Jedro

Čeprav gre za trčenje dveh vozil, od katerih je motorno kolo v izrazito podrejenem položaju, ni mogoče mimo dejstva, da je prav ravnanje tožnika bilo tisto, ki je predstavljalo zelo veliko tveganje in pretežen vzrok za nastalo nezgodo. Ugotovljeno je, da bi se voznika med seboj lahko opazila na razdalji 35 m. Očitno je voznik tovornjaka začel reagirati na opisani razdalji z zaviranjem in umikanjem v desno, tožnik pa ni storil prav ničesar, da bi se tovornjaku, ki je prihajal nasproti, izognil z zmanjševanjem hitrosti in umikanjem v desno. Vozniku tovornjaka je tako mogoče očitati del odgovornosti za nastalo škodo predvsem zato, ker svojega vozila pred trčenjem ni uspel povsem zaustaviti. Zato je pravilna opredelitev odgovornosti tožnika v višini 70 %, odgovornost voznika tovornega vozila pa v višini 30 %.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo - zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Revizija se v obsegu odločitve o odškodnini za premoženjsko škodo (188.140 SIT) zavrže, v obsegu odločitve o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo pa se reviziji delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti glasi: Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 1.559.045 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: -660 SIT od 16.9.1998 do plačila, -27.397 SIT od 12.4.1995 do plačila, -2.677 SIT od 7.9.1995 do plačila, -3.105 SIT od 10.9.1995 do plačila, -8.070 SIT od 28.9.1995 do plačila, -15.343 SIT od 1.8.1995 do plačila, -1.793 SIT od 1.12.1996 do plačila in od zneska 1.500.000 SIT od 26.6.2001 dalje do plačila.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške, nastale pred sodiščema 2. in 1. stopnje.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 75.350 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2006 dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v skupnem znesku 2.856.317 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov dosojene odškodnine za premoženjsko škodo od njihove zapadlosti, od zneska 2.660.000 SIT, kolikor znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo, pa od 26.6.2001 dalje do plačila. V presežku je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožniku je škoda nastala, ko je kot mopedist trčil s tovornjakom, ki ga je vozil zavarovanec tožene stranke. Pri tem pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik tudi sam odgovarja za nastalo škodo v višini njenih 30 %, v preostalem delu pa tožena stranka.

Sodišče druge stopnje je odločalo o pritožbah obeh pravdnih strank, pri čemer je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo z ugotovitvijo, da je tožnik sam prispeval k nastali škodi do višine njenih 70 %, zavarovanec tožene stranke pa le do višine 30 %. Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 1.199.045 SIT, od česar odpade na odškodnino za nepremoženjsko škodo znesek 1.140.000 SIT. V ostalem delu je zavrnilo tudi pritožbo tožene stranke. Odločilo je, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje, tožeči stranki pa je naložilo, da mora zaradi spremembe sodbe sodišča prve stopnje toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 88.723 SIT.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti zavrnilnemu delu izpodbijane sodbe (znesek 8.997.272 SIT), uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodb sodišča druge in prve stopnje tako, da bo tožniku priznana celotna vtoževana odškodnina. Sodišče druge stopnje je brez vsake podlage spremenilo delež odgovornosti udeležencev tako, da je tožnika obremenilo s 70 %. Vztraja pri tem, da tožnik za nastalo škodo ni odgovoren, podrejeno pa v tej smeri predlaga drugačno porazdelitev odgovornosti udeležencev v tožnikovo korist. Tožnik je vozil motorno kolo po pravilih tako, da je zavzemal ustrezen pas ob desni strani 3,20 m širokega cestišča. Graja mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, da bi bilo mogoče preprečiti trčenje, če bi tožnik zapeljal na bankino. Glede na veljavne predpise tožnik namreč tega ni bil dolžan storiti. Nasprotno pa je voznik tovornjaka vozil skozi levi, povsem nepregledni, ovinek tako neprevidno, da je praktično pokril celotno cestišče. Za tožnika kot motorista je nenadna pojava kamiona predstavljala presenečenje, zaradi česar niti ni uspel reagirati, temveč se je zaletel v levi prednji vogal vozila. Iz izvedenskega mnenja tudi sledi, da ugotovljena alkoholiziranost tožnika ni mogla biti v vzročni zvezi z načinom njegovega reagiranja. V tej smeri niso bili ocenjeni dokazi, zbrani v kazenskem postopku proti vozniku tovornjaka. Spregledano je, da je motorno vozilo neprimerno manj nevarno kakor velik in težek tovornjak, ki je pokril celotno cestišče. 70 % krivdni delež tožnika za nastalo škodo je absolutno previsok. Če bi bilo mogoče upoštevati, da tožnik svojega motornega kolesa v kritičnem času ni zaviral, bi mu bilo mogoče naprtiti le 5 % odgovornost za nastalo škodo. Revizija graja tudi višino dosojene odškodnine. Škoda po vseh odškodninskih postavkah je bila namreč podcenjena. Poleg odprtega zloma obraznih kosti je namreč tožnik utrpel tudi hud pretres možganov z oteklino možganov in zlomi lobanjskih kosti. Obseg poškodovanja je torej zelo velik, kar posebej velja za ugotovljene posledice po končanem zdravljenju. Po mnenju revizije bi bilo treba upoštevati predvsem mnenje zdravnika nevrologa in tožniku posamezne odškodninske postavke priznati v skladu s tožbenim predlogom.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena, glede odškodnine za premoženjsko škodo pa ni dovoljena.

Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega en milijon tolarjev. Odškodnina za nastalo premoženjsko škodo je po tožbenem predlogu uveljavljena v znesku 188.140 SIT, v izpodbijani sodbi pa je toženi stranki naloženo, da mora od tega zneska plačati tožniku 30 %. Razlika med navedenima zneskoma predstavlja vrednost spornega predmeta na revizijski stopnji, po kateri je mogoče odločiti o dovoljenosti revizije. Ob uporabi določbe drugega odstavka 41. člena ZPP je mogoče revizijsko sporno vrednost določiti po vrednosti vsakega posameznega zahtevka, kadar imajo zahtevki v tožbi različno podlago. Ker gre pri zahtevku iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo za drugačno dejansko in pravno podlago, kakor pri zahtevku iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo, predstavlja vrednost spornega predmeta, ki je odločilna na revizijski stopnji za premoženjsko škodo, le znesek, ki predstavlja razliko med vtoževano odškodnino v znesku 188.140 SIT in 30 % tega zneska; to pa je premalo, da bi preseglo revizijski prag, določen v drugem odstavku 367. člena ZPP. Zaradi tega je po določbi 377. člena ZPP revizijsko sodišče revizijo v tem obsegu zavrglo.

V ostalem pa je revizija le delno utemeljena. Pri nesreči premikajočih se motornih vozil se uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti (178. člen ZOR). Dejanske ugotovitve, ki so sodiščema druge in prve stopnje služile kot podlaga za določitev prispevka udeležencev k dogodku in nastali škodi, v bistvu niti niso bile osporavane. Tudi mnenje izvedenca cestnoprometne stroke je v reviziji citirano takšno, kakršnega sta upoštevali pri svoji odločitvi nižji sodišči. Vendar pa je pravna presoja o podlagi odškodninske odgovornosti, sprejeta v sodbi sodišča prve stopnje, drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče druge stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnikova reakcijska sposobnost v kritični situaciji zelo okrnjena zaradi visoke alkoholiziranosti (1,9 promile), to pa pomeni, da je - upoštevaje ostale okoliščine - tolikšna alkoholiziranost bila v vzročni zvezi z dogodkom. Ob visoki stopnji alkoholiziranosti je že sodišče prve stopnje posebej upoštevalo dejstvo, da je tik pred nesrečo precej deževalo in da je bila torej preglednost poslabšana. Že iz ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje sledi, da "tožnik ni bil sposoben manevra v smeri preprečitve nesreče, kar pa bi lahko storil, če bi gledal na cesto". Tožnik pred dogodkom ni reagiral niti z zaviranjem, niti z umikanjem na desno, čeprav je imel na cestišču na razpolago od 0,8 m do 1 m prostora. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi odgovornost voznika tovornjaka, ki glede na slabo preglednost in glede na slabe vremenske razmere ter vožnjo v levi ovinek, ni vozil z največjo mero pazljivosti in skrbnosti. Posebej je bilo upoštevano, da je kolo z motorjem v razmerju do težkega in veliko močnejšega tovornega vozila v podrejenem položaju.

Sodišče druge stopnje je izhajalo iz enakih, spredaj opisanih dejanskih ugotovitev, le drugače jih je v smeri določbe 178. člena ZOR presojalo glede deležev odgovornosti udeležencev. Revizijsko sodišče se z razlogi, ki so v tej smeri sprejeti v izpodbijani sodbi, v celoti strinja. Pomembno je, da je voznik tovornjaka pred srečanjem reagiral z zaviranjem in umikanjem, tožnik pa pred trčenjem zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti ni reagiral, ker ni bil sposoben spremljati dogajanje na cesti (izpovedba priče O.). Čeprav gre za trčenje dveh vozil, od katerih je motorno kolo v izrazito podrejenem položaju, ni mogoče mimo dejstva, da je prav ravnanje tožnika bilo tisto, ki je predstavljalo zelo veliko tveganje in pretežen vzrok za nastalo nezgodo. Ugotovljeno je, da bi se voznika med seboj lahko opazila na razdalji 35 m. Očitno je voznik tovornjaka začel reagirati na opisani razdalji z zaviranjem in umikanjem v desno, tožnik pa ni storil prav ničesar, da bi se tovornjaku, ki je prihajal nasproti, izognil z zmanjševanjem hitrosti in umikanjem v desno. Tako se pokaže, da je vozniku tovornjaka mogoče očitati del odgovornosti za nastalo škodo predvsem zato, ker svojega vozila pred trčenjem ni uspel povsem zaustaviti, saj bi v tem primeru kljub naletu motorista mogle biti zadobljene poškodbe blažje.

