Jedro

Tožnik trdi, da mu je škoda nastala zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti po sodni poravnavi. Če bi bil zemljiškoknjižni lastnik, bi zgradil nelegalen objekt (črno gradnjo), ki bi jo kasneje legaliziral, sama nepremičnina bi pridobila na vrednosti, on pa bi objekt lahko koristil sam ali pa bi ga oddajal. Ker do tega ni prišlo, mu je nastala premoženjska škoda, ki jo vtožuje. Ne navede pa, s čim naj bi mu toženka preprečila (onemogočila) zgraditi nelegalno (črno) gradnjo. S sklenitvijo sodne poravnave je dobil tožnik v posest nepremičnino, zato bi lahko "golo" gradnjo brez ustrezne dokumentacije tudi izvedel. Tožnik bi lahko dobil tudi gradbeno dovoljenje s toženkinim soglasjem. Toženka torej same gradnje tožniku ni onemogočala, tožnik pa tega niti ne zatrjuje. Dejansko stanje torej tožniku gradnje ni preprečevalo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v točki I/3 spremeni tako, da mora tožena stranka v rou 15 dni od prejema te odločbe plačati tožeči stranki 347,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo 13.129,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 1.741,30 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je s sklicevanjem na načelo prepovedi zlorabe pravic iz 7. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in na načelo avtonomije volje pogodbenih strank iz 3. člena OZ utemeljilo, da škoda, ki jo vtožuje pritožnik, ni pravno priznana škoda. Čudi se, kako lahko sklicevanje na načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij utemeljuje zavrnitev tožbenega zahtevka. Sodišče ni navedlo konkretnih določb pravnega predpisa, na katerega je oprlo svojo odločitev o tem, da vtoževana škoda ni pravno priznana škoda. Zaradi navedenega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče je z zmotnim materialnopravnim zaključkom, da vtoževana škoda ni pravno priznana škoda, arbitrarno odstopilo od enotne in ustaljene sodne prakse ter načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS s 27. 6. 1989, po katerem je pravno priznana škoda tudi premoženjska škoda, ki nima zakonite podlage. Judikat pritožbenega sodišča I Cp 1074/2011 ne predstavlja ustaljene in enotne sodne prakse, sodba pa ne vsebuje razlogov za odstop od načelnega pravnega mnenja in enotne sodne prakse, zaradi česar je podana kršitev pravice do enakega varstva iz 14. in 22. člena Ustave RS ter določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodbe ne da preizkusiti.

Sodišče je spregledalo, da bi na podlagi Zakona o postopanju z nelegalno zgrajenimi objekti prišlo do legalizacije gradnje in spremembe dela zemljišča iz kmetijskega v gradbeno parcelo in zvišanja vrednosti zemljišča. Pritožniku tako ni mogoče očitati nobenega protipravnega ravnanja, saj je hrvaška zakonodaja omogočila legalizacijo številnih črnih gradenj. Poleg tega pa hrvaška zakonodaja omogoča oddajanje objektov, ki so zgrajeni nelegalno. Tožena stranka v trditveni podlagi ni zatrjevala, da vtoževana škoda ne predstavlja pravno priznane škode. Sodišče je zato kršilo razpravno načelo in pravico pritožnika do izjave iz 6. člena ZPP, kar je prav tako bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Z navedenim postopanjem je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na odločitev.

Tožena stranka se je ob sklepanju sodne poravnave zavezala, da bo nosila stroške sestave in izvedbe pogodbe v zemljiški knjigi ter stroške vseh potrebnih javnih dajatev. Ker ni poravnala predujma odvetnice na Hrvaškem, je predujem v skladu z dogovorom pooblaščenca toženke plačal tožnik, saj sicer ne bi prišlo do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo na njegovo ime. Plačal je sicer nekaj, kar ni bil dolžan, vendar je to storil zato, da bi se izognil sili in na podlagi 191. člena OZ dobil pravico, da plačani znesek zahteva nazaj. Toženka trditev tožnika, da mu je njen pooblaščenec svetoval, naj stroške odvetniškega zastopanja plača in jih kasneje s tožbo zahteva nazaj, ni prerekala, neprerekanih trditev pa ni treba dokazovati.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, nasprotujejo pa niti izreku sodbe. Sodišče tudi ni kršilo 11. in 22. člena Ustave RS zaradi v pritožbi zatrjevanega odstopa od sodne prakse in načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS.

6. Tožeča stranka vtožuje premoženjsko škodo iz naslova zmanjšanja vrednosti nepremičnine, nezmožnosti pridobivanja dohodka ter z njima povezano premoženjsko škodo iz naslova stroškov za prevode iz hrvaškega v slovenski jezik, stroškov izdelave izvedenskega mnenja za ugotovitev manjvrednosti nepremičnine ter stroškov plačila odvetniškega zastopanja. Prvostopenjsko sodišče je zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da škoda, ki jo vtožuje tožeča stranka, ni pravno priznana škoda (glede vtoževane manjvrednosti zemljišča in izgubljenega dobička ter v zvezi s tema vrstama odškodnine povezanimi stroški izdelave izvedenskega mnenja in prevodov). Zahtevek iz naslova stroškov odvetniškega zastopanja pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo, ker je tožeča stranka plačala nekaj, zavedajoč se, da tega ni dolžna plačati in si hkrati najkasneje ob plačilu ni pridržala pravice zahtevati znesek nazaj, pri čemer ni šlo za izognitev sili (191. člen OZ).

7. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo biti istočasno izpolnjene vse predpostavke (protipravnost, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Premoženjska škoda v najširšem pomenu je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, ki je začrtan s premoženjskimi pravicami. Vsaka njihova kršitev pa še ni pravno priznana premoženjska škoda. To je le tista, ki povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje (132. člen OZ).

