Jedro

V kazenskem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke kršil cestnoprometne predpise. Tožnik se na izven označenem prehodu ni prepričal, ali je cestišče prosto, preden ga je želel prečkati, saj bi v nasprotnem primeru glede na preglednost cestišča in hitrost avtobusa avtobus vsekakor opazil. Če pešec sam skoči pred avtobus, je v veliki meri sam kriv, da se je tam znašel, saj je bil on tisti, ki je povzročil nevarnostno situacijo. Prispevek oškodovanca k nastanku nesreče je 50 %.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 4.400 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Sicer se pritožba tožene stranke v preostalem delu, pritožba tožeče stranke pa v celoti, zavrne in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Odločitev o stroških se razveljavi in se pridrži za končno odločitev. Tudi o pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano delno sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožnikovemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo 5.795,93 EUR iz naslova nepremoženjske škode, z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, višji zahtevek (za 14.113,10 EUR nepremoženjske škode) pa je zavrnilo. Toženki je naložilo v povračilo 2.040,25 EUR tožnikovih pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje.

(2) Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami, od tu ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama in izpodbijani del spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata vsaka svoje pritožbene stroške.

(3) Tožnik nasprotuje oceni, da je 30 % sam kriv za nesrečo, meni, da ni prispeval prav nič, saj je avtobus proti pešcu nevarna stvar. Opozarja na kazensko obsodbo voznika avtobusa, zavarovanca tožene stranke, in na dejstvo, da je bil sam le nemočen pešec proti ogromnemu avtobusu. Navaja, da je cesto pravilno prečkal, saj v bližini ni prehoda. Na tem delu (pred gostilno) je treba pričakovati možnost prečkanja pešcev. Zavarovanec tožene stranke je ravnal skrajno malomarno, ko je tožnika opazil na precejšnji razdalji, pa kljub temu ni pravočasno zaviral. Poleg tega se pritožniku zdi obremenjujoče tudi dejstvo, da je zavarovanec tožene stranke profesionalni voznik. Če bi vozil s prilagojeno hitrostjo, do nesreče ne bi prišlo, tako pa je v celoti povzročil kritično situacijo. Poleg tega pritožnik meni, da je tudi sicer dosojena odškodnina prenizka. Navaja, kakšne poškodbe je trpel in kako je potekalo zdravljenje in kakšne neugodnosti je trpel med tem. Meni, da prvo sodišče ni dalo ustrezne teže bolečinskemu obdobju, tožnikovi starosti in prestanim nevšečnostim ter da je zanemarilo dejstvo, da ima glavobole in bolečine v vratnem delu hrbtenice. Pri tem tudi ni upoštevalo tožnikovega zaslišanja. Nadalje meni, da je tudi odškodnina za prestani strah prenizka, saj je bilo zdravljenje dolgotrajno in zapleteno, zato je tožnika tekom tega upravičeno skrbelo. Prvemu sodišču očita, da je premalo upoštevalo mnenje izvedenke B., ki je povedala, da se je sekundarni strah razvil v postkomocijski sindrom, psihoorganski sindrom in depresijo. Meni, da je prenizka tudi odškodnina iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tu bi moralo sodišče upoštevati stanje po pretresu možganov, izgubo dveh zob, oslabelost edinega zgornjega uda, in opozarja, da je izvedenec B. tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti ocenil na 15 %. Tožnik dejansko ni več sposoben samostojnega življenja, umaknil se je iz socialnega življenja, prenehal se je ukvarjati s športom, izgubil je kondicijo. Tudi za skaženost meni, da je dobil premalo ter da odškodnina zanjo ni primerna in pravična. Brazgotino na desni strani čela in na desni podlakti je treba obravnavati kot skaženost, tožnik pa zaradi tega zelo trpi. Pritožnik sklene z grajo odločitve o pravdnih stroških, ki bi v posledici pravilne odločitve morali biti tožniku prisojeni v višjem znesku, pri uspehu pa bi sodišče moralo upoštevati, da je tožnik zahtevek na 25.000 EUR povišal šele pozneje.

