Jedro

Tožnik bi ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi avtomobila in nepopolne dokumentacije vsekakor lahko izbiral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take (nepopolne) izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Ker je izpolnitev sprejel in šele po več kot letu in pol začel odklanjati izpolnitev ter uveljavljati sankcije zaradi neizpolnitve, pri čemer je to storil celo že po tem, ko je s tožbo uveljavljal jamčevalne zahtevke za stvarne napake, bi bil njegov odstop od pogodbe v neskladju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), in sicer s tistim vidikom načela, ki ga ponazarja izrek „venire contra factum proprium“.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora prvi toženec tožniku plačati 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka), tožnik pa mora ob celotnem vračilu glavnice in obresti iz I. točke izreka prvemu tožencu vrniti v posest osebno vozilo Renault Megane Grandtour 1,6/16V z reg. št. ... in identifikacijsko št. ... (II. točka izreka). Odločilo je tudi o stroških postopka (III. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi prvega toženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je primarni tožbeni zahtevek tožnika (pod I. in II. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje) zavrnilo, razveljavilo pa je sodbo sodišča prve stopnje v stroškovnem delu in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (glede podrednega zahtevka).

3. Na podlagi sklepa Vrhovnega sodišča II DoR 348/2017 z dne 27. 10. 2017, je tožnik zoper sodbo in sklep sodišča druge stopnje vložil revizijo, v kateri zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava. Revizijskemu sodišču prvenstveno predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da zavrne pritožbo prvega toženca; podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v nov postopek. Priglaša revizijske stroške.

4. Revizija je bila vročena prvemu tožencu, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na revizijo.

**Dejanski okvir spora**

5. Bistvene prvine dejanskega stanja, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, je mogoče povzeti v naslednjih točkah: − Osebno vozilo znamke Renault Megane Grandtour 1,6/16V, reg. št. ... je bilo predmet več zaporednih, ustno sklenjenih prodajnih pogodb.

− A. A. je to vozilo prodala B. B., ta ga je nato prodal C. C., C. C. prvemu tožencu ter ta nazadnje tožniku.

− Tožniku je bilo vozilo izročeno v posest, prav tako prometno dovoljenje, pogodba z dne 1. 8. 2014, kjer je kot prodajalka navedena izvorna lastnica A. A., na katero se tudi glasi prometno dovoljenje, in njeno pooblastilo tožniku za razpolaganje z vozilom.

− Pogodba z dne 1. 8. 2014 je nastala z namenom registracije vozila na ime tožnika, pri čemer pa A. A., ki je v tej pogodbi navedena kot prodajalka, ni sodelovala pri njeni sestavi ter je tudi ni podpisala.

− Tožnik je najprej vložil tožbo z zahtevkom na znižanje kupnine zaradi stvarnih napak ter jo šele z vlogo z dne 21. 4. 2016 spremenil tako, da je s primarnim zahtevkom uveljavljal pravne posledice neizpolnitve pogodbe, ker mu prvi toženec ni izročil dokumentacije, potrebne za registracijo vozila.

**Nosilni razlogi izpodbijane odločbe**

6. Sodišče druge stopnje je štelo, da gre pri nepravilni izpolnitvi, to je izpolnitvi z napakami, in neizpolnitvi za dva različna pravna instituta, ki se razlikujeta tako po vsebini kot po možnih pravnih posledicah. Upnik lahko stvar z napako sprejme in uveljavlja jamčevalne zahtevke ali pa njen sprejem zavrne, s čimer dolžnika pahne v zamudo. V konkretnem primeru je sodišče druge stopnje presodilo, da je imel tožnik, ki mu niso bili izročeni dokumenti, ki bi omogočili registracijo in prepis vozila nanj, na voljo dve možnosti. Po prvi bi lahko sprejem izpolnitve zavrnil, vendar se je odločil za drugo možnost in sprejel predmet izpolnitve, torej je vozilo prevzel v posest, zaradi česar je prvi toženec izpolnil svojo obveznost. Ker pa je imela izpolnitev napake, ki niso bile neznatne, ima tožnik (le še) upravičenja iz naslova jamčevalnih zahtevkov (in ne iz naslova neizpolnitve), ki pa jih je uveljavljal s podrednim zahtevkom.

