Jedro

Iz ugotovitev dejanskega stanja nesporno izhaja, da je tožnik dejansko pridobil vozila iz EU sam, zanje je opravil homologacijo in registracijo, v vmesnih fazah pa sta sodelovala MT, ki sta le navidezno nastopala kot lastnika. Tožniku se na podlagi objektivnih okoliščin utemeljeno očita, da ni bil dobroveren in si je zato neupravičeno odbijal vstopni DDV po prejetih računih lizing družb za nabavo vozil. Tudi iz prakse SEU morajo nacionalna sodišča pravico do odbitka zavrniti, če na podlagi objektivnih okoliščin ugotovijo, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo in da ni v nasprotju s pravom Unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje in da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost in goljufijo ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

saka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Maribor tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) v skupnem znesku 108.100,01 EUR za september in oktober 2007 in pripadajoče obresti v znesku 14.220,55 EUR, skupaj 122.320,56 EUR (točke I/1 do 3), z rokom plačila 30 dni po vročitvi odločbe, po preteku katerega se bodo zaračunale zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka II izreka). Tožnik ni zahteval povrnitve stroškov, stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu ,bremenijo slednjega (točka III izreka); pritožba ne zadrži izvršitve (točka IV izreka). Pri tožniku je bil opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) za obdobje 1. 9. do 31. 10. 2007 prejetih računov za nabavo 5 tovornih vozil Mercedes Benz Actros (preglednica številka 2) ter sestavljen zapisnik in po pripombah dodatni zapisnik 19. 7. 2010. Davčni organ se glede pridobitve podatkov sklicuje na določbe 254. člena, 41. člena in 39. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2).

Iz mednarodne izmenjave podatkov o dobavah tovornih vozil Mercedes Benz Actros z VIN oznakami, kot so navedene na strani 5 izpodbijane odločbe (sporna tovorna vozila) od nemškega dobavitelja A. GmbH z nemško davčno številko, je prvostopenjski organ ugotovil, da je bil pridobitelj vseh petih tovornih vozil B. d.o.o. Nemški dobavitelj je izdal račune tej družbi, vozila pa so bila prevzeta po pisnih pooblastilih tega podjetja fizičnim osebam, ki so navedeni v preglednici št. 3. Prevzemniki vozil so vozila tudi dejansko prevzeli 3. 9. oz. 26. 9. 2007. Iz podatkov izhaja, da so bila plačila v gotovini in ob predložitvi osebnega dokumenta, katerega fotokopije so priloge k računom. Na podlagi pridobljenih izjav po 41. členu ZDavP-2 C.C. in D.D. je ugotovil, kdo je organiziral prevzem vozil, kdo je vozila dejansko prevzel in kako so bila prevzeta. C.C., D.D. in E.E. (oče odgovorne osebe tožnika) so prevzemniki vozil (navedeni so tudi na pooblastilih B. d.o.o.). Za prevzem vozil sta osebi C.C. in D.D. izvedeli od E.E. in sta vozila pri nemškem dobavitelju prevzela skupaj z njim in neznano osebo, ki jo je določil E.E. Imela sta organiziran prevoz do nemškega dobavitelja, ki ga je tudi organiziral E.E. Vozila sta dostavila na sedež tožnika. E.E. je v postopku izjavil, da je prevoz organiziral D.D., da ne pozna družbe B. d.o.o, da nič ne ve o ponudbi vozil ter da ni sodeloval v postopku homologacije. Tudi ne ve, kako so bila vozila plačana. Davčni organ navaja izjavo osebe z imenom F.F., ki je bil zaposlen pri G. s.p. Oseba je sodelovala pri sklepanju transakcij in je izvajala naloge v imenu in za račun delodajalca ter ni imela posebnih pooblastil. Potrdila je poslovno povezanost z družbo H. d.o.o. in izjavila, da ne pozna družbe B. d.o.o. in da osebno ni bila v kontaktu z nemškim dobaviteljem in da osebno pozna odgovorno osebo tožnika. Iz seznamov je našla tip in vrsto vozil, ki jih je želel tožnik in izpisala predračun za lizing družbe. Prevzem in ogled vozil pa je opravil tožnik sam.