(4) Tožena stranka meni, da je tožnikov prispevek k nesreči večji od 30 %. Voznik avtobusa je namreč vozil v skladu s hitrostnimi omejitvami. Od tožnika je utemeljeno pričakoval, da se bo umaknil nazaj, saj ga je pred tem skoraj povozilo že neko drugo vozilo. Od odrasle osebe je utemeljeno pričakovati, da bo prečkala cesto šele, ko se bo prepričala, da to lahko varno stori, ne pa, da neprevidno skoči na cesto. Vsakdo mora na prvem mestu skrbeti za lastno varnost. Tožnik je bil hudo malomaren, ko je želel cesto prečkati tik pred avtobusom. Zaradi nepričakovane nevarnostne situacije, ki jo je povzročil, voznik ni mogel ustrezno reagirati in nesreče z zaviranjem preprečiti. Glede višine odškodnine pa tožena stranka meni, da je storjena absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče ni dovolilo izvedbe dokaza z novim izvedencem medicinske stroke, kot je predlagala tožena stranka, in tega ni obrazložilo. Postavljeni izvedenec namreč ni odgovorili na njena vprašanje iz vloge z dne 10. 12. 2007 glede razmejitve oziroma vzročne zveze določenih poškodb. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti in določbe ZPP o delu z izvedenci. V vsakem primeru meni, da je dosojena odškodnina previsoka. Treba je upoštevati, da je tožnik že pred obravnavano nesrečo trpel bolečine zaradi hujše poškodbe (izguba roke), kar je ugotovil izvedenec in bi bila primerna višina odškodnine za prestane telesne bolečine največ 3.500 EUR, zmanjšana za delež tožnikove sokrivde. Tudi za strah je odškodnina previsoka, lahko bi znašala kvečjemu 1.000 EUR, zmanjšana za delež tožnikove sokrivde, saj primarnega strahu tožnik ni trpel. Vsaj za 4.000 EUR pa je previsoka tudi odškodnina iz naslova prestanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj so bile premalo upoštevane predhodne težave. Tožena stranka meni, da skaženosti pri tožniku ni, brazgotine so sicer prisotne, a so komaj zaznavne. Glede razširitve tožbenega zahtevka bi moralo sodišče upoštevati ugovor zastaranja, saj je bil obseg škode znan več kot tri leta pred tem. Tožena stranka prvemu sodišču očita, da se do tega sploh ni opredelilo. Končno se tudi tožena stranka pritožuje proti odločitvi o stroških. Opozarja, da je tožnik uspel le z 29,3 % svojega zahtevka in implicitno nasprotuje temu, da se posebej upošteva uspeh po temelju, pri čemer se sklicuje na nekatere takšne judikate Višjega sodišča v Ljubljani.

(5) Na pritožbo nasprotnika stranki medsebojno nista odgovorili.

(6) Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

(7)

Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče sicer dovolj pravilno ugotovilo dejstva, od katerih je odvisna podlaga in višina toženkine obveznosti do tožnika v zvezi s tožnikovo nepremoženjsko škodo. Katerega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa bi ga moralo, pritožbi ne povesta.

(8) Pri tem ni kršilo načela kontradiktornosti in očitek tožene stranke v tej smeri ni utemeljen. Tudi tožena stranka je imela v postopku vso možnost dokazovanja svojih ugovorov in možnost izjaviti se o vseh relevantnih vidikih spora. Kar očita, da prvo sodišče ni naložilo izvedencu, je pravno vprašanje vzročne zveze in ne sodi v sfero izvedenčevega dela, pri čemer izhaja tožena stranka tudi iz napačnega prepričanja, da je treba v breme poškodovanca upoštevati njegove zdravstvene težave, zaradi katerih naj bi bila pretrpljena škoda iz obravnavanega dogodka večja kot sicer. Odgovorna oseba mora namreč oškodovanca sprejeti takšnega, kot je. Prvo sodišče je zavrnitev dokaznega predloga tudi obrazložilo, zato očitana kršitev postopka ni podana. Odsotnost razlogov glede ugovora zastaranja po spremembi tožbe (razširitvijo tožnikovega zahtevka), ki jo je očitno dopustilo, je samo relativna kršitev določb pravdnega postopka, ki na odločitev ni vplivala. Glede na to, da je prvo sodišče odškodnino prisodilo znotraj prvotnega tožbenega zahtevka (in še to previsoko, glej spodaj), se s sicer utemeljenim ugovorom zastaranja za povečani del zahtevka res ni bilo treba posebej ukvarjati.

