Jedro

Tožeča stranka, če bi hotela odstopiti od pogodbe pred iztekom roka skladno z določbo 628. člena OZ, bi morala toženi stranki določiti dodatni rok. Res je, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialno ureditev odstopa od podjemne pogodbe glede na določbo 105. člena OZ, ki ureja odstop od vsake pogodbe, pri kateri rok izpolnitve ni bistvena sestavina, vendar pa ureditev iz drugega odstavka 628.člena OZ ne izključuje uporabe 105.člena OZ. Če rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev in šele, če se pokaže, da tudi v dodatnem roku delo ne bo opravljeno, sme naročnik pred iztekom dodatnega roka odstopiti od pogodbe.

Tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi zamude roka, temveč v dopisu 24. 4. 2014 navaja, da ocenjuje, da medsebojno pogodbeno sodelovanje ni več smiselno.

Tako je glede na vsebino dopisa z dne 24. 2. 2014 sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ravnanje tožeče stranke presojati skladno z določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 447,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom) I Pg 38/2019 z dne 9. 12. 2019 izreklo: ″I. Sprememba tožbe se ne dovoli. II. Zavrže se tožba v delu, ki se glasi: ″Ugotovi se, da je Pogodba št. 515/13 z dne 14. 10. 2013, sklenjena med pravdnima strankama, razvezana po samem zakonu. III. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: ″Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 18.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila.″IV. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 6.697,91 EUR.″

2. Zoper to sodbo (III. in IV. točka izreka odločbe) je tožeča stranka po svojem pooblaščencu vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da tožbenem zahtevku v celoti ugodi.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo in trdi, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita ter predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

