Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožbenemu sodišču, ki se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, te pa so bile razumno in dovolj obrazložene, ni bilo treba ponovno razlagati dejanskih ugotovitev, pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je označilo za nekonkretiziran. Pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga ni prezrlo in ga je ustrezno obravnavalo.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Reviziji tožeče in tožene stranke se zavrneta.

Vsaka stranka krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je že odločilo o podlagi tožničinega tožbenega zahtevka. Vmesna sodba P 2184/2002-III z dne 26. 5. 2005 je pravnomočna. S sodbo P 2184/200-III z dne 12. 11. 2007 je sodišče odločilo o višini tožbenega zahtevka. Tožnici je kot povračilo nepremoženjske škode prisodilo 146.000 EUR (od tega 50.000 EUR za telesne bolečine, 12.000 EUR za strah in 84.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in stranskega intervenienta. Odškodnino za nepremoženjsko škodo je znižalo na 91.350 EUR (od tega 31.320 EUR za telesne bolečine, 7.830 EUR za strah in 52.200 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). V ostalem delu je pritožbo tožene stranke in stranskega intervenienta ter pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

3. Tožeča stranka v reviziji navaja, da je sodišče za odmero odškodnine uporabilo čisti precedenčni sistem, da tožničinega primera ni dovoljeno izenačevati z drugimi škodnimi primeri, da noben oškodovanec ni utrpel iste poškodbe, da predmet presoje ne more biti odmerjeno število povprečnih neto plač (PNP) za podobne primere niti uvrščanje obravnavanega primera, da naj sodnik upošteva konkretnega oškodovanca. Višina PNP se spreminja. V omenjenih zadevah, na katere se sklicuje pritožbeno sodišče, oškodovanci niso bili stari 13 let. Podatek 40 % se nanaša na invalidnino, ki se odmerja glede na tabele zavarovalnic. Tožničine življenjske aktivnosti so katastrofalno zmanjšane. Odločilen vir za odmero odškodnine ni zbirka škodnih primerov. Ne strinja se z znižanjem odškodnine.

4. Tožena stranka v reviziji predlaga znižanje odškodnine za 28.350 EUR. Navaja, da gre pri odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za dve ločeni škodi in da ni mogoče prisoditi višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sklicuje se na primere iz sodne prakse, ki naj bi bili hujši. Tožnica lahko hodi, gibanje ji ni onemogočeno, ne potrebuje bergel niti invalidskega vozička, lahko bi vozila kolo. Tožena stranka ni odgovorna za škodo, ki bi ji v vsakem primeru nastala zaradi kompliciranega zloma in tromboze. Pritožbeno sodišče se ni opredelilo do očitka, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za telesne bolečine štelo, da tožnica trpi stalne bolečine, kar je v nasprotju z izpovedjo tožnice in izvedenskim mnenjem, kjer se pojav bolečin veže na daljšo hojo. Intenziven sekundarni strah je trajal le nekaj dni, dokler se ni izkazalo, da je prekrvavitev uspešna. Nekateri deli sodbe so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Individualizacija pri odmeri pravične odškodnine ne sme voditi v arbitrarnost. 5. Sodišče je reviziji vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

6. Reviziji nista utemeljeni.

7. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih z revizijo uveljavlja tožena stranka, niso podane. Pritožbenemu sodišču, ki se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, te pa so bile razumno in dovolj obrazložene, ni bilo treba ponovno razlagati dejanskih ugotovitev (kakšne telesne bolečine je tožnica trpela in jih še trpi), pač pa zadošča sklicevanje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.(1) Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je sprejelo vse dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa je označilo za nekonkretiziran. Pritožbeno sodišče tega pritožbenega razloga torej ni prezrlo in ga je ustrezno obravnavalo.