Davčni organ ugotavlja, da je tožnik sodeloval v postopku pridobitve vseh petih vozil pri nemškem dobavitelju, da so jih prevzeli šoferji, ki so posel prevzema opravili po naročilu tožnika, ob prevzemu vozil pa so se uporabile listine „missing trader“ (v nadaljevanju MT) družbe B. d.o.o.. Navaja člene 76, 77 in 78 ZDavP-2 ter drugi odstavek 164. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnika je seznanil z DIN pri MT družbah B. d.o.o. in H. d.o.o. ter z izjavo I.I., odgovorne osebe B. d.o.o.. Davčni organ ugotavlja, da so računi nemškega dobavitelja in H. d.o.o. fiktivne listine, ki ne odražajo dejanskega stanja nakupa in prodaje vozil. Tožnik je v postopku izjavil, da ne ve, kako je lahko prišlo do te navidezne preprodaje vozil, saj je vozila kupil od lizing hiš in mu je vozila v imenu G. našel gospod, s katerim je posel dogovarjal. Vozila je želel nabaviti sam, nemški dobavitelj pa mu je pojasnil, da so že rezervirana in listine že pripravljene. Za nabavo vozil se je pogovarjal oče odgovorne osebe tožnika E.E., ki pomaga pri poslovanju tožnika v smislu kontaktiranja z nemškimi partnerji zaradi znanja jezika. Iz DIN pri B. d.o.o. in H. d.o.o. izhaja, da gre za družbi tipa „missing trader“. Iz DIN pri H. d.o.o., ki je opravil več kot 150 preprodaj pretežno novih vozil vseh znamk izhaja, da gre za navidezne posle, s katerim se je prikril dejanski posel, s katerim so udeleženci verige „davčni vrtiljak“ želeli utajiti DDV in je s svojo vlogo vmesnega člena (buffer) omogočil utajo davka na motorna vozila (DMV), ki bi ga moral prvi člen v verigi obračunati in plačati (4. člen Zakona o davku na motorna vozila - v nadaljevanju ZDMV). Družba je izdajala račune različnim kupcem -fizičnim osebam, lizing hišam, največ pa samostojnemu podjetniku G..

Iz podatkov homologacijskega in registrskega organa (J. d.o.o., K. d.o.o., in L. d.d.) izhaja, da je bila B. d.o.o. sicer stranka v postopku homologacije vozil, iz dokumentacije pa je razvidno, da je imel (v treh od petih primerov) pooblastilo o prevzemu potrdila o skladnosti E.E., v dveh pa pooblastila o prevzemu ni bilo. Tehnično dokumentacijo je (v treh primerih) prevzel E.E. oz. (v dveh primerih) M.M.. N. d.o.o. je za namene homologacije izdalo dve potrdili (o kategoriji vozil in ustreznosti vozil s podatki). Obe listini za vsa vozil sta bili izdani po naročilu tožnika. Davčni organ zaključuje, da stranka v postopku homologacije ni bil B. d.o.o., ampak je homologacijo opravil tožnik oz. v njegovem imenu E.E. (preglednica št. 4). To izhaja tudi iz tožnikove dokumentacije – npr. družba J. d.o.o. mu je izdala pet računov za identifikacijo vozil in naročene storitve, plačilo računov pa je tožnik izvedel pri blagajni J. d.o.o.. Iz Registra motornih vozil (MVRL) o prvi registraciji vozil pri L. d.d. (preglednica št. 5) izhaja, da je bil nadaljnji kupec spornih vozil H. d.o.o.. Iz dokumentacije homologacijskega organa je razvidno, da je v postopku homologacije sodeloval tožnik oz. v njegovem imenu E.E., ki je v postopku predložil zahtevane listine po pooblastilu družbe B. d.o.o. (ki je bila na listinah navedena kot lastnik spornih vozil, za katere je bil uveden postopek homologacije).