8. Tožnik trdi, da je utrpel škodo zaradi toženkine namerne neizpolnitve obveznosti po sodni poravnavi. Če bi bil prepis lastninske pravice na nepremičnini izveden že v letu 2009 (kot je bilo dogovorjeno v sodni poravnavi), bi tožnik na nepremičnini postavil objekt, ki bi ga koristil ali oddajal. Med tem bi zaprosil za spremembo namembnosti zemljišča ali za legalizacijo objekta. Ker ni bil lastnik zemljišča, objekta ni smel zgraditi, niti ni mogel koristiti zemljišča tako, kot bi ga lahko, če bi bil lastnik, zato mu je nastala škoda.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka že v okviru tožbenega zahtevka kot nujni pogoj predpostavlja svoje protipravno ravnanje (nelegalno gradnjo na sporni nepremičnini), do katere ni prišlo, in naredi pravni zaključek, da škoda, ki jo vtožuje tožeča stranka, ni pravno priznana, saj se tožeča stranka zaradi svojega protipravnega ravnanja ne more zanašati na učinkovito pravno varstvo.

10. Ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene za obstoj odškodninske odgovornosti, je tudi vzročna zveza. Vtoževana škoda mora biti v vzročni zvezi z očitanim škodljivim dejstvom, saj obveznost plačila škode lahko zajema le tisto škodo, ki je v vzročni zvezi s škodljivim dejstvom.

11. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja (kar je ugovarjala že tožena stranka v odgovoru na tožbo), da je mogoče tožnikovi tožbi (razen v delu, ko je pritožbi ugodeno) pripisati nesklepčnost, ki je ni mogoče odpraviti. Iz tožnikovih trditev namreč ne izhaja posledica, ki jo zatrjuje. Dejansko stanje, ki ga tožnik zatrjuje, mu ni preprečevalo gradnje, za katero se zavzema.

12. Tožnik trdi, da mu je škoda nastala zaradi toženkine neizpolnitve obveznosti po sodni poravnavi.1 Če bi bil zemljiškoknjižni lastnik, bi zgradil nelegalen objekt (črno gradnjo), ki bi jo kasneje legaliziral, sama nepremičnina bi pridobila na vrednosti, on pa bi objekt lahko koristil sam ali pa bi ga oddajal. Ker do tega ni prišlo, mu je nastala premoženjska škoda, ki jo vtožuje. Ne navede pa, s čim naj bi mu toženka preprečila (onemogočila) zgraditi nelegalno (črno) gradnjo. S sklenitvijo sodne poravnave je dobil tožnik v posest nepremičnino, zato bi lahko "golo" gradnjo brez ustrezne dokumentacije tudi izvedel. Tožnik bi lahko dobil tudi gradbeno dovoljenje s toženkinim soglasjem. Toženka torej same gradnje tožniku ni onemogočala, tožnik pa tega niti ne zatrjuje. Dejansko stanje torej tožniku gradnje ni preprečevalo.

13. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je torej pravilna, pritožbeno sodišče jo je le dopolnilo z razlogi, pri čemer je upoštevalo, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ugotovi in upošteva jih lahko tudi pritožbeno sodišče, saj s tem v ničemer ne posega v pravico strank do izjave (odločba VS RS II Ips 18/2017).

14. Pač pa je utemeljena pritožba v delu, ki se nanaša na škodo v zvezi s stroški odvetniškega zastopanja v višini 347,64 EUR, ki jih je tožnik poravnal. Zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnik poravnal nekaj, česar ni bil dolžan, zavedajoč se tega in si hkrati ni pridržal pravice zahtevati navedeni znesek nazaj, pri čemer ne gre za izognitev sili, je napačen. Tožnik je sklenil mandatno pogodbo z odvetniško pisarno na Hrvaškem, ki je zanj opravila določene pravne storitve in mu za to izstavila račun, ki ga je tožnik poravnal. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik plačal nekaj, česar ni bil dolžan, je zato napačno. Tožnik je namreč plačal nekaj, kar je bil na podlagi sklenjene mandatne pogodbe in opravljenih storitev ter izdanega računa dolžan plačati. Ker se je tožena stranka s sodno poravnavo zavezala, da bo krila stroške za izvedbo pogodbe v zemljiški knjigi, ki jih je sicer plačal tožnik (nakazilo na list. št. A 11), jih tožnik s tožbo utemeljeno zahteva nazaj. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku tožnika v tem delu ugodilo (358. člen ZPP).

15. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

16. Ker je tožeča stranka uspela le z neznatnim delom pritožbe, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Na podlagi sodne poravnave je postal tožnik izključni lastnik nepremičnine parc. št. 2613/15, vpisane pri ZK vložku št. 3289 k.o. ... (..., Republika Hrvaška), toženka pa s sodno poravnavo dovoljuje, da se pri navedeni nepremičnini vknjiži lastninska pravica na ime tožeče stranke do celote. Če ta del sporazuma iz sodne poravnave ne bi bil ZK izvedljiv v Republiki Hrvaški, slednji predstavlja predpogodbo, s katero se tožena stranka zaveže, da bo zaradi izvedbe prenosa lastninske pravice na tožečo stranko z njo v roku enega meseca sklenila pravno veljavno predpogodbo po predpisih kraja, kjer se nepremičnina nahaja, o prenosu lastninske pravice nanjo v celoti ter izdalo pravno veljavno ZK dovolilo. Hkrati se je toženka zavezala, da bo krila stroške sestave in izvedbe pogodbe v zemljiški knjigi ter stroške vseh potrebnih javnih dajatev, prav tako je dovolila tožniku takojšen nastop posesti na nepremičnini s sklenitvijo sodne poravnave.