Sodišče druge stopnje je po povedanem ravnalo pravilno, ko je opredelilo odgovornost tožnika za nastalo škodo v višini 70 %, odgovornost voznika tovornega vozila in s tem tožene stranke pa v višini 30 %.

Odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče druge stopnje oprlo na določbi 200. in 203. člena ZOR. Kljub hudim telesnim poškodbam je tožnikovo zdravljenje po operativnem posegu, obsežnih preiskavah in terapijah potekalo brez znatnih zapletov. Odškodnina iz tega naslova v znesku 1.500.000 SIT je zato primerna, usklajena pa je tudi s podobnimi primeri sodne prakse. To velja tudi za odškodnini zaradi prestanega strahu in zaradi skaženosti. Strah zaradi poteka zdravljenja in strah pred invalidnostjo glede na časovni potek zdravljenja ni bil tako intenziven, da bi bilo mogoče iz tega naslova priznati odškodnino v znesku 700.000 SIT. Zato je odškodnina v znesku 150.000 SIT pravična denarna odškodnina v skladu z določbo 200. člena ZOR. To velja tudi za odškodnino zaradi skaženosti v prisojenem znesku 150.000 SIT.

Revizija pa utemeljeno izpodbija odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Tožnik je utrpel hud pretres možganov z oteklino možganov in zlomom lobanjskih kosti. Posledično je nastopila nevronska sprememba možganovine, ki se izraža kot lažji posttravmatski psihoorganski sindrom (glavoboli, slabši spomin in koncentracija, blažja depresija, nerazpoloženost, preobčutljivost, zlasti na močno svetlobo, vročino in hrup). Tožnik zato težje opravlja poklic livarja, pa tudi delo na domači kmetiji, pri čemer je opustil vse rekreativne dejavnosti. Že navedeni opis posledic kaže na obstoj velike škode, ki se odraža v duševnih bolečinah. Podobni primeri škod in odškodnin so bili v sodni praksi višje vrednoteni. Da bi se izenačilo odločanje o višini tovrstnih odškodnin, je bilo treba reviziji delno ugoditi in dosojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 2.000.000 SIT zvišati za 1.200.000 SIT, torej na 3.200.000 SIT.

Ob opisanem stanju stvari bi torej tožnik bil upravičen do popolne odškodnine (brez upoštevanja lastne odgovornosti) z zneskom 5.000.000 SIT. Upravičen pa je le do 30 % navedenega zneska, torej do 1.500.000 SIT odškodnine. Odločitev v tej smeri pomeni delno spremembo izpodbijane sodbe v skladu z določbo prvega odstavka 380. člena ZPP. K temu je treba prišteti še znesek 59.045 SIT, kolikor je tožniku glede na njegov delež krivde priznano iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo, zaradi česar je tožena stranka v celoti dolžna tožniku plačati odškodnino v znesku 1.559.045 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov premoženjske škode, glede odškodnine za nepremoženjsko škodo pa od dneva sojenja pred sodiščem prve stopnje dne 26.6.2001 (drugi odstavek 189. člena ZOR). V ostalem delu je bilo treba revizijo po določbi 378. člena ZPP zavrniti.

Zaradi spremembe izpodbijane sodbe je bilo treba po določbi 166. člena ZPP v zvezi s členom 154. ZPP znova odločiti o obveznosti povrnitve pravdnih stroškov pred sodiščema prve in druge stopnje. V tem pogledu revizijsko sodišče sprejema razloge, ki so sodišče druge stopnje vodili do odločitve, po kateri naj pravdni stranki sami trpita svoje pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje. Vendar pa takšna odločitev obvelja tudi za obveznost poravnave pravdnih stroškov, nastalih v pritožbenem postopku. V izpodbijani sodbi je sicer tožeči stranki naloženo, da mora toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 88.723 SIT, vendar pa je glede na revizijski uspeh tožeča stranka opazno uspela s svojim, že v pritožbi izraženim stališčem, da bi bilo treba odškodnino za nepremoženjsko škodo zvišati.

Revizijski uspeh tožeče stranke je po oceni revizijskega sodišča približno polovičen, zaradi česar je bilo treba toženi stranki naložiti, da mora tožeči stranki povrniti polovico njenih stroškov, nastalih na revizijski stopnji z zneskom 150.700 SIT, torej znesek 75.350 SIT (166. in 154. člen ZPP). Višina stroškov je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.