Trditve strank

7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja: (-) da je tožeča stranka v tožbi, s katero je vtoževala: ″1. Ugotovi se, da je Pogodba št. 515/13 z dne 14. 1. 2013, sklenjena med pravdnima strankama, razvezana po samem zakonu in 2. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 18.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2013 dalje do plačila ter ji povrniti nastale pravdne stroške″ navajala, da sta pravdni stranki 15. 10. 2013 sklenili Pogodbo št. 515/13, s katero sta se dogovorili, da tožena stranka kot izvajalec tožeči stranki kot naročniku izvede projektno dokumentacijo: IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde na poslovnem naslovu tožene stranke, pri čemer sta sedaj pravdni stranki Pogodbo sestavili na podlagi Ponudbe za izdelavo IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde v ... in Predračuna za izdelavo IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde v ..., obeh št. 515/13 z dne 14. 10. 2013, pri tem pa iz 7. člena Pogodbe izhaja dogovor, da mora tožena stranka izdelati izvedbeni načrt v roku 60 delovnih dni po potrditvi idejne zasnove, ki je bila potrjena dne 19. 11. 2013, kar pomeni, da se je rok 60 delovnih dni za izdelavo izvedbenega načrta iztekel dne 7. 1. 2014, tožena stranka pa kljub pozivom tožeče stranke ni izpolnila svojih pogodbenih obveznosti, zato je tožeča stranka po pooblaščencu dne 5. 2. 2014 toženo stranko s priporočenim pismom pozvala, da v roku 15 dni izpolni svoje pogodbene obveznosti, sicer bo odstopila od pogodbe. Tožena stranka v nadaljnjem roku svoje pogodbene obveznosti ni izpolnila, zato je tožeča stranka dne 24. 2. 2014 priporočeno po pooblaščencu obvestila toženo stranko, da odstopa od sklenjene pogodbe, čeprav je, po mnenju tožeče stranke, pogodba bila dejansko že razvezana po zakonu dne 20. 2. 2014; (-) da je tožeča stranka štela, da je skladno z določbama 103. člena in 105. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ob tem, da pravočasna izpolnitev ni bila bistvena sestavina pogodbe, s postavitvijo rokov za izpolnitev, zadostila zakonski zahtevi za odstop od pogodbe in je pogodba bila razvezana po samem zakonu; (-) da je tožeča stranka trdila, da je idejna zasnova bila potrjena do 19. 11. 2013, saj sicer tega dne ne bi bila možna predstavitev popravljenega predloga idejnega projekta na skupnem sestanku, kar nujno pomeni, da je takrat morala biti potrjena tudi idejna zasnova, saj idejni projekt sledi idejni zasnovi in medtem ko je idejna zasnova načeloma osnutek v merilu 1:50, idejni projekt že predstavlja načrte v merilu 1:25 in tridimenzionalne predstave bistvenih pogledov v vseh prostorih ter idejni projekt tako lahko tudi že vsebuje serijsko ali po meri izdelano pohištvo ali pa kombinacijo obeh, znane so okvirne mere in materiali pohištva, prav tako barve in obdelave sten in tlakov; (-) da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na številne spremembe, ki naj bi jih zahtevala tožeča stranka, pri čemer so te spremembe minimalne in ne vplivajo na sam idejni načrt, pri tem pa je jasno, da končan izdelek nikoli v celoti ne odraža same idejne zasnove in so korekture projekta povsem običajne in dejstvo, da so bile opravljene, ne pomeni, da sama idejna zasnova že dne 19. 11. 2013 ni bila potrjena; (-) sicer pa je tožeča stranka trdila, da tožena stranka ni ničesar naredila, kar je bilo dogovorjeno s pogodbo, ampak je samo izdelala načrt obstoječega stanja v merilu 1:50, pri čemer je praktično enak načrt že dobila od tožene stranke in na osnovi tlorisa je vrisala spremembe nekaterih sten in vrisala opremo v tlorisu, pri čemer ni izdelala načrta v merilu 1:25, zanikala je tudi navedbe tožene stranke, da zakoniti zastopnik tožeče stranke in V. O. nista pregledala izdelane dokumentacije in nista poslušala zahtev direktorja tožene stranke, da potrebuje sodelovanje drugih strok, saj je sestanek dne 27. 1. 2014 bil prekinjen s strani tožene stranke, sicer pa je toženi stranki bilo zaupano neko delo, opredeljeno v pogodbi, ki pa ga tožena stranka ni izvršila; (-) tožeča stranka je navedla, da ji ne glede na štetje roka iz Pogodbe 107. člen OZ, ki določa, če je pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga stranka odstopi od pogodbe in zahteva povrnitev škode, omogoča, da od pogodbe odstopi, toženi stranki je dodeljen dodatni rok za izpolnitev, pa tudi v tem roku ni storila praktično nič in je prejela plačilo za delo, ki ga ni opravila; (-) da je tožena stranka prerekala navedbe tožeče stranke, da je 19. 11. 2013 med pravdnima strankama bila potrjena idejna zasnova, zato tudi posledično rok 60 delovnih dni za izdelavo PZI ni iztekel dne 7. 1. 2014, saj po navedbah tožene stranke 19. 11. 2013 ni bilo končane niti pol idejne zasnove, ker si je tožeča stranka ves čas premišljala in spreminjala svoje zahteve in je vprašljiv že tek 30-dnevnega roka po potrditvi investitorjevega programa za pričetek dela tožene stranke, saj ga tožeča stranka kot investitor ni dostavila toženi stranki in ga je tožena stranka morala pomagati pripravljati tožeči stranki, zato ni bil izpolnjen pogoj za pričetek teka 30-dnevnega pogodbenega roka; (-) da je tožena stranka trdila in dokazovala z idejnimi zasnovami, da sta se stranki šele po 6. 1. 2014 pričeli dogovarjati o PZI dokumentaciji, saj je pred tem tožeča stranka spreminjala svoje želje in je tožena stranka tako po 6. 1. 2014 delala za projekt PZI tisto, kar je bilo glede na dobljene podatke s strani tožeče stranke sploh mogoče ter nekaj tudi po lastnih izkušnjah in predvidevanjih; (-) da je tožena stranka navajala, da je tudi v zvezi s PZI tožeča stranka spreminjala svoje želje in se je 22. 1. 2014 odločila, da objekt ne bi bil oblikovan v viktorijanskem stilu, ampak v stilu ″bidermajer″ in je spremembo stila morala tožena stranka pripraviti do konca meseca januarja na podlagi slike, ki jo je direktor tožeče stranke J. poslal 22. 1. 2014; (-) da je tožena stranka še navajala, da se tožeča stranka nikoli ni želela pogovarjati o podaljšanju pogodbenih rokov, na skupnih sestankih pa tožena stranka oziroma zanjo V. O. nista niti zares pregledala izdelane dokumentacije in praktično do konca sodelovanja nista poslušala zahtev direktorja tožene stranke, da potrebuje sodelovanje drugih strok; (-) tožena stranka je nadalje navajala, da je 27. 1. 2014 bil zadnji sestanek z direktorjem tožeče stranke J., 30. 1. 2014 pa je bil V. O. zadnjič pri direktorju tožene stranke in ni glede projektov ničesar več poslušal, prav tako ni želel prevzeti do tedaj izdelane dokumentacije in jo je pustil ležati na mizi pri toženi stranki in ima tožeča stranka poleg že poslane ji dokumentacije na voljo do sedaj izdelano dokumentacijo PZI in IDP, tožena stranka pa je še menila, da je tožba preuranjeno vložena; (-) tožena stranka je navedla, da je tožeča stranka 5. 2. 2014 naslovila na toženo stranko dopis, da bo odstopila od pogodbe in je torej menila, da pogodbeno razmerje takrat še traja, (-) tožena stranka do takrat ni bila v zamudi, od tožene stranke je s tem dopisom zahtevala izdelavo PZI dokumentacije v roku 15 dni od prejema dopisa, kar je nemogoč rok, prav tako je tožeča stranka v tem dopisu napačno interpretirala 60-dnevni rok in ga je določila v dneh in ne delovnih dneh in je tožena stranka v odgovoru 6. 2. 2014 navedla tudi, da rok za dokončanje del tožene stranke iz 7. člena Pogodbe sploh v času odstopa od pogodbe ni potekel, saj je pogodbeno plačilo bilo izvedeno 25. 10. 2013 in je bil takrat izpolnjen šele prvi pogoj za pričetek dela tožeče stranke, tožena stranka pa je program z dostavljeno tehnologijo objekta kot drugi pogoj za pričetek dela dobila s strani tožeče stranke kasneje ter ob bistveni pomoči tožene stranke, vendar je kljub vsemu do 6. 1. 2014 izdelala IDP, šele od tega dneva naprej pa je pričel teči drugi pogodbeni rok, to je rok 60 delovnih dni za izdelavo PZI dokumentacije, ki torej do odstopa od pogodbe sploh še ni potekel in četudi bi tekel 90 dnevni (delovni dnevi) izvedbeni rok neprekinjeno od 25. 10. 2013 naprej, pa ta rok ni potekel do konca februarja 2014, v dopisu je še opozorila, da tožeča stranka ni izpolnila svoje sodelovalne dolžnosti, ob tem da si je ves čas izdelave IDP in PZI premišljevala in zamišljala drugačne in nove stvari na in s spreminjanjem stališč o izgledu in lastnosti objekta ter svojo neaktivnostjo, je preprečila izpolnitev tožene stranke; (-) tožena stranka je trdila, da je tožeča stranka neutemeljeno odstopila od pogodbe, saj je tožena stranka izdelala 80% dokumentacije, kolikor je glede na neaktivnost tožeče stranke pač zmogla.

8. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sta pravdni stranki v nadaljevanju vztrajali pri svojih navedbah, tožeča stranka pa je izrecno trdila, da dokumentacija, ki jo je vložila tožena stranka dne 23. 10. 2014 direktno sodišču, nikoli ni bila izročena tožeči stranki in da jo je videla prvič, ko ji je bila posredovana s strani sodišča, pravdni stranki pa sta predlagali, da se imenuje izvedenec ustrezne stroke, ki naj oceni delo tožene stranke in sam postopek dela, ki ga je morala opraviti tožena stranka za tožečo stranko.

Procesne okoliščine v zadevi

9. Sodišče prve stopnje je povzelo, da je v zadevi že dvakrat meritorno odločilo, in sicer s sodbo I Pg 474/2014 z dne 6. 3. 2017, s katero je ugodilo zahtevku tožeče stranke, ki je bila nato s sklepom Višjega sodišča v Celju opr. št. Cpg 148/2017 z dne 13. 10. 2017 razveljavljena in s sodbo I Pg 551/2017 z dne 23. 4. 2018, s katero je ponovno ugodilo tožbenemu zahtevku in je bila sodba ponovno razveljavljena s sklepom Višjega sodišča v Celju Cpg 150/2018 z dne 12. 12. 2018. Po navodilih Višjega sodišča sodišču v tem zadnjem sklepu sodišču prve stopnje ni treba znova izvesti glavne obravnave (razen, če bo ocenilo drugače zaradi morebitne dopolnitve dokaznega postopka), temveč naj zgolj ponovno odloči o tožbenih zahtevkih na podlagi skrbne ocene vseh že izvedenih dokazov.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka na naroku dne 23. 4. 2018 modificirala ugotovitveni del tožbenega zahtevka in zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba št. 515/13 z dne 14. 10. 2013 sklenjena med pravdnima strankama razvezana. Pred modifikacijo je zahtevala, da se ugotovi, da je pogodba razvezana po samem zakonu, vendar, kot je tožeča stranka sama navajala, je tožbeni zahtevek v tem delu modificirala v izogib nepotrebnim zapletom v zvezi z ugotavljanjem, kdaj je sama pogodba med pravdnima strankama prenehala veljati. Tožena stranka je na naroku dne 23. 4. 2018 izrecno nasprotovala spremenjenemu tožbenemu zahtevku, zato sodišče spremembe ni dovolilo. Prav tako po oceni sodišča sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerja med strankama, saj oblikovalni zahtevek tožeče stranke v obravnavani zadevi ni potreben, ker je bila pogodba razvezana z odstopno izjavo tožeče stranke, z razvezo pogodbe pa je posledično dajatveni zahtevek v konkretnem primeru že zapadel in tako ugotovitvena tožba niti ni dopustna (181. člen ZPP). Navedeno velja tudi v primeru razveze po samem zakonu s potekom dodatnega roka. Sodišče glede na obrazloženo ni dovolilo spremembe tožbe (I. točka izreka sklepa), tožbo pa je zavrglo v delu kjer tožeča stranka zahteva, da se ugotovi, da je pogodba št. 15/13 z dne 14. 10. 2013 razvezana po samem zakonu (II. točka izreka sklepa).

