Jedro

Če ustanovitelji namenoma ali iz hude malomarnosti odškodujejo družbo s stvarnimi vložki ali ustanovitvenimi stroški, morajo škodo povrniti kot solidarni dolžniki. Ustanovitelj, ki je ravnal kot dober gospodarstvenik, za to škodo ni odgovoren.

Pravilna izbira metode vrednotenja podjetij, ki je podlaga za določitev višine premoženjskih upravičenj družbenikov oziroma delničarjev, je vprašanje pravilne uporabe materialnega (korporacijskega) prava.

Eden od splošnih načinov ocenjevanja vrednosti kapitala je tudi na sredstvih zasnovan način, ki temelji na vrednostih sredstev, zmanjšanih za vrednost obveznosti. Ta način je statični način prikaza vrednosti kapitala, katerega izraz je knjigovodska vrednost kapitala. Tega načina ocenjevanja vrednosti praviloma ne uporabljamo za ocenjevanje vrednosti delujočega podjetja. Pri metodi diskontiranega denarnega toka pa predpostavljamo, da bo podjetje nadaljevalo poslovanje še relativno dolgo časovno obdobje. Metoda poskuša na podlagi analize preteklega poslovanja in ocene poslovnih možnosti v prihodnosti načrtovati donose lastnikov v obliki denarja, ki jim nato z ustrezno diskontno stopnjo poišče sedanjo vrednost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni znesek 8.783.683,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2010 do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 56.704,33 EUR, stranskemu intervenientu T. T. pa v višini 27.244,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi s stroškovno posledico, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka in stranski intervenient M. R. sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila sta stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 187. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) se lahko kot stvarni vložki ali stvarni prevzem štejejo le tisti premoženjski predmeti ali pravice, katerih gospodarska vrednost je ugotovljiva. Po določilu 203. člena ZGD so ustanovitelji odgovorni družbi kot solidarni dolžniki za škodo, ki nastane zaradi netočnosti podatkov, danih v zvezi z ustanovitvijo družbe. Če ustanovitelji namenoma ali iz hude malomarnosti odškodujejo družbo s stvarnimi vložki ali ustanovitvenimi stroški, morajo škodo povrniti kot solidarni dolžniki. Ustanovitelj, ki je ravnal kot dober gospodarstvenik, za to škodo ni odgovoren. 479. člen ZGD-1 določa odgovornost družbenikov in poslovodij ob ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (tožnica je bila v času povečanja osnovnega kapitala s spornim stvarnim vložkom d.o.o.). Po določbi 475. člena ZGD-1 je osnovni vložek lahko zagotovljen v denarju ali kot stvarni vložek ali stvarni prevzem. Zanje se smiselno uporabljajo določbe 187. in prvega odstavka 191. člena tega zakona. Kot stvarni vložek se lahko zagotovijo premičnine in nepremičnine, pravice in podjetja ali del podjetja. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže vrednosti prevzetega osnovnega vložka, mora družbenik razliko plačati v denarju (t.i. diferenčni zahtevek). Iz 476. člena ZGD-1 izhaja, da morajo družbeniki pri stvarnih vložkih sestaviti in podpisati poročilo o stvarnih vložkih ter navesti v poročilu predmete stvarnih vložkov in dejstva, ki dokazujejo, da vrednost stvarnega vložka ni manjša od višine prevzetega osnovnega vložka. Če se v družbo vlaga podjetje, je treba poročilu priložiti bilanco stanja in izkaza poslovnega izida podjetja za zadnji dve poslovni leti. Če znaša skupna vrednost vložka, za katero se dajejo stvarni vložki, več kot 100.000,00 EUR, morajo družbeniki, ki prispevajo stvarne vložke, na svoje stroške zagotoviti, da stvarne vložke oceni revizor; revizorjevo poročilo je sestavni del poročila iz prvega odstavka tega člena. Cenitev stvarnih vložkov, ki