Jedro

Pri nepravilni izpolnitvi, to je izpolnitvi z napakami, in neizpolnitvi gre za dva različna pravna instituta, ki se razlikujeta tako po vsebini kot po možnih pravnih posledicah. Zakon ne prinaša jasne razmejitve med stvarno oz. pravno napako in neizpolnitvijo, zato je odločanje med sistemom sankcij za stvarno oziroma pravno napako (t.i. jamčevanje) in sistemom sankcij za zamudo (neizpolnitev) v rokah upnika. Stvar z napako lahko sprejme in uveljavlja jamčevalne zahtevke ali pa njen sprejem zavrne, s čimer dolžnika pahne v zamudo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v I. in II. točki izreka spremeni tako, da se primarni tožbeni zahtevek, s katerim tožeča stranka zahteva, da ji je prva tožena stranka dolžna v roku 15 dni izročiti znesek 6.000,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 1.800,00 EUR od 15. 6. 2014 do plačila ter od zneska 4.200,00 EUR od 16. 6. 2014 do plačila, s tem, da bo tožeča stranka hkrati ob celotnem vračilu glavnice in obresti iz prejšnje točke izreka prvi toženi stranki vrnila v posest osebno vozilo X z reg. št. ... in indetifikacijsko št. 000, zavrne, - in v III. točki izreka (stroškovni del) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvo toženo stranko zavezalo, da mora tožniku vrniti znesek 6.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I), tožnik pa bo hkrati ob celotnem vračilu glavnice in obresti prvi toženi stranki vrnil v posest osebno vozilo znamke X (II). Sklenilo je še da je prva tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 2.248,82 EUR (III).

2. Zoper v uvodu navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP pritožuje prvi toženec ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje s stroškovno posledico. Opozarja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske vsebine ustno sklenjene prodajne pogodbe med tožnikom in prvim tožencem, niti ni ugotavljalo časa njene sklenitve. Zmotno je izhajalo iz obrazca kupoprodajne pogodbe z dne 1. 8. 2014, za katerega je samo ugotovilo, da je bil izpolnjen le z namenom registracije avtomobila in ne predstavlja dejanske vsebine dogovora med prvim tožencem in tožnikom. V tej pravdi je ključno vprašanje, ali neizročitev dokumentov za registracijo avtomobila predstavlja neizpolnitev pogodbe ali pa gre za nepravilno izpolnitev. Meni, da prepis avtomobila ni odločilen za prenos lastninske pravice in zato ne predstavlja obveznosti prodajalca pri sklenitvi prodajne pogodbe. Dejstvo, da prodajalec kupcu ne izroči dokumentov, ki so potrebni za prepis avtomobila, ne pomeni, da ni izpolnil svoje obveznosti po prodajni pogodbi, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, ampak pomeni, da je svojo obveznost nepravilno izpolnil. Gre torej za izpolnitev z napako. Pogoj za uveljavljanje jamčevalnih sankcij pa je pravočasna notifikacija pomanjkljivosti, česar pa tožnik ni storil. V predmetni zadevi je tožnik imel možnost, da avtomobil registrira, vendar tega sam ni želel storiti. Iz tožnikovih navedb izhaja, da avtomobila ni želel več prepisati nase, ker je 29. 8. 2014 na servisu ugotovil, da so bili na vozilu prevrteni kilometri. Razlog zato, da ni prišlo do prepisa je torej v tožnikovi in ne v prvo toženčevi sferi, zato odstop od pogodbe ni utemeljen. Prvi toženec je tožniku že ob sklenitvi prodajne pogodbe jasno povedal, da bo moral prepis avtomobila urediti z drugo toženko, na katero je bil avtomobil ob prodaji še vedno uradno pisan, tožnik pa se je s tem strinjal. Zmotno je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da je bila med pravdnima strankama dogovorjena kupnina v višini 6.000,00 EUR.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril ter predlaga njeno zavrnitev. Opozarja, da v postopku ni bilo sporno, da je bil predmet prodaje v obravnavani zadevi vozilo. Tudi čas sklenitve prodajne pogodbe je sodišče pravilno ugotovilo, zlasti v 14. in 22. točki obrazložitve sodbe. Datuma 15. 6. 2014 in 16. 6. 2014, ko je tožnik vozilo plačal in prevzel v posest, sta bila opredeljena že v prvi pripravljalni vlogi tožnika. Prvi toženec navedenima datumoma ni oporekal. Opozarja, da neizročitev dokumentov in neomogočanje registracije in prepisa vozila na kupca, ne pomeni zgolj neizpolnitev neznatnega dela prodajalčeve obveznosti. V konkretnem primeru ni šlo za manjšo neizpolnitev, zato je imel tožnik vso pravico odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni razpolagal z veljavno dokumentacijo, ki bi mu omogočala prepis in registracijo vozila ter da navedenega ne bi mogla nadomestiti niti navzočnost toženih strank pri registracijskem organu. Toženi stranki v postopku nista niti zatrjevali niti izkazali konkretnih izpolnitvenih ravnanj, še zlasti ne v smeri, da bi druga toženka zagotovila dokumentacijo, na podlagi katere bi tožnik lahko dosegel registracijo in prepis vozila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo v konkretnem primeru za vozilo X1 zaporedno več ustno sklenjenih kupoprodaj predmetnega vozila. J. H. je vozilo prodala A. O., A. O. je vozilo prodal M. G., M. G. je vozilo prodal prvemu tožencu, slednji pa je nato vozilo prodal tožniku.

