Jedro

Tožnikov prispevek je drugostopenjsko sodišče pravilno ocenilo na 50%.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo 5.795,93 EUR iz naslova nepremoženjske škode (3.500,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.400,00 EUR za strah, 6.300,00 EUR za zmanjšanje življenjskih aktivnosti in 700 EUR za skaženost), z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek (za 14.113,10 EUR nepremoženjske škode) pa zavrnilo. Presodilo je, da je tožnik k nezgodi prispeval v višini 30%.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je prisojeni znesek odškodnine znižalo za 4.400,00 EUR in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. V izpodbijanem, a nespremenjenem, delu je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Presodilo je, da je tožnikov prispevek k nesreči 50%, zato je v skladu s takšno oceno ustrezno zmanjšalo posamezne postavke odškodnine za nepremoženjsko škodo, pri čemer je odškodnino za strah v celoti zavrnilo.

3. Tožnik sodbo sodišča druge stopnje izpodbija zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da tožniku poleg že prisojene odškodnine prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 18.513,07 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. Tožnik meni, da sta tako prvostopenjsko kot drugostopenjsko sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabili pravni standard potrebne skrbnosti voznika avtobusa, vsled česar je zaključek sodišča o tožnikovi sokrivdi napačen. Za voznika avtobusa kot profesionalnega voznika namreč veljajo merila višje skrbnosti. Če bi ravnal skrbno, na zaznavo pešca ne bi reagiral z nadaljnjo vožnjo z maksimalno dovoljeno hitrostjo. Glede na zadostno preglednost ceste, upoštevaje dobro vidljivost na cestišču, je moral in mogel tožnika zaznati že, ko je slednji nakazal, da bo prečkal cestišče, ne pa šele tik preden se mu je približal; ker pa bi v vsakem primeru moral in mogel pričakovati prečkanje pešcev preko cestišča, bi tudi moral voziti s povečano pozornostjo. Tako voznik avtobusa hitrosti vožnje ni prilagodil dejstvu, da se približuje gostišču z makadamskima parkiriščema na obeh straneh, kjer je pričakovati pogosto prečkanje cestišča, in tudi temu ne, da avtobus zaradi svoje teže potrebuje daljšo zavorno pot. Sodišče pri tem ne bi smelo slediti neutemeljenim trditvam voznika avtobusa, da naj bi se tožnik glede prečkanja ceste premislil. Ravnanje tožnika ni bilo prav v ničemer nepričakovano, saj je pred gostinskim lokalom pač moč pričakovati, da se bo iz parkirnega prostora, ki je namenjen parkiranju vozil obiskovalcev gostišča, namenil prečkati cesto eden izmed gostov. Sodbi sodišč nadalje nimata jasnih razlogov o ključnem dejstvu, da je bil voznik avtobusa za nastanek obravnavane nezgode že pravnomočno obsojen v kazenskem postopku. Sodišče ni v zadostni meri upoštevalo dejstva, da je tožnik kot pešec bistveno šibkejši udeleženec v primerjavi z avtobusom, pri čemer je avtobus v odnosu do pešca nevarna stvar. Imetnik je deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Izhajajoč iz v praksi splošno sprejetega stališča, da je oprostitvene razloge treba obravnavati kot izjeme, je zmotna materialnopravna ocena sodišč prve in nato druge stopnje o razmerju odgovornosti tožnika in toženke 50% : 50%. Tožnik se je pred prečkanjem ceste prepričal, če to lahko varno stori, vendar je do nezgode prišlo izključno zaradi neprilagojene hitrosti voznika avtobusa. Upoštevati je treba dejstvo, da je voznik avtobusa vozil z bistveno preveliko hitrostjo, da hitrosti ni prilagodil razmeram na cesti in je tako v celoti povzročil kritično situacijo, zaradi česar je treba glede na teorijo adekvatne vzročnosti in ob upoštevanju konkurence pešca in avtobusa, tožnikovemu zahtevku po temelju v celoti ugoditi. Prispevek tožnika, če ga vrednotimo po merilu razumno previdnega človeka iste starosti in enakih izkušenj in razuma, je v tem, da je ravnal z vso potrebno skrbnostjo, in je zavarovancu toženke pred dejanskim prečkanjem cestišča celo nakazal namero prečkanja. Tožnik z revizijo izpodbija tudi višino odškodnine. Sodišče je premalo vrednotilo nastale poškodbe ter dolgotrajnost in zapletenost zdravljenja. Ni dalo ustrezne teže bolečinskim obdobjem, kakor tudi ne intenziteti teh bolečin. Tožnik ima še vedno občasne, a vsakodnevne bolečine, ki jih bo imel tudi v bodoče. Ob škodnem dogodku je bil star 60 let, kar pomeni, da bo ob upoštevanju povprečne življenjske dobe moral telesne bolečine prenašati še 15 let. Sodišče je prav tako dalo premajhen poudarek glavobolom in telesnim bolečinam v vratnem delu hrbtenice. Zmotno je stališče drugostopenjskega sodišča, da tožniku ne gre odškodnina iz naslova utrpelega (sekundarnega) strahu, ker je bila možnost resnejših poškodb pri tožniku kmalu izključena. Že izvedenec Ba. je ugotovil, da je tožnik utrpel utemeljen strah, da je bil hospitaliziran ter da je bil ta sekundarni strah dolgotrajen. Glede na ugotovitve izvedenke J. B. je sekundarni strah pri tožniku prisoten še danes in je že prerasel v splošno anksioznost, ki spada v okvir posttravmatske stresne motnje. Tudi sam tožnik je ob zaslišanju povedal, da je ob sami nezgodi doživel šok, smrtni strah. Očitno prenizko je prisojena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sedanje tožnikove težave so po teoriji adekvatne vzročnosti v celoti posledica obravnavane nezgode, saj so bile težave, ki jih ima sedaj tožnik s kolenom, pred škodnim dogodkom neme, in je nezgoda dejansko sprožilni element. Sodišče bi pri tem moralo večjo težo poveriti izvedenki B., ki je natančno pojasnila, kakšno je zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti zaradi postkomocijskega sindroma. Njegovo življenje je popolnoma spremenjeno, saj je omejen na vseh področjih. Glede skaženosti bi moralo sodišče upoštevati tudi doživljanje tožnika. Prisojena odškodnina ni primerna, niti pravična. Ob upoštevanju, da je tožnik škodo utrpel pred več kot sedmimi leti, je upravičen do celotnega obsega zahtevane odškodnine iz naslova nepremoženjske škode.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen ZPP).

