Jedro

Držijo sicer pritožbene navedbe, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, česar pa tožnika niti ne moreta izkazati, saj niti stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. Še pomembnejše pa je, da je na predmetnem stanovanju lastninska pravica nastala šele z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona iz leta 1991, kar pomeni, da ima kupec stanovanja po 118. členu tega zakona vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki. Iz s strani prvostopnega sodišča (pravilno) ugotovljenih dejstev tako ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je položaj tožnikov izenačen s položajem lastnikov in sta zato aktivno legitimirana za to pravdo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. odločilo, da se mora toženka izseliti iz stanovanja, ki je bilo predmet pravde, ter stanovanje prosto vseh oseb in stvari izročiti tožečima strankama. Tožena stranka mora tožečima povrniti pravdne stroške v višini 265.260,00 SIT. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta tožnika lastnika spornega stanovanja in da toženka živi v tem stanovanju brez pravne podlage. Zavrnilo je ugovor toženke, da je stanovanje skupno premoženje nje in njenega bivšega moža, saj je bilo v postopku pred Okrožnim sodiščem v K. P pravnomočno ugotovljeno, da je darilna pogodba med toženko in njenim bivšim možem veljavna in je zato tudi moževo razpolaganje s stanovanjem veljavno.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in v pritožbi navaja, da so dejanske ugotovitve sodišča, da je bil P.Ž., ki je stanovanje kupil od R.S., lastnik stanovanja in da je stanovanje izročil kupcema, napačne. Nepravilna je tudi ugotovitev, da sta tožnika lastnika spornega stanovanja. Ni sporno, da stanovanje ni vpisano v zemljiško knjigo, zato bi bilo priznavanje lastninske pravice kršitev enakega varstva pravic, saj isto sodišče v drugih postopkih kupcem, ki posedujejo za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, lastninske pravice ne priznava, ne glede na razloge za nevpis. Ugotovitev o verodostojnosti listin, na podlagi katerih je sodišče ugotavljalo lastninsko pravico tožnikov je neobrazložena, predložene listine v fotokopijah tega ne dokazujejo. Tožnika nista predložila kupoprodajne pogodbe, s katero je P.Ž. kupil stanovanje. Tožnika zato nista aktivno legitimirana za pravdo. Toženka še meni, da tožnika od nje nimata ničesar terjati, saj z njima ni v nobenem obligacijskopravnem odnosu in nimata do nje terjatve na izročitev in izpraznitev stanovanja, gre kvečjemu za obveznost prodajalca nepremičnine. Dejstvo, da stanovanje nikoli ni bilo dejansko izročeno, ni nepomembno, saj toženki niso poznana pravna razmerja med Ž. in R.S. Zgolj na podlagi pogodb, ki bi bile lahko celo že razdrte, toženka ni zavezana proti dolžnikom.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov sodbe izhajajo naslednje dejanske okoliščine: toženka živi v stanovanju, ki še ni vpisano v zemljiško knjigo in ki je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze med toženko in R.S. Še v času te zakonske zveze sta zakonca sklenila darilno pogodbo, s katero je toženka bivšemu možu stanovanje podarila. Bivši mož je nato stanovanje prodal P.Ž., ta pa naprej, tako da sta zdaj njegova lastnika tožnika. V zvezi z darilno pogodbo je toženka uveljavljala ničnost, vendar je bil njen zahtevek pravnomočno zavrnjen. Ker je toženka zatrjevala, da stanovanje spada v skupno premoženje, je bilo vprašanje veljavnosti darilne pogodbe predhodno vprašanje v tem postopku. Po določbi 13. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče na pravnomočno odločitev o predhodnem vprašanju vezano, zato je pravilna ugotovitev prvostopnega sodišča, da stanovanje ni skupno premoženje toženke in njenega bivšega moža, na morebitne druge pravice na stanovanju pa se toženka niti ne sklicuje. Ves čas postopka na prvi stopnji ni bilo sporno, da je R.S. prodal stanovanje P.Ž., ta pa naprej tožnikom. Pritožnica šele v pritožbi izpostavlja vprašanje t.i. "verige" pogodb, kar pa je glede na določbo 337. člena ZPP prepozno, enako velja za vprašanje pristnosti listine, ki jo je kot dokaz predložila tožeča stranka. Med postopkom na prvi stopnji sta bili namreč sporni samo dve stvari: ali stanovanje spada v skupno premoženje toženke in njenega bivšega moža in je zato kupoprodajna pogodba, ki jo je sklenil samo R.S., neveljavna (hkrati so neveljavne tudi ostale pogodbe, ki so prvi sledile, na to vprašanje je odgovorjeno že zgoraj) ter ali je bilo stanovanje tožnikom izročeno v posest (ali je bila torej pogodba sploh realizirana). Glede drugega vprašanja iz razlogov sodbe izhaja, da sta R.S. in P.Ž. v letu 1996 hotela toženko vreči iz stanovanja, lani pa se je pri toženki oglasil prvotožnik in je zahteval izselitev in celo ponujal garsonjero (vse na podlagi izpovedi toženke). Poleg tega je v pogodbah zapisano, da se stanovanje izroča v last in posest. Povedano kaže, da je do prevzema stanovanj prišlo. Stvarnopravni zakonik (SPZ), enako pa pred njim Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki v tej zadevi oba prideta v poštev (prvi tožnik se sklicuje na kupoprodajno pogodbo iz leta 1996, drugi pa iz leta 2004) dopuščata namreč tudi druge načine izročitve (npr. izročitev listine, ki dokazuje lastništvo), ne samo fizične izročitve v neposredno posest. Držijo sicer pritožbene navedbe, da se lastninska pravica na podlagi pravnega posla pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, česar pa tožnika niti ne moreta izkazati, saj niti stanovanje še ni vpisano v zemljiško knjigo. Prvostopno sodišče je torej uporabilo napačne materialnopravne določbe, to je 40. člen SPZ. Vseeno pa je odločitev sodišča pravilna. Že SPZ v 98. členu omogoča tožbo domnevnega lastnika na izročitev stvari (tožnika sta se namreč izkazala z verigo kupoprodajnih pogodb in s prevzemom stanovanja od prodajalca, kar ob upoštevanju še njunih pravnih prednikov pomeni, da sta t.i. domnevna lastnika). Ta tožba je lahko usmerjena tudi zoper dejanskega uporabnika stvari. Še pomembnejše pa je, da je na predmetnem stanovanju lastninska pravica nastala šele z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona iz leta 1991, kar pomeni, da ima kupec stanovanja po 118. členu tega zakona vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki. Iz s strani prvostopnega sodišča (pravilno) ugotovljenih dejstev tako ob pravilni uporabi materialnega prava izhaja, da je položaj tožnikov izenačen s položajem lastnikov in sta zato aktivno legitimirana za to pravdo. Ob nadaljnji ugotovitvi, to je, da toženka uporablja stanovanje brez pravne podlage, pa sledi pravilen sklep o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Toženka bi stanovanje, katerega lastnika sta tožnika, lahko uporabljala samo v primeru, če bi bila z njima v kakšnem obligacijskopravnem odnosu, ki bi bil podlaga uporabi stanovanja, celo sama pa priznava, da v takem razmerju z njima ni. 111. člen sedaj veljavnega Stanovanjskega zakona (SZ-1) določa, da lahko lastnik kadarkoli vloži tožbo na izpraznitev stanovanja, če oseba, ki uporablja stanovanja, le-tega uporablja brez ustrezne pogodbe, torej nezakonito. Odločitev prvostopnega sodišča je torej pravilna, čeprav je uporabilo napačno materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora v zvezi z določbo 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.