**Dopuščeno revizijsko vprašanje**

7. Po določbi drugega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8. Revizija je bila dopuščena glede pravnega vprašanja: Ali je tožnik s tem, ko je vozilo prevzel v posest, izgubil možnost uveljavljanja pravnih posledic neizpolnitve in mu na razpolago ostanejo le jamčevalni zahtevki, oziroma glede možnosti odstopa od pogodbe v primeru, če je slednja v znatnem bistvenem delu ostala neizpolnjena, ali so bili torej 103., 105., 110. in 111. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pravilno uporabljeni.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

9. Tožnik v reviziji izpostavlja, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje, da je odločitev med obema sistemoma sankcij (neizpolnitev in izpolnitev z napako) v rokah upnika, a je sodišče odločitev upnika neutemeljeno omejilo zgolj na možnost sprejema ali zavrnitve sprejema predmeta izpolnitve. Sodišče druge stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker naj bi tožnik s tem, ko je sprejel predmet izpolnitve (prevzel vozilo v posest), imel le še upravičenja iz jamčevalnih zahtevkov, izgubil pa naj bi možnost uveljavljanja pravnih posledic neizpolnitve. Zgolj s pridobitvijo posesti vozila, brez izročitve dokumentov za prepis in registracijo vozila, tožnik vozila ne more uporabljati v prometu, čemur je vozilo sicer namenjeno, in ne more polno izvrševati svojih lastninskih upravičenj. Ker se dolgovani in dejansko izpolnjeni predmet razlikujeta glede namena, torej glede uporabe, gre v konkretnem primeru za neizpolnitev. Obveznost prvega toženca je torej ostala v bistvenem delu neizpolnjena in je tožnik pričakoval ter zahteval še izpolnitev tega. S prevzemom vozila v posest ni štel, da je prvi toženec že izpolnil svojo obveznost. Tožnik si je vse do odstopa od pogodbe prizadeval, da bi mu bila izpolnjena obveznost tudi glede možnosti prepisa in registracije nanj. S prvim tožencem sta bila celo izrecno dogovorjena, da mu bodo dokumenti izročeni v kratkem času. Podredni tožbeni zahtevek se nanaša na povsem druge stvarne napake na vozilu (prevrteni kilometri na števcu vozila in prikrite poškodbe vozila). Tožnik bi vozilo obdržal le, če bi prvi toženec v dodatno postavljenem roku izpolnil tudi obveznost izročitve potrebnih veljavnih dokumentov za registracijo in prepis vozila na tožnika. Zaradi varovanja rokov je moral tožnik uveljavljati jamčevalne zahtevke zaradi navedenih (drugih) napak na vozilu. Ker pa prvi toženec kasneje kljub pozivom svoje obveznosti glede izročitve dokumentov ni izpolnil, je tožnik od pogodbe odstopil in s tem uveljavljal posledice neizpolnitve. Glede na navedeno je tožnik mnenja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

10. Prvi toženec se v odgovoru na revizijo strinja s stališčem sodišča druge stopnje, da upnik ne more naknadno odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve, če predmet obveznosti sprejme v posest. V konkretnem primeru je tožnik pred odstopom celo uveljavljal stvarne napake na vozilu. Tožniku je bilo že ob sklenitvi pogodbe znano, da avtomobil ni registriran na prvega toženca in da bo moral prepis urediti s tretjo osebo. Vračilo kupnine zaradi odstopa od pogodbe zaradi nemožnosti registracije vozila pa je uveljavljal šele s spremembo tožbe z dne 21. 4. 2016. **Presoja utemeljenosti revizije**

11. Revizija ni utemeljena.

_Razmejitev med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo:_

12. V jedru vprašanja, na katerega mora odgovoriti revizijsko sodišče, je najprej razmejitev med pojmom neizpolnitve pogodbe in pojmom nepravilne izpolnitve (izpolnitve z napako). To, preneseno na konkretni primer, pomeni dilemo, ki se glasi: Ali neizročitev dokumentov, ki so nujni za registracijo avtomobila in s tem za njegovo normalno in med strankama nesporno, samoumevno uporabo, torej za vožnjo po javnem cestnem omrežju, pomeni neizpolnitev (največkrat prodajalčeve) obveznosti? _**V teoriji:**_