Presoja sodišča prve stopnje

11. Sodišče prve stopnje je presodilo: (-) tožena stranka je tožeči stranki pripravila ponudbo št. 515/13 z dne 14. 10. 2013 za izdelavo IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde v ... in predračun; (-) na podlagi dane ponudbe in predračuna sta stranki dne 15. 10. 2013 sklenili pogodbo št. 515/13 s katero sta se dogovorili o obsegu in pogojih medsebojnega sodelovanja; (-) tožeča stranka je v skladu s ponudbo in pogodbo dne 25. 10. 2013 toženi stranki plačala znesek v višini 18.300,00 EUR (15.000,00 EUR + 22% DDV); (-) tožena stranka je pričela z izvajanjem del po pogodbi, kar potrjuje pisna izjava priče J. M, ko je izjavila, da je po navodilih direktorja tožene stranke pripravljala, obdelovala in izdelovala projektno dokumentacijo za tožečo stranko; (-) iz izpovedb zakonitih zastopnikov strank in priče V. O., ki je nastopal na strani tožeče stranke, izhaja, da sta idejo notranje arhitekture pravdni stranki v času trajanja pogodbenega razmerja večkrat usklajevali na sestankih; (-) prav tako iz izpovedb zakonitih zastopnikov strank izhaja, da nobena od strank z medsebojnim pogodbenim sodelovanjem ni bila zadovoljna (tožeča stranka ni bila na splošno zadovoljna z delom tožene stranke, tožena stranka pa je na drugi strani očitala tožeči stranki, da ji zaradi nesodelovanja in ker k poslu ni pritegnila drugih strokovnjakov, ob hkratnem spreminjanju želja onemogočala celotno izvedbo posla, itd...); (-) tožeča stranka je nato toženo stranko z dopisom z dne 5. 2. 2014 opozorila, da je v pogodbi dogovorjeno, da bo tožena stranka izvedbeni načrt izdelala v roku 60 dni po potrditvi idejne zasnove in ker je rok izpolnitve bistvenega pomena, je toženo stranko pozvala, da v nadaljnjem roku 15 dni izpolni vse svoje obveznosti, sicer bo od pogodbe odstopila; (-) odstopno izjavo je tožeča stranka podala z dopisom z dne 24. 2. 2014 in je bila pogodba med strankama razvezana na podlagi te odstopne izjave; (-) četudi držijo navedbe tožeče stranke, da je bila idejna zasnova potrjena dne 19. 11. 2013, se je rok za izdelavo izvedbenega načrta v skladu s 7. členom pogodbe iztekel 14. 2. 2014, kar je 60 delovnih dni po potrditvi idejne zasnove in dopisa tožeče stranke z dne 5. 2. 2014 tako ni mogoče šteti za pravno veljavno določitev naknadnega roka za izpolnitev obveznosti, saj je bil glede na citirano pogodbeno določilo, preuranjen in iz tega izhaja, da pogodba ni mogla bila razvezana že na podlagi zakona, ko je potekel v (preuranjenem) dopisu določen 15 dnevni rok za izpolnitev, temveč je bila razvezana šele z odstopno izjavo tožeče stranke z dne 24. 2. 2014; (-) da dopisa z dne 5. 2. 2014, v katerem tožeča stranka toženo stranko opozarja, da obveznosti ni izpolnila v pogodbeno določenem roku, ki je bistvenega pomena in jo k temu poziva v nadaljnjem 15 dnevnem roku, sicer bo od pogodbe odstopila, tudi ni mogoče šteti kot zahteve tožeče stranke (naročnika), da od tožene stranke (podjemnika) že med opravljanjem posla izvrševanje dejanj prilagodi tako, da bo imel opravljeni posel pogodbeno dogovorjene oziroma običajne lastnosti (prvi odstavek 627. člena OZ), ker v dopisu tožeča stranka ni grajala stvarnih napak posla, temveč je le uveljavljala zamudo, zato po presoji sodišča odstopa tožeče stranke z dne 24. 2. 2014 ni mogoče podrediti določbi 2. odstavka 627. člena OZ; (-) ker je poziv tožeče stranke z dne 5. 2. 2014 preuranjen, tudi niso izpolnjeni pogoji za odstop od pogodbe po drugem odstavku 628. člena OZ, saj pri uporabi te določbe velja, da kadar rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik (tožeča stranka) ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej dati primeren dodatni rok za izpolnitev, za uresničitev pravice naročnika, da odstopi od pogodbe po 628. členu OZ morata biti tako izpolnjeni obe splošni predpostavki podjemnikove odgovornosti za zamudo, iz samih določil med strankama sklenjene pogodbe izhaja, da rok ni bistvena sestavina pogodbe, da je rok bistvenega pomena je enostransko opredelila tožeča stranka šele v (preuranjenem) dopisu; (-) da vzrok za odstop od pogodbe ni bil v zamudi tožene stranke, temveč v splošnem nezadovoljstvu z delom tožene stranke in je doseglo vrhunec na sestanku dne 27. 1. 2014, ko sta se zakonita zastopnika pravdnih strank sprla (slednje smiselno izhaja iz izpovedb obeh zakonitih zastopnikov in izpovedb priče Vi. O. in izjave J. M.), kar se je v nadaljevanju rezultiralo z odstopom od pogodbe; (-) da s strani tožeče stranke zavračanja idej oziroma spreminjanje želja (trditve strank in izpovedbe zakonitih zastopnikov in pričeV. O.), ni mogoče šteti kot grajanja stvarnih napak izvedenega dela posla in tožeča stranka tako v dopisu z dne 24. 2. 2014 ni uveljavljala morebitnega jamčevalnega zahtevka zaradi stvarnih napak, temveč je od pogodbe odstopila, ker sodelovanje med pogodbenima strankama ni več smiselno; (-) da je odstop od pogodbe mogoče pravno okvalificirati po določbi 648. člena OZ , ki ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika in po tem določilu lahko naročnik vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, od pogodbe kadarkoli odstopi iz kateregakoli razloga, tožena stranka kot izvajalka ima pravico do plačila tistega, kar je naredila, oziroma že plačano se zmanjša za vrednost opravljenih del; (-) da Pogodba v 3. členu (obseg del) določa izvedbo arhitekture in se sklicuje na ponudbeno ceno, ki je opredeljena v V. točki ponudbe in iz pogodbe in ponudbe izhaja, da je bila: - za gradbeno izmero in izris prostorov dejanskega stanja (tč. 1) dogovorjena cena v višini 3.150,00 EUR; - za idejno zasnovo umestitve opreme v prostor cca 600 m2 + galerija cca 300 m2 (tč. 2) in za - idejno rešitev opreme pohištva (tč. 3) dogovorjena cena 19.800,00 EUR; -za izvedbeni načrt opreme, ki vključujejo: - detajlne izrise pohištvene opreme z detajli, - detajlne izrise podov, sten in stropov, - detajlno obdelavo pohištva (izjemoma stoli po kataloški izbiri), - detajlne sheme keramike, kamna, - načrte postavitve svetil z izmero potrebne jakosti in barvo žarnic, - 3D pogledi (tč. 4) pa je bila cena 12.600,00 EUR. Skupna vrednost del je po ponudbi znašala 35.550,00 EUR, ki se je znižala za popust v višini 5% (1.778,00 EUR) in je znašala 33.772,00 EUR (brez DDV), v