Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Vrhovno sodišče RS je v odločbah (VIII Ips 17/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 18/2020) zavzelo stališče, da je pri zagotavljanju tedenskih počitkov vojakom potrebno izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu in skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca.
Tožnik je trdil, da mu tedenski počitek, kljub temu, da so bili v evidencah prosti dnevi predvideni, ni bil omogočen izključno zaradi njegovega dela. Na misiji je bil v vodu za oskrbo, na oddelku vzdrževanja skladiščnih rezervnih delov in je skrbel za nabavo, izdajo in naročanje rezervnih delov za vojaška vozila iz Slovenije. Tedenskega počitka ni imel, ker so morali vozila urgentno popraviti, če se je kaj pokvarilo. Izpovedal je, da je dobil tedenski načrt dela, mesečni pregledi so bili planirani, urgentne zadeve pa se ni dalo planirati. V tedenskem načrtu ni bilo določeno, da je na dan, ki je v evidenci označen kot prost, v delavnici. Vendar pa je moral oditi v delavnico, če je bilo treba zaradi popravila vozila izdati rezervne dele ali narediti kaj drugega v delavnici. Tudi v nedeljo so bili avtomobili v obratovanju. Za skladišče je bil zadolžen samo on, mehaniki pa so bili trije.
I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.
II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožniku 4.469,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2018 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 896,85 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (II. točka izreka).
Sodišče prve stopnje je z dopolnilnim sklepom toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati sodno takso v višini 160,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je Vrhovno sodišče RS že v sodbi VIII Ips 21/2018 z dne 20. 11. 2018 zavzelo stališče, da je poseben pravni in dejanski položaj pripadnikov, ki opravljajo vojaško službo še posebej poudarjen na mednarodnih misijah v tujini in da spada med značilnosti mednarodne misije v tujini tudi to, da so pripadniki na območju misije podvrženi posebnemu režimu. Iz same definicije "povišane pripravljenosti", tudi v smislu oblačenja, opremljenosti, gibanja in bivanja, ki jo opredeljuje 9. točka 3. člena ZSSloV, izhaja, da gre za stanje, ki mora biti zagotovljeno zaradi posebne narave nalog, ki jih izvaja Slovenska vojska, in ta pripravljenost ne predstavlja nekega posebnega dela, pač pa režim, ki ga zahteva narava dela v vojski. Vrhovno sodišče RS v opravljanje dela ne šteje vseh tistih opravil, ki jih kot standardna za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji, kar pomeni skrb za osebno oborožitev, verjetno pa še kakšna druga opravila, kot so čiščenje snega in vžiganje vozil pozimi. V ta okvir spada tudi upoštevanje pravil Slovenske vojske in hišnega reda (postroj, vojaško pozdravljanje, omejenost alkohola, skrb za osebno higieno itd.). Tako je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. DoR 171/2018 z dne 4. 12. 2018 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno glede opredelitve, ali tudi nošenje uniforme, spoštovanj Pravil Slovenske vojske in pravil obnašanja v vojaški bazi vpliva na presojo, da pripadnik ne koristi tedenskega počitka oziroma pomeni opravljanje dela. Sodišče prve stopnje se je v drugi istovrstni zadevi že postavilo na stališče, da v kolikor je moral biti tožnik na prost dan urejen, da se je torej moral obriti, in v kolikor je šel na kosilo v uniformi, se še ne šteje, da ni imel prostega dneva. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje za tožnika trdila, da mu je bil tedenski počitek zagotovljen. Predložila je mesečne evidence delovne obremenitve. V dokaz svojih trditev je predlagala listinske dokaze in zaslišanje prič – poveljnika logističnega voda A.A. in vodnega podčastnika v logističnem vodu B.B.. Vrhovno sodišče RS je v sklepu opr. št. VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019 obrazložilo, da je za presojo glede zagotavljanja tedenskega počitka odločilno vprašanje, katere zadolžitve oziroma obveznosti je imel tožnik oziroma kaj je počel v dnevih, ko je po evidenci imel prosto, in da bi tožnik moral natančno navesti dela in naloge, ki jih je ta dan opravljal. V konkretnem sporu tožnik tega ni navedel in je do prvega naroka za glavno obravnavo podal le pavšalne in splošne navedbe, ni pa podal nobenih konkretnih navedb, katere naloge in opravila je opravil na dne, ko bi moral biti prost. Tožnik je zgolj pavšalno zatrjeval, da je bil vsakodnevno zadolžen za delovanje skladišča, da je moral izdelovati poročila in da je opravljal tudi druga opravila – čiščenja vozila, popravljanje vozil in da so ga vsak dan klicali, da odpre skladišče, izda opremo, orožje in da je moral imeti pregled nad skladiščem ter beležiti količine zalog. Tožnik je šele v prvi pripravljalni vlogi z dne 5. 