8. Tožnica (rojena 1986) je zaradi strokovne napake decembra 1999 utrpela zamašitev poplitealne arterije (tromboza poplitealne arterije) in utesnitveni sindrom leve goleni. Obseg nastale škode je razviden iz pete do desete strani sodbe sodišča prve stopnje. Revizijsko sodišče povzema le nekaj najhujših bolečin, nevšečnosti in posledic omenjene napake: skupaj 25 dni hudih in zelo hudih bolečin, pet operacij, slabih 40 dni hospitalizacije, 80 dni rehabilitacije, 28 dni zdravljenja v hiperbarični komori, strah pred operacijami in pred izgubo noge, trajne posledice pa se kažejo v izgubi mišic, ki so potrebne za gibanje stopala in za normalno hojo, zatrditvi zgornjega skočnega sklepa v fiziološkem položaju stopala, zelo zmanjšani gibalni sposobnosti (odsotnost gibanja v gležnju, šepa), tožnica hodi le s polaganjem celega stopala, ne pa z dviganjem stopala preko prstov, ne more teči, počepniti, hoditi po neravnih terenih, težko hodi po strmini navzdol. 9. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu. Vendar odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi z odškodninami, ki jih za podoben obseg škode dobijo drugi oškodovanci. Pri tem je treba zasledovati cilj, da se dosežejo ustrezno gradirani kriteriji pri odmeri odškodnine za posamezne kategorije škod, opredeljene kot lažje, težje in katastrofalne škode. Takšen pristop Vrhovnega sodišča glede odmere odškodnin za nepremoženjsko škodo je skladen z ustavnimi zahtevami zagotavljanja pravice do enakega varstva pravic v postopku.(2) Ker absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, baze sodnih odločb (komercialne in nekomercialne, pa tudi knjižne zbirke) velikokrat zneske prisojenih odškodnin zgolj iz primerjalnih razlogov podajajo tudi kot število povprečnih neto mesečnih plač (pri tem pa se upošteva plača iz časa, ko je bila izdana sodba sodišča prve stopnje). Gre za nek skupni imenovalec prisojenih odškodnin, ki naj pomaga prebroditi težave padanja kupne moči denarja in omogoči primerjave med primeri ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje.(3) To pa ne pomeni, da je sodišče s sklicevanjem na PNP enačilo tožničin primer s katerimkoli drugim primerom nepremoženjske škode. Ni dveh popolnoma enakih oškodovancev, zato tudi ni dveh popolnoma enakih nepremoženjskih škod.(4) Na ta način je individualizacija zgolj postavljena v določene širše okvire. Po 125. členu Ustave je sodišče pri odločanju vezano le na Ustavo in zakon. Sodna praksa ni obvezen pravni vir. Vendar pa preko ustavne zahteve po enakosti pred zakonom tudi sodna praksa dobiva podobno moč, kot jo imajo formalni pravni viri.(5) Pomembna je tudi z vidika pravne varnosti, saj zagotavlja jasnost in predvidljivost sodnega odločanja.

10. Sodišči sta ugotovili obseg tožničinih poškodb, trajanje in stopnjo telesnih bolečin, vseh nevšečnosti med zdravljenjem, vse prizadetosti zaradi posledic škodnega dogodka na psihičnem in telesnem področju. Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb Vrhovno sodišče ugotavlja, da so podobni primeri poškodb uvrščeni v V. stopnjo od šestih po Fischerju (zelo hudi primeri). Po presoji revizijskega sodišča, je s strani pritožbenega sodišča prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo tista odškodnina, ki v skladu z merili iz 200. člena ZOR ustreza pravnemu standardu pravične odškodnine. Primeri, na katere se sklicuje tožena stranka so bodisi vsaj nekoliko lažji (II Ips 226/2000, II Ips 525/2003, II Ips 352/2000, II Ips 666/2001, II Ips 517/2004) bodisi drugačni (v zadevi II Ips 363/2002 gre za postkomocijski sindrom, operativno odstranitev vranice, deformacijo ključnice, lažjo omejenost gibljivosti obeh kolen in lažjo omejeno gibljivosti desnega gležnja) bodisi je revizijo vložila le tožena stranka in odškodnine ni bilo moč zvišati (II Ips 567/2002). V zadevi II Ips 24/98 gre za nekoliko hujše posledice, vendar manj nevšečnosti. Pritožbeno sodišče je na peti strani pojasnilo, da je odškodnino umestilo proti zgornji meji zaradi dveh posebnosti: mladost oškodovanke in veliko število operacij, s tem povezan strah, nevšečnosti in bolečine. Sodišče je ugotovilo, da tožnica zaradi zunanje spremenjenosti nima potrebnega poguma za navezovanje stikov s fanti. Sodna praksa se je o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v zvezi s težavami pri navezovanju stikov že izrekla (primerjaj sodbe II Ips 286/2006, II Ips 128/2005, II Ips 450/2005, II Ips 345/1996, II Ips 49/2000). Pritožbeno sodišče ni prisodilo enotne odškodnine za celotno nepremoženjsko škodo (niti skupaj za duševne bolečine zaradi skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti), kar bi bilo narobe.(6)

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče neutemeljeni reviziji obeh strank zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku). Vsaka stranka krije svoje revizijske stroške (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Galič A., Ustavno civilno procesno pravo: ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba - meje preizkusa in postopek, Ljubljana, GV založba, 2004, str. 400. Op. št. (2): Primerjaj Sklep Ustavnega sodišča Up 313/01. Op. št. (3): Primerjaj Jadek Pensa D., Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, Ljubljana, GV založba, 2001, str. 18. Op. št. (4): Primerjaj II Ips 50/85, 14. 3. 1985, pravno mnenje, občna seja VSS 29. 5. 1985. Op. št. (5): Primerjaj Pavčnik, Pravni in ustavni temelji prava, v: Pavčnik, Ustavno sodstvo, Ljubljana, 2000, v: Galič, Ustavno civilno procesno pravo; Ljubljana, 2004, str. 316. Op. št. (6): Odškodnina za nepremoženjsko škodo se v načelu prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej, v izjemno težkih primerih, ko se oškodovančeva trpljenja vzajemno pogojujejo in prepletajo, tako da jih ni mogoče ločevati, pa se lahko prisodi enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo (Primerjaj sklep, zvezna skupna seja 15. in 16. 10. 1986, Poročilo VSS 2/86 str. 22). Celovitost vseh oblik nepremoženjske škode je za oškodovanca zlasti očitna v primerih najhujših prizadetosti. Primeri iz sodne prakse: II Ips 323/94, II Ips 561/2003 in II Ips 596/98 - tetraplegija, II Ips 55/2002.