13. Ker zakonodajalec pojma neizpolnitve pogodbe ni definiral, je treba najprej razčistiti, kaj sploh pomeni neizpolnitev. V slovenski teoriji so se glede razmejitve neizpolnitve od nepravilne izpolnitve, kjer se dejanski stanovi lahko prekrivajo, oblikovali različni koncepti. Po prvem naj bi bilo mogoče neizpolnitev razmejiti od nepravilne izpolnitve po merilu pogodbene podlage, ali, kot je predlagal prof. Cigoj, pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba izhajati iz kavze pogodbe. Če iz kavze izhaja, da izpolnitev, ki je na prvi pogled videti le kot nepravilna izpolnitev (in ne kot neizpolnitev), nima dovolj prvin, zaradi katerih bi jo bilo mogoče šteti kot izpolnitev, mora biti dopustno, da jo upnik, v konkretnem primeru kupec, šteje kot neizpolnitev.2 Tudi po drugem mnenju je vse odvisno od »vprašanja, ali ima le delna ali pa sicer nepravilna spolnitev tak značaj (in jo tako šteje toženec), da jo je mogoče enačiti s posledicami neizpolnitve pogodbe.«3 Vendar je po mnenju tega avtorja bistveno, ali je upnik sprejel izpolnitev. »Če je […] toženec sprejel tako 'pomanjkljivo' spolnitev, ne bo imel ugovora neizpolnjene pogodbe, pač pa bo imel na razpolago druge sankcije, s katerimi bo prisilil svojega dolžnika k pravilni spolnitvi, na primer jamčevalne ugovore.«4 Tretje stališče pomeni modifikacijo drugega ter daje pogodbi zvesti stranki pravico vrniti tisto, kar ji je bilo izročeno in zahtevati dolgovano stvar. Avtorica pravi takole: »Pogodbi zveste stranke (upnika) ni mogoče siliti, da kot izpolnitev sprejme izpolnitev z napako. Takšen sklep izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 282. člena OZ, po katerem izpolnitev ni veljavna, če tisto, kar je dolžnik izročil kot dolgovano in jo je upnik kot takšno sprejel, to v resnici ni; zato ima upnik pravico vrniti tisto, kar mu je bilo izročeno, in zahtevati dolgovano stvar.«5 Temu pritrjuje tudi novejša teorija, predvsem zato, »ker je določanje pojma neizpolnitve s kriterijem kavze težavno«, ker je »prepustitev izbire upniku primernejša rešitev, ki jo odlikuje predvsem uporabnost« in ker tako rešitev »podpira tudi razlaga instituta neizpolnjene pogodbe, ki se priznava tako v primeru neizpolnitve kot v primeru nepravilne izpolnitve«.6 Vendar prav ta avtor hkrati poudarja, da bi bilo »[o]d kupca, ki prejme aliud, zlasti mogoče zahtevati, da o tem prodajalca v primernem roku obvesti, kar navsezadnje izhaja iz načela vestnosti in poštenja, ki zapoveduje upoštevanje interesov druge stranke«.7 Po drugi strani pa tudi tisti, ki sicer menijo, da je najprimernejša rešitev, da se odločitev glede uveljavljanja sankcij prepusti upniku ter, sklicujoč se na drugi odstavek 282. člena OZ, upnikovo pravico do izbire sistema sankcij podaljšujejo tudi v čas po sprejemu izpolnitve, hkrati opozarjajo, da »vsaka izpolnitev z napako še ni neizpolnitev« ter da »[p]redvsem pri dobavi individualno določene stvari ne moremo govoriti o neizpolnitvi, če je bila dobava opravljena.«8 _**V sodni praksi:**_