predračunu in v pogodbi pa je tožena stranka tožeči stranki znižala ceno v višjem popustu, in sicer je po predračunu priznala popust v višini 9.550,00 EUR (kar znaša cca 28,3% popusta na celotno ceno), tako da je sodišče za veljavno ceno štelo znesek 26.000,00 EUR povečan za 22% DDV v višini 5.720,00 EUR, skupaj torej 31.720,00 EUR (4. člen Pogodbe - vrednost del); (-) da je Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ki je veljal v času pogodbenega sodelovanja pravdnih strank (v letu 2013 in 2014), v 2. členu v točki 5.1. določal, da je projektna naloga sistematično urejen zbir tekstualnega in slikovnega gradiva in drugih potrebnih besedil v obliki usmeritev, kako naj projektant izdela projektno dokumentacijo, da tožeča stranka pri tako zahtevnem naročenem projektu, svojih želja zgolj s fotografijami notranje arhitekture knjižnice v New Yorku ni dovolj jasno in določno izrazila oziroma ni mogoče zaključiti, da fotografije predstavljajo projektno nalogo v smislu citirane določbe ZGO-1 in oba izvedenca sta potrdila, da je izdelava projektne naloge v domeni naročnika, v konkretnem primeru v domeni tožeče stranke in prav dejstvo, da tožeča stranka ni jasno izrazila usmeritev toženi stranki, kako naj izdela naročeno projektno dokumentacijo, je v nadaljevanju pogodbenega odnosa povzročilo nezadovoljstvo tožeče stranke z delom tožene stranke in spreminjanje ter zavračanje njenih idej; (-) da sta priči U.S. in F. M. skladno izpovedali, da sta v imenu tožene stranke na objektu tožeče stranke konec leta 2013 opravili meritve, kar je trajalo približno 3-4 ure, izvajanje meritev izhaja tudi iz fotografij in izpovedbe priče Ž. P., ki je zaposlen pri tožeči stranki, in je potrdil navedbe tožene stranke, da so se izmere opravljale dne 28. 10. 2013; (-) da je priča D. M. potrdil, da mu je prav tožena stranka poslala tloris s karakterističnimi prečnimi prerezi in na podlagi dejstva, da je tožena stranka opravila naslednjo fazo izdelave projektne dokumentacije, kar je nenazadnje zatrjevala tudi tožeča stranka, je zaključiti, da je tožena stranka izdelala gradbeno izmero objekta in izdelala posnetek obstoječega stanja, kar je dokazano s priloženo dokumentacijo in kjer je poleg navedenega še analiza Viktorijanskega sloga, zbiranje referenčnih primerov dobrih in sodobnih notranjih ureditev klasičnega sloga in predlog nove notranje ureditve; (-) da se glede na obrazloženo kot pavšalni izkažejo ugovori tožeče stranke glede strokovnosti izvedenih meritev, ki bi jih po njeni (lastni) oceni moral izvajati nekdo iz arhitekturne stroke in sodišče tako zaključuje, da je tožena stranka izvedla dela, ki so navedena v 1. točki 3. člena pogodbe, dogovorjena cena za ta dela je znašala 3.150,00 EUR ob upoštevanju popusta v višini 28,3% (891,45 EUR) pa znaša cena 2.258,55 EUR (brez DDV); (-) da iz mnenja izvedenca I. P. izhaja, da je tožena stranka izvedla: - izmere in izris dejanskega stanja; - idejno zasnovo - tlorisno dispozicijo; - idejno rešitev opreme pohištva; - izvedbeni načrt (tehnično poročilo; načrti pohištvene opreme z detajli - brez kuhinjskega dela, brez galerije ter točnega dimenzioniranja prezračevalnih kanalov; načrti oblog ploskovnih površin - tla, stene in stropovi; načrt osvetlitve z dimenzioniranjem svetil; tridimenzionalna vizualizacija); (-) da iz priloženih dokazil izhaja, da je tožena stranka elektronska sporočila pošiljala V. O., in sicer mu je dne 18. 12. 2013 po elektronski poti poslala tloris in karakteristični prerez objekta, priponko je označila z IDP, z elektronskim dopisom z dne 24. 1. 2014 mu je poslala popis sten in popis stropov, iz elektronskega sporočila D. M. z dne 8. 1. 2014 pa izhaja, da je toženo stranko pozval, da mu predloži: - tloris stavbe - pritličje - v AutoCAD; - prereze, ki mu jih je že poslala dopolnjene s pritličjem; - karakteristični vzdolžni in prečni prerez preko bazena in - gradbeno fiziko (sestava sten, stropov, strehe, kvaliteta oken), tožena stranka je nato D. M. in v kopiji V. O. 9. 1. 2014 poslala zahtevane podatke, in sicer: - vse obstoječe podloge projekta; - dopolnjene prereze s pritličjem in karakteristični vzdolžni in prečni prerez preko bazena, glede gradbene fizike je D. M. napotila na V. O.; (-) da je tožeča stranka po svoji volji enostransko odstopila od pogodbe in glede na to, da sta obe pravdni stranki zatrjevali (zakonita zastopnika pa sta s svojima izpovedbama zatrjevanja potrdila), da je tožeča stranka potrdila idejni projekt, ki ga je izdelala tožena stranka, pri tem pa dejansko ni pomembno ali je bil potrjen dne 19. 11.2013 kot je zatrjevala tožeča stranka ali 6. 1. 2014 kot je zatrjevala tožena stranka, temveč le, da je bil izdelan in potrjen pred odstopom od pogodbe, je zaključiti, da je tožena stranka izdelala idejno zasnovo oziroma idejni projekt; (-) da toženi stranki pripada plačilo za - idejno zasnovo umestitve opreme v prostor cca 600 m2 + galerija cca 300 m2 in za - idejno rešitev opreme pohištva (2. in 3. točka 3 člena pogodbe, idejna zasnova in idejni projekt mape s prilogami B14 – B19), dogovorjena cena za navedena dela je bila 19.800,00 EUR ob upoštevanju popusta v višini 28,3% (5.603,40 EUR) pa znaša cena 14.196,60 EUR (brez DDV); (-) da je tožena stranka izdelala najmanj dela, ki ob upoštevanju popusta znašajo skupaj 16.455,15 EUR (14.196,60 EUR + 2.258,55 EUR) z upoštevanjem 22% DDV (3.620,13) pa 20.075,28 EUR in ugotovljeni znesek plačila, ki pripada toženi stranki za opravljeno delo, tako presega vtoževani znesek tožeče stranke, zato je zahtevek tožeče stranke za vračilo plačanega predujma v višini 18.300,00 EUR neutemeljen in ga je sodišče zavrnilo;(-) da sta obe pravdni stranki potrdili, da je tožena stranka pred odstopom že pričela z deli, ki sodijo v izvedbeni načrt PZI, prav tako slednje izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca I. P. in izvedenca dr. M. D. vendar med strankama poteka spor I Pg 847/2014, kjer tukaj tožena stranka zahteva plačilo 6.344,00 EUR za delno izvedena dela, ki sodijo v PZI iz istega pravnega razmerja in tako v tem sporu tudi ni potrebno razčistiti ali je tožeča stranka dela, ki sodijo v PZI izdelala in skušala predati tožeči stranki na sestanku dne 27. 1. 2019 ali pa jih je veljavno izročila šele po sodišču dne 23. 10. 2014. Pritožba