jo opravi revizor, in izdelava revizorjevega poročila nista potrebni, če gre za stvarne vložke v obliki tržnih vrednostnih papirjev, že vrednotenih stvarnih vložkov ali stvarnih vložkov, ki se ocenijo po knjigovodskih vrednostih iz revidiranega letnega poročila ob smiselni uporabi določb tega zakona, ki se nanašajo na delniške družbe. Prvi odstavek 479. člena ZGD-1 določa, da so družbeniki in poslovodje družbi solidarno odgovorni za škodo, ki je povzročena namenoma ali iz hude malomarnosti in je nastala zaradi neizročitve ali nepravilne izročitve stvarnih vložkov, previsoke ocenitve teh vložkov ali zaradi kakšnega drugega škodljivega ravnanja ob ustanovitvi družbe (odškodninski zahtevek). Po določilu četrtega odstavka 517. člena ZGD-1 se za povečanje osnovnega kapitala smiselno uporabljajo določbe 475. člena tega zakona. 518. člen ZGD-1 določa, da se za povečanje osnovnega kapitala z izročitvijo stvarnih vložkov smiselno uporabljajo določbe o stvarnih vložkih pri ustanovitvi družbe. Precenitev stvarnega vložka že sama po sebi predstavlja škodo za družbo. Če vrednost stvarnega vložka ne doseže vrednosti prevzetega osnovnega vložka, ima družba diferenčni zahtevek, katerega uveljavljanje ni vezano na predpostavke krivde (kar pa ni predmet tega spora). V tej zadevi gre za uveljavljanje odškodninskega zahtevka v smislu 479. člena v zvezi s 517. in 518. členom ZGD-1. 6. Tožeča stranka je v tožbi in nadaljnjih vlogah navajala, da jo je tožena stranka ustanovila kot d.o.o. in kasneje sprejela sklep o povečanju tožničinega osnovnega kapitala iz zneska 7.500,00 EUR na znesek 14.670.500,00 EUR s stvarnim vložkom. Novi stvarni vložek je dne 26. 5. 2010 vplačala s Pogodbo o prenosu dela premoženja toženke na tožnico in o prevzemu in izročitvi stvarnega vložka (priloga A 4, v nadaljevanju Pogodba o prenosu). Plačilo stvarnega vložka je bilo izvedeno dne 1. 6. 2010. Tožnica je 27. 10. 2010 spremenila svojo pravno organizacijsko obliko v d.d. S tožbo zahteva plačilo odškodnine iz naslova prevrednotenja stvarnega vložka. Že dne 28. 2. 2012 in nato še dne 28. 3. 2013 je bila namreč primorana zmanjšati osnovni kapital družbe, tako da ta sedaj znaša le še 4.057.580,93 EUR.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo predmet prenosa dela premoženja v obliki stvarnega vložka na podlagi Pogodbe o prenosu podjetje oziroma obrat, ki se nanaša na dejavnost vzdrževanja letal in je sestavljeno iz aktive in pasive (sredstev, obveznosti, delavcev, rezervacij za obveznosti, know-how-a, poslov s strankami, licenc itd.). Da je bilo prenešeno delujoče podjetje, je sodišče prve stopnje zaključilo na podlagi sklepa uprave (priloga A 3), Pogodbe o prenosu (priloga A 4), poročila o stvarnih vložkih in revizorjevega poročila E., d.o.o. (priloga A 5), ocene vrednosti K., d.o.o. (priloga B 3), ocene vrednosti T., d.o.o.(priloga B 4), deloma pa tudi iz poročila U., d.o.o. (priloga A 6, stran 19), iz katerega izhaja, da prenos dela premoženja po vsebini ustreza institutu izčlenitve v smislu 623. člena ZGD-1. Ker je bilo med pravdnima strankama sporno, katera je primernejša metoda cenitve stvarnega vložka, statična metoda (metoda prilagojenih knjigovodskih vrednosti), za katero se zavzema tožeča stranka, ali dinamična metoda (metoda diskontiranih bodočih donosov), ki jo zagovarja tožena stranka, se je sodišče prve stopnje opredelilo, da je pravilna dinamična metoda, po kateri je bil stvarni vložek ob prenosu tudi ocenjen, in to zato, ker je šlo za prenos delujočega podjetja. Zaključilo je, da je dinamična metoda primerna za delujoča podjetja, statična pa je bolj uporabna takrat, ko gre za premoženje, ki ga je mogoče hitro unovčiti, kar pa ni primer v tej zadevi. Ker je tožnica pri