Iz MVRL izhaja, da so vsa vozila prešla v uporabo tožnika oz. so zamenjala lastnika (lizing hiša) v roku enega (dve vozili) oz. treh dni (tri vozila). Prenos registracije je bil opravljen neposredno iz H. d.o.o. na tožnika oz. na lastnika - lizing hišo. Iz dokumentacije K. d.o.o. izhaja, da je bila stranka v postopku registracije tožnik. Tožnik je imel na razpolago vso dokumentacijo, da je lahko opravil registracijo vozil (prometna dovoljenja, pogodbe o finančnem lizingu, račune H. d.o.o., izdane račune G. lizing družbam in soglasje lizing družb). G. je tožniku izdal račun za posredovanje pri prodaji vozil, za nabavo katerih je tožnik sklenil finančni lizing. Iz lizing pogodb izhaja, da je bil dobavitelj vozil G., ki je prejel račune družbe H. d.o.o (preglednica št. 6) ter izdal račune lizing družbam v višini, ki je bila enaka znesku na prejetih računih. Slednje pomeni, da jih je le prefakturiral, nanj ni bilo registrirano nobeno vozilo, datumi na izdanih in prejetih računih se razlikujejo le za en oz. tri dni. Datumi na prejetih računih se ujemajo z datumi registracije na ime H. d.o.o. (datum, ko naj bi H. d.o.o. „prodal vozilo“ se ujema z datumom, ko naj bi vozilo registriral), na izdanih računih G. pa se datumi ujemajo z datumi registracije na tožnika. V postopku je davčni organ pridobil tudi izjavo odgovorne osebo O.O., iz TRR pa je razvidno, da je prejel nakazila na osnovi predračunov s strani lizing družb, ves promet v breme TRR pa predstavljajo gotovinski dvigi. Njegova vloga delujočega trgovca je bila zabrisanje sledi med dejanskim uporabnikom vozil in MT. Druga vloga je bila finančne narave. Deloval je kot posrednik pri prodaji vozil, za katere je zagotovil tudi finančna sredstva, saj je na osnovi predračunov na svoj TRR prejel s strani lizing družb finančna sredstva. Vsem nakazilom pa so sledili dvigi gotovine. Torej je razpolagal s finančnimi sredstvi – z gotovino za nakup vozil – še preden so mu bili izdani računi družbe H. d.o.o. in tudi še preden je družba B. d.o.o. izdala račune družbi H. d.o.o..Tožnik ima vozila evidentirana med osnovnimi sredstvi. Poslovanje tožnika vodijo družinski člani P.P. kot prokuristka, R.R. kot direktor in E.E., oče obeh odgovornih oseb. Davčni organ sklepno ugotavlja, da je vsa vozila iz EU pridobil tožnik sam, ter sodeloval v postopku homologacije in registracije, kjer je predložil listine MT družb, za zagotovitev finančnih sredstev je posloval z delujočim trgovcem G., ki je zagotovil gotovino za nabavo vozil. Davčni organ navaja člene 63 do 67, 81, 62 ter četrti odstavek 67. člena ZDDV-1. Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Na osnovi izvedenih dokazov je pravilno ugotovil tudi vse objektivne okoliščine, iz katerih izhajajo subjektivne okoliščine na strani tožnika, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivi transakciji, katere namen je pridobitev davčnih ugodnosti. Kot pravilne sprejema zaključke, da je vozila dejansko prevzel v Nemčiji tožnik sam. Poslovanje tožnika vodijo družinski člani, tudi oče obeh odgovornih oseb, ki je pri pridobivanju vozil sodeloval kot dober gospodar, saj je želel zagotoviti, da bodo vsa vozila ustrezno prepeljana v Slovenijo in tehnično brezhibna. Tožnik je sodeloval v postopku homologacije in registracije, kjer je predložil listine MT družb. Za zagotovitev finančnih sredstev je poslovno sodeloval s trgovcem G., ki je zaradi poslovnega sodelovanja z lizing družbami lahko zagotovil gotovino za nabavo pri nemškem dobavitelju. Tožnik je sklenil lizing pogodbe preden so bila vozila plačana in prejel račune od lizing hiše, še preden je ta vozila sploh nabavil. Kolikor bi dejansko tožnik kupoval vozila od lizing hiš, ta pa od dejanskih prodajalcev, ne bi nastala taka nelogična razmerja v datumih nakupov in prodaj istega vozila. Popolnoma enak način nabave in prodaje pa je tudi potekal pri ostalih spornih računih. Šlo je za posle velike vrednosti, zato bi se tožnik moral in mogel zavedati, da sodeluje pri utaji DDV. Listine si je tožnik zagotovil zgolj formalno zaradi zagotovitve dokumentacije za odbitek vstopnega DDV, dejansko pa je vozila nabavil sam. Sklicuje se na sodno prakso SEU (npr.: v zadevah Axel Kittel, Halifax in drugi).

Tožnik je vložil tožbo zaradi molka organa, ki jo je potem, ko je tožena stranka izdala svoj akt, razširil tudi zoper slednjega. Tožbo vlaga iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Od poslovnih partnerjev, kot tudi od lizing hiš je pridobil informacije o verodostojnosti prodajalca G., vendar je zaprosil zaradi korektne izvedbe posla tudi očeta odgovorne osebe tožnika, da se pred dobavo vozil prepriča, ali so skladna z dogovorjenim predmetom nakupa, saj ima bogate izkušnje na področju gradbeništva in opravljanja prevoza. Zato je pomagal pri ureditvi prevoza vozil in registraciji. Nihče ni slišal za podjetje B. d.o.o. ali H. d.o.o., še manj, da bi za navedeni podjetji tožnik podpisal ali sprejel kakšno pooblastilo. Ne drži, da bi sam gotovinsko ali brezgotovinsko plačal vozila v Nemčiji. Vse informacije kje in kdaj se vozila prevzamejo je zagotovil F.F., zaposlen pri prodajalcu G.. S celotno dokumentacijo poteka transakcij je bil seznanjen šele ob izvedenem poslu, saj sta lizing hiši zagotovili vso potrebno dokumentacijo, vključujoč vse fakture za izvedene transakcije, na podlagi česar so se vozila registrirala na formalne lastnike vozil, t.j. na obe lizing hiši. Vsa plačila lizing hiš so bila izvedena brezgotovinsko oz. preko TRR, ničesar tožeča stranka ni nakazovala neposredno nemškemu prodajalcu.

Kot dober gospodar je naredil vse, da so bili sklenjeni posli izvedeni skladno z dobrimi poslovnimi običaji. Poskrbel je, da je osebno v Nemčiji pri prodajalcu vozil preveril, ali ustrezajo ponudbi, kot jo je slovenski prodajalec oglaševal. Nakup je bil opravljen brezgotovinsko s pomočjo finančnih sredstev s strani lizing hiš oz. preko finančnega najema vozil. Poslovne povezanosti z družbama H. d.o.o. in B. d.o.o. tožena stranka ni dokazala, saj je direktno izvedel posle z G.. Tožnik ni nikjer omejen v DIN pri H. d.o.o.. Iz zapisnikov je razvidno, da je obstajala utečena veriga preprodaje vozil na relaciji nemški dobavitelj - B. d.o.o.; B. d.o.o. - H. d.o.o.; H. d.o.o. - G.. Pri nobeni transakciji ni naveden tožnik in ne izhaja, da bi bil v kakršnikoli posredni ali neposredni povezavi z B. d.o.o. ali H. d.o.o..