3. 2020 začel trditi, da je opravljal tudi delo vodnega zaupnika in da je ob nedeljah zlasti opravljal neformalne pogovore s sovojaki. V skladu s 7. in 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Tožnik nosi trditveno in dokazno breme z minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljene pravice. Tožena stranka je navedla in izkazala, da je tožniku zagotavljala tedenski počitek in o tem vodila verodostojne mesečne evidence. Oba tožnikova nadrejena delavca sta potrdila pristnost in pravilnost evidenc. Tožena stranka je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu glede verodostojnosti evidenc. Zaključek sodišča, da je povsem neživljenjsko, da bi moral tožnik navesti vsako izposojo rezervnega dela ali vsak razgovor s pripadnikom, je po oceni tožene stranke napačen, saj je neživljenjska odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik vsakodnevno opravljal naloge skladiščnika in vodnega zaupnika. Tožnik na naroku dne 5. 3. 2020 na konkretna vprašanja sodnice ni znal pojasniti, kaj je delal na t. i. proste dneve, zato je dokazna ocena sodišča, da je tožnik vsakodnevno, to pomeni tudi na proste dneve, opravljal naloge skladiščnika, popolnoma zmotna. A.A., tožnikov nadrejeni, je izrecno potrdil, da logistični vod na nedeljo ni imel nič aktivnosti, da je bil celoten vod ob nedeljah prost. Sodišče tudi ni obrazložilo, zakaj so bolj prepričljive izpovedi tožnika in z njegove strani predlaganih prič kot prič predlaganih s strani tožene stranke. Kot je poudarilo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 32/2019 z dne 19. 11. 2019, standard obrazložene sodbe ne zadošča gola zavrnitev pritožbenih ugovorov brez konkretne obrazložitve. Sodišče se ni opredelilo, zakaj zaključuje, da tožniku ni bil zagotovljen 24-urni tedenski počitek. Tudi glede nalog vodnega zaupnika bi moral tožnik v trditveni podlagi za dneve, ki so navedeni v predloženi evidenci, natančno navesti dela in naloge, ki jih je na ta dan opravljal, in to tudi dokazati. Vodni zaupnik je zgolj posrednik oziroma prenosnik (poštar), ki zahtevo ali prošnjo posreduje nadrejenemu, kar pa ne pomeni, da vodni zaupnik zato ne more imeti niti dneva tedenskega počitka. Zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Z morebitnimi perečimi vprašanji dela enote vodni zaupnik nadrejene seznanja po potrebi oziroma najmanj enkrat mesečno, zato že po naravi stvari ne more biti neprestano na razpolago vojakom. Tožnik si je kot vodni zaupnik delo organiziral in razporejal sam. Nikjer v nobenih predpisih ni navedeno, da vodni zaupnik ne sme imeti dneva tedenskega počitka. Vodni zaupnik je na razpolago pripadnikom in nadrejenim za sestanke v službenem času, ne pa tudi v času počitka. V kolikor je tožnik efektivno opravljal pristojnosti vodnega zaupnika na dan tedenskega počitka, je to opravljal povsem po lastni iniciativi in s tem sam povzročil svoje oškodovanje. A.A. in B.B. sta izpovedala, da je vodni zaupnik le povezava z vojaki oziroma med vojaki in poveljujočimi. Nihče od nadrejenih ni zahteval, da tožnik kot vodni zaupnik opravlja delo na dan tedenskega počitka. Po zakonu pa tudi vodni zaupnik nima pristojnosti ali nalog psihologa, socialnega delavca ipd. Zato se ugotovitev sodišča v izpodbijani sodbi o tožnikovi vsakdanji vpetosti v funkcije vodnega zaupnika izkaže za zmotno. Tožnik je prost dan oziroma dan tedenskega počitka izrecno povezoval zgolj s tem, da je moral biti v bazi, uniformi, z neprebojnim jopičem in čelado, za kar pa je vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da v teh primerih ni mogoče govoriti, da je bila tožniku kršena pravica do tedenskega počitka.
