Jedro

Trditveno in dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije sta na revidentu.

Vprašanje, o katerem obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Maribor z dne 11. 3. 2010, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 25. 8. 2010, s katero je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da se A.A., rojena W., od 28. 8. 1945 do njene smrti 2. 7. 1950, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je imenovani prenehalo jugoslovansko državljanstvo po 23. členu Zakona o jugoslovanskem državljanstvu (v nadaljevanju ZDrž/64). Po tej določbi, ki je bila umeščena v prehodne in končne določbe tega zakona, je jugoslovanskemu državljanu, ki se je pred uveljavitvijo tega zakona izselil iz Jugoslavije, živel v tujini in je pridobil državljanstvo države, katere narodnosti je pripadal, prenehalo jugoslovansko državljanstvo z dnem, ko je dobil tuje državljanstvo, če ni bilo z mednarodno pogodbo drugače določeno.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revident uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča se vprašanje, o katerem je Vrhovno sodišče že odločalo in zavzelo stališče, ne šteje za pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 435/2007, X Ips 743/2007, X Ips 6/2008, X Ips 47/2009).

7. Revident v obravnavani zadevi izpostavlja vprašanje retroaktivne uporabe določbe 23. člena ZDrž/64, ki pa po presoji Vrhovnega sodišča ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident, je namreč že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča, izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje pa od te sodne prakse ne odstopa. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je namreč treba pri ugotavljanju državljanstva posamezne osebe za potrebe denacionalizacije uporabiti predpise o državljanstvu za čas od rojstva osebe do dne ugotavljanja državljanstva. Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pomemben, v določenem primeru, čeprav v času ugotavljanja ne veljajo več. Ugotavljanje državljanstva ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj. Upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja, ali je neka oseba imela jugoslovansko državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter ali ji je morda do smrti oziroma do trenutka ugotovitve državljanstva državljanstvo prenehalo (na primer sodba X Ips 507/2010 z dne 26. 1. 2010). Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da je bila prehodna določba 23. člena ZDrž/64 tudi predmet ustavnosodne presoje Ustavnega sodišča, ki je z odločbo U-I-257/08-5 z dne 17. 9. 2009 presodilo, da uporaba te določbe ZDrž/64 z vidika pravne kontinuitete pri ugotavljanju državljanstva ne more biti nedopustna (prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-23/93 z dne 20. 3. 2007 – 45. točka obrazložitve).

9. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revident na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške revizijskega postopka.