Datumi izdanih računih so na vseh računih istovetni datumom odpreme blaga. Iz tega je mogoče zaključiti, da je bil vsak račun požigosan in podpisan s strani družbe B. d.o.o.. Vsak račun je bil poslan po faksu na neznano številko, največ uro kasneje pa je bil račun po faksu vrnjen vedno na isto številko nemškega dobavitelja. Podaja podrobnejši zapis odposlanega in prejetega faksa za posamezne fakture. Zaključuje, da nobena od fizičnih oseb, ki so opravile prevoz tovornjakov, niso vedele in niso mogle vedeti za podjetje B. d.o.o., niso razpolagale z žigom podjetja, niti niso podpisale računa nemškega dobavitelja. Nemški dobavitelje je direktno in samo preko faksa kontaktiral s podjetjem B. d.o.o.. Kolikor bi tožeča stranka in njen pooblaščenec bil kakorkoli povezan s tem podjetjem, bi šoferji razpolagali z žigi in se tovrstni dokumenti ne bi pošiljali po faksu. Tudi nobeno pooblastilo ni podpisano s strani fizičnih oseb, ki so opravile prevoz tovornjakov iz Nemčije v Slovenijo. To dokazuje, da niso vedeli za obstoj teh pooblastil oz. jih niso prejeli, saj sta jih kupec B. d.o.o. in prodajalec nedvomno izpolnila naknadno ter izmenjala po faksu po pridobitvi fotokopij potnih listov teh oseb. Dva računa naj bi bila izdana celo dva dni po opravljeni odpremi tovornjakov. Iz podatkov o pošiljanju faksov je razvidno, da je pooblastila predizpolnil nemški dobavitelj in jih pošiljal družbi B. d.o.o. brez vednosti fizičnih oseb, ki so prepeljale tovornjake.

Trditve, da je nemški dobavitelj posredoval pisne informacije, da so bila vozila prevzeta 3. oz. 26. 9. 2007 ob plačilu v gotovini in ob osebni predložitvi osebnega dokumenta, niso resnične, saj tožena stranka ne razpolaga s podatki kdo in kdaj je izvršil plačilo v Nemčiji. Nihče od šoferjev ni vedel, kdo in kako je izvajal plačila vozil nemškemu dobavitelju vozil. Toženi stranki očita, da se ni izrekla o zaslišanju F.F., da je delal po naročilu delodajalca. Ko je našel tip vozila, ki bi ga kupec želel, ga je o tem obvestil in ki je poznal direktorja družbe H. d.o.o.. Potrdil je tudi, da obravnavani primer ni odstopal od običajnega, da pa je bil oče odgovorne osebe tožnika nezaupljiv in je želel vozila tehnično preveriti in pregledati. Iz izpovedbe priče je jasno, da obstaja dejanska poslovna povezanost med H. d.o.o. in prodajalcem G., na kar tožnik ni imel vpliva.

V nadaljevanju tožnik navaja, da je bilo ob odsotnosti tožnika opravljeno zaslišanje I.I., direktorja družbe B. d.o.o., ki je povedal, da tožnika ne pozna, niti njegovega zakonitega zastopnika, kar po mnenju tožnika dokazuje, da tožnik ni vedel in da ni mogel vedeti, da so predhodno opravljene transakcije domnevno predmet poslovanja med MT. Očita, da oseba I.I. ni govorila resnice glede sodelovanja pri nabavi vozil v Nemčiji, saj je nemški prodajalec razpolagal s kopijo njegovega potnega lista. Ugotavljanje potencialnih davčnih utaj pri drugih zavezancih pa ni in ne more biti predmet postopka, ki se vodi zoper tožnika. Prodajalec G. je edini v verigi, ki je dvigoval denar za opravljene transakcije in vozila neposredno nabavljal, kar kaže, da je lahko edini profiter v verigi. Slednji je tudi prejel plačilo za opravljene dobave blaga tožeči stranki s strani lizing hiš. Zato je tožnik upravičeno zahteval, da se ugotovitve DIN pri tej osebi lahko upoštevajo tudi v postopku zoper tožnika, čemur ni bilo ugodeno. Tožnik je toženi stranki sporočil, da se vodi preiskava kaznivih dejanj s področja gospodarske kriminalitete zoper prodajalca G.. To dokazuje, da so bile v konkretnem primeru storjene določene transakcije, ki so z davčnega vidika sporne, zato bi tožena stranka morala svojo pozornost usmeriti na tega prodajalca in ne tožnika. Toženi stranki očita ravnanje v nasprotju s sodno prakso, po kateri bi moral davčni organ storiti vse, da pri davčnem zavezancu ne bi prišlo do škodljivih posledic. Tožnik je dokazal, da ni vedel in ni mogel vedeti, da z nakupom sodeluje pri davčni utaji, čeprav davčni organ niti ni izkazal, kdaj je davčna utaja sploh nastala, kje in v kakšni višini, predvsem pa ni šlo za nikakršno fiktivno prodajo.