6. S sklenitvijo prodajne pogodbe nastopi za prodajalca zaveza, da bo stvar kupcu izročil tako, da bo ta na njej pridobil lastninsko pravico (prvi odstavek 435. člena OZ) in da bo kupec posledično lahko uresničeval vsa upravičenja, ki pripadajo lastniku, sicer ga zadane odgovornost za neizpolnitev pogodbe ali za njeno izpolnitev z napakami. Za presojo medsebojnih kupčevih in prodajalčevih pravic je odločilno stanje stvari v trenutku, ko zapade prodajalčeva zaveza, ko bi torej moral na kupca prenesti lastninsko pravico in mu omogočiti, da stvar prejme v dogovorjenem ali običajnem stanju. Pravilnost prodajalčeve izpolnitve ne more biti odvisna od aktivnega ali pasivnega ravnanja tretjih oseb.

7. Za pogodbo o prodaji avtomobila ni potrebno, da je sklenjena v pisni obliki in je zato kupec postal lastnik avtomobila v trenutku, ko mu ga je prodajalec izročil v posest na podlagi ustno sklenjene kupoprodajne pogodbe. Na pridobitev lastninske pravice nima vpliva okoliščina, da vozilo v času sklenitve pogodbe ni bilo registrirano na prodajalca.

8. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožnika, da gre pri nepravilni izpolnitvi, to je izpolnitvi z napakami, in neizpolnitvi za dva različna pravna instituta, ki se razlikujeta tako po vsebini kot po možnih pravnih posledicah. Zakon ne prinaša jasne razmejitve med stvarno oz. pravno napako in neizpolnitvijo, zato je odločanje med sistemom sankcij za stvarno oziroma pravno napako (t.i. jamčevanje) in sistemom sankcij za zamudo (neizpolnitev) v rokah upnika. Stvar z napako lahko sprejme in uveljavlja jamčevalne zahtevke ali pa njen sprejem zavrne, s čimer dolžnika pahne v zamudo2, 3, 4, 5. 9. Pravilno je tožnikovo stališče, da šele registracija vozila kupcu omogoča polno izvrševanje njegovih lastninsko pravnih upravičenj, kar pomeni, da neizročitev dokumentov in neomogočanje registracije in prepisa vozila na kupca ne pomeni zgolj neizpolnitev neznatnega dela prodajalčeve obveznosti. Prvo toženec obveznost ni pravilno izpolnil, zato je imel tožnik na izbiro dve možnosti. Po prvi bi lahko prejem izpolnitve zavrnil, vendar se je odločil za drugo možnost in sprejel predmet izpolnitve, torej je vozilo prevzel v posest. Navedeno pa pomeni, da je prvi toženec izpolnil obveznost, ker pa ima izpolnitev napake, ki niso neznatne, ima tožnik le še upravičenja iz naslova jamčevalnih zahtevkov, kar uveljavlja s podrejenim tožbenim zahtevkom.

10. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede primarnega tožbenega zahtevka in ga zavrnilo (5. alineja 358. člena v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP). Ker bo sodišče prve stopnje odločalo še o podrejenem zahtevku in torej postopek še ni končan, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na četrtem odstavku 165. člena ZPP.

1 V nadaljevanju vozilo. 2 Glej dr. Damjan Možina: Razdor, odpoved in odstop od pogodbe, Pravni letopis, 2011, str. 57. 3 Plavšak v Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem, Ljubljana, 2003, str. 324. 4 dr. Marko Brus: Ureditev stvarnih in pravnih napak v OZ, Pravosodni bilten 2/2014, stran 212. 5 Glej VSL sodba I Cpg 1146/2015, VSL sodbe II Cp 3211/2016, VSL sklep II Cp 247/2017.