Jedro

Škoda je zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja (155. člen ZOR). Zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) brez dvoma predstavlja stvarno breme nepremičnine, vendar pa sam nastanek hipoteke nujno še ne pomeni zmanjšanja vrednosti nepremičnine in s tem nastanka škode. Presoja obeh sodišč, da samo zaradi dejstva, da obstaja hipoteka, tožnici škoda še ni nastala, je zato pravno pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 1.194.237 tolarjev z obrestmi od 11.8.1994 do plačila. Obenem je odločilo, da mora tožnica povrniti toženki stroške postopka v znesku 148.264 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožnica pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Določbo 155. člena ZOR sta sodišči zmotno uporabili. Po tej določbi je namreč škoda zmanjšanje premoženja. Lastnikova upravičenja so opredeljena v 3. členu ZTLR. Zastavna pravica na nepremičnini onemogoča 100-odstotno izkoriščanje upravičenj iz navedenega člena ZTLR. Ker je nepremičnina obremenjena s pravico tretjega, lastnik ne more z njo razpolagati neomejeno. Razpolaga lahko le delno omejeno, tako razpolaganje pa pomeni zmanjšanje vrednosti lastninske pravice. Tožnica je za nepremičnino plačala polno ceno. Zato mora prejeti enako vrednost. Ta pa je enaka le v primeru možnosti neomejenega razpolaganja. Nepremičnina je bila prodana s pravno napako. Zato bi bilo treba uporabiti določbe prvega odstavka 508. in tretjega odstavka 510. člena ZOR. Po določbi prvega odstavka 820. člena ZOR je tudi posrednik odgovoren za škodo, ki jo utrpi ena ali druga stranka, katerima je posredoval. V trenutku, ko je pripravljala pogodbo, bi toženka morala vedeti, da je nepremičnina obremenjena s hipoteko. Škoda je brez dvoma že nastala. Zato bi moralo biti tožničinemu zahtevku ugodeno. V razlogih izpodbijane sodbe je tudi nasprotje. Sodišče druge stopnje najprej trdi, da v zemljiško knjigo vpisana zastavna pravica zmanjšuje vrednost lastninske pravice, nato pa, da tožnici škoda še ni nastala. Sodišče druge stopnje tudi ni presodilo navedb pritožbe tako, kot določa prvi odstavek 360. člena ZPP, saj sklicevanje na razloge sodbe sodišča prve stopnje ne pomeni presoje, kakršno zahteva omenjena zakonska določba. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375.člen ZPP).

V revizijskem odgovoru je toženka predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta v zadevi odločili po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (ZPP). Zato je revizijsko sodišče pri odločanju uporabilo določbe tega zakona.

V reviziji zatrjevani kršitvi določb ZPP nista podani. Revizijska trditev, da sodišče druge stopnje najprej trdi, "da zastavna pravica zmanjšuje vrednost lastninske pravice" nato pa, "da tožnici škoda še ni nastala", kar naj bi predstavljalo nasprotje v razlogih sodbe, je posledica tožničinega nekorektnega citiranja razlogov sodbe sodišča druge stopnje. Iz celotnega zadnjega odstavka na drugi strani obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje, ki je povsem razumljiv in po svoji vsebini prav nikjer sam s seboj v nasprotju, sta iztrgana le posamezna dela dveh stavkov, ki v celoti (in skupaj z vsebino celotnega odstavka) več kot jasno povesta, da odškodninski zahtevek tožnice nikakor ni izključen, vendar pa bo mogoč šele potem, ko ji bo in če ji sploh bo, škoda nastala. Zaenkrat pa je njena zahteva za povrnitev še nenastale škode preuranjena. Sodišče druge stopnje tudi določbe prvega odstavka 360. člena ZPP ni uporabilo nepravilno, kot zmotno trdi revizija. Tožnica je namreč v pritožbi ponovila svoja pravna naziranja glede pravnih napak, možnosti vpisov v zemljiško knjigo, vsebine lastninske pravice itd. Do vseh navedenih stališč je sodišče prve stopnje zavzelo opredeljena in pravno obrazložena stališča. Ob pritožbenem preizkusu je sodišče druge stopnje presodilo, da so pravna naziranja sodišča prve stopnje pravilna. V celoti jim je pritrdilo, vlagatelju pritožbe pa odgovorilo, da "so argumenti sodišča prve stopnje tako v dejanskem kot pravnem smislu v celoti pravilni in dajejo odgovore na vse pritožbene trditve, zato jim ni treba ničesar dodati in jih torej pritožbeno sodišče povzema, da jih ne bi ponavljalo".

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da je v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno materialno pravo.

Tožnica, tako kot je že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje, tudi v reviziji odpira vrsto pravnih vprašanj, ki pa zaenkrat za odločitev v zadevi niso odločilna. Zakaj ne, je navedeno v nadaljevanju obrazložitve.