14. Sodna praksa Vrhovnega sodišča se doslej še ni izrekla o vprašanju, ali se sme kupec avtomobila kljub prevzemu vozila v posest sklicevati na (delno) neizpolnitev pogodbe. Posredno bi bilo stališče do tega vprašanja mogoče razbrati iz dveh odločb tega sodišča. V sklepu v zadevi št. II Ips 577/2006, je Vrhovno sodišče, sicer v kontekstu nemožnosti izpolnitve (116. čl. OZ) povedalo, kdaj se delna izpolnitev šteje za neizpolnitev. Reklo je: »Če dogovorjena izpolnitev pomeni celoto, delna izpolnitev ne odgovarja namenu pogodbenih strank.«9 Konkretnemu primeru bližji je sklep v zadevi št. III Ips 107/2006, kjer je Vrhovno sodišče navedlo, da »[š]ele registracija vozila kupcu omogoči polno izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj, kar pomeni, da izročitev dokumentov, ki so potrebni zanjo, ne more biti zgolj neznaten del prodajalčeve obveznosti v smislu 131. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/1978 s spremembami).« Revizijsko sodišče je zato izreklo, da je neutemeljeno stališče, po katerem »je neizročitev dokumentov, ki so potrebni za registracijo izročenega vozila, lahko le neizpolnitev neznatnega dela obveznosti, zaradi katerega pogodbe ni mogoče razdreti.«10 Kar je v tej zadevi posebej pomembno, je tudi opredelitev Vrhovnega sodišča o pomenu dokumentov, potrebnih za registracijo avtomobila v zvezi z razdorom pogodbe (oziroma, po OZ, odstopom od pogodbe) v povezavi z vprašanjem neizpolnitve - in ne v zvezi z jamčevalnimi sankcijami.

15. Nekoliko obsežnejša je praksa višjih sodišč – a v tem primeru le Višjega sodišča v Ljubljani. V vseh teh odločbah, kjer je šlo za podjemne pogodbe, za prodajo nepremičnine ali za prodajo lesa, prevladuje stališče, po katerem ima upnik pravico izbire med sankcijami zaradi neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki. Vendar, ko je enkrat izpolnitev sprejel, si ne more več premisliti in odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve – tedaj mu ostajajo le zahtevki iz naslova jamčevanja za napake.11 _**Konkretna presoja razmejitve med neizpolnitvijo in nepravilno izpolnitvijo:**_

16. Povezava sporočil omenjenih dveh odločb Vrhovnega sodišča, pripelje do sklepa, da pomeni neizročitev dokumentov, ki so potrebni za registracijo avtomobila, neizpolnitev pogodbene obveznosti. Bistven je namreč odgovor na vprašanje, kaj je sploh namen prodaje osebnega avtomobila. Torej, ali je avtomobil kupljen z namenom, da se uporablja v skladu s svojim običajnim, naravnim in samoumevnim smislom – ali pa morda za rezervne dele, za snemanje filma, za razstavni model ipd. Ker je osebni avtomobil izrazito namenjen osebnemu prevozu ljudi, najprej seveda njegovemu lastniku, kar konec koncev pove že samo poimenovanje in etimološki izvor besede,12 je podlaga prodaje osebnega avtomobila samoumevna: namen take prodajne pogodbe je odplačno, torej ob plačilu (in zaradi plačila) prenesti lastnino osebnega avtomobila na kupca zato, da bo avtomobil uporabljal za prevoz, kar pomeni za vožnjo po javnem cestnem omrežju. Vsakršen drug, od tega odstopajoč namen nakupa, bi, da bi pomenil kavzo take prodajne pogodbe, moral biti zato posebej dogovorjen, ali bi vsaj druga stranka morala zanj vedeti. V konkretnem primeru zato tožena stranka tožniku, ki mu ni predala tudi za registracijo avtomobila potrebne dokumentacije, v resnici ter v luči prej razložene kavze pogodbe sploh ni izročila avtomobila, temveč nekaj drugega (aliud) – skupek vsaj zanj neuporabne pločevine in plastike. Avtomobil brez prometnega dovoljenja je namreč po svoji dejanski uporabnosti enak avtomobilu brez koles ali motorja. Lastninska pravica na takem predmetu bi vsebinsko polno ter v skladu s svojim prevladujočim ekonomskim in praktičnim ciljem zaživela šele s predajo dokumentacije, s katero bi tožnik lahko izposloval prometno dovoljenje. Ta bi mu namreč omogočila uporabo avtomobila v skladu z namenom, zaradi katerega je bila pogodba sploh sklenjena, torej v skladu s smislom in ciljem pogodbe.

17. Zato ob taki pogodbeni kavzi dejstvo, da je tožnik vozilo sicer prevzel v posest (in na njem pridobil lastninsko pravico – prvi odstavek 60. člena Stvarnopravnega zakonika), samo po sebi ter iztrgano iz nadaljnjega konteksta in brez upoštevanja kasnejšega, v naslednjem odstavku pojasnjenega razvoja dogodkov, ne pomeni izpolnitve tistega, kar je bilo dolgovano. Predmet prodaje namreč ni bila pločevina in plastika, temveč osebni avtomobil, s katerim se je mogoče voziti po javnem cestnem omrežju.

