Jedro

Odločitev izvršilnega sodišča, da se ugovor tretjega zavrne, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, temelji na (procesni) določbi prvega odstavka 65. člena ZIZ, ki je le procesna predpostavka, na podlagi katere tretji pridobi pravico, da v pravdnem postopku zavaruje materialnopravna upravičenja na predmetu izvršbe s pravovarstvenim zahtevkom, pod pogojem, da to pravico uveljavi v tridesetdnevnem roku od pravnomočnosti sklepa, saj v nasprotnem izgubi pravico po samem zakonu. Rok v katerem mora tretji vložiti tožbo je objektivni, ker začne teči naslednji dan od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila tretjemu ta pravica priznana, ne oziraje se na vedenje tretjega, kdaj je izvedel za pravnomočnost sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je v izvršilni zadevi s sklepom In 715/2011 dne 15. 11. 20171 odločilo; da se zavrne ugovor tretjega (tožnice)2, da je izvršba na nepremičnino ID znak parcele 000 398/13 nedopustna (točka I), da lahko tožnica v roku tridesetih dni od pravnomočnosti tega sklepa začne pravdo na ugotovitev, da izvršba s prodajo nepremičnine ni dopustna (točka II), da se predlogu tožnice za odlog izvršbe ugodi in se izvršba s prodajo nepremičnine odloži do pravnomočne odločitve v postopku zaradi nedopustnosti izvršbe oziroma v primeru, če tožnica tožbe na nedopustnost izvršbe ne bi vložila, do izteka roka za vložitev tožbe (točka III) in da se odločitev o stroških pridrži do poteka roka iz II. točke izreka sklepa oziroma do konca pravde po tožbi tožnice zaradi nedopustnosti izvršbe (točka IV). Tožnica je sklep prejela 5. 12. 2017. Upnik je zoper III. in IV. tč. sklepa 1. 12. 2017 vložil pritožbo, ki ni bila vročena tožnici v odgovor, kakor tudi ne sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 376/2017 z dne 21. 2. 2018, ki je pritožbo upnika v celoti zavrnilo in potrdilo sklep izvršilnega sodišča. Sklep In 715/2011 je v I. in II. točki postal pravnomočen 14. 12. 2017. Tridesetdnevni rok za vložitev tožbe na nedopustnost izvršbe je iztekel 14. 1. 2018, tožnica pa je vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe 27. 3. 2018. 2. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo, s katero je tožnica zahtevala, da se ugotovi, da je nedopustna izvršba, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani In 715/2011, ker je ugotovilo, da je tožnica vložila tožbo po preteku tridesetdnevnega prekluzivnega roka, kot je določen v tretjem odstavku 65. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ).

3. Tožnica izpodbija sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sklep izvršilnega sodišča prejela 5. 12. 2017. V nasprotju z ZIZ ji izvršilno sodišče ni vročilo pritožbe upnika (prvotoženca) zoper sklep in sklepa pritožbenega sodišča. Tožnica se je zanesla na pravilnost podatkov, ki jih je po telefonu dobila na vpisniku Okrajnega sodišča v Ljubljani. Vpisničarka ji je povedala, da sklep še ni pravnomočen, ker je upnik zoper sklep vložil pritožbo. Če bi sodišče vročilo pritožbo tožnici, bi tožnica lahko ugotovila, da se upnik ni pritožil zoper I. in II. tč. izreka sklepa. Na ta način bi lahko ugotovila, kdaj je bil sklep pravnomočen in bi tožbo