Zahtevek tožnice ni bil zavrnjen zato, ker naj bi bilo ugotovljeno, da je toženka ravnala korektno, kot dober posrednik itd., ampak izključno zaradi presoje, da ob vložitvi tožbe (in ob izdaji sodbe na prvi stopnji) tožnici, kljub temu, da je kupila nepremičnino, ki je obremenjena s hipoteko, škoda še ni nastala, verjetnost, da ji bo nastala, pa ni tolikšna, da bi bilo plačilo odškodnine že mogoče naložiti v breme toženke, ki je posredovala pri prodaji nepremičnine. Prav nobenega dvoma ni, da je tudi posrednik odgovoren za škodo, nastalo po njegovi krivdi (prvi odstavek 820. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). V tem delu ima tožnica vsekakor prav. Nima pa prav, kolikor sodiščema druge in prve stopnje očita, da sta ugotovili in odločili, da toženka kot posrednik ni naredila nič takega, kar bi bilo mogoče opredeliti kot njeno krivdno ravnanje. Sodišče prve stopnje je celo (čeprav mu ob presoji, da zahtevek zato ni utemeljen, ker škoda še ni nastala - ker je tedaj preuranjen - tega niti ne bi bilo treba), v razlogih sodbe izrečno zapisalo, "da ne sprejema stališča toženke, da posrednik ne odgovarja za to, ali je nepremičnina obremenjena, čeprav v pogodbi, ki jo je sestavil, piše, da ni obremenjena" (tretji odstavek na četrti strani razlogov sodbe).

Bistvo odločitev obeh sodišč je v presoji, da toženki škoda (vsaj zaenkrat) še ni nastala. Od pravilnosti te presoje je zato odvisen revizijski uspeh tožnice. Ta presoja pa je po mnenju revizijskega sodišča pravilna. Škoda je zmanjšanje premoženja in preprečitev njegovega povečanja (155. člen ZOR). Zastavna pravica na nepremičnini (hipoteka) brez dvoma predstavlja stvarno breme nepremičnine, vendar pa sam nastanek hipoteke nujno še ne pomeni zmanjšanja vrednosti nepremičnine in s tem nastanka škode. Presoja obeh sodišč, da samo zaradi dejstva, da obstaja hipoteka, tožnici škoda še ni nastala, je zato pravno pravilna. Prav tako pa je pravilna tudi presoja, da ni v zadostni meri gotovo, da bo do nastanka škode sploh prišlo. Zastavni dolžnik namreč lahko z zastavno pravico zavarovano terjatev plača, hipoteka pa se izbriše. V tem primeru tožnica ne bo utrpela nobene škode. Trditev, da zastavni dolžnik s hipoteko zavarovane terjatve ni sposoben plačati, zaradi česar bo nujno prišlo do realizacije hipoteke oziroma drugih trditev, ki bi nakazovale, da bo z zadostno verjetnostjo prišlo do poplačila iz zastavljene stvari, ali, da tožnica nepremičnine ne more prodati za pravo ceno zato, ker je obremenjena s hipoteko itd., pa tožnica ni niti postavila. Zatrjevala je le, da že sama obremenitev s hipoteko predstavlja škodo, kar pa, kot je bilo že povedano, pravno ni točno.

Ostala revizijska izvajanja se nanašajo na odgovornost za pravne napake. Prav ima revizija, da obstaja tudi tovrstna odgovornost (508. in naslednji členi ZOR), vendar pa v tem delu revizija prezre, da nasprotna stranka ni prodajalec, ampak posrednik. V 508. in naslednji členih ZOR urejena odgovornost za pravne napake pa se nanaša na razmerje med prodajalcem in kupcem. Zakaj se tožnica ni poslužila možnosti, ki jih je imela kot kupec stvari zato, ker ji je prodajalec prodal stvar s pravno napako, tožnica ni pojasnila. Sicer pa to ob dejstvu, da se obravnavana zadeva nanaša na razmerje med kupcem in posrednikom, tudi ni bistveno.

Revizija sicer povsem korektno citira določbo 3. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), vendar pa ponuja zanjo napačno razlago. Tožnica ima namreč kupljeno nepremičnino v posesti, jo uporablja, lahko pa z njo tudi razpolaga. Nepremičnina, ki je obremenjena s hipoteko, je v pravnem prometu, kar pomeni, da se lastnik s hipoteko obremenjene nepremičnine lahko spremeni. Zato tožnica ni prikrajšana za nobeno od upravičenj iz 3. člena ZTLR. Da je tožnica že nameravala nepremičnino prodati, vendar je zaradi hipoteke ni mogla oziroma da bi jo lahko prodala le za nižjo ceno, pa v postopku ni bilo zatrjevano.

Po povedanem se je pokazalo, da revizija ni utemeljena. Zato jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel. Tožnica, ki z revizijo ni uspela, mora stroške revizijskega postopka trpeti sama. Toženka, ki je na revizijo odgovorila, pa povrnitve stroškov revizijskega odgovora ni zahtevala.