12. Pritožba pojasni, da ni sporno, da materialnopravno podlago za odločitev o sporu predstavlja določilo 619. člena OZ in da gre za spor glede podjemne pogodbe in da se ne prereka dejstva, da se je rok za izdelavo izvedbenega načrta, skladno s 7. členom Pogodbe št. 515/13, iztekel dne 14. 2. 2014. Nedvomno je tudi, da je tožeča stranka nato dejansko odstopila od pogodbe dne 24. 2. 2014 in je pogodba bila takrat razvezana.

13. Pritožba pa trdi, da je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotovilo, da je odstop od pogodbe mogoče pravno kvalificirati po določbi 648. člena OZ, ki ureja prenehanje pogodbe po volji naročnika, posledično pa mora naročnik podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške. Neutemeljeno je namreč stališče sodišča prve stopnje iz 13. in 14. točke obrazložitve sodbe, da dopisa z dne 5. 2. 2014, v katerem tožeča stranka toženo stranko opozarja, da obveznosti ni izpolnila v pogodbeno določenem roku, ki je bistvenega pomena in jo k temu poziva v nadaljnjem 15 dnevnem roku, sicer bo od pogodbe odstopila, ni mogoče šteti kot zahteve tožeče stranke, da tožena stranka že med opravljanjem posla izvrševanje dejanj prilagodi tako, da bo imel opravljeni posel pogodbeno dogovorjene oziroma običajne lastnosti. Tožeča stranka, kot to v obrazložitvi kot pogoj za odstop od pogodbe po 627. členu OZ opredeljuje sodišče prve stopnje, namreč še ni mogla grajati stvarnih napak posla, ker ji projektna dokumentacija sploh še ni bila izročena, tožena stranka pa je z izdelavo le-te zamujala. Določila prvega odstavka 627. člena OZ govori o tem, da se med izvrševanjem dela podjemnik ne drži pogodbenih pogojev in da ne dela kot bi moral, ter nadalje (torej zaradi neprimernega izvrševanja podjema) dopušča možnost nastanka napak, tožeča stranka pa je jasno navedla, da se tožena stranka, torej podjemnik, ne drži pogodbenih pogojev, ki se nanašajo na rok izvedbe in torej ne dela kot bi morala, kar napotuje tudi na sklep, da ob izteku roka projektna dokumentacija ne bo zadostovala zahtevam tožeče stranke. Tožeča stranka je toženi stranki tudi dodelila rok 15 dni za izpolnitev njene zahteve, zato je bil nadaljnji odstop od pogodbe dne 24. 2. 2014 pravno veljaven in utemeljen v določbi 627. člena OZ.

14. Pritožba nadalje trdi, da so podani tudi pogoji za odstop od pogodbe po drugem odstavku 628. člena OZ. Sodišče prve stopnje v 15. točki obrazložitve namreč materialnopravno zmotno navede, da mora pri uporabi te določbe za pravico od odstopa od pogodbe naročnik podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev. Določba 628. člena OZ namreč nikjer ne govori o tem, da bi moral naročnik podjemniku dodeliti kakršenkoli dodatni rok. Če je sodišče imelo v mislih splošne določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi izpolnitve konkretno 105. člen OZ, tožeča stranka najprej trdi, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialne določbe OZ glede odstopa od podjemne pogodbe zaradi nepravočasne izpolnitve, ki derogirajo splošne določbe za prenehanje preostalih pogodb, ker torej zakon odstop od podjemne pogodbe ureja posebej in drugače glede na splošne določbe OZ. Pa četudi bi ob presoji dali veljavo splošnim določbam OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve oziroma zamude, bi ob tem zahtevek morali presojati tudi skladno s 106. členom OZ, ki omogoča odstop od pogodbe tudi brez določitve dodatnega roka za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil Da tožena stranka svoje obveznosti ne bo izpolnila, je postalo očitno z dopisom pooblaščenca tožene stranke z dne 6. 2. 2014, iz katerega izhaja, da od tožeče stranke želi domnevno manjkajoče zadeve in predlaga sklenitev aneksa, na podlagi katerega bi dokumentacijo izdelala v roku 30 delovnih dni od prejetega dela statika, tehnologije kuhinje in dela strojnika. Rok 15 dni od prejema dopisa pa tožena stranka označi kot nemogoč. Tožeča stranka je torej že v dopisu z dne 5. 2. 2014 toženo stranko, ne glede na to, ali izpolnitveni rok štejemo kot bistveno ali nebistveno sestavino pogodbe, oziroma četudi rok za izpolnitev pogodbe štejemo kot nebistveno sestavino pogodbe, pozvala na izpolnitev dela, zaradi tega, ker je postalo očitno, da tožena stranka svoje obveznosti ne bo izpolnila, nato pa je z dopisom z dne 24. 2. 2014 veljavno odstopila od pogodbe zaradi zamude tožene stranke pri opravljanju podjema, ker očitno ni več imela interesa za izpolnitev pogodbe. Skladno z določilom 111. člena OZ je tožeča stranka torej upravičena do vračila plačanega predujma v višini 18.300,00 EUR, tožena stranka pa je, kot je očitno nesporno (neuporabno) projektno dokumentacijo izročila šele na naroku, kar je bilo za tožečo stranko popolnoma brez pomena, zaradi česar do plačila za svoje delo ni upravičena, ker gre pri podjemni pogodbi za obligacijo rezultata in ne prizadevanja.

