Jedro

V sporih zaradi ugotovitve služnostne pravice je potrebno ugotoviti mejo med gospodujočim in služečim zemljiščem, če se zatrjuje, da poteka služnostna pot po sporni nedokončani meji med zemljišči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (točke 1,2,3,4,5 in 7 izreka sodbe) razveljavi in vrne v tem obsegu zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenim zahtevkom tožnikov na ugotovitev pravice služnosti vožnje po trasi poti v širini 2,20 m do 2,35 m, v ovinkih pa 2,5 m s traktorjem, prikolico in drugimi priključki in osebnim motornim vozilom (razen glede tožnika I.M., glede katerega ni ugodilo v obsegu voženj z osebnim motornim vozilom), za potrebe smotrne kmetijske obdelave njihovih parcel, navedenih v sodbenem izreku, v breme parcele tožene stranke štev. 1108, vinograd k.o. in sicer preko južnega dela in po vzhodnem robu parcele v različnih širinah in dolžini, navedeni v sodbenem izreku; ugodilo je tudi tožbenim zahtevkom za izstavitev za zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere bodo lahko tožniki dosegli vpis služnostnih pravic vožnje v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča pri nepremičninah toženke parc.

štev. 1108 k.o., ker bo sicer tako listino nadomestila v tej pravdni zadevi pravnomočna sodba. V presežku je tožbene zahtevke tožnikov zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožnikom njihove pravdne stroške v znesku 593.300,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe 23.4.2003 do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo.

Proti navedeni sodbi - zoper ugodilni del sodbe, se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje pa razveljavi. Poudarja, da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju, saj osebnih vozil ni mogoče uporabljati za potrebe smotrne kmetijske obdelave. S tem se širi obseg služnostne pravice. Iz izpovedi tožene stranke izhaja le to, da obstoji služnostna pravica za K.J., za ostale pa nikakor ne. Tožniki tudi niso mogli priposestvovati služnostne pravice vožnje z osebnimi vozili, kar so potrdile izpovedbe prič J.K., M.R. ter P.A. starejšega. Izpodbijana sodba je tudi neizvršljiva, saj meje med parcelami niso jasne. Tako je nemogoče določiti potek služnostne poti, dokler ne bo jasno, kje poteka meja. Prvostopno sodišče je tožnikom tudi prisodilo več, kot so zahtevali. Tožniki so namreč zahtevali, da obstoji služnostna pot v širini 2,50 m do 0,40 m, sodišče pa je ugotovilo, da obstoji služnostna pot v širini 2,20 m do 2,35 m. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka.

Tožniki so odgovorili na pritožbo. Predlagajo, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno, v celoti potrdi izpodbijano sodbo ter naloži toženki v plačilo tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov v izpodbijano dosedanjo dokazno oceno prvostopnega sodišča glede obstoja in vsebine ugotovljene služnostne pravice tožnikov. Sodišče prve stopnje je takšno dokazno oceno napravilo na podlagi prepričljivih izpovedb zaslišanih tožnikov in je pritožbene trditve ne morejo izpodbiti. Ker se tožena stranka sklicuje na izpovedbe pravdnih strank, po katerih tožniki osebnih motornih vozil niso uporabljali dvajset let za dostop do parcel, je potrebno pojasniti, da je odločilno, da se je služnostna pot uporabljala za potrebe gospodujočih zemljišč v času priposestvovalne dobe z motornimi vozili; ker namreč osebno motorno vozilo ne predstavlja večje obremenitve služnostne poti kot traktor s priključki, za ugotovitev služnostne pravice voženj z osebnimi motornimi vozili za potrebe kmetijskega obdelovanja parcel ni potrebno, da bi tožniki ves čas priposestvovalne dobe vozili tudi z osebnimi avtomobili. Služnost vožnje s težjimi in večjimi vozili obsega tudi upravičenja uporabe služnosti z lažjimi in manjšimi vozili, pa čeprav druge vrste, vendar le za ugotovljen dovoljni namen. Tožena stranka pa šele sama priznava tožnikom (razen šestemu tožniku) vožnje tudi z osebnimi vozili in predstavljajo navedene pritožbene trditve celo v pritožbenem postopku uveljavljano nedopustno novoto (člen 337/1 ZPP).

