Jedro

Res je, da bi lahko toženčeva zavarovanka preprečila trk s tožnico, če bi jo obvozila na primerni varnostni razdalji, kot ji to nalagata 41. in 62. člen ZTVCP, vendar pa je ključni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki bi morala pred spremembo smeri svoje vožnje, svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom (39. člen ZTVCP), voziti pa bi morala tudi čim bližje desnemu robu vozišča (97. člen ZTVCP). Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je materialnopravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženčeve zavarovanke k nastanku škode 70 % in nič več.

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica se je dne 20. 7. 1995 kot kolesarka poškodovala v trčenju z osebnim avtomobilom, ki je bil odgovornostno zavarovano pri tožencu. Utrpela je obtolčenine z globokimi odrgninami na levem komolcu, obtolčenine notranjega gležnja desne noge in notranjega dela desnega stegna, udarnino z odrgnino desnega kolena, udarnino v področju levega rebrnega loka, rahel zvin vratne hrbtenice in rahel pretres možganov, zaradi česar ji je bilo, ob upoštevanju njenega 30 % prispevka k nastali škodi, pravnomočno prisojeno zadoščenje 6.676,68 EUR (prej 1,600.000 SIT)(1) za telesne bolečine in nevšečnosti ter 834,58 EUR (prej 200.000 SIT) za strah, medtem ko je bil v presežku tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišče druge stopnje je ob ugoditvi tožničini pritožbi odločitev glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in o stroških postopka razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločeno je bilo tudi o premoženjski škodi.

2. Zoper zavrnilni del pritožbene sodbe je tožnica iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo. Izpodbija zaključek pritožbenega sodišča glede njenega 30 % prispevka k nastali škodi. V zvezi s tem izpostavlja težo kršitve cestnoprometnih predpisov, ki jo je storila voznica osebnega vozila in opozarja, da je osebno vozila nevarna stvar. Ponovno niza vse tiste okoliščine, ki po njenem mnenju upravičujejo odškodnino za telesne bolečine in za strah v celotnih zahtevanih zneskih, in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista v zadostni meri upoštevali. Meni, da so težave, ki jih je imela tožnica nekaj let po nesreči (odstranitev trtice, bolečine v križnici, itd.) posledica škodnega dogodka, kar bi morali nižji sodišči ustrezno ovrednotiti. V zvezi s tem uveljavljala kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP). Graja tudi odločitev o zamudnih obrestih; te bi ji morale biti prisojene od vložitve tožbe dalje.

3. Revizija je bila v skladu s 375. členu ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencu, ki nanjo ni odgovoril. 4. Revizija ni utemeljena.

5. Razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP na revizijski stopnji ni mogoče uveljavljati. Zato so vse tiste revizijske navedbe, ki dejansko stanje, ugotovljeno na prvih dveh stopnjah sojenja, kakorkoli obhajajo, ga relativizirajo ali mu celo izrecno nasprotujejo, neupoštevne in revizijsko sodišče nanje ne bo odgovarjalo (npr. da je toženčeva zavarovanka tožnico prehitela v trenutku, ko je po nasprotnem voznem pasu pripeljal avtobus, da so posledice škodnega dogodka tudi tožničine težave s trtico, bolečine v križnici, da obstaja nasprotje med izvedenskim mnenjem dr. M. in medicinskimi izvidi lečečih zdravnikov, itd.).

6. Revizijsko uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljeno. Navedena procesna kršitev namreč ni podana, ko je obrazložitev sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi, z izpovedbami prič in zaslišanih strank (in ko bi torej bilo mogoče očitati sodišču, da je zmotno ugotovilo dejansko stanje), temveč je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Ker tožnica takega nasprotja ne zatrjuje, ampak navaja, da sta nižji sodišči o določenih dejstvih glede obsega njene škode razlogovali v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. M., s takšnim očitkom procesne kršitve ne more uspeti. Revizijske navedbe, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb tožnice so presplošne, da bi jih revizijsko sodišče obravnavalo.

