Jedro

Lastnik mopeda, ki zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti ni bil zmožen reagirati na dogajanja v prometu, nosi večji delež krivde za trčenje od voznika nasproti vozečega tovornega vozila.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep o popravi in zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje se zavrneta in se sklep sodišča prve stopnje in sodba v izpodbijanem delu potrdita.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu delno spremeni tako, da se poslej v celoti glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 1.199.045,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - od 660,00 SIT od 16.9.1998 do plačila, - od 27.397,00 SIT od 12.4.1995 do plačila, - od 2.677,00 SIT od 7.9.1995 do plačila, - od 3.105,00 SIT od 10.9.1995 do plačila, - od 8.070,00 SIT od 28.9.1995 do plačila, - od 15.343,00 SIT od 1.8.1995 do plačila, - od 1.793,00 SIT od 1.12.1996 do plačila, in od - od 1.140.000,00 SIT od 26.6.2001 dalje do plačila.

Zavrne se višji tožbeni zahtevek za 8.997.272,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1998 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od 16.11.1998 do 26.6.2001 od prisojene odškodnine 1.199.045,00 SIT." Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje pravdne stroške pred sodiščem prve stopnje."

3. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 88.723,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino v višini 2.856.317,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov: - 2.200,00 SIT od 16.9.1998 do plačila, - 91.323,00SIT od 12.4.1995 do plačila, - 8.924,00 SIT od 7.9.1995 do plačila, - 10.350,00 SIT od 10.9.1995 do plačila, - 26.900,00 SIT od 28.9.1995 do plačila, - 51.143,00 SIT od 1.8.1995 do plačila, - 5.977,00 SIT od 1.12.1996 do plačila, in od - 2.660.000,00 SIT od 26.6.2001 dalje do plačila, ter mu povrniti pravdne stroške v znesku 184.224,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 83.882,00 SIT od 8.6.1998 do plačila, od zneska 68.408,00 SIT od 19.10.1998 do plačila in od zneska 31.934,00 SIT od 6.12.1999 do plačila (točka 1. izreka sodbe).

V presežku za plačilo še 7.340.000,00 SIT in zahtevane obresti od 16.11.1998 do 26.6.2001 je zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka sodbe).