3. Tožena stranka je vložila posebno pritožbo še zoper dopolnilni sklep o povračilu sodne takse v višini 160,00 EUR. V pritožbi navaja, da je zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. IV Pd 1058/2018 tožena stranka vložila pritožbo in v posledici napačne odločitve sodišča prve stopnje, da se zahtevku tožene stranke ugodi, predlaga tudi razveljavitev dopolnilnega sklepa, s katerim je sodišče toženi stranki naložilo plačilo sodne takse v višini 160,00 EUR.
4. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala trditve tožene stranke v pritožbi in navedla, da je bil tožnik edini skladiščnik na misiji in edini vodni zaupnik ves čas misije, kar so potrdile priče. Zato evidence obremenjenosti, ki se vodijo na ukaz in katere so vojaki dolžni podpisovati ne odražajo dejanskega stanja. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in priglaša stroške postopka.
5. Pritožbi nista utemeljeni.
6. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo.
7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima. Sodišče prve stopnje je korektno povzelo izpovedbe tožnika in prič C.C., D.D., A.A. in B.B. ter opravilo ustrezno vsebinsko sintezo.
8. Sodišče prve stopnje ni kršilo 8. člena ZPP. Ta določba je bistveno kršena v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, česar sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Posamezni dokazi so pravilno ocenjeni, pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe izpostavilo tiste dele izpovedi tožnika in prič, ki jih je štelo za odločilne, kar pa ne pomeni, da je izvedene dokaze upoštevalo selektivno, kot to navaja pritožba.
9. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno izhajalo iz določb 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) in 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nasl.), ki urejata pravico do tedenskega počitka. Sodišče je ugodilo zahtevku tožnika za plačilo odškodnine zaradi kršitve te pravice na mednarodni misiji (v obdobju od 12. 3. 2013 do 30. 9. 2013), pri tem pa je sledilo novejšim stališčem Vrhovnega sodišča RS, da je treba pri presoji, ali je vojaku na mednarodni misiji zagotovljen tedenski počitek, izhajati iz narave in namena te pravice.
10. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožnik prosti dan oziroma tedenski počitek izrecno povezoval zgolj s tem, da je moral biti v bazi, oblečen v uniformo, z neprebojnim jopičem in čelado. Dejansko je Vrhovno sodišče RS v odločbah (VIII Ips 17/2019, VIII Ips 18/2019, VIII Ips 31/2019, VIII Ips 3/2020 in VIII Ips 18/2020) zavzelo stališče, da je pri zagotavljanju tedenskih počitkov vojakom potrebno izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu in skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Revizijsko sodišče je poudarilo, da spoštovanje Pravil službe v Slovenski vojski (Pravila, Ur. l. RS, št. 84/2009) samo po sebi ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka, prav tako pa ne gre za neke aktivnosti, ki same po sebi pomenijo tudi izvrševanje delovnih nalog. Zato je treba ločiti pravila reda in obnašanja, ki se nenazadnje zahtevajo tudi v drugačnih sredinah, kot je vojaška baza, in delovne obveznosti. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da podvrženost pravilom, kar vključuje tudi nošenje uniforme in nedovoljenost zasebnih izhodov pri opravljanju vojaške službe, ni mogoče šteti za dolžnost, ki izključuje možnost tedenskega počitka. Prav tako je zavzelo stališče, da tudi postroj ob dvigu zastave ni opravilo ali dejavnost, ki bi zahtevala nek poseben psihofizični napor in zaradi tega preprečevala možnost tedenskega počitka ali ga celo izključevala. Enako stališče je zavzelo tudi glede udeležbe na jutranji vadbi. Glede udeležbe na sestankih pa je zavzelo stališče, da je za presojo, ali so takšni sestanki lahko pomenili delovno obveznost posameznega pripadnika Slovenske vojske na misiji in s tem kršitev pravice do tedenskega počitka, bistveno, kakšni so ti sestanki, kako so potekali in kako dolgo so trajali in kakšna je bila vsebina teh sestankov.
