokazne ocene.

- K vprašanju, ali je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je zgolj povzelo stališče prve stopnje in se ni opredelilo do ocene tožnikovega dela kot vodnega zaupnika.

14. Tožena stranka je neutemeljenost tožnikovih trditev, da mu je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika, dokazovala tudi z dejstvom, da je bil tožnik v službeni oceni po kriteriju sposobnost sodelovanja in delovanja v timu ocenjen z oceno 2, pri čemer je ocenjevalec v utemeljitvi ocene zapisal, da je ocena takšna (gre za relativno slabo oceno, saj je razpon od 1 do 5; z oceno 2 pa je bil tožnik ocenjen samo še po enem kriteriju, in sicer po kriteriju osebnega zgleda), ker je ocenjevalec od tožnika kot vodnega zaupnika pričakoval več motiviranosti in skrbi za pripadnike voda.

15. Sodišče prve stopnje je te navedbe tožene stranke zavrnilo kot nebistvene češ, da ne morejo vplivati na ugotovitev, da je tožnik delo opravljal tudi na dneve, ko bi moral biti prost. Sodišče druge stopnje ni izrecno odgovorilo na pritožbeno grajo, da ravno iz službene ocene izhaja, da tožnik dela (vodnega zaupnika) ni opravljal dnevno. Vendar pa zgolj zato ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Službena ocena, iz katere izhaja, da je tožnik slabo opravljal funkcijo vodnega zaupnika, sicer lahko kaže na neprepričljivost tožnikovih trditev, da je kot vodni zaupnik moral delati prav vsak dan, saj v takšnem primeru nadrejeni tožnika po tem kriteriju verjetno ne bi ocenjeval z oceno zadovoljivo, kar pomeni pod pričakovanji. Vendar pa slaba službena ocena ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu. Če bi tožnik dokazal, da je delo vodnega zaupnika, kakor je opredeljeno v veljavnih predpisih (o tem več v nadaljevanju v zvezi s tretjim dopuščenim vprašanjem), moral opravljati prav vsak dan, bi bil tožbeni zahtevek utemeljen, kljub temu, da nadrejeni s tožnikovim delom ni bil zadovoljen.

17. Odgovor na drugo dopuščeno vprašanje se tako glasi, da sodišče druge stopnje ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ker se ni opredelilo do službene ocene v delu, ki se nanaša na tožnikovo opravljanje funkcije vodnega zaupnika.

- K vprašanju, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišča, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika pomeni kršitev pravice do tedenskega počitka.

18. Tožnik je bil na misiji izbran za vodnega zaupnika. Naloge vodnega zaupnika, ki bi lahko pomenile kršitev pravice do tedenskega počitka, so navedene v 41. členu Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007). V skladu s prvim odstavkom 41. člena ZSSloV vojaška oseba lahko namesto po službeni poti preko vodnega zaupnika posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oz. ravnanja drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči oz. sprejme vojaško osebo na uradni pogovor. V skladu z drugim odstavkom 41. člena ZSSloV vodni oz. četni zaupniki nadrejene seznanjajo po potrebi oz. najmanj enkrat mesečno z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote. Tretji odstavek 41. člena ZSSloV pa določa, da poveljnik voda ali čete oz. nadrejeni pri odločanju v zadevah, ki jih uveljavlja vojaško oseba po službeno poti, lahko predhodno zahteva mnenje vodnega ali četnega zaupnika.

19. Navedene določbe pomenijo, da bi bila tožniku pravica do tedenskega počitka lahko kršena zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika, če bi moral ravno na dela prosti dan: – po službeni poti nadrejenemu posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo vojaške osebe v zvezi z aktom vodenja in poveljevanja oz. ravnanja drugih vojaških oseb ali nadrejenih, ki je v zvezi s to vojaško osebo; – nadrejene seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote oziroma bi jim moral na njihovo zahtevo podati mnenje v zvezi z zahtevami, ki jih vojaške osebe uveljavljajo po službeni poti.

20. Tožnik niti ni zatrjeval, da bi bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi takšnih obveznosti oz. zahtev nadrejenih, kaj takšnega tudi ne izhaja iz dokaznega postopka. Kršitev pravice do tedenskega počitka je utemeljeval s tem, da so se v času tedenskega počitka nanj s svojimi težavami obračali pripadniki voda oz. da se je v teh dneh tudi sam lahko posvetil pripadnikom. Pri tem tožnik funkcijo vodnega zaupnika razume kot nekakšno psihološko pomoč pripadnikom in pripravljenost na pogovore z njimi. Edini konkretni primer opravljanja dela zaupnika, o katerem je govoril tožnik, je bil v zvezi s pripadnikom D. F.,2 Izpovedoval pa je tudi o svoji pripravljenosti za neformalne pogovore s pripadniki voda.3 Vendar navedenega ni mogoče šteti za opravljanje dela po navodilih in pod nadzorom delodajalca, ki bi tožniku kratilo pravico do tedenskega počitka in tudi ne za opravljanje dela vodnega zaupnika, ki bi izhajalo neposredno iz zgoraj citiranih zakonskih opredelitev. Za obstoj takšne kršitve v zvezi z opravljanjem dela vodnega zaupnika bi tožnik moral izkazati, da je ravno na dela prost dan na zahtevo poveljnika voda moral podati mnenje o zadevah, ki jih je vojaška oseba uveljavljala po službeni poti (tretji odstavek 41. člena ZSSloV) oziroma, da je ravno takrat, zaradi zakonske zahteve, da to stori brez odlašanja, nadrejenemu moral po službeni poti posredovati predlog, prošnjo ali zahtevo, s katero se je nanj obrnila vojaška oseba (prvi odstavek 41. člena ZSSloV) ali pa da je ravno na tak dan nadrejene moral seznaniti z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote, v okviru obveznosti, da jih s tem seznanja po potrebi oz. najmanj enkrat mesečno (drugi odstavek 41. člena ZSSloV).

