Jedro

Toženkina izbira dinamične metode in na njeni podlagi ocenjena vrednost stvarnega vložka je bila potrjena z mnenji treh pooblaščenih revizorskih hiš. Upoštevaje slednje ter odsotnost jasnih in natančno določenih pravil (zakonskih pravil ali pa pravil ekonomske stroke) v zvezi z dolžno uporabo točno določene metode za vrednotenje delujočega podjema, bi bilo, tudi če bi se v postopku izkazalo, da izbira dinamične metode v obravnavanem primeru ni bila primerna, naklep ali hudo malomarnost (opustitev skrbnosti dobrega strokovnjaka) toženke pri izbiri metode težko ali praktično nemogoče dokazati.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki in M. R. povrniti njune stroške revizijskega postopka, vsakemu v znesku 45.347,40 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka dalje.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za povračilo škode v višini 8,783.683,97 EUR, ki naj bi tožnici nastala ob povečanju tožničinega osnovnega kapitala zaradi prevrednotenega stvarnega vložka toženke (I. točka izreka). Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženke in stranskega intervenienta A. A. (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka).

3. Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Predlagala je razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je tudi stroške revizijskega postopka.

4. Toženka in stranski intervenient B. B. sta na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrženje oziroma zavrnitev. Oba sta priglasila tudi stroške revizijskega postopka.

Relevantno dejansko stanje

5. Toženka je ustanoviteljica tožnice. V letu 2010 je toženka sprejela sklep o povečanju tožničinega osnovnega kapitala s stvarnim vložkom v vrednosti 14,663.000,00 EUR. Predmet stvarnega vložka je bil delujoč podjem, to je dejavnost vzdrževanja letal, vključno z vsem premoženjem in človeškim kapitalom, ki sta bila povezana z opravljanjem te dejavnosti. Vpis povečanja osnovnega kapitala s prvotnih 7.500,00 EUR na 14,670.500,00 EUR je bil v sodnem registru izveden 7. 6. 2010. 6. Toženka je vrednost stvarnega vložka ocenila z uporabo dinamične metode ocenjevanja vrednosti podjetja. Njena ocena je temeljila na ocenah vrednosti pooblaščenih ocenjevalcev vrednosti podjetij C., d. o. o., in D., d. o. o., ki sta oba uporabila isto metodo ocenjevanja, to je dinamično metodo, ter na poročilu revizijske hiše E., d. o. o., ki je pritrdilo oceni družbe C., d. o. o. Tako v primeru ocene C., d. o. o., kot tudi ocene D., d. o. o., je bila ocenjena vrednost podjema približno enaka, v nobenem primeru pa ne višja od upoštevane vrednosti stvarnega vložka.

Odločitev sodišč nižjih stopenj

7. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da tožnica ni izkazala protipravnosti toženkinega ravnanja, ki jo je utemeljevala na domnevno napačni izbiri metode ocenjevanja vrednosti podjetja. Tožnica je trdila, da bi morala toženka uporabiti statično metodo ocenjevanja vrednosti podjetja, to je metodo prilagojenih knjigovodskih vrednosti. Sodišči temu nista sledili in sta ocenili, da je bila opravljena ustrezna metoda ocenjevanja vrednosti delujočega podjema (metoda diskontiranih bodočih donosov). Ker tožnica, z izjemo izbire same metode, nepravilnosti pri uporabi le-te ni grajala, to je storila šele v pritožbi, se sodišči v presojo pravilnosti uporabljene metode nista spustili. Nadalje sta presodili še, da tožnica ni izkazala, da bi toženka pri izbiri metode ravnala naklepno oziroma s hudo malomarnostjo in tudi ne, da je tožnici zaradi ravnanja toženke nastala škoda.