utemeljevanju protipravnosti ravnanja tožene stranke izhajala iz nepravilnosti pri uporabi statične metode in iz neprimernosti uporabe dinamične metode, dejansko uporabljene dinamične metode vrednotenja pa ni vsebinsko grajala, temveč je oporekala le sami izbiri dinamične metode, po oceni sodišča prve stopnje ni izkazala protipravnosti ravnanja tožene stranke, niti zatrjevanih hujših oblik krivde - hude malomarnosti oziroma naklepa, ki sta predpostavka odškodninskega zahtevka po 479. členu ZGD-1. Sodišče prve stopnje je ocenilo tudi, da tožeči stranki ni uspelo izkazati nastanka škode in njene višine, saj jo je utemeljevala le na podlagi podcenjenosti stvarnega vložka, izračunanega po statični metodi, in (nesubstancirano prerekani) vrednosti stvarnega vložka, ugotovljenega po dinamični metodi. Ker je bilo dokazno breme glede nastanka škode in njene višine na tožeči stranki, je prvostopno sodišče zaključilo, da je tožnici ni uspelo izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje zaključkom prvostopenjskega sodišča. 8. Ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je navedlo, da je tožena stranka na tožečo stranko prenesla delujoče podjetje, obenem pa tudi navedlo, da je preneseno premoženje, ki se nanaša na dejavnost vzdrževanja letal in ki je sestavljeno iz aktive in pasive (sredstev, obveznosti, delavcev, rezervacij za obveznosti, know-how-a, posel s strankami, licenc itd.). Teorija pojmuje podjetje kot skupek organiziranega premoženja in ljudi, organiziranih in namenjenih opravljanju gospodarske dejavnosti (prim. Ivanjko Š., Kocbek M., Prelič S., Korporacijsko pravo, GV založba 2009, Ljubljana, stran 98). Sodišče je tako z navedenim napisom zgolj natančneje opredelilo pojem podjetja z navedbo njegovih „sestavin“. S pogodbo o prenosu je bila s tožene stranke na tožečo stranko prenesena dejavnost vzdrževanja letal, vključno z vsem premoženjem in človeškim kapitalom, ki sta bila povezana za opravljanje te dejavnosti, pred tem pa organizirana kot sektor tožene stranke. S tem se dejavnost vzdrževanja letal ni več opravljala pod okriljem tožene stranke, temveč v okviru nove družbe – tožeče stranke. Ta ni vzpostavila nove dejavnosti, temveč je z istim premoženjem in ljudmi zgolj nadaljevala z opravljanjem vzdrževanja letal. Sodišče prve stopnje je tako pravilno štelo, da je bil predmet prenosa na podlagi Pogodbe o prenosu delujoče podjetje. Navedeno je izrecno razvidno iz 4. alineje 4. člena Pogodbe o prenosu, 3. alineje 1. člena, pa tudi iz 2. člena Pogodbe, kjer je zgolj natančneje specificirano, kaj je predmet pogodbe. Enako velja za 3. in 5. člen Pogodbe. Iz 11. člena Pogodbe je razvidno, da so se na tožečo stranko v okviru obrata prenesle tudi vse pogodbe in ostala pravna razmerja, ki so potrebna za opravljanje dejavnosti vzdrževanja letal. Drugačna pritožbena izvajanja ne vzdržijo presoje. Iz pogodbe je namreč jasno razvidno, da sta se obe pogodbeni stranki strinjali, da je predmet pogodbe obrat, ne pa zgolj nekatera sredstva in obveznosti, kot sedaj zatrjuje tožeča stranka. Zato ne držijo pritožbene navedbe v zvezi s tem, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, niti da je zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako ne drži, da je obrazložitev sodbe v nasprotju sama s sabo, niti da se ne more preizkusiti. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je iz konteksta obrazložitve prvostopne sodbe razvidno, katera so nesporna in sporna dejstva, sodišče je tudi obrazložilo, iz katerih listinskih dokazov izhaja, da je predmet prenosa podjetje oziroma obrat (prim. 24. in 25. točko obrazložitve). Sodba je razumljiva, vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in dosega zahtevani standard obrazloženosti.

9. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče v sodbi zgrešilo bistvo spora s tem, ko se je osredotočilo na metodo, ki jo je treba uporabiti pri ocenjevanju podjetja. Pravilna izbira metode vrednotenja podjetij, ki je podlaga za določitev višine premoženjskih upravičenj družbenikov oziroma delničarjev, je vprašanje pravilne uporabe materialnega (korporacijskega) prava. Izračuni tožeče stranke v tožbi in nadaljnjih vlogah temeljijo na uporabi statične metode ocenjevanja vrednosti podjetij (in izračunu knjigovodske vrednosti obrata). Medtem ko je v revizorskih poročilih, ki jih je predložila tožena stranka, uporabljena dinamična metoda, to je na donosu zasnovan način ocenjevanja vrednosti, in sicer metoda diskontiranega denarnega toka. Šele po opredelitvi glede pravilnosti uporabe metode ocenjevanja je mogoče ugotavljati, ali je tožeči stranki nastala škoda in kolikšna in ali je ob tem podana hujša stopnja krivde, kot jo opredeljuje 479. člen ZGD-1 (namen ali huda malomarnost).

10. Po opredelitvi glede pravilne izbire metode ocenjevanja pa se je pokazalo, da so izračuni tožeče stranke o vrednosti stvarnega vložka nebistveni za odločitev v predmetni zadevi, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka namreč izhaja iz predpostavke, ki je po pravilih vrednotenja podjetij, zmotno, in sicer da je ekonomska vrednost stvarnega vložka (obrata oziroma delujočega podjetja) nujno enaka knjigovodski vrednosti sredstev. V resnici pa na oceno donosnosti podjetja ob prenosu ne more vplivati naknadna knjigovodska sprememba posameznih opredmetenih in neopredmetenih sredstev. Po pravilih finančne stroke računovodski izkazi izkazujejo knjigovodsko vrednost kapitala, ki je razlika med knjigovodsko vrednostjo vseh sredstev družbe in knjigovodsko vrednostjo vseh obveznosti družbe, na določen presečni datum. Knjigovodska vrednost kapitala kot kazalnik kapitalske (ne)ustreznosti je pomembna zlasti z vidika upnikov družbe. Z vidika lastništva kapitala pa je pomembnejša ekonomska vrednost kapitala (prim. N. Kržan, Ekonomska vrednost kapitala družbe in učinki prestrukturiranja, v Aktualnih vprašanjih insolvenčnega prava, Zbornik 2011, GV Založba, Ljubljana, stran 11 in nadaljnje). V finančni teoriji je ekonomska vrednost kapitala opredeljena kot razlika med bodočimi neto denarnimi tokovi sredstev in bodočimi neto denarnimi tokovi iz obveznosti do sredstev. V ekonomsko pojmovanje kapitala so vneseni bodoči ekonomski učinki za lastnika kapitala, torej dinamični vidik vrednotenja kapitala. Eden od splošnih načinov ocenjevanja vrednosti kapitala je tudi na sredstvih zasnovan način, ki temelji na vrednostih sredstev, zmanjšanih za vrednost obveznosti. Ta način je statični način prikaza vrednosti kapitala, katerega izraz je knjigovodska vrednost kapitala. Tega načina ocenjevanja vrednosti praviloma ne uporabljamo za ocenjevanje vrednosti delujočega podjetja. Pri metodi diskontiranega denarnega toka pa predpostavljamo, da bo podjetje nadaljevalo poslovanje še relativno dolgo časovno obdobje. Metoda poskuša na podlagi analize preteklega poslovanja in ocene poslovnih možnosti v prihodnosti načrtovati donose lastnikov v obliki denarja, ki jim nato z ustrezno diskontno stopnjo poišče sedanjo vrednost. 11. Po ugotovitvi, da je bilo predmet prenosa delujoče podjetje oziroma obrat, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je v tej zadevi primerna metoda ocenjevanja vrednosti podjetja dinamična metoda, ki je uporabljena v revizorskih poročilih, ki jih je predložila tožena stranka. Zakon o revidiranju (Uradni list RS, št. 65/2008 s spremembami, ZRev-2) metode ocenjevanja vrednosti podjetij izrecno ne določa, sklicuje pa se na mednarodne standarde ocenjevanja vrednosti, katerim morajo slediti tudi slovenski ocenjevalci podjetij. Mednarodni standardi ocenjevanja določajo več načinov ocenjevanja vrednosti, med katere spada tako statična metoda (metoda prilagojenih knjigovodskih vrednosti) kot tudi dinamična metoda (metoda diskontiranega denarnega toka). Vsaka od teh metod ima svoje prednosti in slabosti. Obe metodi sta v našem pravu dopustni, od okoliščin posameznega primera pa je odvisno, katera metoda je v konkretnega primeru materialnopravno pravilna. Ker gre v tem primeru za oceno vrednosti delujočega podjetja, je tudi po mnenju višjega sodišča primerno uporabiti dinamično metodo. Pri tej so namreč odločilni bodoči ekonomski učinki za lastnike kapitala, medtem ko se statična metoda večinoma uporablja za ocenjevanje vrednosti podjetij, pri katerih je ogrožena predpostavka časovne neomejenosti poslovanja (kar pa za tožečo stranko po podatkih spisa ni izkazano).