S sklepom z dne 3.6.2003 je sodišče prve stopnje popravilo izrek sodbe v točki 2 tako, da se zavrne zahtevek za 7.340.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1998 dalje in za zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine 2.660.000,00 SIT od 16.11.1998 do 26.6.2001. Tožnik je v pritožbi zoper sklep o popravi sodbe navajal, da vlaga pritožbo z enako vsebino, kot jo ima pritožba tožnika z dne 17.12.2001 zoper sodbo z dne 26.6.2001. S pritožbo zoper sodbo je tožnik izpodbijal zavrnilni del sodbe iz razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, in predlagal spremembo sodbe. Navajal je, da je sodišče zmotno zaključilo, da je tožnik s 30 % sozakrivil škodni dogodek. Sodišče ni s potrebno skrbnostjo ocenilo dokazov in analiziralo mnenja izvedenca cestnoprometne stroke. Najpomembnejša dejstva so, da je prišlo do škodnega dogodka na izredno ozki lokalni cesti, ko je pred tem voznik tovornjaka vozil skozi ovinke in pripeljal tako, da je v celoti zaprl pot nasproti na mopedu vozečem tožniku, tako da se tožnik ni mogel izogniti trčenju v tovornjak drugače, kot da bi zapeljal povsem na desno, izven cestišča na desno bankino. Sodišče je povsem prezrlo izvedenčevo mnenje z dne 26.6.2001, citirano: "Povem še, da je tudi motorist v bistvu peljal tako kot se po pravilih pelje in če bi bil v trenutku pogledal na cesto, bi videl tovorno vozilo v prečnem položaju, ki je zasedlo celo cesto". Iz tega dela mnenja nedvoumno izhaja, da je tožnik peljal skladno z določili Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, ZTVCP, in da z ničemer ni soprispeval k škodnemu dogodku. Dejstva, da tožnik ni zapeljal na desno bankino in se na ta način izognil trčenju,.ni mogoče šteti kot soprispevek, ker je vožnji vozil namenjeno le vozišče in tožnik ni bil dolžan zapeljati na bankino, poleg tega pa se je v kritičnem trenutku tovornjak zavarovanca tožene stranke nahajal preko celega vozišča, ter je zlasti glede na svojo velikost predstavljal oviro, ki jo v danih okoliščinah tožnik ni mogel pričakovati, in se je te velike gmote upravičljivo tako prestrašil, da se je pri tožniku podaljšal reakcijski čas in tožnik ni mogel drugače reagirati, zato je prišlo do trčenja. Sodišče je nadalje spregledalo dopolnilno izvedensko mnenje, podano na obravnavi dne 26.6.2001, da bi se tožnik, tudi če bi zaviral, vseeno zaletel v tovornjak, vendar nekoliko nižje in z manjšo hitrostjo, nesreče pa ne bi mogel preprečiti, razen da bi zapeljal na desno bankino. Tožnik je imel zaradi vejevja ob cestišču manjšo preglednost in je lahko videl tovornjak le po zgornjem delu. Tožnik takrat, ko je zagledal gornji del tovornjaka, ni zaznal potrebe po zaviranju, ker objektivno ni videl, da vozi tovornjak tako, da zastira celo vozišče, pri takem dejanskem stanju pa ne bi zaviral tudi noben drug povprečno dober mopedist. Nihče ne zavira ob vožnji motornega vozila, če ne zazna potrebe po zaviranju. Glede na izredno ozko in ovinkasto cesto, ter širino tovornjaka, bi lahko ta vozil varno za druge le tako, da bi pred tovornjakom vozilo drugo motorno vozilo in opozarjalo druge uporabnike cestišča, naj se umaknejo. Tudi voznik tovornjaka je vozil pod dokajšnjim vplivom alkohola, kar je povzročilo njegovo lahkomiselno vožnjo. Sodišče ni dokazno ocenjevalo dokazov v kazenskem spisu Okrajnega sodišča v Žalcu K 50/97, iz katerih izhaja, da je bila vozniku tovornjaka odvzeta kri 1 uro in 45 minut po škodnem dogodku, v tem času pa se je izločilo iz krvi še najmanj 0,2625 promile alkohola, ter je imel v času škodnega dogodka v krvi najmanj 1,0225 promile alkohola, kot voznik tovornjaka pa po določbah ZTVCP ne bi smel imeti v krvi nič alkohola. Tožnikova vinjenost pa ni v vzročni zvezi z nastankom škodnega dogodka. Tudi če bi bila podana sokrivda tožnika, je 30 %-ni delež previsok. Primarno nevarnost na cestišču je povzročil voznik tovornjaka, ki je predstavljal mnogo večjo nevarnost, tožniku pa bi bilo mogoče očitati le, da ni v kritičnem času zaviral. Podan je kvečjemu 5 %-ni delež sokrivde tožnika. Tožnik je utrpel številne hude poškodbe. Sodišče je pravilno ugotovilo obseg nepremoženjske škode tožnika, prisodilo pa je prenizko odškodnino. Sodišče ni dalo ustrezne teže obdobju in intenziteti telesnih bolečin, ki jih je prestajal in jih bo moral tožnik prestajati tudi v bodoče. Tožnik je moral prestati številne zelo neprijetne neugodnosti, zlasti priključitev na respirator, osteosintezo čeljustnice, fiksiranje zlomljene ličnice z mavčevo čepico in gumitegom, kar je imel tožnik cel mesec, več operativnih posegov, prejemanje številnih zdravil. Sodišče ni upoštevalo, da je bil tožnik ob nezgodi star 34 let in bo moral bodoče telesne bolečine in glavobole prestajati še zelo dolgo. Tožnik je prestajal sekundarni strah 2 meseca in strah pred številnimi zdravniškimi in zobozdravniškimi posegi, ter je bil glede na izjemno hude poškodbe, predvsem po glavi, strah v obliki zaskrbljenosti za usodo zdravja zelo intenziven. Sodišče ni dalo ustrezne teže zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožnika in sicer po mnenju izvedenca nevrologa to znaša 15 %, po mnenju stomatologa pa še 6 %, torej skupno 21 %, kar je občutno zmanjšanje. Sodišča prisojajo za vsak odstotek zmanjšanja za okoli 150.000,00 SIT, tožnik pa je bil ob poškodbi zelo mlad in bi mu šlo za vsak odstotek 230.000,00 SIT. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da so ostale tožniku na obrazu brazgotine in je skaženost vidna vsakomur, s katerim tožnik kontaktira. Že sama številnost in teža poškodb narekujeta odmero višje odškodnine. Poleg tega tožnik že vse od škodnega dogodka 4.3.1995 čaka na izplačilo odškodnine. Odškodnina je prenizka tudi v primerjavi z ostalimi tako mladimi in hudo telesno poškodovanimi oškodovanci. Sodišče bi tožniku moralo prisoditi zamudne obresti od odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi za čas od 16.11.1998 dalje. Sodišče je svojo odločitev o teku zamudnih obresti oprlo na sodno prakso, soditi pa bi moralo na podlagi ustave in zakona. Takšna sodna praksa je zastarela in ni uporabna za današnji čas, ko ni več hiperinflacije in so ekonomske razmere stabilizirane. Omenjena sodna praksa je bila uvedena zaradi varstva oškodovancev, zdaj pa se je sprevrgla v svoje nasprotje. Tožena stranka je v plačilni zamudi od preteka 14-dnevnega roka po prejemu odškodninskega zahtevka. To izhaja iz določb 12., 17., 277. in 919.člena ZOR. Sedaj je zanemarjena funkcija zamudnih obresti, ki so sankcija za nepravočasno izpolnitev denarne obveznosti. Zaradi take sodne prakse zavarovalnice ne izplačujejo več odškodnin za nepremoženjsko škodo, temveč se raje spuščajo v dolgotrajne spore, ker jim ni treba plačati obresti. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče pravnega standarda "uspeha v pravdi" ni obravnavalo kompleksno in je prezrlo, da je tožena stranka v celoti ugovarjala temelju zahtevka, da je sodišče o tem izvajalo obširen dokazni postopek in da je v tem delu tožena stranka pretežno propadla. Zato je uspeh tožnika v pravdi višji od 73 %. Odmera višine odškodnine pa ni zahtevala kakšnega posebnega obravnavanja, razen pribave izvedenskih mnenj. Sodišče neutemeljeno tožniku ni priznalo takse za sodne zapisnike, ki jih je tožnik plačal, kar je izkazano s samimi zapisniki. To pa je potreben in upravičen strošek, saj od njegovih odvetnikov ni mogoče zahtevati, da imajo v spominu vse, kar se dogaja na obravnavah.

