Jedro

Sekundarni strah in nevšečnosti med zdravljenjem se do določene mere med seboj neločljivo prepletata. Isto velja za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta se delno ugodi ter se izpodbijana sodba spremeni tako, da se prisojena odškodnina za nematerialno škodo (točka 1 izreka sodbe sodišča prve stopnje) zniža na 91.350,00 EUR.

Odločitev o stroških postopka (točka 3, 4 in 5) se spremeni tako, da vsaka stranka in stranski intervenient nosijo svoje stroške postopka.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta ter v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnica uveljavlja v tem pravdnem postopku odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi malomarnega zdravljenja tožene stranke. O podlagi odškodninskega zahtevka je bilo že pravnomočno odločeno z vmesno sodbo. Z izpodbijano sodbo je tako sodišče prve stopnje odločilo o višini odškodnine. Tožnici je priznalo 146.000,00 EUR odškodnine za nematerialno škodo. Ta odškodninski znesek je seštevek odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 50.000,00 EUR, odškodnine za strah v višini 12.000,00 EUR in odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 84.000,00 EUR. Poleg tega je tožnici sodišče priznalo tudi odškodnino za materialno škodo v višini 325,80 EUR. V stroškovnem delu odločitve so tri točke sodbenega izreka; v skladu s točko 3 je tožnica upravičena do 7.208,00 EUR pravdnih stroškov, v skladu s točko 4 je tožnica dolžna plačati toženi stranki 519,68 EUR, v skladu s točko 5 pa je tožnica dolžna stranskemu intervenientu plačati 1.454,00 EUR njegovih pravdnih stroškov.

Proti sodbi se pritožuje tožnica, v skupni pritožbi pa tudi tožena stranka in stranski intervenient. Tožnica v svoji pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni. Zavzema se za višjo odškodnino po vseh postavkah. Poleg tega navaja, da se ne more strinjati s popolno izključitvijo odgovornosti tožene stranke za nevšečnosti, nastale v zvezi s trombozo. V utemeljitvi svoje pritožbe, ki se zavzema za višjo odmero odškodnine, izpostavlja številna dejstva, še posebej pa okoliščino, da je bila oškodovanka v času nezgode stara 13 let. Tudi pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Izrecno izpodbija sodbo le v delu glede prisojenih 83.000,00 EUR odškodnine. Priznava pa odškodnino v višini 63.000,00 EUR in se v tem delu ne pritožuje. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta se zavzema za znižanje odškodnine, pri čemer navaja številna dejstva, sklicuje pa se tudi na obsežno judikaturo v podobnih primerih. Prav ta naj bi utemeljevala znižanje odškodnine, ki je po navedbi pritožbe v obravnavani zadevi prisojena v višini 178 povprečnih neto plač. Ponujena sodna praksa pa kaže, da so bile v podobnih primerih prisojene odškodnine med 55 in 105 povprečnimi neto plačami. Izrecno zastopa stališče, da v obravnavani zadevi škode ni mogoče označiti kot katastrofalno. Invalidnost tožnice je izvedenec ocenil na 40 %. Že to pove, da škoda ni katastrofalna. Tožnica je sicer prizadeta, vendar pa ni onemogočena v gibanju. Pritožba uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj ni mogoče preizkusiti, kako je sodišče upoštevalo škodo, ki je vezana na trombozo. Nadalje pritožba navaja, da naj bi sodišče pri navedbi nevšečnosti nekatera dejstva napisalo napačno. Kot primer navaja, da je bila hospitalizirana v splošni narkozi in da je bila operacija z revaskularizacijo noge daljša za pet ur. Nazadnje pritožba napada še odločitev o stroških postopka. Navaja, da je edini kriterij za uspeh pravdnih strank vrednost spora. Sodišče po stališču pritožbe ne bi smelo razmejevati stroškov, ki so nastali izključno zaradi spornega temelja zahtevka.

Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

O očitkih bistvene kršitve določb pravdnega postopka: V obravnavani odškodninski zadevi je sodišče prve stopnje razmejilo tisto škodo, ki jo je mogoče pripisati nevestnemu zdravljenju tožene stranke kot pravnorelevantnemu vzroku za nastalo škodo od tiste škode, ki je ni mogoče pripisati toženi stranki. To je škoda, ki izvira neposredno iz smučarske nezgode in škode, ki je posledica zapleta (nastale tromboze). Na to razmejitev se osredotočata obe pritožbi. Pritožba tožeče stranke pravi, da se sicer načeloma strinja s stališčem sodišča, da škode zaradi nastale tromboze ni mogoče pripisati toženi stranki, vendar pa navaja, da ne more v celoti sprejeti te odločitve. Ob tem se sklicuje na stališče izvedenca, ki naj bi povedal, da bi bilo mogoče posumiti na poškodbo žile in s tem posledično na nastanek tromboze. Ti pritožbeni razlogi ne nasprotujejo razlogom sodbe in tudi ne izpodbijajo pravilnosti odločitve sodišča. Na 5. strani sodbe sodišče ugotovi, da bi bilo morda trombozo sicer mogoče predvideti, nikakor pa je ne bi bilo mogoče preprečiti. Ta ugotovitev gradi na strokovni pomoči izvedenca. Čim škode ne bi bilo mogoče preprečiti, tudi odgovornosti zanjo v tem obsegu ni mogoče pripisati toženi stranki. Pritožba tožeče stranke v tem delu je zato neutemeljena.

V zvezi z razmejitvijo obsega škode glede na različne vzroke, pa tožena stranka in stranski intervenient v svoji pritožbi uveljavljata bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Po stališču pritožbe namreč ni mogoče ugotoviti, kako je sodišče upoštevalo različne vzroke. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je razmejitev med škodo, ki jo je pripisati nevestnemu zdravljenju, in škodo, ki bi tožnici tudi sicer nastala, razvidna iz obrazložitve na 5. in 6. strani sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče izrecno navede, da bi morali v vsakem primeru, torej tudi če bi pravočasno zaznali, da prihaja do ishemije, vseeno opraviti še eno operacijo v popolni anasteziji. Na ta način je sodišče od celotne škode razmejilo tisto škodo, ki bi tožnici nastala zaradi zdravljenja tromboze. Na sedmi strani sodbe pa sodišče od celotne škode razmeji še tisto škodo, ki bi jo tožnica utrpela zgolj zaradi primarne nezgode (padca na smučanju). Nobena od operacij ne bi pustila trajnih posledic. Vsa škoda, za katero tožena stranka ne odgovarja (se pravi škoda, ki bi nastala zaradi primarne nezgode, in škoda, ki bi nastala zaradi tromboze), se nanaša na škodno obliko telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter oceno deleža sekundarnega strahu, ki se navezuje na ta zdravljenja (osrednja ugotovitev, ki izhaja iz razlogov sodišča prve stopnje, je, da bi bilo tožnico v vsakem primeru treba operirati trikrat; dvakrat zaradi zloma in enkrat zaradi tromboze tožena stranka torej odgovarja za škodo, ki se navezuje na pet operacij). V okviru odškodninske postavke duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti razmejitev zato ni bila potrebna oziroma je ni. Pritožbena navedba, na kateri ta utemeljuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato ni utemeljena.

Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta navaja, da naj bi sodišče nekatera dejstva v obrazložitvi napačno zapisalo. To je seveda res, vendar gre za očitno pisno pomoto, ki nikakor ne vpliva na pravilnost in razumljivost sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče je zapisalo, da je bila tožnica hospitalizirana v splošni narkozi. Gre za očitno pisno napako in popolnoma jasno je, da je pravi pomen tega razloga naslednji: tožnica je bila operirana v splošni narkozi. Pritožba torej opozarja na lapsus, česa drugega pa vsaj konkretizirano iz te pritožbene navedbe ni mogoče izluščiti.

Preizkus materialnopravne pravilnosti višine prisojene odškodnine: Pritožba tožeče stranke je več ali manj pavšalna, kar sodišču druge stopnje torej nalaga uraden preizkus materialnopravne pravilnosti prisojene odškodnine. Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta pa je nasprotno, izrazito konkretizirana. Pritožba ponuja številne relevantne sodne odločbe, v katerih je bila prisojena nižja odškodnina. Prav načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki je skupaj z načelom individualizacije sestavni del materialnopravnega pravila o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo (200. in 203. člen ZOR (1)), sodišču nalaga, da preizkusi, ali je prisojena odškodnina ustrezno vpeta v podobne, lažje in težje primere iz odškodninskopravne sodne prakse.