Odločitev tožene stranke je v nasprotju z evropsko sodno prakso s področja DDV. Sklicuje se na sodbe SEU (C-62/93 ter C-110/98, C-408/98, C-25/03,C-98/98, C-491/01,C-439/04 in C-440/04) in načelo nevtralnosti. Vprašanje ali je bil DDV, dolgovan za transakcije predhodnih ali naknadnih prodaj, ki se nanašajo na zadevno blago, nakazan državni blagajni ali ne, ne vpliva na pravice davčnega zavezanca do odbitka vstopnega DDV. Izpostavlja, da ničnost ali domnevna fiktivnost listine na relaciji prodajalec G. in lizing hiše ter lizing hiša in tožeča stranka ni bila ugotovljena. Toženi stranki očita, da ni obrazložila, zakaj ne izpolnjuje pogoja za priznavanje odbitka vstopnega DDV oz. na podlagi česa naj bi tožeča stranka vedela oz. morala vedeti, da sodeluje v davčni utaji. Ironično je, da skuša tožena stranka doslednost tožeče stranke, ki je kot dober gospodar predhodno preverila, ali predmet nakupa resnično obstoji oz. ustreza ponujenemu blagu, prikazati kot sodelovanje v domnevnih transakcijah davčne utaje. Niso bile upoštevane pripombe tožnika, kar kaže na subjektivno in pristransko ravnanje tožene stranke. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in da postopek naknadne odmere DDV ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Tožeči stranki očita, da je enako kot v pritožbi, izpostavila svoja stališča, na katera je tožena stranka odgovorila s svojo odločbo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi vztraja pri svojih navedbah in dokaznih predlogih. Navaja novejšo sodno prakso SEU (v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11).

V odgovoru na drugopis pripravljalne vloge tožena stranka navaja, da se od tožnika ni zahtevalo, da preverja dejstva, ali je imel dobavitelj blago, ki ga je dobavil, na zalogi, ampak se je v postopku ugotavljalo, ali je tožnik ravnal s potrebno skrbnostjo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru prvostopenjski organ, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, tožniku ni priznal tožniku odbitka vstopnega DDV za pet tovornih vozil po računih lizing družb, iz razloga, ker je ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za odbitek vstopnega DDV po ZDDV-1, in sicer se pri svoji obrazložitvi sklicuje na pravilne določbe ZDDV-1 (62. člen, 63. člen, 67. člen, 81. člen ZDDV-1), s katerimi so določeni obseg in nastanek pravice do odbitka DDV in obvezni podatki na računu. Iz členov 2(1), 17(2)(a), 18(1), 22(3), 28(g), (h), (f)) Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta Direktiva) oz. členov 2(1)(a) in (c), 167, 168(a), 178, 220 in 226 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006, ki je nadomestila Šesto Direktivo, ter ustaljene sodne prakse SEU in skladno z nacionalno zakonodajo (ZDDV-1) sme davčni zavezanec praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji štirje pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV oz. da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

V obravnavanem primeru iz dejanskega stanja izhaja, da je tožnik sporna vozila, ki so predmet tega postopka, pridobil in jih ima vknjižena med osnovna sredstva, torej, da je dobava opravljena in da računi vsebujejo vse obvezne elemente, ki so potrebni po ZDDV-1, da so torej popolni v smislu ZDDV-1 (82. členom ZDDV-1). Sporno v zadevi pa je ali je izkazan subjektivni element na strani tožnika oz. ali se mu upravičeno očita, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da z nakupom tovornih vozil sodeluje v transakcijah, ki so povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Zavrnitev pravice do odbitka je po ustaljeni sodni praksi SEU namreč izjema od temeljnega načela nevtralnosti in tudi ukrepi, ki se zahtevajo od davčnih zavezancev ne smejo preseči tistega, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj.

Po presoji sodišča sta v obravnavani zadevi prvostopenjski organ in tožena stranka natančno analizirala in ocenila vse objektivne okoliščine primera, zaradi katerih je tudi po mnenju sodišča utemeljeno zaključiti, da so na strani tožnika takšni indici, ki upravičeno kažejo na nepravilnosti oz. goljufije na področju dejavnosti izdajatelja računa oz. dobaviteljev višje v konkretni dobavni verigi. V obravnavani zadevi utemeljitev obeh organov po mnenju sodišča temelji na okoliščinah, ki so skladne tudi z novejšo sodno prakso SEU oz. razlago prava EU, kot jo je podalo SEU v npr. združenih zadevah Mahagében in Dávid (C-80/2011 in C-142/11 z dne 21. 6. 2012) kot tudi v zadevi Gábor (C-324/11 z dne 6. 9. 2012). Očitek nedobrovernosti pri tožniku je utemeljen na objektivnih okoliščinah, ki so tudi po stališčih iz navedenih sodb SEU pravno upoštevne, saj ne sloni zgolj na nezakonitosti ravnanja družb dobaviteljev, ki so nastopali višje v tožnikovi dobavni verigi in za katere sicer ni dvoma, da gre za slamnate družbe oz. družbe tipa „ missing trader“ oz. bufferje“ v davčni goljufiji.

Po mnenju sodišča sta davčna organa celovito ocenila objektivne okoliščine obravnavanega primera. Sodišče sledi njuni dokazni oceni kot pravilni. Tudi sodišče kot pravilne sprejema zaključke obeh organov, iz katerih izhaja ugotovitev, da je vsa sporna tovorna vozila dejansko od nemškega dobavitelja pridobil tožnik sam oz. po pooblastilu tožnika oče odgovorne osebe tožnika. V postopku pridobitve vseh vozil je sam in edini sodeloval pri nemškem dobavitelju, ne glede na to, da je bil formalno pridobitelj vseh vozil B. d.o.o., ker so se računi navidezno glasili na to družbo, ki naj bi „pooblastila“ navedene fizične osebe za prevzem (preglednica št. 3), za katero ni dvoma, da gre za slamnato družbo. Dejansko so bila tovorna vozila prevzeta prav s strani tožnika po datumih, kot so navedeni. Slednje izhaja tudi iz izjav dveh oseb prevzemnikov (stran 8 in 9. obrazložitve izpodbijane odločbe). Po mnenju sodišča pa je izkazana dejanska pridobitev vozil iz EU od tožnika ter so računi MT navidezni.

Sicer pridobitev izjav od oseb v davčnem postopku ne pomeni zaslišanje prič, kot ves čas napačno meni tožnik, ki je bil o pravni naravi postopka glede pridobivanja podatkov s strani fizičnih oseb po 41. členu ZDavP-2 v DIN ustrezno podučen. Po navedeni določbi morajo fizične osebe namreč na zahtevo davčnega organa dati podatke in dokumentacijo, s katerimi razpolagajo, če imajo ti podatki ali dokumentacija vpliv na njihovo davčno obveznost ali davčno izvršbo oziroma davčno obveznost drugih zavezancev za davek ali na davčno izvršbo obveznosti pri teh zavezancih za davek. Zato sodišče očitke glede nesodelovanja tožnika pri „ t.i. zaslišanjih prič“ kot neutemeljene zavrača. Tožnik pa je v postopku bil z izjavami seznanjen ter je imel tudi možnost, da se o njih izreče, zato pravila postopka niso kršena. Davčni organ je pojasnil zakaj je v konkretnem primeru poklonil vero izjavam oseb C.C., D.D. in ne nasprotni izjavi E.E.. Z njegovo dokazno oceno se strinja tudi sodišče, saj je zanje pojasnil razloge. Tudi po mnenju sodišča je pravilno zaključil, da je tožnik organiziral prevzem vseh vozil in jih tudi dejansko prevzel. Sklicevanje tožnika, da je neizkazano sodelovanja tožnika z družbo B. d.o.o., iz razloga, ker pooblastila MT družbe niso bila podpisana s strani oseb, ki so opravile prevoze, ker osebe niso razpolagale z žigom podjetja in niso podpisale računov nemškega dobavitelja, pa ne spreminja konkretnih ugotovitev glede osebe, ki je organizirala prevzeme in prevoze in ki je tudi dejansko pridobila tovorna vozila, kar se utemeljeno očita tožniku.

Sodišče sledi podatkom glede dobav spornih tovornih vozil pri nemškem dobavitelju, ki jih je davčni organ pridobil na podlagi mednarodne izmenjave podatkov, kot pravilnim. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je nemška davčna uprava v skladu z Uredbo ES št. 1798/03 o upravnem sodelovanju na področju DDV v odgovoru davčnemu organu podala informacijo, da je bila kupnina plačana v gotovini in da so bila vozila prevzeta na osnovi pooblastila, ki ga je šofer predložil ob prevzemu. Okoliščine, ki jih tožnik navaja v zvezi s pooblastili B. d.o.o. in pošiljanju (ter vračilu) dokumentacije preko faksa dobavitelja na neznano številko in nazaj, iz katerega naj bi po mnenju tožnika izhajalo, da nobena od fizičnih oseb ni vedela za družbo B. d.o.o. (in da niso razpolagale z žigom družbe in da niso podpisale računov dobavitelja) ter da naj bi nemški dobavitelj sam direktno kontaktiral z MT družbo B. d.o.o., pa niso relevantne na način, kot želi prikazati tožnik. Davčni organ je na str. 8 obrazložitve izpodbijane odločbe pojasnil, da iz razloga, ker iz številk faksa, ki je viden na računih nemškega dobavitelja, ni moč razbrati, kam vse se je dokumentacija pošiljala niti s kakšnim namenom, na ta dokaz ni oprl svojih ugotovitev. Iz istih razlogov tudi sodišče ne more slediti nasprotnemu zaključku tožnika, da naj bi bil to dokaz, da tožnik ni vedel ničesar o pooblastilih niti o družbi B. d.o.o.. Slednjega tudi davčni organ ne zatrjuje, saj ugotavlja (stran 20 izpodbijane odločbe), da prevzemniki vozil niso imeli pooblastila za prevzem vozil od odgovorne osebe I.I. niti od podjetja B. d.o.o., torej da jih niso prevzeli po pooblastilu in v imenu kupca B. d.o.o., da pa so se za prevzem vozil uporabile listine MT družbe B. d.o.o. Iz izjav D.D. in C.C. pa je prvostopenjski organ prišel do zaključka, ki pa je relevantna okoliščina v zadevi, in sicer da je tožnik sam organiziral prevzem tovornih vozil iz Nemčije, da sta voznika za prevzem vozil izvedela od E.E., da sta vozila prevzela pri nemškem dobavitelju skupaj z njim in neznano osebo, ki jo je ta določil, da sta imela organiziran prevoz do nemškega dobavitelja, ki ga je organiziral E.E. in da sta vozila dostavila na sedež podjetja tožnika. Ob tem davčni organ tudi pravilno zaključuje, da je E.E. delal po tožnikovem pooblastilu in da je dobro poznal poslovanje tožnika.