Tožena stranka je s pritožbo izpodbijala obsodilni del sodbe z vsemi pritožbenimi razlogi po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, in predlagala spremembo sodbe. Menila je, da je sodišče nerealno določilo deleže krivde, ker je delež krivde tožnika bistveno večji oziroma pretežen. Pri tem je posebej izpostavila ugotovitve izvedenca o vožnji obeh udeležencev prometne nesreče, izpoved priče O. A., ki ga je tožnik tudi ogrožal in tožnikovo alkoholiziranost, ki je po mnenju tožene stranke bistveno vplivala na vožnjo tožnika in na njegovo nesposobnost, da bi poskušal nesrečo preprečiti. Po mnenju tožene stranke je bistvenega pomena dejstvo, da je tožnik pri vožnji zavzemal kar 1,4 m cestišča gledano od desnega roba v smeri vožnje. To je bistveno odstopanje od primerne in dovoljene razdalje, saj mora voznik v skladu z določili o varnosti v cestnem prometu voziti čim bližje desnemu robu, tožnik pa je vozil praktično po sredini cestišča. To izhaja iz izpovedi priče O., uradnega zaznamka PP Ž. in v njem podani izjavi M. P.. Izvedenec je ugotovil, da sta se voznika lahko opazila na razdalji okoli 35 m in da je zavarovanec tožene stranke reagiral v trenutku, ko je zagledal tožnika, začel zavirati in zavijati v desno, tožnik pa ni storil ničesar, temveč je peljal z nezmanjšano hitrostjo v oddaljenosti 1,4 m od desnega roba naravnost v tovorno vozilo. Iz mnenja izvedenca izhaja, da bi tožnik lahko preprečil nesrečo, če bi s sprednjim kolesom vozil do 0,4 m od desnega roba cestišča in po mnenju izvedenca bi tožnik tudi lažje zapeljal na desno ob zmanjšani hitrosti in klancu, glede na širino vozil pa bi se voznika lahko srečala, saj je bilo na strani tožnika 0,8 do 1 m prostega cestišča. Na nepravilno vožnjo tožnika in na dejstvo, da na vozilo pred seboj sploh ni reagiral, je močno vplivala njegova vinjenost, saj pri 1,9 g/kg alkohola v krvi ni mogel imeti pod kontrolo svojega ravnanja in ni mogel slediti svoji vožnji in vožnji drugih udeležencev v prometu. Tožnik pri razdalji 35 m, pri kateri bi lahko opazil tovorno vozilo in ustrezno reagiral, sploh ni reagiral in je z nezmanjšano hitrostjo zapeljal v vozilo zavarovanca tožene stranke. Da vožnji zavarovanca tožene stranke ni mogoče pripisati nepravilnosti, izhaja tudi iz odločitve Okrožnega državnega tožilstva, ki je odstopilo od kazenskega pregona. Tožena stranka je izpodbijala tudi višino prisojene odškodnine za vse oblike nematerialne in materialne škode. Odškodnina glede na obseg nastale škode, kot izhaja iz medicinske dokumentacije, presega meje primerne in pravične odškodnine. Posebej je pretirana višina odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec dr. Ž. ni ugotovil posledic zloma zgornje in spodnje čeljustnice, in tudi ne posledic poškodbe leve ličnice in ličnega mostička. Predeli zloma so trdi in ne povzročajo motoričnih in senzibilnih izpadov, funkcionalno motenost v določenem obsegu predstavlja le izguba zob. Posledica poškodbe glave pa je lažji posttravmatski psihoorganski sindrom. Pri materialni škodi pa sodišče ni upoštevalo ugotovljene sokrivde tožnika, priznalo jo je v višini 100 % in je v tem delu izrek sodbe v nasprotju z obrazložitvijo.