(9) Vendar pa prvo sodišče materialnega prava ni v celoti pravilno uporabilo. Ni dvoma, da je o dškodninska odgovornost voznika avtomobila (avtobusa) v razmerju do pešca objektivne narave, saj je premikajoče motorno vozilo v tem razmerju treba šteti za nevarno stvar v smislu 149. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.; OZ), za škodo od nevarne stvari po 1. odst. 150. čl. OZ pa odgovarja njen imetnik oziroma v konkretnem primeru njegova zavarovalnica.

(10) Glede na pravnomočno obsodilno sodbo, izrečeno vozniku avtobusa kazenskem postopku, je popolna izključitev civilne (odškodninske) odgovornosti sicer izključena, saj je pravdno sodišče vezano na takšno sodbo glede obstoja kaznivega dejanja (ki je v konkretnem primeru povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti) in kazenske odgovornosti storilca (14. čl. ZPP). Konkurenca objektivne in subjektivne odgovornosti tudi sicer le izjemoma pripelje do popolne oprostitve objektivno odgovornega. Nobene ovire pa ni za uporabo pravil o upoštevanju prispevka oškodovanca, pod pogoji 153. čl. OZ, pri čemer pa se pogoj nepričakovanosti škodnega dogodka presoja po najstrožjem merilu - merilu skrajne skrbnosti.

(11) V kazenskem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da je zavarovanec tožene stranke kršil cestnoprometne predpise, ker hitrosti vožnje ni prilagodil okoliščinam, in sicer konkretno dejstvu, da se bliža gostišču, kjer ni prehoda za pešce, je pa na obeh straneh parkirni prostor, pri čemer je treba računati na pešce na cestišču in upoštevati težo avtobusa, ki ima dolgo zavorno pot. S tem je kršil določbo 1. odst. 27. čl. tedaj veljavnega Zakona o varnosti v cestnem prometu, Ur. l. RS, št. 30/1998; ZVCP). Vendar je ob tem treba upoštevati tudi ugotovitev prvega sodišča, in sicer to, da se tožnik očitno ni prepričal, ali je cestišče prosto, preden ga je želel prečkati, saj bi v nasprotnem primeru glede na preglednost cestišča in hitrost avtobusa (okoli 80 km/h) avtobus vsekakor opazil. Če pa ga je opazil, bi cestišča ne smel začeti prečkati (npr. v prepričanju, da bo voznik avtobusa ustavil). Preden stopi pešec na vozišče (kadar so pogoji, da cesto prečka izven označenega prehoda za pešce), se mora prepričati, če to lahko varno stori (8. tč. 1. odst. 84. čl. ZVCP). Tožnik tega očitno ni storil (v redu), zato je kršil navedeno določilo. Če pešec sam skoči pred avtobus, je v veliki meri sam kriv, da se je tam znašel, saj je bil on tisti, ki je povzročil nevarnostno o situacijo.

