Jedro

Odgovornost objektivno odgovornega povzročitelja škode, ki je ravnal tudi krivdno, se zmanjša za delež, ki ustreza razmerju krivd povzročitelja škode in oškodovanca samega.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Tožnik in stranski intervenient na strani tožene stranke krijeta vsak svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Tožnik J. T. je utrpel zelo hude telesne poškodbe v prometni nesreči, ki se je pripetila 25.3.1995 v L. Z osebnim avtomobilom ga je povozil stranski intervenient J. M., ki je imel v času nastanka prometne nesreče vozilo obvezno zavarovano pri toženi zavarovalnici. Od slednje je tožnik zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obseg škode, nato pa je po odbitku ene tretjine, kolikor po njegovem prepričanju znaša prispevek tožnika k nastanku škode, zavarovalnico zavezalo, da mora tožniku plačati 6.300.000 SIT (26.289,43 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. O stroških postopka je odločilo glede na uspeh pravdnih strank in stranskega intervenienta na strani tožene stranke v pravdi.

Sodišče druge stopnje je pritožbe pravdnih strank in stranskega intervenienta, ki so se nanašale na temelj odškodninske odgovornosti in na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Razveljavilo jo je le v odločitvi o zamudnih obrestih za čas od 1.1.2002 do 24.6.2003. Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta revizijo vložila tožnik in stranski intervenient na strani tožene stranke. Tožnik izpodbija sodbo v zavrnilnem delu, stranski intervenient pa izpodbija odločitev o temelju odškodninske odgovornosti.

Tožnik uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prepričan je, da je glede na trajanje in intenziteto telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, upravičen do odškodnine v zahtevani višini.

Stranski intervenient J. M. uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana v zvezi z dejansko ugotovitvijo sodišča prve stopnje o tem, da je bila hitrost vožnje na kraju, kjer se je pripetil škodni dogodek, omejena na 40 km/h. Ta ugotovitev je protispisna, saj je kazensko sodišče ugotovilo, da je znašala omejitev 60 km/h; enako sta izpovedala tudi policista V. in K., iz dopisa Policijske postaje L. z dne 17.3.1998 pa izhaja, da je bilo ugotovljeno, da v času nesreče na kraju njenega nastanka ni bilo prometnega znaka, ki bi hitrost omejeval pod takrat splošno dovoljeno hitrost 60 km/h. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa je po prepričanju stranskega intervenienta podan v zvezi s presojo, da obstaja vzročna zveza med njegovo alkoholiziranostjo in nastankom škodnega dogodka. Opozarja, da je bil v kazenskem postopku oproščen očitane mu storitve kaznivega dejanja, civilna sodba pa ugotavlja povsem nekaj drugega in pavšalno trdi, da je bil vinjen in da je to vplivalo na nastanek prometne nesreče. Sodba po njegovem mnenju temelji na napačnem dejanskem izhodišču o tem, kdaj je pravzaprav pričel zavirati (pri čemer najprej trdi, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da naj bi reagiral z zaviranjem 18 m do mesta trčenja, nato pa, naj bi iz sodbe drugostopenjskega sodišča izhajala ugotovitev, da je to storil po 18 m). Nadalje pa je materialno pravo zmotno uporabljeno tudi v zvezi s presojo, koliko znaša soprispevek oškodovanca samega: stranski intervenient je prepričan, da ta zagotovo ni manjši od 70 %.

Reviziji nista utemeljeni.