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve, kot sta jih ugotovili obe nižji sodišči: tožnik se je poškodoval v prometni nezgodi dne 23. 4. 2002, ko ga je med prečkanjem cestišča s sprednjim levim delom oplazil in zbil voznik avtobusa (zavarovanec toženke); voznik avtobusa je bil pravnomočno obsojen po prvem odstavku 326. člena KZ (kaznivo dejanje ogrožanja posebnih vrst javnega prometa), saj je kršil 27. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP), ker hitrosti vožnje ni prilagodil dejstvu, da se bliža gostišču, kjer ni prehoda za pešce, je pa na obeh straneh parkirni prostor, pri čemer je treba računati na pešce na cestišču in upoštevati težo avtobusa, ki ima dolgo zavorno pot; tožnik je že pred tem skušal prečkati cestišče, pa ga je skoraj povozilo osebno vozilo, zato se je umaknil; voznik avtobusa je to tožnikovo namero opazil; glede na vidljivost cestišča (skoraj 200 m) in hitrost avtobusa (80 km/h – ne večja od predpisane) se tožnik pred prečkanjem očitno ni prepričal, ali je cestišče prosto, saj bi v nasprotnem primeru avtobus zagotovo opazil; tožnik je zadobil pretres možganov, razpočne rane na čelu v desnem temenskem predelu in na desnem licu, ranico na korenu nosu, izgubo dveh sprednjih zob desno spodaj, udarnino desne polovice prsnega koša, obsežno raztrganino desne podlahti do komolca in udarnino obeh kolen.

7. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, ki izhaja iz razlogov sodb sodišč prve in druge stopnje. Dela revizijskih navedb, ki torej presega oziroma odstopa od ugotovitev v izpodbijanih sodbah, revizijsko sodišče ni upoštevalo.

8. Odškodninska odgovornost voznika avtobusa je v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče se motorno vozilo v tem razmerju šteti za nevarno stvar (149. člen OZ). Po tretjem odstavku 153. člena OZ je imetnik deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec prispeval k nastanku škode. Navedena določba se lahko razume v dveh pomenih. Da bi bilo ravnanje oškodovanca lahko podlaga za delno razbremenitev objektivne odškodninske odgovornosti, mora biti za odgovorno osebo nepričakovano in nepreprečljivo, le pomena izključnega vzroka za nastanek škode mu (kot v drugem odstavku 153. člena OZ)(1), upoštevaje vse okoliščine primera, ni moč pripisati. Do enakega sklepa pridemo tudi, če 153. člen določbe tretjega odstavka ne bi vseboval, in sicer na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ z uporabo sklepanja od večjega k manjšemu.(2) Drugačno razumevanje tega določila pa vodi k sklepu, da nepričakovanost in nepreprečljivost posledic stopata v ozadje, saj ju besedilo tretjega odstavka 153. člena ne omenja. Temu zadnjemu stališču sledi tudi sodna praksa.(3)