(12) V obravnavani zadevi je glede na vse ugotovljene okoliščine o poteku prometne nesreče po presoji pritožbenega sodišča materialnopravno napačen zaključek prvega sodišča, da je tožnik soodgovoren za nastalo škodo le v višini 30 %. Po mnenju pritožbenega sodišča je njegov prispevek 50 % (1). Taka ocena temelji na presoji, da je namreč tožnik tisti, čigar ravnanje predstavlja pomemben, če ne celo odločilen prispevek k nastanku škodnega dogodka. Kljub dejstvu, da je avtobus proti pešcu nevarna stvar in kljub temu, da bi voznik lahko pričakoval tožnikovo prečkanje ceste, pa je ugotovljeno, da bi tožnik zaradi preglednosti cestnega odseka lahko in bi ob minimalni skrbnosti tudi moral opaziti bližajoči se avtobus (katerega hitrost ni bila višja od predpisane) in da bi izven prehoda cesto smel prečkati šele v primeru in šele tedaj, ko bi se prepričal, da to lahko varno stori. Tako pa jo je očitno želel prečkati ne da bi se prepričal, ali to lahko stori.

(13) Prvostopenjsko sodišče tudi ni v celoti pravilno uporabilo določbe 179. čl. OZ, in sicer glede strahu. Pod pogoji določb 1. on 2. odst. 179. čl. OZ pripada odškodnina poškodovancu za strah po ustaljeni sodni praksi, ki je oprta tudi na teoretična spoznanja, le, če je bil ta tako intenziven, da je porušil njegovo duševno ravnovesje, ali če je trajal dalj časa.

(14) Vendar glede na ugotovitev, da primarnega strahu pri tožniku ni bilo (trdi, da je prečkal prosto cestišče ter da se je zbudil v bolnišnici), in da je bil sekundarni strah zmerne intenzivnosti, saj je bila možnost resnejših poškodb kmalu izključena, po presoji pritožbenega sodišča tožniku odškodnina za strah ne pripada. Psihoorganski sindrom, anksioznost in depresivnost, ki naj bi se po mnenju izvedenke sicer razvila iz tim. sekundarnega strahu, je treba obravnavati (in je že prvo sodišče to tudi storilo) v okviru odškodnine za prestane duševne bolečinske zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodnino za to vrsto škode (za strah) je bilo torej treba v celoti zavrniti (tudi za 1.400 EUR).

(15) Sicer pa je prvo sodišče pravilno upoštevalo stopnjo in trajanje prestanih telesnih in duševnih bolečin tožnika in tudi vse ostale ugotovljene okoliščine primera, zlasti naravo in težo tožnikove poškodbe, potek in trajanje njegovega zdravljenja ter s tem povezane nevšečnosti, tožnikovo starost in stanje ob poškodbi.

(16) Da se prizna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti, mora biti ta objektivno podana in mora povzročati duševne bolečine. Prvo sodišče je estetsko spremembo hujše oblike zaradi brazgotin (skaženost) objektivno ugotovilo s pomočjo mnenj dveh izvedencev, upoštevajoč tožnikovo izpovedbo o tem, da vzklic tega trpi, pa ustrezno ocenilo obseg te škode. Tožena stranka ima sicer prav, da pekoč občutek in boleče brazgotine ne predstavljajo duševnih bolečin zaradi skaženosti, a na pravilnost ocene prvega sodišča ta napačni povzetek med razlogi, ki utemeljujejo odškodnino zaradi skaženosti, ne vpliva. Upoštevajoč večji prispevek tožnika pa je bilo treba prisojeni znesek iz tega naslova ustrezno znižati. Tožniku gre od zneska 1000 EUR le 50 %, kar pomeni, da je bilo treba ta del odškodnine znižati za 200 EUR in zahtevek v tem delu zavrniti.