Pritožbi tožeče stranke zoper sklep in sodbo nista utemeljeni, pritožba tožene stranke zoper sodbo pa je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v sklepu o popravi izreka sodbe v zavrnilnem delu glede zahtevka za plačilo zamudnih obresti na podlagi določil 328. člena ZPP le določno in natančno opredelilo obdobja teka zamudnih obresti, v skladu z odločitvijo, kot izhaja že iz razlogov sodbe. Takšna poprava zaradi natančnejše opredelitve odločitve je v skladu s pooblastili sodišča v določilih 328. člena ZPP in tega pritožnik niti ne izpodbija, temveč izpodbija razloge za zavrnitev tega dela zahtevka, torej samo sodbo. Zato je bilo potrebno pritožbo zoper sklep o popravi zavrniti kot neutemeljeno, pritožbene razloge zoper odločitev o teku zamudnih obresti po vsebini pa obravnavati v okviru pritožbe zoper sodbo.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je potrebno pri razsoji o spornem razmerju uporabiti določila 178. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, in pravila o krivdni odgovornosti za nastalo škodo. Po presoji pritožbenega sodišča pa je nepravilno razmejilo deleža krivde obeh udeležencev prometne nezgode in v tem delu tožena stranka utemeljeno navaja, da je krivda za nastanek nezgode v pretežnem delu na strani tožnika. Do trčenja je prišlo dne 4.3.1995 na ovinku ozke ceste, kjer je bila vidljivost slaba zaradi brežine, okoli katere je bil speljan ovinek, in zaradi deževnega vremena. Oba voznika, tožnik kot voznik mopeda in zavarovanec tožene stranke kot voznik tovornega vozila, sta vozila pod vplivom alkohola in sicer je imel tožnik v krvi 1,9 promila, voznik tovornega vozila pa 0,8 promila alkohola. Sama stopnja alkoholiziranost pa ni odločilna za oceno krivde, temveč je potrebno ocenjevati ravnanje obeh udeležencev med vožnjo neposredno pred trčenjem in koliko je način vožnje vsakega povzročil nezgodo. Sploh pa ugotovljena stopnja alkoholiziranosti zavarovanca tožene stranke pred sodiščem prve stopnje ni bila sporna.