15. Pritožba meni, da niti ni materialnopravne podlage za presojanje vprašanja, kaj je tožena stranka v okviru podjema sploh izvršila, vendar se iz previdnosti opredeljuje do odločitve tudi v tem delu, ker je sodišče prve stopnje pri presoji obsega in vrednosti opravljenih del dejansko stanje ugotovilo zmotno in nepopolno. Sodišče v 25. točki obrazložitve namreč neutemeljeno zaključi, da toženi stranki pripada plačilo tako za idejno zasnovo umestitev opreme v prostor cca. 600 m2 + galerija cca 30 m2 in za idejno rešitev opreme pohištva, torej za 2. in 3. točko 3. člena Pogodbe št. 515/13, ker je to v nasprotju z izvedenskim mnenjem izvedenca dr. M. D., ki je ugotovil, da je tožena stranka izpolnila zgolj točko 2., ki pa ni izpolnila pogodbeno opredeljene naloge. Toženi stranki torej zagotovo ne gre plačilo v višini 14.196,60 EUR + DDV, ker ta cena zajema tako točko 2. kot tudi točko 3. iz 3. člena Pogodbe št. 515/13, hkrati pa tožena stranka, četudi je neka dela opravila, svojega izdelka tožeči stranki sploh ni izročila, temveč ga je poslala šele sodišču tekom tega postopka, hkrati tako pa je tudi v točki 2., ki je bila izpolnjena, zgrešila pogodbeno opredeljeno nalogo. Ni torej mogoče toženi stranki priznati plačila za dve točki po pogodbi, če je bila izpolnjena zgolj ena točka, pa še ta nezadostno.

16. Sodišče prve stopnje pa v 25 točki obrazložitve tudi zmotno enači termina idejna zasnova (IDZ) in idejni projekt (IDP). Kot izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. D. in na kar nobena od pravdnih strank ni imela pripomb, IDZ predstavlja predstavitev funkcionalne organizacije in oblikovne oziroma ambientalne zasnove prostora. IDP pa predstavlja nadgradnjo IDZ v smislu opredelitve projektnih rešitev ostalih vrst načrtov z grobim popisom potrebnih sklopov del in aproksimativno oceno investicije. Izvedenec dr. M. D. pa je navedel, da je idejni projekt bil izdelan zgolj v 10%, zato je protispisno stališče sodišča prve stopnje, da je idejni projekt bil izdelan oziroma bi moralo sodišče navesti, zakaj v tem delu ni sledilo izvedenskem mnenju izvedenca dr. M. D. Res je sicer, da je sodišče ocenilo, da naj tožeča stranka ne bi jasno izrazila svoje zahteve s projektno nalogo in s tem ni sledilo izvedencu, vendar pa ob tem ni navedlo, zakaj mu ni sledilo glede ocene dejansko opravljenega dela. V delu, ki se nanaša na samo projektno nalogo, ki naj po stališču sodišča iz 25. točke obrazložitve sodbe ne bi bila dovolj jasno izražena, pa tožeča stranka opozarja, da iz izvedenskega mnenja izvedenca dr. M. D. izhaja, da se dober projektant loči od slabega ravno po tem, da zna razbrati že iz fotografije zahtevo naročnika in uskladiti, v kolikor pa je ne zna, pa mu to tudi pojasni in projekt zaključi že v tej fazi. S tem je izvedenec dr. M. D. tudi odgovoril na dileme izvedenca I. P., ko ugiba, kako naj projektant interpretira želje naročnika in ali je projekt dolžan v neskončnost popravljati. Bistveno je, kot je sodišče prve stopnje tekom tega postopka že ugotovilo, da je tožena stranka nato na svoj riziko sprva sploh začela, nato pa nadaljevala projekt in to celo po roku, ter šele potem izdelavo tega projekta dostavila sodišču, kar evidentno kaže na dejstvo, da tožena stranka ni vsebinsko dojela zahteve tožeče stranke, kljub temu, da je formalno nekaj dela le opravila. Zato tožeča stranka ne more soglašati z v napadeni sodbi spremenjenim stališčem sodišča prve stopnje, da je prav dejstvo, da tožeča stranka ni jasno izrazila usmeritev toženi stranki, kako naj izdela naročeno projektno dokumentacijo, v nadaljevanju pogodbenega odnosa povzročilo nezadovoljstvo tožeče stranke z delom tožene stranke in spreminjanje ter zavračanje njenih idej. Tožeča stranka kot laik ne more vedeti, kakšna mora biti vsebina projektne naloge in je v tem delu odvisna od napotil podjemnika, ki bi ji moral pojasniti, katere podatke potrebuje, da bo lahko uspešno opravil svoje delo. Naloga strokovnjaka je, da stranko usmeri in ji pojasni, kaj je potrebno, da bo svojo nalogo lahko opravil ter ji nadalje tudi pove, ali je na podlagi predloženega cilj, za katerega si stranka prizadeva, sploh mogoče doseči. 17. Pritožba meni še, da je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 334. člena ZPP, ker v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnem dejstvu, to je o tem, koliko dela naj bi tožena stranka opravila. Sodišče namreč v točki 22 obrazložitve povzame stališči izvedencev I. P. in izvedenca dr. M. D., nato pa ne pove, kateremu izmed izvedencev je sledilo oziroma zakaj je zaključilo, da so dela bila opravljena, če pa je izvedenec dr. M. D. podal drugačno stališče. Odgovor na pritožbo