(17) Glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je prvo sodišče ustrezno upoštevalo tožnikovo okrnitev njegovih sposobnosti, ki so posledica nesreče, in ni utemeljen niti očitek tožnika, da je ocenjena odškodnina iz tega naslova prenizka, niti očitek tožene stranke, da je previsoka. Upoštevajoč težo poškodbe in njene posledice, ki so ugotovljene s pomočjo izvedenca, je prvo sodišče po ustrezni širši in ožji individualizaciji odmerilo ustrezen znesek odškodnine za celotno pretrpljeno škodo iz tega naslova. Pri tem ni prezrlo, da je bil tožnik že pred obravnavano nesrečo huje telesno prizadet, niti ni prezrlo ocene izvedenca B., da je tožnikovo zmanjšanje življenjskih aktivnosti 15 %. Že prvo sodišče je pravilno obrazložilo, da odstotek, ki ga poda izvedenec, ni odločilen, pač pa je odločilno, kaj to zmanjšanje predstavlja in ali povzroča oškodovancu duševno trpljenje ter kakšna je njegova intenzivnost. Tožnik niti ne oporeka dejanskim ugotovitvam izpodbijane sodbe, ki temeljijo na mnenju izvedenca medicinske stroke, zato z njihovim ponavljanjem v pritožbi ne more doseči drugačne odločitve o odškodnini. Sodišče prve stopnje je pri odločanju ustrezno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, po katerem mora biti odškodnina vpeta tudi v širše družbene okvire. Tožniku prisojena odškodnina ustrezno odraža pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, ki je v tem, da dobi oškodovanec pravično zadoščenje za svoje trpljenje. Hkrati je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Upoštevajoč večji prispevek tožnika, pa je bilo treba prisojeni znesek iz tega naslova ustrezno znižati. Tožniku gre od zneska 9000 EUR le 50 %, kar pomeni, da je bilo treba ta del odškodnine znižati za 1.800 EUR in zahtevek v tem delu zavrniti.

(18) Tudi trajanje in intenzivnost tožnikovih telesnih bolečin je prvo sodišče pravilno ugotovilo in ovrednotilo. Ni spregledalo tožnikovih trditev o glavobolih in bolečinah v vratni hrbtenici, pač pa je ugotovilo in obrazložilo, sklicujoč se na mnenje izvedenca, da te niso povezane z nesrečo, pač pa s prehodno izgubo zgornje okončine, v kar pritožba ne zbuja pomislekov. Upoštevajoč večji prispevek tožnika pa je bilo treba prisojeni znesek iz tega naslova ustrezno znižati. Tožniku gre od zneska 5000 EUR le 50 %, kar pomeni, da je bilo treba ta del odškodnine znižati za 1000 EUR in zahtevek v tem delu zavrniti.

(19) Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za skupno 4.400 EUR in v tem delu zahtevek zavrniti. V preostalem delu pa je bilo treba toženkino pritožbo zavrniti, tako kot pritožbo tožnika v celoti (353. čl. ZPP), saj tudi uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP)

(20) Sprememba zneska prisojene odškodnine bi sicer terjala tudi spremembo stroškovnega dela odločitve, v škodo tožnika, čigar uspeh glede nepremoženjske škode je manjši, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Tožena stranka ima tudi sicer prav, da v konkretnem primeru ni nobene podlage za posebno upoštevanje uspeha tožnika glede temelja odgovornosti, saj dokazni postopek v zvezi z ugotavljanjem temelja ni terjal nobenih (posebnih) stroškov, kajti prvo sodišče je zgolj prebralo kazenski spis. Tožnikov uspeh v pravdi za zdaj torej znaša približno 33 % (pravdni uspeh glede na tožbeni zahtevek, upoštevajoč kot uspeh tudi po vložitvi tožbe plačanih 5.090,97 EUR, torej 6.666,9 EUR od 19.909,03). Vendar bo prvo sodišče odločalo še o tožnikovi premoženjski škodi, kar lahko vpliva tako na obseg potrebnih stroškov kot tudi na pravdni uspeh strank. O stroških, tudi o pritožbenih, bo zato treba odločiti s končno odločbo (3. odst. 365. čl. in 3. odst. 165. čl. ZPP).

(1) Primerjaj npr. zadeve v odločbah VS RS II Ips 394/2000, II Ips 693/2007, II Ips 776/2006, II Ips 491/97, II Ips 583/2002, II Ips 234/95, ko je VS RS ocenilo prispevek pešca (oziroma kolesarja) na od 40 do 70 %.