Cestišče je bilo široko 3,2 m. Ko je voznik tovornega vozila zagledal nasproti vozečega tožnika, je reagiral z zaviranjem in umikanjem v desno. Pred zaviranjem se je ob vožnji s hitrostjo od 28 do 31 km/h z levim kolesom vozila nahajal 0,7 m od levega roba ceste, do trčenja pa je prišlo, ko je bil z levim kolesom oddaljen 1 m od levega roba ceste, ob hitrosti vožnje 17 km/h. Tožnik je z mopedom vozil ves čas s hitrostjo od 21 do 25 km/h in tako, da je celoten zavzemal vozišče v širini 1,4 m od desnega roba ceste, in v trenutku, ko bi lahko zagledal tovorno vozilo, ni reagiral z zaviranjem ali umikanjem. Če bi v tem trenutku tožnik reagiral z umikanjem v desno, bi trčenje lahko preprečil, če bi zapeljal s sprednjim kolesom do 0,4 m od desnega roba ceste.

Sodišče prve stopnje je pri razsoji upoštevalo, da bi oba udeleženca prometne nezgode lahko pričakovala v danih okoliščinah, da bo izza ovinka pripeljalo nasproti vožeče vozilo in da bi morala oba način vožnje prilagoditi ozkemu cestišču, ter se zato pri vožnji držati skrajno desnega roba ceste. Voznik tovornega vozila je ob srečanju reagiral z zaviranjem in umikanjem, tožnik pa pred trčenjem ni reagiral, pri čemer je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tako ravnal zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti, zaradi katere ni bil sposoben spremljati dogajanja na cesti, kar je potrjeno tudi z izpovedjo priče O., ki se je moral z osebnim vozilom umikati tožniku. Sodišče prve stopnje je vožnjo tožnika označilo kot skrajno malomarno. Vendar je presodilo, da je večji delež krivde (70 %) za škodo pripisati vozniku tovornega vozila, ker je le-to večje in veliko močnejše. Toda po presoji pritožbenega sodišča to objektivno dejstvo, ki sicer res vpliva na obseg škode, v konkretnem primeru ob izrazito neprevidni in tvegani vožnji tožnika, ko je bil povsem nepozoren na dogajanje v prometu in v danem psihofizičnem stanju nesposoben ustrezno reagirati, nima odločilnega pomena, temveč je ravno ravnanje tožnika tisto, ki je predstavljalo zelo veliko tveganje za tožnika in pretežen vzrok na nezgodo, ki bi jo sicer ob ustrezni reakciji lahko preprečil. Zato je po presoji pritožbenega sodišča tožnik odgovoren za nezgodo v deležu 70 %, voznik tovornega vozila pa 30 %, ker se v dani situaciji ni zadosti umaknil v desno, da bi tožnika obvozil. Glede na ugotovitve o tveganem načinu vožnje tožnika je sodišče prve stopnje prepričljivo zavrnilo njegove ugovore, da ob srečanju s tovornim vozilom ni reagiral, ker naj bi se ga ustrašil. Pravilno je obrazložilo tudi, da tožniku v danih okoliščinah ne bi bilo nujno zapeljati na bankino, zato da bi preprečil trčenje, da pa bi tudi sicer ta dolžnost obstajala, če bi se na tak način lahko preprečil nastanek škode, in sicer zaradi pravil o deljeni odgovornosti, ki oškodovanca zadene tudi tedaj, če ne stori vsega, kar bi lahko za preprečitev nastanka ali povečanja obsega škode (192. člen ZOR).