O temelju odškodninske odgovornosti (k reviziji stranskega intervenienta na strani tožene stranke): Nižji sodišči sta ugotovili, da je stranski intervenient tožniku povzročil škodo, da pa je za to škodo poleg povzročitelja odgovoren tudi oškodovanec sam. Delež njegove soodgovornosti je ocenilo na 1/3. Ta presoja temelji na v nadaljevanju povzetih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilne, revizijsko sodišče pa je nanje vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP): – V času nastanka prometne nesreče 24-letni tožnik je vinjen ležal na desni polovici K. ulice v L., gledano v smeri vožnje stranskega intervenienta. – Ulica, ki je bila na tem mestu široka 4,7 m, je bila neosvetljena in brez pločnikov. Tožnik je ležal tako, da je s svojim telesom zavzemal bistven (praktično cel) del desne polovice cestišča. – Tožnik je bil oblečen v temna oblačila, zato je bil ponoči slabše viden. – Po desni strani ulice je proti mestu, kjer je ležal tožnik, pripeljal z osebnim avtomobilom vinjen stranski intervenient (v krvi je imel 1,39 in v urinu 2,39 promila alkohola). – Predno je v smeri proti tožniku pripeljal stranski intervenient, se je z nasprotne strani s svojim osebnim avtomobilom mimo na cesti ležečega tožnika pripeljal M. H.. Tožnik je opazil in se je nameraval vrniti do njega, da bi preprečil povoženje, zaradi česar je ustavil in na svojem vozilu prižgal vse štiri luči utripalke; v tem času mu je nasproti pripeljal stranski intervenient, ki ga je z mahanjem z rokami opozarjal na nevarnost, a stranski intervenient tega ni zaznal. – Stranski intervenient bi tožnika lahko opazil na razdalji 30 m navkljub tožnikovim temnim oblačilom. Če bi se držal omejitve hitrosti 40 km/h, bi lahko ustavil po 17,3 m. Ne da bi zadel tožnika, bi lahko ustavil tudi, če bi vozil 56,6 km/h, oboje pa pod predpostavko, da v krvi ne bi imel nedovoljene količine alkohola. – Zaradi vpliva alkohola je stranski intervenient reagiral zapoznelo in je pričel zavirati šele 18 m, potem ko je tožnika že povozil; po cesti ga je "rinil" še 34 m. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bila hitrost na kraju nastanka škodnega dogodka omejena na 40 km/h, ki ga je pritožbeno sodišče sprejelo kot pravilnega, temelji na pisnem sporočilu Cestnega podjetja M., ki je del kazenskega spisa. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje je izrecno pojasnjeno, da je omejitev hitrosti pravdno sodišče ugotavljalo izključno na podlagi tega dokaza. Zato ni nasprotja med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki in tako tudi ne uveljavljane absolutne bistvene kršitve procesnih pravil iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). Tudi presoja o odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo in o stopnji tožnikovega prispevka k njenemu nastanku in o temu prispevku sorazmernem znižanju odškodnine je materialno-pravno pravilna. Odgovornost stranskega intervenienta oziroma zanj tožene zavarovalnice je objektivna (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78, v nadaljevanju ZOR). Vendar pa je imetnik nevarne stvari (kakršna je tudi avtomobil) deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Da je v konkretnem primeru oškodovanec tudi sam kriv za škodo, ki jo je utrpel in jo še trpi, sta presodili obe nižji sodišči. Njegova krivda je v tem, da je vinjen ležal na neosvetljeni mestni ulici. Krivdno pa je bilo tudi ravnanje stranskega intervenienta: vozil je s hitrostjo, ki je presegala dovoljeno hitrost (po ugotovitvah sodišča prve stopnje 51,26 km/h) in v močno vinjenem stanju, pri čemer je bila prav alkoholiziranost vzrok, da ni ustrezno (oziroma da sploh ni) reagiral in ustavil pred mestom trčenja. Te dejanske ugotovitve stranski intervenient v reviziji zaradi prepovedi izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more uspešno izpodbiti. Hkrati pa ta dejanska ugotovitev vodi v pravilno materialno-pravno presojo, da alkoholiziranost stranskega intervenienta predstavlja pravno relevanten vzrok. Končna presoja o stopnji tožnikove soodgovornosti za lastno škodo je tako posledica tehtanja teže njegovega krivdnega ravnanja na eni strani ter teže krivdnega ravnanja na strani stranskega intervenienta, ki odgovarja tudi objektivno. Odgovornost objektivno odgovornega povzročitelja škode (oziroma zanj zavarovalnice) se tako zmanjša za delež, ki ustreza razmerju krivd povzročitelja škode in oškodovanca samega. Presoja, da glede na vse zgoraj navedene okoliščine znaša soodgovornost oškodovanca samega 1/3, je po oceni revizijskega sodišča materialno-pravno pravilna. Revizijo stranskega intervenienta je zato kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

O višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (k reviziji tožnika): Pravnomočno je ugotovljeno, da je bil tožnik v prometni nesreči poškodovan po celem telesu in da so bile njegove poškodbe zelo hude. Utrpel je odprt zlom čelne kosti lobanje, zlom lobanjskega dna spredaj z epiduralnim hematomom levo, zlom etmoidalnega in frotalnega sinusa levo, zlom zgornjega orbitalnega loka z vdrtjem orbitalnih fragmentov, kominutivni zdrobljen zlom trtice, zlom notranjega maleola desnega gležnja, zlom sedmega in osmega rebra levo, zlom leve ključnice, poškodbo obeh delov desnega ishiadičnega živca, udarec v srce in pljuča, opekline in odrgnine po obrazu, v predelu trtice in po obeh nogah, hud pretres možganov, rano na čelu in v predelu leve ličnice, likvor fistule, penetrantno rano v presledku in zakrižno kostjo izven trebušne mrene, rupturo zunanjega in notranjega sfinktra zadnjice, udarec v sečni mehur s krvavitvijo, raztrganino diafragme s prolapsom želodca v levo stran prsne votline, ratrganino jeter in subkapsularno krvavitev v jetrih. Toda teža poškodb na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo vpliva le posredno, s tem, ko vpliva na stopnjo telesnih in duševnih bolečin in strahu ter na njihovo trajanje. Pravno priznano nepremoženjsko škodo namreč predstavljajo že pretrpljene in morebitne bodoče telesne in duševne bolečine in strah (prvi odstavek 200. člena ZOR), ne pa poškodbe (ki so povzročile bolečine in strah) same po sebi.

S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno: Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem:– da je bil tožnik ob poškodbi nezavesten, nato pa 10 dni po sprejemu v bolnico v umetni komi, med katero je trpel le srednje bolečine zgolj takrat, ko je stalna anestezija popuščala in nov anestetik še ni deloval; po prebuditvi iz kome je trpel stalne bolečine srednje intenzitete teden dni, nato pa še mesec dni lažje in le občasno srednje bolečine; zaradi poškodbe skeleta glave občasno še trpi in bo tudi v bodoče trpel bolečine v glavi, zaradi zloma gležnja pa še trpi in bo tudi v bodoče občasno trpel bolečine v gležnju (predvsem ob spremembah vremena in ob hujših naporih). Nevšečnosti, ki jih je pretrpel med zdravljenjem so bile predvsem sedem-tedenska vezanost na posteljo s popolno odvisnostjo od nege in pomoči bolnišničnega osebja (vključno pri opravljanju fizioloških potreb v postelji) in v navzočnosti več drugih pacientov v sobi, tri-mesečna uporaba bergel, številne preveze ran po celem telesu, leto dni trajajoča uporaba črevesne stome za odvajanje blata, v zvezi s čemer je bilo posebej neugodno menjavanje vrečke; več tednov fizioterapije, številni pregledi pri specialistih v M. in v Ma., številne RTG in EMG preiskave, uporaba analgetikov, poleg operacije neposredno po poškodbi še dve plastični operaciji, hospitalizacija v skupnem trajanju (za vse tri operacije) približno 2 meseca in pol. Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti:– da tožnik sicer s prilagojenim načinom dela lahko opravlja vsa tista fizična dela, ki jih je opravljal pred poškodbo; da so njegove mentalne funkcije spremenjene, saj zaradi poškodb živčevja in glave trpi lažje kognitivne motnje pozabljivosti, koncentracije in hitrejše umske utrudljivosti, kar pomeni, da ima manjšo toleranco pri opravljanju umskih aktivnosti, hitreje nastopi splošna telesna utrujenost in ima poteze lažje ankciozno depresivne narave, vse to pa se v njegovem življenju odraža tako, da umsko delo težje opravlja preko delovnega časa ali pri večjih delovnih obremenitvah ter je v tem delno motena njegova storilnost. Prav tako je ugotovljeno, da je tožnik, ki je imel v času poškodbe dokončano srednjo izobrazbo (in je opravljal tej primerno službo) po poškodbi uspešno doštudiral in se zaposlil; da ne bi bil sposoben za svoje poklicno delo v polnem obsegu ni trdil. Ima pa po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča zaradi omejitve gibljivosti desnega gležnja v dorzifleksiji lahko težave pri daljši hoji in stoji in pri hoji po neravnem terenu ter je zaradi poškodbe notranjih organov nesposoben za športne aktivnosti.

Glede strahu:– da primarnega strahu ni utrpel, sekundarni strah pa je pričel trpeti, potem ko se je prebudil iz kome, ko je uvidel, da je bil hudo poškodovan. Nekaj dni je bil strah za izid zdravljenja zelo intenziven, intenziven strah je trajal nadaljnje tri tedne, kasneje je ob obeh plastičnih operacijah trpel srednje intenziven strah, še približno tri mesece pa je trpel strah blage intenzitete. Ta strah se je vseskozi nanašal ne le na izid zdravljenja, pač pa glede na v poškodbi hudo prizadeto zunanjost tudi na tožnikov bodoči zunanji videz in na to, ali bo ta videz preprečil, da bi si ustvaril družino.

Na podlagi teh dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče zaradi prepovedi izpodbijanja pravnomočne sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja vezano, sta nižji sodišči odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo odmerili na 60 povprečnih neto plač na zaposlenega v državi (v kar je zajeta tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je tožnik z zahtevkom v celoti uspel, ni predmet revizijskega preizkusa).

Tožnik revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o višini denarnih odškodnin za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah utemeljuje tako, da ponovno poudarja okoliščine, ki bi po njegovem prepričanju morale imeti za posledico odmero odškodnine v zahtevanih (torej nezmanjšanih) zneskih. Toda vse tiste okoliščine, ki jih je hkrati sodišče prve stopnje in jih je kot pravilne sprejelo sodišče druge stopnje, so bile pri odmeri odškodnine za posamezne (revizijsko še sporne) oblike škode pravilno ovrednotene in upoštevane.

Pravno podlago za odločitev o višini odškodnine za še sporne oblike tožnikove nepremoženjske škode predstavljajo določbe 200. člena ZOR. Ta v prvem odstavku 200. člena določa, da prisodi sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in skaženosti in za strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode, pa tudi, če gmotne škode ni. S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki jo od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin in strahu ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto in posege vanjo. Vendar pa mora pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upoštevati tudi v drugem odstavku istega člena ZOR uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in na namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. To načelo v konkretnih primerih sodišče udejanji tako, da upošteva (poleg subjektivnih elementov na strani oškodovanca) objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod; na ta način lahko odškodnino za konkretno škodo vpne v širše družbene okvire, ki jih določajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodnine zanje. Le tako določena odškodnina je pravična tako z vidika konkretnega oškodovanca kot tudi z vidika drugih oškodovancev ter je odraz ustavnih načel enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

Ta merila veljajo tudi za povrnitev bodoče nepremoženjske škode po določbah 203. člena ZOR, po katerih sodišče prisodi na zahtevo oškodovanca odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti.

Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine za že pretrpljene in bodoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot načelo objektivizacije višine odškodnine. Tožniku sta prisodili odškodnino, ki je primerna na prvi stopnji sojenja ugotovljenima intenziteti in trajanju posegov obeh vrst v njegovo telesno in duševno integriteto in ki ne odstopa od odškodnin, ki jih sodišča za primerljive škode prisojajo drugim oškodovancem. Pri tem revizijsko sodišče ponovno poudarja, da za odmero odškodnine niso odločilne poškodbe, ki jih je utrpel tožnik in ki so bile nedvomno obsežne in hude, pač pa tiste posledice teh poškodb, ki se manifestirajo v obliki pravno priznanih nepremoženjskih škod v smislu prvega odstavka 200. člena ZOR, kot je bilo zgoraj že pojasnjeno.

Tudi v tem delu torej revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, zato je Vrhovno sodišče tudi tožnikovo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Obe reviziji sta bili torej neuspešni. Zato tožnik in stranski intervenient na strani tožene stranke nista upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).