Revizijske navedbe

8. Revidentka izpodbija presojo sodišč nižjih stopenj o ustreznosti izbrane dinamične metode, ki jo je toženka uporabila za ocenitev vrednosti stvarnega vložka. S takšnim načinom vrednotenja je toženka po mnenju tožnice kršila določbe Zakona o računovodstvu, Slovenskih računovodskih standardov, Mednarodnih računovodskih standardov in Mednarodnih standardov računovodskega poročanja. Ob tem se revidentka sklicuje predvsem na neupravičeno upoštevanje dobrega imena. Nadalje revidentka sodiščema nižjih stopenj očita še opustitev izvedbe predlaganih dokazov, in sicer postavitev izvedenca finančne stroke in zaslišanje priče B. B. O neutemeljenosti revizije

9. Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v prvem odstavku479. člena določa, da družbeniki družbi solidarno odgovarjajo za škodo, ki je družbi nastala zaradi previsoke ocenitve stvarnih vložkov in je bila povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti.

10. Eden od pogojev, ki mora biti poleg ostalih kumulativno izpolnjen za odškodninsko odgovornost povzročitelja škode, je krivda. V obravnavanem primeru se zahteva hujša oblika krivde, to je naklep ali huda malomarnost. Na podlagi pravila o domnevni krivdi iz prvega odstavka 131. člena OZ se domneva samo najmilejša stopnja krivde (navadna malomarnost) povzročitelja škode, težje stopnje krivde pa se domnevajo samo, če je taka domneva z zakonom posebej določena ali če to iz smisla pravila nedvomno izhaja (tako tudi sodba in sklep VS RS II Ips 34/2009 z dne 18. 5. 2009). Ker se v primeru odškodninske odgovornosti po prvem odstavku 479. člena ZGD-1 hujša oblika krivde ne domneva, to pomeni, da mora tisti, ki zatrjuje, da je domnevni povzročitelj škode zanjo odgovoren, poleg ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti, trditi in dokazati tudi, da je povzročitelj deloval z naklepom ali s hudo malomarnostjo.

11. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da tožnica v postopku ni trdila niti, da naj bi toženka pri sami izbiri dinamične metode, niti da je pri njeni vsebinski uporabi ravnala naklepno ali s hudo malomarnostjo. Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, iz golega spora o izbiri metode še ni mogoče napraviti zaključkov v smeri, da je toženka naklepno ali iz hude malomarnosti izbrala napačno metodo vrednotenja stvarnega vložka oziroma da je izbrano metodo napačno uporabila. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da je toženkina izbira dinamične metode in na njeni podlagi ocenjena vrednost stvarnega vložka potrjena z mnenji treh pooblaščenih revizorskih hiš. Upoštevaje slednje ter odsotnost jasnih in natančno določenih pravil (zakonskih pravil ali pa pravil ekonomske stroke) v zvezi z dolžno uporabo točno določene metode za vrednotenje delujočega podjema, bi bilo, tudi če bi se v postopku izkazalo, da izbira dinamične metode v obravnavanem primeru ni bila primerna, naklep ali hudo malomarnost (opustitev skrbnosti dobrega strokovnjaka) toženke pri izbiri metode težko ali praktično nemogoče dokazati.

12. Revizija ne izpodbija na konkretiziran način presoje sodišča druge stopnje glede pomanjkanja krivde. Zdi se sicer, da skuša revidentka to posredno izpodbiti s trditvami o neizvedenih dokazih s postavitvijo izvedenca finančne stroke in zaslišanjem priče B. B. Vendar pa je pravilno stališče sodišča druge stopnje v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da morebitne napake pri knjigovodskem vrednotenju sredstev in popisu zalog, ne pomenijo avtomatično tudi napake v ocenjeni vrednosti podjema, če ta ni bil vrednoten po statični metodi.

13. Po obrazloženem se je pokazalo, da razlogi zaradi katerih je bila revizija vložena niso podani. Vrhovno sodišče je zato revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.

O revizijskih stroških

14. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Ker tožnica z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, dolžna pa je toženki in stranskemu intervenientu B. B. povrniti njune stroške odgovora na revizijo. Sodišče je vsakemu od njiju na podlagi njunih specificiranih stroškovnikov in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) priznalo nagrado za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi v višini 37.150,00 EUR (tar. št. 3300 ZOdvT), pavšalno nadomestilo za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) ter 22 % DDV v višini 8.177,40 EUR, skupaj 45.347,40 EUR.

15. Od priznanih stroškov gredo toženki in stranskemu intervenientu skladno s pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (objavljenim v Pravnih mnenjih I/2006) tudi zahtevane zakonske zamudne obresti, in sicer od dneva morebitne zamude.