Tožnik v pritožbi neutemeljeno očita sodišču, da naj bi spregledalo izjavo izvedenca cestnoprometne stroke o tem, da je tožnik peljal tako, kot se po pravilih pelje in nadalje, da če bi pogledal na cesto, da bi videl tovorno vozilo v prečnem položaju, ki je zasedlo celo cesto. Sodišče prve stopnje je to izjavo izvedenca upoštevalo in jo tudi pravilno tolmačilo, namreč v kontekstu s celotno izpovedjo izvedenca in iz tega konteksta izhaja poudarek sporočila v tem, da bi tožnik lahko videl tovorno vozilo, če bi gledal na cesto, ni pa s tem izvedenec dajal podatkov o točni poziciji tovornega vozila, ki jih je sicer predstavil že v pisnem mnenju in to s točnimi tehničnimi podatki o izmerah velikosti in legi obeh vozil. Odločitev o višini pravične denarne odškodnine za negmotno škodo tožnika pa je po presoji sodišča druge stopnje pravilna.

Tožnik se je poškodoval v starosti 34 let in v trčenju utrpel odprt zlom spodnje čeljusti, zlom zgornje čeljusti in odprt zlom ličnice levo, možganski edem, zlom lobanje, vdihavanje tuje vsebine v pljuča in raztrganinsko rano brade in leve strani obraza, ter izgubo 6 zob. Sodišče prve stopnje je na podlagi določb členov 200 in 203 ZOR odločalo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnika v obliki telesnih bolečin, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter skaženosti. Dejansko stanje je ugotovilo na podlagi izpovedi in zdravniške dokumentacije tožnika, ter izvedenskih mnenj stomatologa in nevrologa.

Tožnik je trpel močne bolečine 14 dni, občasne srednje močne bolečine 3 tedne, trajne lažje bolečine 2 meseca, občasne lažje bolečine 3 mesece, pa tudi v bodoče so mu trajno ostale občasno pojavljajoče bolečine na zlomljenih mestih in v obliki glavobolov. Takoj po trčenju je bil v nezavesti več kot eno uro. Prestal je obsežne preiskave, terapije in obiske pri zdravniku. Med intenzivno terapijo je bil priključen na respirator. Tožnik je prestal operativni poseg zaradi osteosinteze spodnje čeljustnice, odstranitve majavih zob in namestitev opornic za uravnavo ugriza. Drugi operativni poseg je bil v splošni anesteziji zaradi naravnanja zloma ličnice in ličnega mostiča. Kasneje je bil tožniku v lokalni anesteziji odstranjen zaostanek korenine zoba, ter nato ponovno v mesecu novembru 1996 v lokalni anesteziji odstranjen osteosintetski material. Med zdravljenjem zobovja je trpel neugodnosti zaradi injekcij, nošenja opornice za čeljust, vezanosti na tekočo hrano 61 dni. Bil je hospitaliziran mesec dni po nezgodi in še 6 dni v mesecu novembru 1996. Bolniški stalež je trajal 6 mesecev. Zaradi nezgode je izgubil 6 zob in dobil zobno protezo. Tožnik je iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin in neugodnosti tekom zdravljenja zahteval odškodnino v višini 4.000.000,00 SIT, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo 1.500.000,00 SIT. Po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ustreza obsegu škode in je po višini tudi v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v primerljivih zadevah ob poškodbah čeljusti in lobanje.

Tožnik neposredno po nezgodi primarnega strahu ni trpel, ker ni bil pri zavesti. Dva meseca pa je bil utemeljeno zmerno zaskrbljen za potek zdravljenja in v strahu pred invalidnostjo. Glede na podani obseg škode je sodišče prve stopnje od zahtevanih 700.000,00 SIT tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino v višini 150.000,00 SIT in po presoji sodišča druge stopnje nobena od pritožb ne utemeljuje spremembe višine odškodnine iz tega naslova.

Tožnikove življenjske aktivnosti so zmanjšane zaradi trajnih posledic zaradi izgube zob v obliki zmanjšane funkcionalnosti zobovja, težjega prehranjevanja in težav pri komuniciranju. Zaradi možganskega edema v sklopu težjega možganskega pretresa je nastopila posledica nevronska sprememba možganovine, kar se izraža kot lažji posttravmatski psihoorganski sindrom v obliki motenj kot so posttravmatski glavoboli, slabši spomin in koncentracija, distimija (blažja depresija), nerazpoloženost, in senzorna preobčutljivost, zlasti na močno svetlobo, vročino in hrup. Predvsem zaradi slednjega težje opravlja svoj poklic livarja. Težje opravlja tudi delo doma na kmetiji, rekreativne dejavnosti pa je opustil. Zaradi tega duševno trpi, opisani obseg škode pa je podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje znaša 2.000.000,00 SIT.

