Jedro

Zahtevki za posamezno obliko (vrsto) nematerialne škode so relativno samostojni. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike nepremoženjske škode ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi niso (bile) zatrjevane. Z izrecnim umikom (celotnega) zahtevka, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je tožnik umaknil tudi v tožbi zatrjevano trditveno in dokazno podlago.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaključilo je, da je ugovor zastaranja tožene stranke utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo zaključke sodišča prve stopnje.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo dopustilo glede vprašanja pravilne presoje zastaranja odškodnine za nepremoženjsko škodo – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.(1)

4. Tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavlja kršitev določbe 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da oškodovancu pripada za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pravična denarna odškodnina. Sodišči druge in prve stopnje sta napačno šteli, da zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavlja samostojen zahtevek in ne del objektivno kumuliranega zahtevka. Tožnik je že s tožbo v okviru splošnega zastaralnega roka, dne 8. 12. 2000, zahteval plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na prvem naroku je navajal, da je v posledici prometne nesreče utrpel psihične težave v obliki posttravmatske stresne motnje ter jih uveljavlja v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. V skladu s 365. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je s postavitvijo zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode nastopilo pretrganje zastaranja, saj zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode predstavlja enoten zahtevek, zato je z vložitvijo tožbe zastaranje skladno s 389. členom ZOR pretrgano. Napačno in v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje presodilo, da prilagoditev zahtevka glede na ugotovitve izvedenca oziroma skrčitev zahtevka glede na ugotovitve izvedenskega mnenja predstavlja umik zahtevka, zaradi česar je zahtevek tožnika iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti štelo za zastaran. S strani sodišča druge stopnje so bile tako kršene določbe 188. člena ter 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter 366. člena OZ. Tožnik si je na naroku izrecno izboril pravico zahtevek prilagoditi mnenju izvedenca, kar je tudi storil. Izvedenca sta mnenje podala s časovnim zamikom, zato je zahtevek najprej prilagodil mnenju izvedenca ortopeda, nato pa še mnenju izvedenca kliničnega psihologa. Navedena kršitev je protiustavna, saj Ustava Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) v 14. členu določa, da so pred zakonom vsi enaki, tožniku pa ni bila prisojena pravična in primerna denarna odškodnina. Sodišče druge stopnje je kršilo tudi 2. člen URS, saj je sodilo v nasprotju z zapisanim zakonskim tekstom in kršilo načelo pravne varnosti. Tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da tožniku prisodi še nadaljnji znesek v višini 4.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje.

5. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče se je pri preizkusu izpodbijane sodbe glede na določilo drugega odstavka 371. člena ZPP omejilo zgolj na konkretno pravno vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, zato na ostale revizijske navedbe ne odgovarja.

8. Skladno s prvim in drugim odstavkom 376. člena ZOR odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa terjatev zastara v petih letih odkar je škoda nastala. Vprašanje časa nastanka škode je dejansko vprašanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je revizijsko sodišče zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP vezano. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožniku obseg škode znan najkasneje z vloženo tožbo (9. 12. 2003), torej je subjektivni zastaralni rok za uveljavljanje zahtevka za povrnitev nepremoženjske škode potekel najkasneje 9. 12. 2006. Časovno škodni dogodek in nastanek škode sovpadata v čas veljavnosti ZOR, kasneje tudi OZ. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta zakona glede določil, ki jih je potrebno uporabiti v konkretnem primeru, vsebinsko enaka, zaradi česar se pri sklicevanju na določila materialnega prava sklicuje na določila ZOR.

9. Za presojo vprašanja zastaranja odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti kot ene izmed oblik nepremoženjske škode je treba v konkretnem primeru glede na procesno situacijo predhodno odgovoriti na vprašanje (ne)samostojnosti zahtevkov za posamezne oblike nepremoženjske škode. ZOR v 155. členu nepremoženjsko škodo opredeljuje kot telesne in duševne bolečine ter strah, nadalje pa v 200. členu opredeljuje posamezne oblike nepremoženjske škode, za katere lahko sodišče prisodi pravično denarno odškodnino. V sodni praksi se odškodnina za nepremoženjsko škodo prisodi za vsako obliko nepremoženjske škode posebej.(2) Sodišče to stori v obrazložitvi sodbe, medtem ko izrek sodbe vsebuje le skupen znesek (vsoto) odškodnine za (vso) nepremoženjsko škodo. Vsak človek je neponovljiva celota individualne telesne in duhovne biti in ta celota je nerazdružljiv preplet vseh komponent obojne biti, zato so za oškodovanca vse posledice posega v njegovo osebno celovitost, ki so nepremoženjska škoda, ena sama celota.(3) Iz tega razloga se odškodnina za nepremoženjsko škodo dosledno prisodi v enem samem (skupnem) denarnem znesku, ki ga je ob upoštevanju načela družbene pogojenosti odškodnin mogoče umestiti v širše družbene okvire, ki se odražajo v razmerjih med večjimi in manjšimi škodami ter zanje oškodovancu prisojenimi odškodninami.

Pa vendar: s poštovanje načela individualizacije odškodnine, zmožnost preizkusa pravilnosti odmere odškodnine v kasnejšem postopku s pravnimi sredstvi, pa tudi „nemoč prava, da enako celovito, kot se odvija v naravi – v človeku, to dogajanje opredeli v odškodninskem pravu“(4) , so razlogi za ugotavljanje obstoja in obsega posameznih pravno priznanih oblik nepremoženjske škode ter razlogi za odmero odškodnine za vsako posebej. N avedeno daje podlago za sklep, da je mogoče govoriti o relativni samostojnosti odmere odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. Enako velja za odškodninske tožbene zahtevke.

Ni sicer ovire, da je v samem tožbenem predlogu vsebovan seštevek posameznih odškodnin, mora pa biti iz navedb tožbe jasno razvidno, kakšen denarni zahtevek zahteva za vsako posamezno vrsto nepremoženjske (in premoženjske) škode.(5) Uveljavljanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode, ki izvira iz istega škodnega dogodka, ne pomeni kopičenja (objektivne kumulacije) tožbenih zahtevkov, saj gre za en sam odškodninski tožbeni zahtevek. Vendar pa uveljavitev zahtevka za eno obliko nepremoženjske škode ne pomeni uveljavitve zahtevka za vse iz tega škodnega dogodka izvirajoče oblike nepremoženjske škode, saj mora biti zahtevek za pravično denarno odškodnino določen za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode posamezno ter podana ustrezna trditvena podlaga. Četudi oškodovanec svojo nepremoženjsko škodo doživlja kot celoto, gre pravno za različne pojavnosti te škode, katere dejstveni substrat je prav tako različen. Na področju procesnega prava se relativna samostojnost odškodninskih zahtevkov za posamezne oblike škode v okviru (odškodninskega) tožbenega zahtevka kaže tudi v možnosti samostojnega razpolaganja s takšnim zahtevkom, pa tudi v tem, da pomeni uveljavitev zahtevka za dodatno obliko nepremoženjske škode spremembo tožbe in ne zgolj njeno prilagoditev podanemu izvedenskemu mnenju. Zato primerjava z zadevo, ki jo ponuja revizija,(6) ni ustrezna.

10. V konkretnem primeru gre za naslednjo procesno situacijo: tožnik je 9. 12. 2003 vložil tožbo za povrnitev nepremoženjske škode za telesne bolečine, strah in duševne bolečine za zmanjšanje življenjskih aktivnosti. S pripravljalno vlogo dne 26. 1. 2009 je tožbo izrecno umaknil v (celotnem) delu, ki se nanaša na duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Revizijske navedbe o tem, da je tedaj tožbeni zahtevek le prilagodil, so protispisne. Umik tožbe v tem delu je glede na vsebino pripravljalne vloge nedvomen, zato je zaključek sodišč prve in druge stopnje glede tega pravilen in tudi ni bilo treba tožnika pozivati, da razmeji odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode v okviru enotnega zahtevka. Če je tožba umaknjena, se šteje, kot da nikoli ni bila vložena. To velja tako za procesne učinke vložitve in vročitve tožbe, kot tudi za materialnopravne učinke vložitve in vročitve tožbe(7), kar ima zlasti posledico na tek zastaralnih rokov – šteje se, da do pretrganja zastaranja sploh ni prišlo (prvi odstavek 389. člena ZOR). Nadalje pa je tožnik po pridobitvi izvedenskega mnenja kliničnega psihologa 18. 12. 2009 ponovno postavil zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti Temu je tožena stranka utemeljeno ugovarjala zastaranje. Revizijske navedbe, da je bil tek zastaralnega roka z vložitvijo tožbe skladno z 388. členom ZOR pretrgan, sicer držijo, vendar pa se zaradi umika tožbe z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti šteje, da zastaranje ni bilo pretrgano in da je terjatev zastarana (prvi odstavek 389. člena ZOR). Posamezni zahtevki, ki se nanašajo na povrnitev nepremoženjske škode, so glede na prej pojasnjeno relativno samostojni. Tožnik mora za vsako obliko (vrsto) nepremoženjske škode svoj zahtevek specificirati ter konkretizirati, kar pomeni, da mora podati ustrezno trditveno in dokazno podlago. Uveljavljanje zahtevka za povrnitev ene oblike nepremoženjske škode ne pretrga tudi zastaranja za druge oblike nepremoženjske škode, ki v tožbi niso bile zatrjevane. Tožnik je v konkretnem primeru z izrecnim umikom tožbe s celotnim zahtevkom, ki se nanaša na povrnitev nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, umaknil tudi v tožbi zatrjevano trditveno in dokazno podlago,(8) zato so zaključki sodišč druge in prve stopnje, da z vložitvijo tožbe zastaranje ni bilo pretrgano, pravilni.

11. Revizija tožeče stranke ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, zato jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP) in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo za povrnitev pravdnih stroškov.

Op. št. (1): Sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II DoR 519/2011 z dne 19. 4. 2012. Op. št. (2): Izjema so izredno težki primeri – t.i. katastrofalne škode, ko se oškodovančeva trpljenja medsebojno pogojujejo in prepletajo tako, da jih ni mogoče ločevati. V takem primeru se oškodovancu prisodi enotna odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo.

Op. št. (3): Posvetovanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten št. 4/85, stran 88 in Poročilo o sodni praksi VSSRS 2/86, stran 22. Op. št. (4): Posvetovanje o nepremoženjski škodi, Pravosodni bilten št. 4/85, stran 88 in Poročilo o sodni praksi VSSRS 2/86, stran 22. Op. št. (5): Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana, 2006, str. 127. Op. št. (6): Sodba VS RS II Ips 174/2001. Op. št. (7): Aleš Galič v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2006, stran 216. Op. št. (8): Tako tudi II Ips 768/2008 z dne 12. 1. 2012.