Uporaba osebnega motornega vozila pa je mogoča tudi zaradi potreb kmetijskega obdelovanja gospodujočih zemljišč (prevoz orodja in ljudi, ker obdelujejo zemjišča) in tudi zato ni materialnopravno zmotna odločitev v delu, ko dopušča izvrševanje služnostne pravice tožnikov tudi z osebnimi motornimi vozili; takšna odločitev ne predstavlja nedopustne širitve služnosti, kot zmotno meni pritožnica temveč le njihovo drugačno oz. dopolnilno izvrševanje. Bistveno je, da je uporaba teh vozil omejena z ugotovljenim namenom uporabe služnostne poti, to je zaradi potreb smotrne kmetijske obdelave.

Prav tako prvostopno sodišče tudi ni odločilo preko meja uveljavljanih tožbenih zahtevkov. Tožniki uveljavljajo v tožbenih zahtevkih širino služnostne poti v razponu od 2,50 metra do 0,40 metra - v tem razponu je bila služnostna pravica tudi ugotovljena v izreku izpodbijane sodbe (od 2,20 metra do 2,35 metra) in torej ne preko 2,50 metra.

Zgoraj nanizani pritožbeni očitki ob dosedanjih ugotovitvah torej niso utemeljeni. Pač pa pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenih zahtevkih za ugotovitev služnostne pravice kljub sporni okoliščini, kje poteka meja med gospodujočimi zemljišči tožnikov in služečim zemljiščem tožene stranke. Sodišče je sicer s pomočjo izvedenke geodetske stroke poskušalo ugotoviti potek mejne trase med zemljišči, pri čemer pa na ta način ni moglo ugotoviti poteka meje in s tem posledično tudi ne, v kakšnem obsegu oz. kje poteka trasa služnostne poti po parceli toženke (glej razloge sodbe na list. štev. 110 oz. na 8. stran sodbe). Način ugotavljanja meje, kakršnega je uporabila izvedenka in ga je sodišče prve stopnje sprejelo, tudi ni v skladu z zakonsko predvideno ureditvijo, določeno v Zakonu o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (Uradni list RS štev. 52/2000; v nadaljevanju: ZENDMPE), na podlagi katere se ugotavlja potek meje, če je ta, kot v konkretnem primeru, sporna in nedokončna. V konkretnem primeru pa to pomeni, da je odločitev o tožbenih zahtevkih odvisna tudi od predhodnega vprašanja - to je od ugotovitve, kje poteka meja med gospodujočimi in služečim zemljiščem. O tem vprašanju pa se glede na določbe ZENDMPE (členi 15 do 40) prvenstveno odloča v upravnem postopku, če meja ni dokončna, kot to sicer ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, le da pri tem to okoliščino nepravilno šteje kot pravno nepomembno, ker ne gre za spor na podlagi negatorne tožbe. Zato pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je tudi v sporih, kakršen je predmetni, potrebno ugotoviti mejo med gospodujočim in služečim zemljiščem, če se zatrjuje, da poteka služnostna pot po sporni nedokončni meji med zemljišči. Vprašanje prostorskega obsega služnostne poti (torej v kakšnem obsegu pot poteka po površini služečega zemljišča), je namreč eno od pravno ključnih vprašanj v tovrstnih sporih. Gre torej za predhodno vprašanje v smislu določbe 13. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je moralo zato iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (o pravno odločilni okoliščini, kje poteka meja med zemljišči pravdnih strank) izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje (1. odstavek 354. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ravnati v skladu z določbo 1. točke 206. člena v zvezi s 13. členom ZPP, kar pomeni, da bo moralo prekiniti postopek zaradi predhodne ugotovitve meje v upravnem mejnem ureditvenem postopku, v skladu z določbami ZENDMPE ter nadaljevati s postopkom šele po pravnomočno končanem upravnem postopku oz. eventuelnim sodnim postopkom ureditve meje, v kolikor v upravnem postopku ne bi bila meja določena (primerjaj člen 29 ZENDMPE). Šele po dokončni ureditvi meje bo prvostopno sodišče lahko nadaljevalo s postopkom.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.

Ker se tožena stranka pritožuje tudi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu tožnikov na izdajo začasne odredbe, na podlagi katere je tožnikom dovoljena uporaba služnostne pravice poti, pa je potrebno pojasniti, da je pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o začasni odredbi, s katerim je predlogu upnika ugodeno, ugovor, o katerem pa odloča sodišče prve stopnje (člen 9/2 in člen 54 ZIZ v zvezi z 239. členom ZIZ). Zato naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka odloči o tem delu pritožnikove vloge kot o ugovoru zoper sklep o začasni odredbi.