_**Pomen izročitve v posest:**_

18. Vendar do sedaj povedano še ne daje končnega odgovora na revizijsko vprašanje, ali je tožnik s tem, ko je vozilo prevzel v posest, izgubil možnost uveljavljanja pravnih posledic neizpolnitve in mu na razpolago ostanejo le še jamčevalni zahtevki. Pri iskanju odgovora na to vprašanje je treba upoštevati predvsem naslednje. Tožniku je bila (drugače kot v zadevi št. III Ips 107/2006, kjer po navedbah tožeče stranke tožena stranka ni izročila originalnega računa za vozilo, homologacijskega potrdila ter zavarovalne police, zaradi katerih vozilo ni moglo biti registrirano na njeno ime) izročena delna dokumentacija – in sicer prometno dovoljenje in pooblastilo A. A. (izvorne lastnice avtomobila, na katero se glasi prometno dovoljenje) za razpolaganje z vozilom. Tožnik je lahko iz te dokumentacije brez težav razbral, da prodano in izročeno vozilo ni registrirano na prvega toženca. Razen tega je vozilo (skupaj z omenjenima dokumentoma) vzel v posest ter se šele 21. 4. 2016, kar je več kot leto in pol od sklenitve pogodbe in prevzema avtomobila in več kot eno leto od vložitve tožbe za znižanje kupnine zaradi skritih stvarnih napak, začel sklicevati na neizpolnitev zaradi manjkajoče dokumentacije ter uveljavljati sankcije iz 111. člena OZ. Tožnik bi tako ob izpolnjevanju pogodbe, torej ob izročitvi avtomobila in nepopolne dokumentacije vsekakor lahko izbiral na eni strani med odklonitvijo izpolnitve in zahtevkom za izpolnitev pogodbe ter na drugi strani med sprejemom take (nepopolne) izpolnitve in uveljavljanjem ustreznih jamčevalnih sankcij. Ker je izpolnitev sprejel in šele po več kot letu in pol začel odklanjati izpolnitev ter uveljavljati sankcije zaradi neizpolnitve, pri čemer je to storil celo že po tem, ko je s tožbo uveljavljal jamčevalne zahtevke za stvarne napake, bi bil njegov odstop od pogodbe v neskladju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ), in sicer s tistim vidikom načela, ki ga ponazarja izrek „venire contra factum proprium“.

**Odločitev o reviziji**

19. Odgovor na zastavljeno revizijsko vprašanje je zato pozitiven. Glasi se: S tem ko je tožnik vozilo prevzel v posest, je, glede na konkretne, v prejšnjem odstavku poudarjene okoliščine tega primera, izgubil možnost uveljavljanja pravnih posledic neizpolnitve. Ker je tako pritožbeno sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ob tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da tožnik z navedbami o dogovoru s prvim tožencem glede izročitve dokumentacije ter o njegovem pozivanju in prizadevanju, da bi mu bila izpolnjena obveznost tudi v tem delu vse do odstopa od pogodbe, ki so drugačne od ugotovitev sodišč nižjih stopenj, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Ker to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), se revizijsko sodišče s temi navedbami ni ukvarjalo.

**Odločitev o revizijskih stroških**

20. Odločitev o revizijskih stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP (II. točka izreka).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami. 2 Gl. S. Cigoj, Nepravilna izpolnitev, Združeno delo, 34. zvezek, št 5, 1981, str. 707; isti, Teorija obligacij, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2003, str. 293. 3 B. Strohsack, Obligacijska razmerja I, Uradni list republike Slovenije, Ljubljana 1992, str. 187. 4 Prav tam. 5 N. Plavšak, v: M. Juhart, N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 324; da je najprimernejša rešitev, da se odločitev glede uveljavljanja sankcij prepusti upniku, meni tudi Juhart,. Gl. M. Juhart, prav tam, str. 361. 6 Gl. D. Možina, Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 375, 376, 412. 7 Prav tam, str. 413. 8 Gl. M. Juhart, nav. delo, str. 361. 9 Sklep št. II Ips 577/2006 z dne 19. 2. 2009, tč. 11. 10 Sodba III Ips 107/2006 z dne 15. 7. 2008, tč. 13. 11 Iz sodbe št. I Cpg 1146/2015 z dne 3. 2. 2016 izhaja stališče, da se »[n]a neizpolnitev oziroma delno neizpolnitev […] praviloma lahko sklicuje le stranka, ki del ni prevzela oziroma jih ni prevzela v celoti, neizpolnjeni del pa predstavlja bistven oziroma vsaj pomemben del pogodbenega predmeta.« (tč. 7 obrazložitve). V sklepu št. I Cp 247/2017 z dne 15. 2. 2017 je sodišče v tč. 9 (sklicujoč se na teorijo) navedlo: »Če je tožnica izpolnila obveznost z napakami, sta imela toženca na izbiro dve upravičenji: da odklonita izpolnitev in zahtevata pravilno izpolnitev brez napak ali pa, da sprejmeta izpolnitev z napakami in uveljavljata ustrezne jamčevalne sankcije. Če namreč upnik sprejme od dolžnika izpolnitev, ki ima napake, potem ne more več odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve, ima pa jamčevalne zahtevke.« Isto višje sodišče se je jasno opredelilo v sodbi št. Cp 3211/2016 z dne 11. 1. 2017, ko je povedalo, da »[k]er sta toženca sprejela predmet izpolnitve, ni mogoče uporabiti določb OZ, ki se nanašajo na odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve, zato je možen odstop od pogodbe le v okviru jamčevalnega zahtevka iz naslova prodajalčeve odgovornosti za pravne napake.« (jedro). V sodbi št. I Cp 2476/2012 z dne 3. 4. 2013 je sodišče med drugim navedlo: »Pri konkurenci med prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki je treba tako stranki dopustiti alternativno uveljavljanje izbranega načina pravnega varstva. V konkretnem primeru je predmetna projektna dokumentacija, ki ni bila skladna s prostorskimi akti, za tožnika zagotovo predstavljala neizpolnitev pogodbe, saj zanj takšna dokumentacija nima nobene uporabne vrednosti. Jamčevalni zahtevki ne pridejo v poštev, saj tožena stranka napake nikoli ne bi mogla odpraviti, zahtevek na znižanje pogodbenega plačila pa glede na neuporabnost dokumentacije ni smiseln. Pri predmetni nepravilni izpolnitvi gre torej za takó veliko odstopanje od vsebine pogodbene obveznosti, ki je hkrati tudi neodpravljivo, da gre dejansko za neizpolnitev pogodbe.« (tč. 8). V sodbi št. II Cp 119/2012 z dne 22. 8. 2012 je sodišče povedalo, da »[k]o gre za neizpolnitev dela pogodbene obveznosti, lahko pogodbi zvesta stranka izbira, in sicer lahko zahteva izpolnitev v skladu s pogodbenimi določbami […], ali pa neizpolnitev uveljavlja kot stvarno napako.« (tč. 10). Omeniti je treba še sodbo št. I Cpg 497/2010 z dne 25. 10. 2010, kjer je rečeno, da sodišče sprejema stališče pravne teorije, po katerem je treba pri konkurenci med ugovorom neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki stranki dopustiti alternativno uveljavljanje izbranega načina pravnega varstva. Sodišče je navedlo: »Če prejemnik nepravilno izpolnitev šteje za neizpolnitev, mu je treba priznati ugovor neizpolnjene pogodbe in tudi druge posledice neizpolnitve (razveza pogodbe). Če pa prejemnik dolžnikovo ravnanje šteje za zadostno in ga obravnava kot izpolnitev, lahko uveljavlja jamčevalne sankcije, vendar mora sam ob dospelosti izpolniti svojo obveznost.« 12 Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je avtomobil opredeljen kot »cestno motorno vozilo z navadno štirimi kolesi«. Etimološki slovar pa postreže z naslednjo razlago: »Prevzeto iz sodobnih evr. jezikov, nem. Automobil, frc. automobile, kar je za potrebe sodobne tehnike narejena hibridna zloženka iz gr. autós ‛sam’ in lat. mōbilis ‛premičen, mobilen’. S poimenovanjem je mišljeno ‛ki se sam (brez vprege) premika’«. Za osebni avtomobil je torej bistveno, da se premika, in, ker gre za osebni avtomobil, da se z njim premika ter da je zato premičen njegov imetnik.