Tožniku so po poškodbah in operacijah ostale obrazne brazgotine. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da gre za evidentno telesno estetsko pomanjkljivost, zaradi česar tožnik še vedno občasno duševno trpi. Brazgotine na obrazu tožniku povzročajo neugodnosti v socialnih kontaktih. Ni pa bilo ugotovljeno, da bi bile brazgotine estetsko izrazito neprijetne, tako da bi zbujale odpor okolice. Ob navedenem je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je podana pravno priznana skaženost, glede na težo poškodbe pa je pravilno odmerilo tudi višino odškodnine 150.000,00 SIT.

Ker se pravni standard "pravični znesek denarne odškodnine" presoja na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, sodišče med vsemi relevantnimi okoliščinami v vsakem primeru upošteva tudi potek časa od nastanka škode do razsoje, v kolikor je zaradi tega tekom postopka padla vrednost denarja (seveda v okviru tožbenega zahtevka), kar je objektivna okoliščina primera, hkrati pa se tako zagotavlja, da ostane razsodba v okvirih sodne prakse. Če pa je od nastanka škode do razsoje o višini odškodnine pretekel daljši čas, kot je sicer običajno za razsojo pred sodiščem prve stopnje v primerljivih sporih, mora imeti odmera višje odškodnine na račun dolgotrajnosti postopka utemeljene razloge npr. zavlačevanje postopka s strani tožene stranke. Kaj takega pa se v tej pravdni zadevi ni zgodilo. Tožba je bila vložena 13.8.1996, sojenje pred sodiščem prve stopnje pa je bilo končano dne 26.6.2001, kar je v razumnem, običajnem roku v podobnih zadevah, ko je poleg višine sporen tudi temelj odškodninskega zahtevka. Zato tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da v izpodbijani sodbi ni pravilno upoštevan potek časa od škodnega dogodka do razsoje.

Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ob nespremenjeni višini odškodnine za materialno in nematerialno škodo tožniku prisodilo znesek, ki ustreza odgovornosti zavarovanca tožene stranke v deležu 30 %. Od odškodnine za nematerialno škodo v skupnem seštevku 3.800.000,00 SIT znaša 30 % znesek 1.140.000,00 SIT.

Zakonske zamudne obresti od odškodnine za nematerialno škodo pa je sodišče prve stopnje pravilno prisodilo od dne izdaje sodbe dalje. V času izdaje izpodbijane sodbe je bilo izoblikovano stališče sodne prakse, da se denarna odškodnina za negmotno škodo prisoja ob analogni uporabi določbe 2.odstavka 189.člena ZOR, torej da se višina odmerja po razmerah ob izdaji sodne odločbe. Takrat postane znana višina odškodnine, in od takrat naprej gredo tožniku tudi zamudne obresti od prisojene denarne odškodnine. Sodišče je vedno uporabilo to določbo tudi v primeru, ko je oškodovanec zahteval odškodnino iz istega škodnega dogodka od zavarovalnice, ki je zavarovala tujo odgovornost, ker zaradi tega odgovarja oškodovancu v enakem okviru, kakor sama odgovorna oseba. Obveznost zavarovalnice temelji na pogodbi, vsebina obveznosti pa je enaka temu, za kar je odgovoren zavarovanec. Slednji pa ni nosil bremena zamudnih obresti po določbi 919.člena ZOR, temveč po pravilih, ki urejajo odškodninsko odgovornost. Takšna je bila ob času izdaje ustaljena sodna praksa. Ta se je v času do odločanja o pritožbi sicer spremenila zaradi spremenjenih ekonomskih in drugih razmer, vendar je bilo treba pri tej spremembi upoštevati, da gre za veliko število odškodninskih sporov, ki se obravnavajo v različnih fazah sodnega postopka. Sprememba se je zato morala nanašati na nedoločen krog oškodovancev in je mora veljati za vse oškodovance hkrati. Zato je vrhovno sodišče na občni seji 26.6.2002 sprejelo načelno pravno mnenje o prisoji zamudnih obresti od denarnih terjatev za nepremoženjsko škodo in pri tem zaradi enakega obravnavanja vseh oškodovancev in na podlagi sprememb zakonodaje določilo časovni okvir, od kdaj se spreminja prisoja zamudnih obresti za te terjatve. Gre za datum 1.1.2002, ki upošteva začetek veljavnosti OZ in SPOMZO-A, izpodbijana sodba pa je še izven tega okvirja, zato za spremembo sodbe v tem delu ni bilo pogojev.