na nedopustnost izvršbe lahko vložila pravočasno. Tožnica ima stalno prebivališče v Švici, zato je večkrat klicala na izvršilno sodišče, enako njen sin, vse z namenom, da se ugotovi, kdaj je sklep postal pravnomočen. Ko je tožnica izvedela za pravnomočnost sklepa, je v zakonsko določenem roku vložila tožbo, kar kaže na skrbnost njenega ravnanja. Sodišče ni upoštevalo, da je toženka ugovor tretjega vložila brez pooblaščenca, saj se je v izvršilnem postopku zastopala sama kot laik. Sodišče bi moralo tožnico v skladu z 12. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot prava neuko stranko poučiti o njenih procesnih pravicah. Sodišče je s pavšalno obrazložitvijo zavrnilo dokazne predloge tožnice, da se zaslišijo priče ter opravijo poizvedbe in pridobijo podatki o številu klicev na vpisnik Okrajnega sodišča v Ljubljani in da se pridobijo prepisi zvočnih posnetkov teh pogovorov. S pridobitvijo zvočnih posnetkov pogovorov bi tožnica dokazala, da ji je s strani izvršilnega sodišča pooblaščena oseba za posredovanje informacij večkrat zatrdila, da sklep še ni pravnomočen. Z opustitvijo vročitve pritožbe upnika in sklepa pritožbenega sodišča je bila tožnici kršena pravica do seznanitve z vlogami v sodnem postopku in pravica do izjave. Tožnica je za nepravočasnost tožbe izvedela šele z izdajo sodbe oziroma na glavni obravnavi, ko je sodišče naredilo poizvedbe na Okrajno sodišče v Ljubljani. Tožnica zaradi poteka šestmesečnega roka tudi ni mogla predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Drugi odstavek 65. člena ZIZ določa, da sodišče ugovor tretjega zavrne, če upnik v danem (zakonskem) roku izjavi, da ugovoru nasprotuje. Tretji odstavek 65. člena ZIZ pa določa, da vložnik ugovora (tretji) lahko v roku tridesetih dni od pravnomočnosti sklepa iz drugega odstavka 65. člena ZIZ začne pravdo na ugotovitev, da izvršba na ta predmet ni dopustna. Gre za materialni prekluzivni rok4. V ZIZ so procesne in materialnopravne določbe, rok določen v drugem odstavku 65. člena, pa predstavlja materialnopravno določbo, na podlagi katere tretji pridobi pravico do tožbe na ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Odločitev izvršilnega sodišča, da se ugovor tretjega zavrne, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, temelji na (procesni) določbi prvega odstavka 65. člena ZIZ, ki je le procesna predpostavka, na podlagi katere tretji pridobi pravico, da v pravdnem postopku zavaruje materialnopravna upravičenja na predmetu izvršbe s pravovarstvenim zahtevkom, pod pogojem, da to pravico uveljavi v tridesetdnevnem roku od pravnomočnosti sklepa, saj v nasprotnem izgubi pravico po samem zakonu. Rok v katerem mora tretji vložiti tožbo je objektivni, ker začne teči naslednji dan od pravnomočnosti sklepa, s katerim je bila tretjemu ta pravica priznana, ne oziraje se na vedenje tretjega, kdaj je izvedel za pravnomočnost sklepa. Rok je tudi peremptorni, saj s potekom roka tretji ne more več vložiti tožbe, na podlagi katere bi lahko uspešno uveljavil pravovarstveni zahtevek, ker je njegova pravica prenehala ipso iure. Ker gre za materialni prekluzivni rok tudi ni mogoče podaljšati roka oziroma predlagati vrnitve v prejšnje stanje.