Tožnici v obravnavani zadevi je bila priznana odškodnina v višini 146.000,00 EUR, kar znaša 168 povprečnih neto plač (2). Pritožbeno sodišče je ta preizkus najprej opravilo s pomočjo zbrane odškodninske prakse v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo (3). Glede na izrazito visoko odškodnino v obravnavani zadevi je tako preizkusilo najhujše primere v skupini poškodb kolena in goleni. Najvišja priznana odškodnina (zadeva II Ips 615/92, ki je evidentirana pod št. 457) znaša 240 povprečnih neto plač. Gre za primer, ki po višini izrazito odstopa od siceršnjega razpona odškodnin. Tudi sama poškodba in trajne posledice v tej zadevi so izrazito večplastne (tudi poškodba glave). Zadeva tako ne nudi ustrezne primerjave. Naslednji primer po teži je evidentiran pod številko 458 (zadeva II Ips 345/96). V tej zadevi je bilo oškodovancu priznanih 181 plač. Tudi ta primer od razpona odškodninske prakse v tovrstnih primerih odstopa navzgor. Trajna posledica pa je hujša kot v obravnavani zadevi, saj je bila oškodovancu tu noga amputirana. Naslednji primer (zadeva II Ips 612/90) je opisan preskopo, da bi nudil ustrezno primerjavo. V zadevi evidentirani pod številko 460 (opr. št. II Ips 265/92) je bila oškodovanki priznana odškodnina v višini 109 povprečnih plač. Zadeva je po teži posledic primerljiva z obravnavano. V zadevi, ki je evidentirana pod št. 461 (opr. št. II Ips 25/95), je bila priznana odškodnina v višini 103 povprečne neto plače. Zadeva je primerljiva, vendar pa je 1/10 odškodnine odpadla na skaženost, ki v obravnavani zadevi ni bila uveljavljana (4). Prav tako primerljiva je tudi naslednja zadeva (evidentirana pod št. 462; opr. št. II Ips 310/96), v kateri je bila priznana odškodnina v višini 99 povprečnih plač. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je 50 % (pri tožnici znaša ta ilustrativni odstotek 40). Nekateri primeri, ki jih je ponudila pritožba, kažejo še na nižje priznane odškodnine v skupini zadev primerljivega ranga. Tak je npr. primer II Ips 525/2003 (5). V slednji zadevi je bila priznana odškodnina v višini 61 povprečnih plač. Res pa gre za nekoliko lažji primer od obravnavanega. Za nekoliko lažji primer gre tudi v zadevi II Ips 478/94 (priznana je bila odškodnina v višini 70 povprečnih plač). Prav tako nekoliko lažja je tudi zadeva II Ips 252/97 (priznana je bila odškodnina v višini 79 povprečnih plač). Spet višja pa je priznana odškodnina v zadevah II Ips 24/98 in II Ips 517/2004, kjer je bil prisojen znesek, ki ustreza 105 in 106 plačam. Posledice v slednji so hujše. Vsi obravnavani primeri kažejo, da je razpon odškodnin razmeroma velik ter da se težišče tega razpona nahaja znatno pod prisojeno odškodnino. Navedene ugotovitve govorijo torej za znižanje prisojene odškodnine.

Izrazito pomembna okoliščina v obravnavani zadevi je ta, da je bila oškodovanka v času škodnega dogodka stara samo 13 let. Kot poudari tudi sodba sodišča prve stopnje, je bila z nevšečnostmi in trajnimi posledicami tako obremenjena njena najbolj aktivna življenjska doba (lahko se reče tudi, da ji je bila uničena mladost). Upoštevaje vse okoliščine primera (tudi slednjo), je po stališču pritožbenega sodišča treba materialnopravno spremeniti odločitev sodišča prve stopnje tako, da se oškodovankin primer umesti proti zgornji meji primerljivih odškodninskih primerov. Za to govorita predvsem dve posebnosti. Najprej je to že omenjena mladost, ki je bila tožnici v znatni meri okrnjena, nadalje pa je to izrazito veliko število operativnih posegov (v tem je obravnavana zadeva precej težja od primerjanih – četudi se od vseh osmih operacij tri odštejejo, tožena stranka še vedno odgovarja za ves strah, vse bolečine in nevšečnosti, ki se posredno in neposredno navezujejo na pet prestanih operacij). Poleg tega je treba poudariti, da sicer odškodninskega zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti tožnica ni postavila. Ugotovitve o skaženosti pa so podane. Ker ni postavljenega zahtevka, tako ni mogoče prisoditi odškodnine, ki bi temeljila na dejanski ugotovitvi, da tožnica trpi, ker se zdi sama sebi zaradi zunanjih sprememb manj lepa. Mogoče pa je prisoditi odškodnino za trpljenje, ki izvira iz zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta pa je zmanjšana tudi v tem smislu, da tožnica zaradi zunanje spremenjenosti nima potrebnega poguma za navezovanje stikov s fanti. Duševne bolečine so enovit pojem in tu se vzroki zanje do določene mere neločljivo prepletajo (6). Razmejitev med skaženostjo in zmanjšanjem življenjske aktivnosti je do določene mere zato umetno zarisana. Tudi iz razlogov prve sodbe je razvidno, da je to normativno moč dejanskosti do določene mere upoštevalo. Pritožbeno sodišče takšnemu pristopu pritrjuje.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta delno ugodilo ter na prvi stopnji prisojeno odškodnino znižalo na 91.350 EUR (4. točka 358. člena ZPP) (7). Gre za znesek, ki ustreza 105 povprečnim neto plačam. Razporeditev po posameznih odškodninskih postavkah je po odločitvi pritožbenega sodišča naslednja. Tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pripada 31.320 EUR in za strah 7.830 EUR. Skupaj za obe postavki, ki se po ugotovitvah pritožbenega sodišča zelo prepletata (glej opombo 6), to ustreza skupnemu znesku 45 povprečnih neto plač. Tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pripada odškodnina v višini 52.200 EUR, kar ustreza znesku 60 povprečnih neto plač. Skupaj ji torej pripada 105 povprečnih neto plač, kar v denarju pomeni sedaj prisojenih 91.350 EUR.