Tožena stranka je utemeljeno ugovarjala v pritožbi tudi zoper odločitev o odškodnini za gmotno škodo iz razloga, da tožniku ne bi smela biti prisojena v celoti, temveč ob upoštevanju njegove sokrivde le v deležu, za katerega odgovarja zavarovanec tožene stranke. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo v tem delu ustrezno spremenilo tako, da je tožniku prisodilo znesek v višini 30 % od posameznih zneskov sicer priznane gmotne škode, kolikor znaša odgovornost zavarovanca tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je uporabilo pravilne kriterije pri odločanju o pravdnih stroških v skladu z določili 154. člena ZPP. Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da so pravdni stroški v pretežnem delu nastajali zaradi spora o temelju zahtevka, glede katerega je tožnik v pravdi v celoti uspel. Toda kljub temu tožniku ne gredo priglašeni stroški v celoti, saj so ti (pretežno gre za stroške odvetniških storitev) po veljavni odvetniški tarifi po višini nastajali v odvisnosti od po tožniku določene višine tožbenega zahtevka. Zato je pravilno, da se po istem kriteriju določi tudi uspeh v pravdi in delež stroškov, ki se stranki povrnejo. Pritožbeno sodišče je sklep o stroških zato spremenilo tako, da je ugodilo toženi stranki, ker se je glede na njeno utemeljeno pritožbo uspeh tožnika v pravdi znižal s 27 % na 12 %, tožeči stranki pa je ugodilo le glede stroškov za sodne takse za zapisnike z narokov z dne 15.10.1999 - 300,00 SIT, 18.11.1999 - 1.050,00 SIT, 5.6.2001 - 170,00 SIT in 26.6.2001 - 510,00 SIT, skupaj 2.030,00 SIT, ker je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča to za tožnika potreben strošek za pravdo. Po spremembi je tožnik upravičen tudi do tega zneska poleg že priznanih stroškov za odvetniške storitve, DDV in materialne stroške, sedaj vse v višini 1.749.881,00 SIT. Ob 12 % uspehu v pravdi je tožnik upravičen do 209.986,00 SIT, k temu se prištejejo izvedenine 259.148,00 SIT, tako da se tožniku prizna skupno 469.134,00 SIT. Tožena stranka je glede na zvišan uspeh 88 % upravičena do povrnitve sedaj 568.605,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju obeh terjatev bi bil tožnik dolžan toženi stranki povrniti del pravdnih stroškov, ker pa se je tožena stranka tekom pravde neutemeljeno upirala plačilu vsaj dela zahtevka tožnika, takšna odločitev ne bi bila skladna glede na načelen uspeh tožnika po temelju, ter je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka na prvi stopnji odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

Zato v končnem izidu tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je delno uspela. Izrek odločbe pritožbenega sodišča o pritožbah zoper sodbo temelji na določbah 353. in 4. točke 358. člena ZPP, glede pritožbe zoper sklep pa na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

Tožena stranka je glede na izpodbijani obseg in končni izrek sodbe s pritožbo uspela v obsegu 58 %, kar od priglašenih in priznanih stroškov za sestavo pritožbe (625 točk), poročilo stranki (10 točk), takso 57.126,00 SIT, materialne stroške 500,00 SIT in DDV 20 % 25.495,00 SIT (vse skupaj pa 152.971,00 SIT), znaša 88.723,00 SIT, kar ji je tožeča stranka dolžna povrniti (154.člen in 165.člen ZPP). Tožeča stranka glede na končni izrek sodbe s pritožbo ni uspela in zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov.