Jedro

Valutna klavzula je bila v času sklenitve pogodbe dovoljena (5. člen zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Če pa je tako, bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev dela kupnine le, če bi bila pogodba razveljavljena ali če bi bili izpolnjeni pogoji iz 211. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi lahko tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, zahteva vrnitev plačanega le tedaj, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala vrnitev preveč plačane kupnine v znesku 32.720,00 SIT s pripadajočimi obrestmi in pravdnimi stroški. Zaradi neuspeha v pravdi je tožeči stranki naložilo, da mora toženi plačati pravdne stroške v znesku 7.300,00 SIT. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka iz vseh revizijskih razlogov. V reviziji trdi, da je bil stanovanjski zakon zmotno uporabljen. Meni, da je za razsojo odločilen datum 14.11.1991, ko je prvič sklenila pogodbo s toženo stranko. Njena vloga je bila že tedaj popolna, le državljanski list je priložila 22.1.1992. Tožena stranka je odgovorna za to, da se je postopek toliko zavlekel. Tožeča stranka je prikrajšana za večji znesek od vtoževanega, zato meni, da je upravičena do vrnitve vsaj tistega dela kupnine, ki ga je plačala zaradi valutne klavzule. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma ugodi podrejenemu zahtevku.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka v reviziji uveljavlja vse revizijske razloge, vendar obrazloži le zmotno uporabo materialnega prava in sicer stanovanjskega zakona (SZ, Ur.l. RS, št. 18/91 in 21/94). Revizijsko sodišče ugotavlja, da so bile določbe SZ v tej sporni zadevi pravilno uporabljene.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke temelji na pogodbi z dne 15.2.1992 in ne na pogodbi z dne 14.11.1991. Sodišče je na tožbeni zahtevek, ki obsega trditveno podlago in tožbeni predlog, vezano. Ves čas postopka na prvi stopnji je tožeča stranka izhajala iz pogodbe z dne 15.2.1992 in razmerja s toženo stranko na njeni podlagi. Že v tožbi je zatrjevala, da je bila zahteva za odkup popolna 22.1.1992, to dejstvo pa je bilo nato tudi na obravnavi dne 10.11.1992 ugotovljeno kot nesporno. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ravnalo, ko je zavrnilo obravnavanje novih pritožbenih trditev, saj so te predstavljale spremembo tožbe, ki na pritožbeni stopnji ni več dovoljena (1. odstavek 190. člena ZPP). Še manj je to dovoljeno na revizijski stopnji.

Predmet presoje v revizijskem postopku je zato lahko le kupnina po pogodbi z dne 15.2.1992 in sicer le v delu, ki ga tožeča stranka s tožbo zahteva nazaj. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnili. Sodišči sta pravilno ugotovili, da je bila valutna klavzula v času sklenitve pogodbe dovoljena (5. člen zakona o deviznem poslovanju (Ur.l. RS, št. 1/91-I). Pravdni stranki sta se torej lahko dogovorili, tako kot sta se. Da je tožeča stranka pogodbo podpisala in izpolnila, ni sporno. Če pa je tako, bi tožeča stranka lahko zahtevala vrnitev dela kupnine le, če bi bila pogodba razveljavljena ali če bi bili izpolnjeni pogoji iz 211. člena zakona o obligacijskih razmerjih. Po tej določbi lahko tisti, ki kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, zahteva vrnitev plačanega le tedaj, če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ničesar od tega tožeča stranka niti zatrjevala ni.

Zaradi tega je odločitev na prvi in drugi stopnji materialnopravno pravilna.

Ker morajo biti procesne kršitve v reviziji konkretno opredeljene (386. člen ZPP), je revizijsko sodišče odločitev na prvi in drugi stopnji preizkusilo le glede kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP niso bile storjene.

Končno ni razumljiv drugi del revizijskega predloga. Tožeča stranka ni postavila nobenega podrejenega zahtevka, zato o njem tudi ni mogoče zavzeti stališča. Glede na vse navedeno reviziji ni bilo mogoče ugoditi in jo je revizijsko sodišče zato zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).