12. Dinamična metoda ocenjevanja vrednosti tudi ni v nasprotju z drugim odstavkom 187. člena in drugim odstavkom 191. člena ZGD-1, kot to trdi tožeča stranka. Vrednost premoženjskih predmetov in pravic, ki so predmet stvarnega vložka, mora biti v skladu z drugim odstavkom 187. člena ZGD-1 ugotovljiva. Vendar tudi dinamična metoda ocenjevanja zagotavlja zadostno ugotovljivost gospodarske vrednosti premoženja, zato jo finančna stroka v praksi pogosto uporablja.

13. Pritožbene navedbe v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča G 43/2010 se ne nanašajo na zadevo, primerljivo s predmetno pravdo. Omenjeni judikat se nanaša na odgovornost revizorja, ki pred izdelavo mnenja ni pridobil registra osnovnih vrednosti, ki je odločilen za pravilno uporabo metode knjigovodske vrednosti. Kot že rečeno pa je v tej zadevi primerna dinamična metoda ocenjevanja vrednosti podjetja.

14. Pritožnica ne more uspeti z navedbami, da naj bi revizorji pri ocenjevanju vrednosti podjetja, to ocenili v korist tožene stranke, ker jih je tožena stranka angažirala. Pritožnica teh navedb ni konkretno argumentirala.

15. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da bi glede na navedeno o precenitvi stvarnega vložka lahko govorili le, če bi pooblaščeni ocenjevalec podjetij uporabljeno dinamično metodo nepravilno uporabil in tako prišel do precenitve stvarnega vložka, kar pa v tem primeru ni izkazano.

16. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožeča stranka ni grajala napačne uporabe dinamične metode ocenjevanja vrednosti. To je storila šele v pritožbi, vendar ni pojasnila, zakaj tega ni mogla brez svoje krivde storiti pravočasno, zato gre za nedovoljeno pritožbeno novoto (337. člen ZPP). Pritožnica sicer navaja, da so bile navedbe glede napačne uporabe metode podane s samo besedno zvezo „prevrednotenje stvarnega vložka“, ki naj bi bil izraz, ki ga uporablja ZGD-1. Navedeno ne drži. Tožeča stranka je napake pri ocenjevanju utemeljevala na podlagi zaključkov, pridobljenih z uporabo statične metode ocenjevanja, ne pa na podlagi napak, ki naj bi se zgodile pri uporabi dinamične metode ocenjevanja. Iz tožničinih navedb izhaja, da zatrjevana nižja vrednost zalog, licenc in dobrega imena vpliva na knjigovodsko vrednost stvarnega vložka, ni pa pojasnila, kako to vpliva na oceno vrednosti stvarnega vložka po dinamični metodi. Tožeča stranka ni substancirano navajala, da naj bi sposobnost za ustvarjanje prostih denarnih tokov podjetja, ki je predmet stvarnega vložka, temeljila na napačnih predpostavkah, nerealnih projekcijah bodočega poslovanja ali na neskrbno in napačno izbranih vhodnih podatkih, ki so bili razkriti v priloženih cenitvah tožene stranke in so jih potrdili trije revizorji. Navedbe tožeče stranke so šle izključno v smeri utemeljevanja dejstva, da bi moralo vrednotenje podjetja odražati knjigovodsko vrednost sredstev, ki ga sestavljajo, ni pa substancirano izpodbijala izvajanj tožene stranke glede sposobnosti ustvarjanja denarnih tokov. Tožeča stranka ni pojasnila, kako in ali sploh postavke kot so zaloge, licence in dobro ime vplivajo na oceno vrednost stvarnega vložka po dinamični metodi. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je ostal povsem nesubstanciran tudi njen dokazni predlog z izvedencem ustrezne stroke (prim. točko 20 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Na izrecno vprašanje sodišča je namreč pojasnila, da naj bi se z izvedencem ugotovilo, ali je ocenjena vrednost stvarnega vložka res nižja za enak znesek kot je po njenih lastnih trditvah nižja vrednost sredstev (kapitala), ki so sestavljale stvarni vložek (obrat). Ker pa v konkretni zadevi ocena vrednosti stvarnega vložka ni bila opravljena po statični metodi, ampak po dinamični, se vrednost stvarnega vložka po dinamični metodi ne ugotavlja kot seštevek vrednosti sredstev, ki sestavljajo kapital podjetja, temveč se upošteva zlasti sposobnost podjema ustvarjati proste denarne tokove. Zato razlika v vrednosti sredstev ne more pomeniti točno enake razlike v vrednosti stvarnega vložka. Imenovanje izvedenca za ugotavljanje te (ne)enakosti ni bilo potrebno. Tožeča stranka ni zatrjevala niti dokazovala pomembnih dejstev, ki bi jih lahko ugotavljal izvedenec, na primer ali oziroma kako naj bi nižja vrednost zalog, licenc in dobrega imena vplivala na pričakovani donos obrata in s tem na njegovo vrednost, ugotovljeno po dinamični metodi. Niti ni trdila npr. da je oziroma zakaj naj bi bila ocena donosa preoptimistična glede na zgornje podatke ali da s tega vidika pri ocenjevanju niso uporabljeni pravilni podatki. Ni naloga sodišča, da iz predloženih dokazil izlušči za stranko ugodne podatke, temveč je naloga stranke, da navede tista pravno relevantna dejstva (podprta z dokazi), ki ji bodo omogočila doseči rezultat, ki ga zasleduje. Nepravilnosti pri uporabi dinamične metode sodišče brez ustrezno substanciranih trditev in brez ustreznega dokaznega predloga za izvedenca ni moglo ugotavljati, saj gre za strokovna vprašanja s področja finančne stroke, sodišče pa z ustreznim strokovnim znanjem ne razpolaga. Sodišče brez izvedenca ne more reševati vprašanj, ki po strokovnosti presegajo splošno razgledanost, logična pravila in življenjske izkušnje, ampak je za to potreben specialist za posamezno področje. Dokazni predlogi z zaslišanjem prič, ki jih je predlagala tožeča stranka, izvedenskega mnenja ne morejo nadomestiti, saj ne razpolagajo s strokovnim znanje s področja finančne stroke. Poleg tega predlagani dokazi s pričami niso bili substancirani v zadostni meri, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Šlo je za dokaze informativne narave, ki pa niso dopustni. Z zavrnitvijo takšnih dokaznih predlogov sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niti ni kršilo ustavnih pravic tožeče stranke.

17. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da je tožena stranka kot stvarni vložek upoštevala predmete, ki jih ni oziroma so manjše vrednosti od zatrjevane, višje sodišče ugotavlja, da je bilo na njej trditveno in dokazno breme, da so ta sredstva ključna za prihodnje donose, vendar ga tožeča stranka ni zmogla. Pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da se je tožeča stranka s podpisom Pogodbe o prenosu strinjala s prevzemom stvarnega vložka, ki je vseboval vsa sredstva, navedena v prilogi. Tožeča stranka na seznam sredstev ni imela pripomb, zato so njene navedbe po preteku skoraj dveh let (od podpisa Pogodbe o prenosu do vložitve tožbe) in potem, ko je sama ves ta čas upravljala z zalogami neprepričljive, saj ni pojasnila, zakaj ni v primernem (razumnem) roku graja napak pri izročitvi stvarnega vložka.

18. Pritožbene navedbe, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb v zvezi z licencami, dobrim imenom in know-how-om, niso utemeljene. Kako bodo licence ovrednotene, je odvisno od uporabljene metode ocenjevanja. Nedvomno je družba tista, ki je dolžna pridobiti ustrezne licence za opravljanje dejavnosti vzdrževanja letal, hkrati pa je družba tista, ki mora zagotoviti, da so njeni delavci ustrezno usposobljeni za izvrševanje del v okviru vzdrževanja letal. Licence so torej v prvi vrsti vezane na družbo in je zato logično sklepati, da so sredstva družbe. Predvsem pa je tožeča stranka spregledala, da se v cenitvi K., d.o.o., E., d.o.o. in T., d.o.o. niso vrednotila pogodbena razmerja, licenčnine in ne dobro ime tožeče stranke, pač pa sposobnost tožeče stranke, da na podlagi prevzetega opravljanja dejavnosti vzdrževanja letal v prihodnosti pridobiva dohodke in ustvarja proste denarne tokove. Zato pritožnica ne more uspeti z navedbami, da je pri oceni vrednosti stvarnega vložka napačno upoštevana vrednost dobrega imena v višini 6.565.602,40 EUR, vrednost licenc pa 179.662,19 EUR. K., d.o.o. namreč ni enačil računovodskih postavk z ocenjeno vrednostjo podjema. Te postavke bi bile odločilne pri statični metodi ocenjevanja, ni pa izkazano, da so odločilne tudi pri dinamični metodi.

19. Kot izhaja iz revizorjevega poročila in cenitve K, se je pri metodi diskontiranja bodočih denarnih tokov na podlagi analize preteklega poslovanja in ocene poslovnih možnosti v prihodnosti ugotovilo pričakovane prihodnje donose lastnikov v obliki denarja (t. i. prosti čisti denarni tokovi), ki se jim je nato z ustrezno diskontno stopnjo poiskalo sedanja vrednost. Tako izračunana vrednost podjetja predstavlja donos, na osnovi katerega se potem oceni vrednost naložbe v obravnavano podjetje. Na osnovi te metode na oceno vrednosti vrednosti vplivajo predvsem planirani prihodki in odhodki podjetja, ne pa samo vrednost (obratnega) kapitala.

20. Tudi če bi tožeča stranka uspela dokazati, da nekatere od sestavin delujočega podjetja, ki je bilo predmet stvarnega vložka, niso obstajale oziroma niso obstajale v navedeni količini oziroma vrednosti, bi morala izkazati in dokazati še, da te sestavine vplivajo na prihodnje donose podjetja. Kot že rečeno, so po dinamični metodi odločilni zgolj bodoči ekonomski učinki za lastnika. Tožeča stranka bi zato morala pravočasno dopolniti trditveno podlago glede nepravilne uporabe dinamične metode in ustrezno konkretizirati dokazni predlog za imenovanje izvedenca finančne stroke, namesto, da se je pri tem zgolj pridružila dokaznemu predlogu tožene stranke, vsled česar je njen predlog ostal neustrezno nesubstanciran. Tako pa iz podatkov v spisu ni razvidno, kako bi lahko ev. manjkajoče sestavine podjetja vplivale na oceno vrednosti stvarnega vložka po dinamični metodi. Trditve tožeče stranke glede odstopanj pri knjigovodskih vrednostih materiala, zalog, licenc, delavcev, dobrega imena, same po sebi niso zadosten argument za zaključek, da so prav zaradi teh odstopanj donosi podjetja nižji. Sodišče nima zadostnega strokovnega znanja za takšen zaključek, tožeča stranka pa ustreznega dokaza ni ponudila, upoštevaje nesubstanciranost njenega dokaza z izvedencem.

21. Trditve pritožnice o nepravilnostih pri vodenju zalog same po sebi ne utemeljujejo zaključka, da so donosi podjetja zgolj zaradi tega manjši. Pri ocenjevanju vrednosti po dinamični metodi je namreč odločilna sposobnost podjetja ustvarjati denarni tok.

22. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopnemu sodišču, da toženi stranki ni mogoče očitati kvalificiranega krivdnega ravnanja (naklep ali huda malomarnost) v smislu 479. člena ZGD-1, saj se je lahko upravičeno zanesla na ocene pooblaščenih ocenjevalcev podjetij (K., d.o.o., T., d.o.o.) in mnenje revizorja (E., d.o.o.), ki so približno enako ocenila vrednost obrata (oziroma ne manj kot je bila upoštevana vrednost). Nobenega razumnega razloga ni imela, da bi v navedeno dokumentacijo dvomila. Obstoj kvalificirane oblike krivde pa se ne domneva, ampak je dokazno breme zanjo na tožeči stranki, ki ga ni zmogla. Pri presoji krivde tožene stranke je potrebno upoštevati tudi, da morebitne napake pri knjigovodskem vrednotenju sredstev in popisu zalog, ne pomenijo nujno tudi napake v ocenjeni vrednosti podjema, ker ta ni bil vrednoten po statični metodi. Ni pa izkazano, kako te vplivajo na pričakovano donosnost podjetja.

23. V zvezi s pritožbenim očitkom o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu sodišča prve stopnje, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ustrezno substanciranje navedb in dokaznih predlogov v prvi vrsti dolžnost stranke, ki se mu ne more izogniti s tovrstnimi očitki. Navedbe pritožnice v smeri, da bi moralo sodišče v skladu z materialno procesnim vodstvom tožečo stranko opozoriti, kakšna dejstva naj navaja in kako naj ustrezno substancira dokazne predloge, niso utemeljene. Ob takšnem ravnanju bi namreč sodišče samo porušilo ravnotežje med strankama, ki ga vzpostavlja razpravno načelo, uzakonjeno v 7. členu ZPP. Na nesubstanciranost trditvene podlage in dokaznih predlogov je opozarjala že nasprotna stranka, zato dodatna opozorila sodišča prve stopnje niso bila potrebna.

24. Niso utemeljeni niti pritožbeni očitki glede nepravilne odmere pravdnih stroškov. Navedbe glede stroškov fotokopiranja so nerazumljive. Tožeča stranka nima pravnega interesa za uveljavljanje nepriznanih stroškov tožene stranke.

25. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker jih je kot neutemeljene zavrnilo in ker ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialnopravno pravilno sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

26. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato glede na načelo uspeha sama nosi svoje stroške za pritožbo. Stroški za odgovor na pritožbo niso bili potrebni, zato tudi tožena stranka in stranski intervenient na strani tožene stranke sama nosita svoje stroške za odgovor na pritožbo.