21. Tožnik nič od navedenega ni navajal in tudi ni dokazoval. Če bi navedena dela, ki bi lahko pomenila kršitev pravice do tedenskega počitka, dejansko opravljal v času, ko bi moral imeti tedenski počitek, bi to prav gotovo bilo dokazljivo s pomočjo dokumentacije pri toženi stranki. Za predloge, prošnje in zahteve, ki jih vojaška oseba namesto po službeni poti uveljavlja preko vodnega zaupnika, velja isto, kot velja za vloge, ki so dane po običajnem načinu komuniciranja v vojaški organizaciji, to je po službeni poti. Podrejeni ima pravico da takšne vloge naslovi na nadrejenega in da nanje dobi njegov odgovor. Vloge podrejenega ni mogoče zadržati ali zavreči. Če vojaška oseba ni zadovoljna z odgovorom, se lahko obrne na višjega nadrejenega, katerega odločitev je dokončna.

22. Kršitev pravice do tedenskega počitka tudi ni mogoče utemeljevati s tem, da ima vodni zaupnik v skladu s 100. točko PSSV neomejen dostop do pripadnikov svoje enote in pogovora z njimi. Tožena stranka v reviziji v zvezi s tem pravilno opozarja, da je vodni zaupnik tisti, ki ima neomejen dostop do pripadnikov in ne obratno, saj ima tudi on pravico do tedenskega počitka, ter da je on tisti, ki sklicuje sestanke s pripadniki. Če se je tožnik za neformalne pogovore s pripadniki voda odločil v prostem času, je to bila njegova odločitev in ne zahteva delodajalca.

23. Odgovor na tretje dopuščeno vprašanje se tako glasi, da opravljanje funkcije vodnega zaupnika samo po sebi ne pomeni kršitve pravice do tedenskega počitka. To bi bilo le v primeru, če bi moral vodni zaupnik na dan tedenskega počitka v okviru zakonske opredelitve te funkcije ali na zahtevo nadrejenih opravljati delo vodnega zaupnika, kar pa v tem sporu ni bilo ugotovljeno.

Odločitev o reviziji

24. Odškodnina zaradi kršitve pravice do tedenskega počitka je bila tožniku dosojena tako zaradi dela, ki naj bi ga ob prostih dnevih moral opraviti kot skladiščnik kot zaradi dela, ki naj bi ga (tudi) ob takšnih dnevih opravljal zaradi izvrševanja funkcije vodnega zaupnika. Zgoraj je že razloženo, da je bil glede na ugotovljene okoliščine materialnopravno zmoten zaključek sodišča, da je bila tožniku pravica do tedenskega počitka kršena zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika, vendar pa zgolj na tej podlagi vrhovno sodišče ne more spremeniti izpodbijane sodbe, saj je tožniku dosojena enotna odškodnina ob upoštevanju obeh navedenih podlag (delo skladiščnika in delo vodnega zaupnika, oboje tudi ob dnevih tedenskega počitka), pri čemer sta sodbi sodišč druge in prve stopnje glede vprašanja, ali je bila pravica do tedenskega počitka kršena zaradi opravljanja dela skladiščnika obremenjeni z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, kakor je to že razloženo v zvezi s prvim dopuščenim vprašanjem.

25. Na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP je vrhovno sodišče zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP, reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

26. V skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP je odločitev o stroških revizijskega postopka pridržalo za končno odločbo.

27. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Jan Zobec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, 2005, stran 92. 2 Tožnik je v zvezi s tem izpovedal: „Ravno F., ki je priča, je imel ful probleme, skoz je na skajpu visel in potem sem mu jaz rekel: „Daj nehaj težiti domačim, ker te imajo do tu gor“ in potem sem ga spravil, da sva začela teči in ko sva tekla, mi je sam priznal, da se je čisto spremenil. Drugače pa tako ni bilo kakšne sile“. 3 Tožnik je izpovedal, da je pogovore imel vsak dan, največkrat zvečer, še več pa čez vikend, enkrat z enim, drugič z drugim, vendar se razen F. ni spomnil nikogar drugega, ker ni bilo tako kritično, če pa bi kaj bilo, bi o tem poročal poročniku.