11. Na vse te sodbe vrhovnega sodišča se je sklicevala tožena stranka v pritožbi, vendar pa v konkretnem primeru ne pridejo v poštev, ker je tožnik trdil, da mu tedenski počitek, kljub temu, da so bili v evidencah prosti dnevi predvideni, ni bil omogočen izključno zaradi njegovega dela. Na misiji je bil v vodu za oskrbo, na oddelku E. in je skrbel za nabavo, izdajo in naročanje rezervnih delov za vojaška vozila iz Slovenije. Tedenskega počitka ni imel, ker so morali vozila urgentno popraviti, če se je kaj pokvarilo. Izpovedal je, da je dobil tedenski načrt dela, mesečni pregledi so bili planirani, urgentne zadeve pa se ni dalo planirati. V tedenskem načrtu ni bilo določeno, da je na dan, ki je v evidenci označen kot prost, v delavnici. Vendar pa je moral oditi v delavnico, če je bilo treba zaradi popravila vozila izdati rezervne dele ali narediti kaj drugega v delavnici. Tudi v nedeljo so bili avtomobili v obratovanju. Za skladišče je bil zadolžen samo on, mehaniki pa so bili trije. Da je bil tožnik edini skladiščnik na misiji, so potrdili C.C. (medicinec in član logističnega voda na misiji), D.D. (mehanik kolesnih vojnih vozil), nadrejeni A.A. (poveljnik logističnega voda) in nadrejeni B.B. (vodni podčastnik v logističnem vodu). Dejstvo, da priči, ki ju je predlagal tožnik D.D. in C.C. nista znali povedati, ali je imel tožnik edini ključ skladišča, še ne pomeni, da tožnik ni vsakodnevno opravljal naloge skladiščnika. Navsezadnje je priča A.A., ki ga je predlagala tožena stranka, potrdil, da je bil tožnik edini skladiščnik v vodu in da je imel ključe skladišča izključno tožnik, le kadar je šel na dopust je ključe predal svojemu nadrejenemu. Izpovedal je tudi, da je tožnik skrbel za material v skladišču, nabavo materiala in izdajo materiala. Na vprašanje, ali je delo opravljal vse dneve ali so bili kakšni dnevi, ko je manj delal, je izpovedal, da so bili najverjetneje tudi dnevi, ko je manj dela, da pa je dejansko delo opravljal na podlagi zahtevkov za izdajo materiala. Zato se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da je A.A. izpovedal, da je celoten vod bil ob nedeljah prost, da so imeli manj aktivnosti in da so koristili proste dneve. Tožena stranka je izpoved priče vzela iz konteksta, saj je priča tudi izpovedala, da se je v vodu vedelo za stalne naloge, prevoze hrane, prevoz perila in te naloge so bile stalnica, prav tako pa so prišle izredne naloge, ki so jih nato naložili pripadnikom.
12. C.C., je povedal, da je bil sostanovalec tožnika in da je tožniku zvonil telefon tudi ob sobotah, nedeljah, praznikih in zvečer, vsakokrat ko so na misiji potrebovali kaj iz skladišča in je moral tožnik nemudoma odpreti skladišče. Izpovedal pa je tudi, da je zelo pogosto zvonil telefon tožniku tudi v povezavi s funkcijo vodnega zaupnika. Tudi D.D. je izpovedal, da je moral tožnik vsak dan kaj urediti v skladišču, tudi ob nedeljah, saj so se servisi vozil opravljali, kadar je bilo potrebno, in takrat je bil zraven tudi tožnik, če so potrebovali kakšen del. Če so potrebovali kaj iz skladišča, brez tožnika ni šlo. Glede na navedeno je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da bi moral tožnik konkretno povedati, na kateri prosti dan je imel kakšne zadolžitve in ali je opravljal naloge v vlogi vodnega zaupnika ali skladiščnika. Dejstvo je, kot je trdil tožnik in so potrdile priče, da je moral biti tožnik ves čas na razpolago ali kot skladiščnik ali vodni zaupnik. Zato se pritožbeno sodišče v celoti strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje v 13. in 14. točki sodbe.
13. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da je sodišče dalo večjo težo pričam, ki jih je predlagal tožnik, in da bi moralo upoštevati predvsem jasne in nedvoumne izpovedi prič, ki jih je predlagala tožena stranka (A.A. in B.B.). Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedi vseh prič tako C.C., D.D., kot B.B. in A.A. in jih pravilno povzelo.
14. Tožnik je zahtevek iz naslova neizkoriščenega tedenskega počitka uveljavljal na podlagi opravljanja nalog skladiščnika ter nalog vodnega zaupnika.
15. ZSSloV v 41. členu določa, da vojaška oseba lahko namesto po službeni poti posreduje nadrejenemu predlog, prošnjo ali zahtevo vodnemu zaupniku, če se ta nanaša na akte vodenja in poveljevanja oziroma ravnanje drugih vojaških oseb ali nadrejenih in je v zvezi z vojaško osebo. Vodni zaupnik mora brez odlašanja po službeni poti tak predlog, prošnjo ali zahtevo posredovati nadrejenemu, ki o njej odloči, oziroma sprejme vojaško osebo na uradni razgovor (prvi odstavek). Vodne zaupnike izberejo pripadniki voda. Imenovanje, pristojnosti in način dela vodnih in četnih zaupnikov se uredi v pravilih službe (drugi odstavek). Poveljnik voda ali čete oziroma nadrejeni pri odločanju v zadevah, ki jih uveljavlja vojaška oseba po službeni poti, lahko predhodno zahteva mnenje vodnega ali četnega zaupnika (tretji odstavek).
16. Pravila služenja v Slovenski vojski (PSSV, Ur. l. RS, št. 84/2009 s sprem.) določajo, da imajo zaupniki neomejen dostop do pripadnikov svoje enote in pogovore z njimi. V soglasju s pristojnim poveljnikom zaupnik lahko skliče sestanek pripadnikov enote ali dela enote. Pritožba neutemeljeno prikazuje, da je funkcija vodnega zaupnika takšna, da do kršitve tedenskega počitka sploh ne more priti. V zvezi s tem niso pomembne na primer pritožbene navedbe, da zakon ne določa, da vodni zaupnik nima in ne sme imeti tedenskega počitka. Tudi ni pomembna navedba, da je funkcija zaupnika prostovoljna, da ga izmed sebe izvolijo pripadniki ter da pri tem ne gre za izvajanje delovnih nalog, odrejenih s strani nadrejenih. Prav tako ni mogoče sklepati, da narava nalog vodnega zaupnika ne bi bila urgentna. Bistveno je, da izvajanje nalog vodnega zaupnika lahko privede do kršitve tedenskega počitka, s tem da tožnik nalog vodnega zaupnika na predvidene proste dneve ni izvajal na lastno iniciativo, kot skuša to prikazati tožena stranka.
17. Tožnik je v zvezi z dejanskim izvajanjem nalog vodnega zaupnika podal trditveno podlago, ki je predstavljala zadosten okvir za ugotavljanje odločilnih dejstev v zvezi s presojo, ali je bil tožniku zaradi opravljanja funkcije vodnega zaupnika kršen tedenski počitek. Tožnik je izpovedal, da je vodni zaupnik oseba, kateri se vojak izpove, če ne more preko svojega poveljnika rešiti zadeve. Zaupniki morajo biti vojakom na razpolago kadarkoli. Težavo vojakov lahko reši sam ali pa gre z vojakom do poveljnika voda. Kot vodni zaupnik morajo biti dosegljiv 24 ur na dan, tako na delovni dan kot na prost dan in ob nedeljah. Izpoved tožnika sta potrdili tudi priči C.C. in D.D.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik naloge vodnega zaupnika opravljal ves čas, ni jih mogel odkloniti, tudi če je imel sicer prost dan.
18. V posledici pravilne odločitve o glavni stvari in pravilni uporabi tretjega odstavka 155. člena ZPP je pravilen tudi naknadno izdan sklep, da mora tožena stranka tožniku povrniti še stroške sodnih taks (3. točka prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah - ZST, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.).
19. Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep (povračilo sodne takse) sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).
20. Tožena stranka s pritožbama ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnik sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).