Jedro

Kupna pogodba, sklenjena v postopku privatizacije po določbah 117. in 133. člena SZ je sicer urejena s kogentnimi predpisi, ki pa ne izključujejo, da pogodbeni stranki vežeta kupnino na valutno klavzulo, ki je po splošnih obligacijskih načelih dopustna.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku na račun preveč plačane kupnine po pogodbi za nakup stanovanja z dne 15.2.1992, številka 362-292/92, vrniti 32.720,00 SIT z vsemi pripadajočimi obrestmi od 11.3.1992 dalje do dokončnega izplačila. Tožniku je naložilo,da je dolžan povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 7.300,00 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo se je tožnik pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po členu 353 ZPP. V pritožbi zatrjuje, da je vlogo za odkup stanovanja vložil že 23.10.1991, pogodbo pa je podpisal 14.11.1991. Šele potem, ko je kupna pogodba bila že podpisana, pa je prejel od tožene stranke obvestilo, da se njegova žena ne šteje za ožjega družinskega člana.

Vse to se je zgodilo že 20.12.1991. Če bi tožena stranka pravočasno tožnika obvestila o napaki, potem do zapleta v zvezi s prodajo sploh ne bi prišlo. Zato meni,da je dejansko upravičen do znižanja kupnine, ki jo je plačal. Tožnik je moral plačati višjo vrednost točke, kot je bila tista na dan 14.11.1991, ko je vložil prvo vlogo, ker po krivdi tožene stranke, prva pogodba ni bila realizirana. Lastnik stanovanja pa je pri prodaji vezan na vrednost točke znotraj 30 dnevnega roka in zato za tožnika določba odloka ni prišla v poštev. Sicer pa odlok niti ni bil objavljen.Zato je očitno zgolj zaradi malomarnosti tožene stranke ter naknadno prepovedanega retroaktivnega delovanja občinskega odloka prišlo do preplačila stanovanja, ki ga je tožnik od tožene stranke odkupil. Tožnik vztraja, da je njegov zahtevek na vračilu preveč plačane kupnine utemeljen. Meni namreč , da bi odlok, ki je vezal vrednost plačila na DEM moral bil objavljen v uradnih objavah. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako da se njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Izvajanja pritožbe o tem, da bi morala biti pogodba s tožnikom sklenjena že 14.11.1991 , so protispisna, saj v tožbi tožnik trdi, da je popolno vlogo za odkup stanovanja poslal toženi stranki šele 22.1.1992 in da je tožena stranka znotraj 30 dnevnega roka od tega datuma s tožnikom sklenila kupoprodajno pogodbo. Ostala pritožbena izvajanja o tem, da bi odlok tožene stranke o vezanosti kupnine na valutno klavzulo moral biti objavljen, pa so zmotna, saj predvsem ne gre za odlok, ampak sklep tožene stranke, ki je vezal zgolj strokovne službe tožene stranke, ki so pripravljale kupoprodajne pogodbe.

Tožnik je z valutno klavzulo bil seznanjen, saj je v kupni pogodbi jasno zapisana. Takšno klavzulo, ki je veljavna glede na določbe ZOR, pa je tožena stranka tudi lahko v pogodbo vnesla. Sodišče prve stopnje je torej o zadevi povsem pravilno in zakonito odločilo, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 368 ZPP).