Sodišče se ne strinja z očitkom tožnika, da davčni organ ni upošteval njegovih pripomb. V ugotovitvenem postopku je pridobil izjave po tožniku predlaganih oseb, direktorja B. d.o.o. I.I. (ki je sicer izjavil, da tožnika niti njegovega direktorja ne pozna in da v transakcijah ni sodeloval) ter F.F., zaposlenega pri G., ki pa je potrdil poslovno povezanost z družbo H. d.o.o. in osebno poznanstvo s tožnikom. Iz izjave tudi izhaja, da naj bi iz seznama našel tip in vrsto vozil, ki jih je želel tožnik in izpisal predračune za lizing družbi. Vendar pa tudi iz njegove izjave izhaja, da je prevzem in ogled tovornih vozil opravil tožnik sam, saj osebno ni bil v kontaktu z nemškim dobaviteljem. To pa pomeni, tako kot pravilno zaključuje tudi prvostopenjski organ, da je dejansko tožnik sam sodeloval v postopku pridobitve vseh petih tovornih vozil pri nemškem dobavitelju in da so vozila prevzele osebe po naročilu tožnika ter mu jih pripeljala na sedež podjetja.

Davčni organ je sledil predlogu tožnika tudi z vpogledom v DIN pri družbah, ki jih je tožnik predlagal (S. v povezavi z nabavo tovornih vozil pri G. in pri G.). Iz razloga, ker ni pridobil dodatnih listin in dokazov, ki bi bili povezani s poslovanjem tožnika, in bi lahko vplivali na odločitev, DIN pri G. pa se nanaša na drugo obdobje, kot je obravnavano, navedene DIN ne vplivajo na konkretni postopek. Zato očitki tožnika, da bi se morale ugotovitve DIN upoštevati tudi v obravnavanem postopku, po mnenju sodišča niso utemeljeni, saj na konkretno odločitev ne morejo vplivati. Zato je vloga G. razvidna iz ugotovitev tega postopka, kar je davčni organ natančno pojasnil. Iz pogodb o finančnem lizingu izhaja, da je bil G. dobavitelj vseh spornih vozil in da je zanje prejel račune od družbe H. d.o.o., ki je postala prvi kupec vozil že naslednji dan po pridobitvi vozil od B. d.o.o.. G. je dejansko le prefakturiral račune lizing hišam v višini, ki je bila enaka znesku na prejetem računu oz. z minimalno razliko. Datumi prejetih in izdanih računih pa se razlikujejo le za en oz. tri dni, nobeno vozilo pa ni bilo registrirano na G..