6. Tožba tožnice ni bila vložena pravočasno, ker je rok za tožbo iztekel (glej prvi odstavek 112. člena ZPP), zato je sodišče prve stopnje tožbo utemeljeno zavrglo. Tožnica ne zatrjuje, da bi ji bil sklep nepravilno vročen, ali da je izvršilno sodišče nepravilno ugotovilo pravnomočnost sklepa v I. in II tč. izreka, zatrjuje pa, da tožbe ni vložila v zakonskem roku, ker ji izvršilno sodišče ni vročilo pritožbe upnika v odgovor, s katero je upnik izpodbijal III. in IV tč. sklepa. Ta opustitev izvršilnega sodišča, ki predstavlja procesno kršitev, ni imela vpliva na nastop pravnomočnosti sklepa v I. in II. tč. izreka sklepa. Teza tožnice je tudi, da v primeru, če bi prejela pritožbo, bi se lahko seznanila, v katerem delu upnik izpodbija sklep in bi na ta način lahko ugotovila, da je sklep v I. in II. tč. izreka pravnomočen. ZIZ ne določa, v kakšnem roku mora izvršilno sodišče poslati pritožbo v odgovor nasprotni stranki, tožnica ima stalno bivališče v Švici, kar pomeni, da bi ji lahko bila pritožba vročena po izteku prekluzivnega roka za vložitev tožbe. Ker predstavlja prekluzivni rok iz tretjega odstavka 65. člena ZIZ omejitev pravice stranke do sodnega varstva s težkimi pravnimi posledicami, če stranka zamudi ta rok, se priznava pravni interes za to tožbo takoj, ko je ugovor na pravdo napotene stranke že pravnomočno zavrnjen, vse dokler ni pravnomočno odločeno, da je tisti, katerega ugovor je bil zavrnjen, ne napoti na pravdo5. 7. Pritožbeno sodišče je tudi presojalo, ali so bile spoštovane tožničine temeljne pravice procesne narave oziroma ali je bila spoštovana pravica do sodnega varstva in pravica do poštenega sojenja, ki je vrednota sama po sebi (per se) ter je zato obvezni sestavni del vsakega sojenja (22. in 23. člen Ustave in 6. člen EKČP). Izvršilno sodišče je tožnico v sklepu poučilo o njenih pravicah. Pojasnilo ji je, na kakšen način in v kašnem roku lahko uveljavi pravico na nedopustnost izvršbe. Izrek II. tč. sklepa ne dopušča nobenega dvoma, kakšna je obveznost tožnice in v katerem roku mora zavarovati pravico z vložitvijo tožbe v pravdnem postopku. Zato ni bilo treba tožnice kot prava neuke stranke dodatno poučiti o njenih pravicah, kot se neutemeljeno zavzema pritožba. Tožnica je imela na podlagi 150. člena ZPP pravico pregledovati in prepisovati spis izvršilnega sodišča oziroma bi ta dejanja lahko opravil za tožnico njen odvetnik, če bi ga pooblastila, saj bi si s tem zagotovila, da bi bila procesna dejanja v zvezi z uveljavljanjem njene pravice pravočasno opravljena. Tudi dokazi, ki jih predlaga tožnica in jih je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo, ter njena trditvena podlaga ne dajejo podlage za sklep, da je bilo zaradi ravnanja izvršilnega sodišča poseženo v njeno pravico do sodnega varstva oziroma v pravico do poštenega sojenja. S prekluzivnimi roki se varuje institut učinkovitega sodnega varstva v izvršilnem postopku, zato bi bilo izvotleno tako varstvo, če bi zatrjevana ravnanja tožnice v zvezi z ugotovitvijo datuma pravnomočnosti sklepa v I. in II. tč. izreka sklepa predstavljala način, na podlagi katerega bi lahko vsaka stranka v podobnih primerih zahtevala sodno varstvo tudi po izteku prekluzivnega roka. Tožnica namreč zatrjuje, da sta s sinom večkrat klicala na vpisnik izvršilnega sodišča, kjer sta prejela podatek, da sklep še ni pravnomočen, v dokaz teh trditev pa je tožnica predlagala lastno zaslišanje, zaslišanje prič6 in pridobitev prepisov zvočnih posnetkov teh razgovorov, ne da bi opredeljeno navedla, kdaj sta s sinom opravila telefonske razgovore, kaj sta natančno vprašala vpisničarko, s katero vpisničarko sta kontaktirala in kakšen je bil njen odgovor. Pritožbeno sodišče iz teh razlogov ugotavlja, da tožnici ni bila kršena pravica do kontradiktornosti postopka in pravica do poštenega sojenja, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničine dokazne predloge.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

9. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. S tem, ko je bila pritožba zavrnjena, je bil zavrnjen tudi njen predlog za povrnitev pritožbenih stroškov, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju sklep. 2 V nadaljevanju tožnica. 3 V nadaljevanju nepremičnina. 4 Enako npr. sklepa VSL II Cp 619/2017 in I Cpg 857/2017. 5 Primerjaj s sklepom VSL I Cp 2001/2016. 6 Ki so poimensko navedene v drugem odstavku 6. tč. obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje.