Jedro

Pri cesiji privolitev dolžnika za prenos njegovega dolga od enega upnika na drugega ni potrebna in tudi njegovo morebitno nestrinjanje s prenosom na njegovo veljavnost nima nobenega učinka. Prenositelj je dolžan dolžnika o prenosu le obvestiti, saj mu ta, v kolikor o prenosu ni obveščen, svojo obveznost lahko še naprej veljavno izpolni, čeprav je prenositelj na podlagi dogovora s prevzemnikom nima več pravice terjati. Terjatev do toženke je torej v obravnavanem primeru veljavno prešla na tožnico ne glede na to, ali se je toženka s tem strinjala, ali ne.

Kršenje pogodbenih določil pogojuje prevzem rizika s strani kršitelja pogodbe za vse posledice, ki izhajajo iz njegove kršitve. Teh ni mogoče pripisati pogodbi zvesti stranki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljana, opr. št. VL 69978/2008, z dne 22. 09. 2008 razveljavi tudi v 1. in 4. točki izreka in se tožbeni zahtevek za plačilo 10.679,33 EUR z zamudnimi obrestmi od 08. 11. 2007 do plačila zavrne, zavrnilo pa je tudi zahtevo za plačilo stroškov izvršilnega postopka v višini 60,50 EUR.

2. Zoper sodbo se je pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožnica. Pojasnjuje, da je obvestilo o odstopu od kreditne pogodbe toženki najprej poslala banka sama, povsem enako obvestilo pa je nato toženki 08. 10. 2007 preko vročevalca poslala še sama. Vročevalec je toženko na naslovu 12. 10. 2007 našel, a je odklonila podpis povratnice in prevzem pošiljke, kar je vročevalec tudi ustrezno zabeležil na vročilnico, pisanje pa nato pustil v nabiralniku toženke. Nadalje tožnica navaja, da mora skladno s 109. čl. OZ upnik sporočiti dolžniku svoj odstop od pogodbe zaradi neizpolnjevanja njegovih obveznosti, a po mnenju teorije to obvestilo predstavlja že sama izjava volje upnika o odstopu od pogodbe, zato posebno obvestilo dolžnika o prenehanju pogodbe ni mogoče. Obvestilo o odstopu pa je banka toženki poslala, to pa na naslov, ki ji ga je sama sporočila. Ker je toženka po sklenitvi kreditne pogodbe očitno spremenila naslov bivanja, pa je s tem, ko o spremembi ni obvestila tudi banke, sama kršila svoje obveznosti po pogodbi in tako nase prevzela riziko posledic nevročitve pisanj. Ta kršitev pogodbenih obveznosti kreditojemalke ne more imeti za posledico nezmožnost odstopa banke od kreditne pogodbe. Zaključki sodišča tako ne vzdržijo logične presoje. Iz povsem življenjskega vidika gledano bi bila na ta način dejansko izključena pravica do odstopa od pogodbe, ki gre banki kot stranki pogodbe po določbah OZ in Zakona o potrošniških kreditih. Nadalje pritožnica navaja, da je možnost poizvedbe o naslovu prebivanja s pogodbo dogovorjena kot pravica banke, medtem ko je kreditojemalka k obvestitvi o spremembi bivališča zavezana in le-to predstavlja njeno pogodbeno dolžnost. Pritožnica razlogov v sodbi sodišča prve stopnje tako ne more sprejeti, saj bi pomenili vzpodbudo, da se pogodbeniki ne držijo svojih obveznosti po sklenjenih kreditnih pogodbah ter nalašč ne sprejemajo pošiljk, saj to za njih ne bo imelo nobenih posledic in jim bo še celo koristilo, posledice pa bodo nosile kreditodajalke, ki se držijo pogodbenih določil. Tožnica še poudarja, da rok za odstop od pogodbe ni predpisan, prav tako tudi ne posebna obličnost za odstopno izjavo. Toženka je bila o odstopu obveščena najkasneje s prejemom tožbe oziroma sklepa o izvršbi, še pred tem pa s pozivom za plačilo regresne terjatve, ki ji je bil poslan 20. 11. 2007. Zaključuje, da je 07. 11. 2007 plačala banki, zavarovalnino v višini 10.679,33 EUR in s plačilom po samem zakonu prevzela terjatve iz sklenjene kreditne pogodbe. Te pa je pridobila kasneje še s cesijsko izjavo. O navedenem pa je bila toženka obveščena s pozivom na plačilo regresne terjatve. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da sklep o izvršbi vzdrži v celoti v veljavi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je predlagala njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pri cesiji privolitev dolžnika za prenos njegovega dolga od enega upnika na drugega ni potrebna in tudi njegovo morebitno nestrinjanje s prenosom na njegovo veljavnost nima nobenega učinka. Prenositelj je dolžan dolžnika o prenosu le obvestiti, saj mu ta, v kolikor o prenosu ni obveščen, svojo obveznost lahko še naprej veljavno izpolni, čeprav je prenositelj na podlagi dogovora s prevzemnikom nima več pravice terjati. Terjatev do toženke je torej v obravnavanem primeru veljavno prešla na tožnico ne glede na to, ali se je toženka s tem strinjala, ali ne. Tožnica, ki je tudi dokazala, da je banki – toženkini kreditodajalki izplačala odškodnino oziroma celotno vrednost še neplačanega dela kredita, torej ima aktivno legitimacijo v tej pravdi.

6. Glede vprašanja veljavnosti odstopa od kreditne pogodbe pa gre ugotoviti, da iz dokumentacije in ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da se je toženka očitno izogibala poplačilu svojih obveznosti. Namen določb 11. člena sklenjene kreditne pogodbe je v tem, da se omogoči normalna komunikacija med pogodbenima strankama glede obveznosti ene in druge, izhajajočih iz sklenjene pogodbe. Toženka se je pogodbeno obvezala, da bo nasprotno pogodbeno stranko, kreditodajalko, v roku 8 dni obvestila o kakršnihkoli spremembah bodisi stalnega prebivališča bodisi delodajalca. Te svoje pogodbene obveznosti pa ni izpolnila. Napačen je zaključek sodišča, da toženka, s tem, ko ni sporočila spremembe naslova svojega prebivališča, nase ni prevzela rizika nesprejetja opominov in odpovedi kreditne pogodbe. Kršenje pogodbenih določil pogojuje prevzem rizika s strani kršitelja pogodbe za vse posledice, ki izhajajo iz njegove kršitve. Teh ni mogoče pripisati pogodbi zvesti stranki.

7. S tem, ko je toženka kršila pogodbene obveznosti, je nase prevzela riziko posledic, ki bodo iz kršitev obveznosti izhajale. Ocena sodišča, ali je banka storila vse za odkritje novega naslova prebivališča toženke ali ne, je odveč. Kreditodajalka se je poplačala iz naslova zavarovanja toženkine kreditne obveznosti. Ali je bil zahtevek banke do zavarovalnice upravičen, ali pa bi banka morala najprej odstopiti od kreditne pogodbe, toženko terjati in nato šele v primeru neuspeha terjati poplačilo od zavarovalnice, je stvar poslovnega odnosa med banko in tožnico. Dejstvo je, da je zavarovalnica banki oziroma kreditodajalki poplačala škodo, ta pa ji je odstopila svojo terjatev iz kreditne pogodbe. Zavarovalnica je tako na podlagi poplačila banke in cesijske izjave postala nova upnica toženke. Pred vložitvijo izvršilnega predloga je večkrat opravila poizvedbe o naslovu prebivališča toženke, nato pa jo večkrat, tudi s pomočjo vročevalca, iskala na tem naslovu. Tožnici torej ni mogoče očitati, da ni, kot pogodbi zvesta stranka, storila vsega, kar je bilo v njeni moči in kar od nje zahteva 105. člen Obligacijskega zakonika (OZ), da bi toženko obvestila o njeni zamudi in ji tako omogoči, da realizira svoj morebiten pogodbeni izpolnitveni interes. Toženko zato zadenejo zakonske posledice nepravočasne izpolnitve.

8. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek napačno zavrnilo že po temelju, zato se z presojo njegove višine, ki jo toženka prav tako prereka, ni ukvarjalo. Ker dejansko stanje glede višine vtoževanega dolga ni bilo ugotavljano, niso izpolnjeni pogoji za to, da bi pritožbeno sodišče v zadevi lahko razsodilo samo. V skladu z določilom 355. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je bilo zato treba izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).