Okoliščina, ki se nanjo sklicuje tožnik, da je obstajala poslovna povezanost med H. d.o.o. in prodajalcem G., v konkretnem primeru ne izključuje ugotovitve, ki se nanašajo na tožnika v smislu objektivnih okoliščin konkretnega primera, ki kažejo na tožnikovo nedobrovernost. To pa so: da je v postopku nedvomno dokazano, da je sam tožnik opravil (in organiziral) prevzem vseh tovornih vozil pri nemškem dobavitelju (dokaz: listinski dokazi v postopku mednarodne izmenjave podatkov); da je sam tožnik sodeloval v postopku homologacije in registracije vseh tovornih vozil, kjer je (ponovno) predložil listine MT (dokazi organov za homologacijo in registracijo); za zagotovitev finančnih sredstev je posloval s trgovcem G., ki je zagotovil gotovino za nabavo vozil pri nemškem dobavitelju; dejstvo, da je tožnik sklenil lizing pogodbe še preden so bila vozila plačana; dejstvo, da je prejel račune od lizing družb še preden je vozila sploh nabavil; da so nastala nelogična razmerja, kot jih ugotavlja prvostopenjski davčni organ glede datumov nakupov in prodaj istih vozil, kar posebej izpostavlja tudi tožena stranka, kot npr.: družba H. d.o.o. je vozilo prodala 11. 9. 2007 kupcu G., ki je isto vozilo kot vmesni člen v tej verigi 12. 9. 2007 prodal kupcu T. d.o.o., ki pa je kot financer to isto vozilo prodal tožniku že 7. 9. 2007. Iz ugotovitev dejanskega stanja tako nesporno izhaja, da je tožnik dejansko pridobil vozila iz EU sam, zanje je opravil homologacijo in registracijo, v vmesnih fazah pa sta sodelovala MT (tako B. d.o.o. kot H. d.o.o.), ki sta le navidezno nastopala kot lastnika. Slednji je prodal vozila G., ki je račune prefakturiral lizing družbam, od katerih je tožnik kot zadnji v verigi kupil sporna vozila po lizing pogodbah. Hkrati pa so ugotovljena velika neskladja med datumi. Kolikor bi držale trditve tožnika, da je nabavil vozila od lizing družb (ta pa od drugih prodajalcev), tudi po mnenju sodišča, tako kot izpostavlja tožena stranka, ne bi prišlo do vseh opisanih neskladij in nelogičnosti. Tožnik pa drugih dokazov ne ponudi in v tej zvezi nima argumentov, ki bi kazali na drugačne okoliščine, temveč ves čas postopka zgolj zatrjuje, da ni dokazano, da bi direktno oz. poslovno sodeloval z MT družbama in da ni profi ter iz tega posla. To pa na drugačno odločitev ne vpliva, saj je davčnega zavezanca, ki je vedel ali bi moral vedeti, da z nakupom sodeluje pri transakciji, ki je del utaje DDV, za potrebe Direktive 2006/112 obravnavati, kot da je sodeloval pri utaji, in to ne glede na to, ali ima dobiček od nadaljnje prodaje tega blaga ali uporabe storitev v okviru transakcij, ki jih je opravil pozneje (glej sodba SEU Bonik EOOD v zadevi C-285/11 z dne 6. 12. 2012, točka 39).

Tako kot pravilno navaja prvostopenjski davčni organ, slednji v postopku ni dokazoval, kdo je bil organizator transakcij v okviru navideznega poslovanja slamnatih subjektov, temveč je v postopku dokazal obstoj zgoraj navedenih objektivnih okoliščin, na podlagi katerih je tudi po mnenju sodišča tožniku očitati, da je vedel oz. da bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki so del utaje DDV. Zato sodišče tožnikovo sklicevanje, da je šele v lizing hišah prejel vso potrebno dokumentacijo in da je šele v tem trenutku dobil podatke glede predhodnih nabav, zavrača. Tudi ne držijo ugovori tožnika, da davčni organ ni izkazal, da je utaja nastala in kdaj. Davčni organ je izkazal, da je prišlo do zlorabe DDV, kar ob izkazanem subjektivnem elementu na strani tožnika zadošča, da se mu ne prizna odbitek vstopnega DDV.

Izpodbijana odločba ni v nasprotju s prakso SEU in načelom nevtralnosti, kot zatrjuje tožnik, saj ne sloni na tem ali je bil DDV iz prejšnjih transakcij plačan ali ne, torej na nezakonitosti ravnanja oseb v predhodnih fazah, temveč na objektivnih okoliščinah, ki kažejo na tožnikovo nedobrovernost. Ob takem stanju tudi sklicevanje tožnika, da ni imel vpliva na ravnanje oseb višje v verigi ne vpliva na drugačno odločitev. Tožniku se na podlagi navedenih objektivnih okoliščin tudi po mnenju sodišča utemeljeno očita, da ni bil dobroveren in si je zato neupravičeno odbijal vstopni DDV po prejetih računih lizing družb T. d.o.o. in U. d.o.o. za nabavo spornih vozil. Tudi iz prakse SEU (glej že zgoraj navedeno zadevo Mahagében in Dávid) morajo nacionalna sodišča pravico do odbitka zavrniti, če na podlagi objektivnih okoliščin ugotovi, da se je na to pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo (točka 42); in da ni v nasprotju s pravom Unije od subjekta zahtevati, da ravna tako, kot se od njega razumno zahteva, da se prepriča, da transakcija, ki jo je opravil, ni del davčne utaje (točka 54); in da bi se moral preudaren trgovec, kadar obstajajo indici, ki kažejo na nepravilnost in goljufijo ob upoštevanju okoliščin primera pozanimati o drugem trgovcu, od katerega namerava kupiti blago in storitve, da bi se prepričal o njegovi zanesljivosti (točka 60).

Ker so po povedanem v obravnavani zadevi izkazane objektivne okoliščine, ki kažejo na to, da tožnik je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, ki pomenijo zlorabo DDV, ki so tudi natančno pojasnjene in povezane v celoto, s katero se sodišče strinja, je v skladu z nacionalno zakonodajo, pravom EU ter sodno prakso SEU to razlog, da se tožniku pravica do odbitka vstopnega DDV ne prizna.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.