9. Glede na v praksi sprejeto materialnopravno izhodišče, da delna oprostitev odgovornosti torej ne zahteva pogoja nepričakovanosti in nepreprečljivosti ravnanja oškodovanca, je ugotavljanje morebitnega prispevka oškodovanca k nastali prometni nezgodi s strani nižjih sodišč povsem pravilno. Da ravnanje oškodovanca ovrednotimo kot prispevek, mora imeti znake neskrbnega ravnanja, pri čemer je pri odraslih oškodovancih merilo skrbnosti povprečen razumen odrasel človek. Glede na ugotovljene okoliščine o hitrosti avtobusa in preglednosti cestišča je v konkretnem primeru tožnik zagotovo ravnal malomarno, saj se ni v zadostni meri prepričal, če lahko cestišče varno prečka oziroma je lahkomiselno mislil, da mu bo uspelo, pri čemer je najverjetneje računal na to, da bo voznik avtobusa ustavil. S takšnim ravnanjem je kršil osmi odstavek 84. člena ZVCP in povzročil nevarno situacijo. Vsekakor povprečen razumen človek ne prečka ceste na silo in se toliko bolj prepriča o varnosti, če prečka cesto izven zaznamovanega prehoda za pešce.

10. Za določanje odškodnine v primeru deljene odgovornosti povzročitelja škode in poškodovanca je ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde poškodovanca.(4) Tožnikov prispevek je drugostopenjsko sodišče ocenilo na 50%, s čimer revizijsko sodišče povsem soglaša. Revidentu ni mogoče pritrditi v stališču, da bi moralo sodišče posebej upoštevati, da je bila vozniku avtobusa izrečena kazenska sodba, saj to ni okoliščina, ki bi jo pravo štelo kot odločilno za presojo deležev odgovornosti. Praviloma namreč ta okoliščina ne vpliva na obseg odškodninske odgovornosti. Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče ni dovolj upoštevalo, da je avtobus v razmerju do pešca nevarna stvar in voznik avtobusa odgovarja po merilih profesionalne skrbnosti. Nasprotno se ob tehtanju stopnje krivde (prispevka) obeh udeležencev in upoštevanju teže stroge objektivne odgovornosti zaključek o enakih deležih odgovornosti obeh udeležencev pokaže kot pravilen.(5)

11. Višina odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo temelji na izvedenskem mnenju izvedenca dr. A. Ba. in izvedenke, klinične psihologinje J. B., njunem zaslišanju in zaslišanju tožnika. Nižji sodišči sta pri odmeri pravilno ovrednotili intenziteto in trajanje tožnikovih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem. Pri tem nista spregledali tožnikovih trditev o glavobolih in bolečinah v vratni hrbtenici, pač pa sta sklicujoč se na mnenje izvedenca ugotovili in obrazložili, da te niso povezane z obravnavano prometno nezgodo, pač pa s predhodno izgubo zgornje okončine. Prav tako sta upoštevali bolečine v kolenu, pri čemer sta poudarili, da je tožnik bolečine zaradi degenerativnih sprememb trpel že pred nezgodo, česar pa pravilno nista upoštevali. Glede primarnega strahu tožnik ni podal ustrezne trditvene podlage; glede na ugotovitev obeh izvedencev, da so pri tožniku kmalu izključili resnejše poškodbe, pa je pritožbeno sodišče pravilno presodilo, da tožnik ni utrpel niti sekundarnega strahu. Psihoorganski sindrom in depresivnost, ki naj bi se po mnenju izvedenke razvila iz sekundarnega strahu, pa je treba obravnavati v okviru odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar sta nižji sodišči tudi storili.(6) Po mnenju revizijskega sodišča sta tako nižji sodišči pri odmeri odškodnine pravilno upoštevali tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine(7) in se tako prisojena odškodnina izkaže za ustrezno tako z vidika posameznih odškodninskih postavk kot tudi v celoti.

12. Revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka je zgolj pavšalen in nekonkretiziran, zato se revizijsko sodišče do njega ne more opredeliti.

13. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba revizijo tožnika na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.

14. Izrek o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov revizijskega postopka je zajet v izreku o zavrnitvi revizije (166. člen ZPP).

Op. št. (1): Imetnik stvari je prost odgovornosti tudi, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 153. člena OZ).

Op. št. (2): Plavšak N., Komentar OZ, 1. knjiga, str. 739. Op. št. (3): Pravno mnenje občne seje VSS, 22. in 23.6.1993, Poročilo VSS 1/93, str. 18. Op. št. (4): Glej opombo 3. Op. št. (5): Glej sodba II Ips 394/2000 z dne 22.2.2001, sodba in sklep II Ips 693/2007 z dne 29.11.2007, sodba in sklep II Ips 776/2006 z dne 22.11.2007, sodba in sklep II Ips 234/95 z dne 12.12.1996, sodba II Ips 387/98 z dne 15.7.1999 itd. Op. št. (6): Glej sodbo II Ips 599/2002 z dne 11.12.2003. Op. št. (7): Glej II Ips 229/2009, II Ips 373/2006, II Ips 599/2002, II Ips 350/92, II Ips 187/96, II Ips 169/91, II Ips 679/95 itd.