Glede stroškov postopka: Pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta utemeljeno opozarja, da deljenje uspeha glede na temelj in glede na višino odškodnine nima procesne podlage. S spremenjeno sodbo je uspeh tožnice delen. Delen je bil sicer tudi že pred sodiščem prve stopnje. Glede na sedaj ugoden delež zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ustrezna uporaba merila za odločitev o stroških, ki je določeno v 2. odstavku 154. člena ZPP. Če stranka delno zmaga v pravdi, lahko sodišče odloči, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Drugače je le, če vse okoliščine primera, nalagajo drugačno odločitev. Po stališču pritožbenega sodišča je materialnopravno ustrezno, če v obravnavani zadevi vsaka stranka krije svoje stroške postopka. Pri uporabi tega merila je imelo pritožbeno sodišče pred očmi vse stroške postopka (tako stroške postopka pred sodiščem prve kot stroške postopka pred sodiščem druge stopnje; tako kot je tožnica s tožbo uspela le delno, je tudi pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta uspela le delno). Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP pritožbeno sodišče namreč v primeru spremembe odločitve o glavni stvari, samo ponovno odloči o stroških vsega postopka.

Povzetek odločitve o glavni stvari: Pritožbeno sodišče je zavrnilo nekonkretiziran pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je uveljavljan v obeh pritožbah, in sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje. Dejanska podlaga odločitve je pojasnjena v razlogih, ki so zmožni preizkusa, podana pa tudi ni nobena od drugih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tudi izrecno uveljavljane procesne očitke z obeh strani ter materialnopravno grajo s strani tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je ob takšnem stanju stvari v celoti zavrnilo pritožbo tožeče stranke (353. člen ZPP). Pritožbi tožeče stranke in stranskega interveneinta pa je delno pritrdilo v graji materialnopravne pravilnosti višine prisojene odškodnine ter ji tako delno ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu je na podlagi 353. člena ZPP tudi to pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št.87/2002; ZOR)

(2) Pritožba se je pri izračunu očitno uštela, ko navaja, da znaša odškodnina 178 povprečnih neto plač; povprečna plača v času sojenja pred sodiščem prve stopnje je namreč znašala 870,00 EUR.

(3) GV Založba, Ljubljana, 2001

(4) To pomeni, da ni bila uveljavljana posebej. Je pa škoda, ki izvira iz skaženosti del trditvene podlage, ter jo je bilo pri materilanopravnem zaključku ob odmeri odškodnine mogoče upoštevati, kolikor se neločljivo prepleta s škodno postavko duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti.

(5) Vse te odločbe so dostopne v brezplačni mrežni bazi na naslovu www.sodnapraksa.si

(6) Do določene mere se v obravnavani zadevi neločljivo prepletata tudi sekundarni strah ob vsakokratni operaciji in med njimi na eni strani ter nevšečnosti med zdravljenjem na drugi strani. Gre za enovito časovno obdobje in za celovito tožničino doživljanje tega časovnega obdobja. Gre za doživljanje enovite, v sebi prepletene groze.

(7) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007; ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP).