Jedro

Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva 2. člen ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da odstrani nelegalno zgrajene objekte, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo, s sklepom o dovolitvi izvršbe pa se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-1708/2008-15 z dne 14. 4. 2011, odločil, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, št. 6122-1708/2008 z dne 8. 10. 2008, s katero je bilo inšpekcijskemu zavezancu A.A. naloženo, da mora v roku do 10. 2. 2008, podaljšanim do 29. 10. 2009, odstraniti nedovoljeno gradnjo stanovanjske objekta s pripadajočim vkopanim kletnim delom s parkirnim rondojem, lociranim na zemljišču s parc. št. 1092/2 k.o. … in zemljišče vzpostaviti v prvotno stanje, postala izvršljiva 30. 10. 2009 (1. točka izreka). V 2. točki izreka je prvostopenjski organ določil, da je zavezanec dolžan v naknadnem roku do 31. 8. 2011 sam odstraniti predmetno gradnjo, po poteku roka pa bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec, o datumu izvršbe pa bo zavezanec obveščen naknadno. V 3. točki izreka je bilo odločeno, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep ter v 4. točki izreka, da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvedbe izvršbe. Odločitev je prvostopenjski upravni organ utemeljil s podatkom, da zavezanec naloženega dejanja iz odločbe št. 6122-1708/2008 z dne 8. 10. 2008 ni izvršil, zato je ta odločba postala 30. 10. 2009 izvršljiva in se dovoljuje njena izvršitev. Določen je bil tudi naknadni rok za izvršitev ter določeno, da bo to dejanje, če ga ne bo opravil zavezanec sam, opravil pooblaščeni izvajalec na stroške zavezanca, kar je utemeljeno z določbo 297. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in pojasnjuje, da je sklep izdan na podlagi ugotovitev kontrolnega inšpekcijskega pregleda z dne 22. 3. 2011. Ugotovljeno je bilo, da z gradbenimi deli ni nadaljeval in da zgrajenih objektov ni odstranil. Tožnik pojasnjuje, da je gradnja skladna z veljavnimi prostorskimi akti Občine Laško, pridobitev gradbenega dovoljenja pa je v zadnji fazi, zadržal ga je namreč sklep Ustavnega sodišča opr. št. U-I-92/10-7. S tem sklepom prostorski akt Občine Laško ni bil odpravljen ali razveljavljen, ampak je bilo začasno zadržano njegovo izvajanje. Tožnikova gradnja izpolnjuje vsa merila in pogoje po Odloku o spremembah in dopolnitvah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojev Občine Laško, zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja, pa je tožnik s posameznimi fizičnimi osebami že sklenil služnostne pogodbe. Sodišču predlaga, da pridobi dokumentacijo v zvezi s sprejemanjem občinskega prostorskega načrta in da izpodbijani akt odpravi ter stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki.

K I. točki izreka: Tožba ni dovoljena.

Sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Upravni akt v smislu določb ZUS-1 je tisti akt, s katerim organ odloči o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali njegovi pravni koristi, zato ne gre za upravni akt, kot ga za vodenje upravnega spora zahteva omenjena določba ZUS-1. O tožnikovi obveznosti, da odstrani nelegalno zgrajene objekte, je bilo namreč odločeno že z izvršilnim naslovom, to je z inšpekcijsko odločbo št. 6122-1708/2008 z dne 8. 10. 2008, s sklepom o dovolitvi izvršbe pa se tožniku naložena obveznost le prisilno izvršuje in se o njej ne odloča ponovno, se je ne spreminja ali na drug način posega v njegove pravice ali pravne koristi. Kaj takega ne izhaja niti iz tožbenih navedb, saj tožnik ne zatrjuje, da je naloženo obveznost izpolnil. Na drugačno odločitev v zadevi ne vplivajo tožnikove navedbe, da je gradnja skladna z veljavnimi prostorskimi akti Občine Laško in da je pridobitev gradbenega dovoljenja v zadnji fazi. V obravnavanem primeru ne gre za niti primer iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, ki določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan, saj mednje sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo. Tako stališče je Vrhovno sodišče doslej potrdilo že v več svojih sklepih, med drugim I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 100/2009 z dne 21. 10. 2009 in I Up 278/2010 z dne 21. 10. 2010. K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrglo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.