O delni oprostitvi odškodninske odgovornosti:

7. Nižji sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo ob odločitvi o delni odgovornosti toženca kot zavarovalnice, pri kateri je imela udeleženka prometne nesreče (zavarovanka) odgovornostno zavarovano svoje vozilo (941. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Tožničin prispevek k nesreči sta tehtali v relaciji s krivdo, sicer objektivne odgovorne zavarovanke. Če je namreč oškodovanec deloma kriv za škodo (kar po utrjenem stališču sodne prakse pomeni, da je z nedopustnim ali nepredvidenim ravnanjem prispeval k nastanku škode), se imetnik nevarne stvari deloma oprosti odgovornosti (tretji odstavek 177. člena ZOR). Pri presoji vpliva oškodovančevega ravnanja na odgovornost imetnika nevarne stvari je odločilna teža njegovega ravnanja v razmerju do povečane nevarnosti, ki jo prinaša nevarna stvar. Pri tem je treba upoštevati tudi (morebitno) nepravilno ravnanje samega imetnika nevarne stvari. Ne zato, ker bi bilo podlaga za njegovo odškodninsko odgovornost, pač pa, ker je oškodovančev delež v obratnem sorazmerju s krivdnim deležem objektivno odgovornega imetnika nevarne stvari kot drugega udeleženca škodnega dogodka; večja ko je krivda odgovornega povzročitelja škode, manjši je oškodovančev prispevek k nastanku škode ter s tem delež, za katerega se imetnik nevarne stvari oprosti odgovornosti.(2) Res je, da bi lahko toženčeva zavarovanka preprečila trk s tožnico, če bi jo obvozila na primerni varnostni razdalji, kot ji to nalagata 41. in 62. člen Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. l. SFRJ, št. 50/1988 in nasl., v nadaljevanju ZTVCP), vendar pa je ključni vzrok konkretne nezgode nedvomno v ravnanju tožnice, ki bi morala pred spremembo smeri svoje vožnje, svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati s predpisanim znakom (39. člen ZTVCP), voziti pa bi morala tudi čim bližje desnemu robu vozišča (97. člen ZTVCP). Revizija tako neupravičeno minimalizira tožničino hudo kršitev cestnoprometnih predpisov. Glede na navedeno je tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilen zaključek nižjih sodišč, da je prispevek toženčeve zavarovanke k nastanku škode 70 % in nič več.

O višini zadoščenja:

8. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti (zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost in posege vanjo). Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno). Sodišče druge stopnje je pravilno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (glej razloge na strani sedem do petnajst sodbe sodišča prve stopnje in razloge na strani pet in šest sodbe sodišča druge stopnje) ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi pravilno pravno ovrednotilo.(3) Zneska odškodnin za telesne bolečine ter strah pravilno odsevata razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Revizijske navedbe, ki se zavzemajo za zvišanje odškodnine za nepremoženjsko škodo s poudarjanjem tožničinih psihičnih in fizičnih težav, ki so se pojavile v letu 1999, niso utemeljene, saj iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da navedene težave niso v povezavi s škodnim dogodkom.

Pravilna je tudi odločitev nižjih sodišč o začetku teka zakonskih zamudnih obresti. Le-te je namreč tožnica uveljavljala od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in ne od vložitve tožbe dalje, kot to zatrjuje revidentka.

9. Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Revizijsko sodišče je posamezne zneske odškodnine preračunalo v evre po tečaju zamenjave, ki je določen v Uredbi sveta (ES) z dne 11. 7. 2006, št. 1086/2006 o spremembi Uredbe (ES) št. 2866/98 o menjalnih razmerjih med evrom in valutami držav članic, ki sprejmejo evro, in sicer 239,640 SIT za en evro.

Op. št. (2): Primerjaj pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča RS, 22. in 23. junij 1993, Poročilo VS RS I/93, str. 18. Op. št. (3): Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 316/2004, II Ips 154/2007, II Ips 638/2001, II Ips 324/2002, II Ips 430/93, II Ips 352/2005, II Ips 83/98, II Ips 575/2007, II Ips 775/2006, II Ips 533/2006, itd.