18. Odgovor na pritožbo poudarja, da iz večine dokazov in tudi iz trditev tožeče stranke izhaja, da je tožena stranka ves čas sodelovanja tožeči stranki dostavljala različne projekte, ki jih je izdelala na podlagi njenega naročila. Iz dokazov nadalje izhaja, da je na sestanku dne 27. 1. 2014 imela s sabo izdelane projekte in da so bili ti projekti izdelani do te faze, kot so bili kasneje izročeni sodišču. Da je toženka na ta sestanek prinesla projekte izhaja celo iz zaslišanja zastopnika tožeče stranke, ki je zaslišan povedal, da ″je F. M. vrgel mapo z načrti po tleh″ in še, da so se ″kasneje nosili določeni projekti vrat in sten″. Iz dokazov nadalje izhaja, da je toženka pošiljala projekte po elektronski pošti in da ji je bila ves čas pripravljena dostaviti projekte tudi v fizični obliki. Med strankama je nesporno, da so bila ta elektronska sporočila poslana in tudi, da so se opravljali sestanki, kjer so govorili o teh projektih. Če so se pogovarjali o projektih, je seveda edino smiselno, da jih je toženka pred tem izdelala, tožnica pa pred tem prejela. Nadalje je tudi nesporno med pravdnima strankama, da je potekal sestanek 27. 1. 2014, kjer je tožena stranka dostavila do takrat izdelane projekte in kjer je prišlo do spora. Da je imel F. M. mapo z načrti je povedal tudi priča V. O. Ravno tako je nesporen kasnejši obisk V. O. pri F. M., kjer sta govorila o prevzemu dokumentacije in zahtevi za vrnitev denarja. Natančnejšo vsebino in obseg do takrat izdelanih projektov pa se da razbrati iz zaslišanja prič D. M. in B.. Ker je tožena stranka skušala opraviti izpolnitev in ker je tožeča stranka to zavrnila, je v celoti na njej odgovornost, da se to ni zgodilo.

19. Odgovor na pritožbo meni, da so tudi dileme glede materialnopravne podlage, ki jih izpostavlja pritožba neobstoječe ali pa neresnične. Glede na vsebino listin v spisu, zaslišanj strank izvedencev in prič, je edina primerna podlaga za razrešitev tega spora 648. člen Obligacijskega zakonika. Dejansko stanje, ki bi dalo podlago za uporabo določil 627. člena OZ in še manj iz 628. člena OZ pač enostavno ni podano. Za odstop od pogodbe iz 627. člena bi morala tožnica izkazati, se toženka ni držala pogodbenih pogojev ali da sploh ni delala. V tem primeru bi naročnik lahko na to opozoril in izvajalcu določil primeren rok, da svoje delo prilagodi svojim obveznostim. Tožeča stranka bi torej morala zatrditi in dokazati, da se toženka ni držala pogodbenih pogojev, pojasniti, kdaj je poslala, če sploh, obvestilo iz 627. člena, ter izkazati, da je bil rok za izpolnitev primeren. Šele po izteku tega roka, bi lahko naročnik odstopil od pogodbe, glede česar v tem postopku sploh ni ustreznih trditev. V tem primeru gotovo ni šlo za položaj, ko tožeča stranka sploh ne bi delala. Ravno tako pa ni šlo za položaj, ko se tožena stranka ne bi držala pogodbenih pogojev. Toženka se je v celoti držala pogodbenih pogojev, obveznosti iz pogodbe pa bi tudi v celoti izpolnila. Pri tem pa do sestanka dne 27. 1. 2014 nikoli nihče ni povedal, da se tožena stranka domnevno ne drži pogodbenih pogojev in da je kdo nezadovoljen z do takrat narejenim, nasprotno je tožeča stranka sodelovala pri izvajanju pogodbe s toženo stranko kot da je vse v najlepšem redu. Še bolj očitno je, da niso podani pogoji iz 628. člena OZ. Omenjeni člen določa, da lahko naročnik odstopi od pogodbe, če je rok bistvena sestavina pogodbe, podjemnik pa je z začetkom ali dovršitvijo posla v taki zamudi, da je očitno, da ga ne bo pravočasno končal. Rok v konkretnem poslu ni bil bistvena sestavina pogodbe in tega tožeča stranka sploh nikoli ni zatrdila, to ni določeno v pogodbi niti kaj takega ne izhaja iz narave posla. Ravno nasprotno, skladno s 5. členom pogodbe je bil določen začetek del po dogovoru z investitorjem. Skratka rok ni bil bistvena sestavina pogodbe v smislu določil Obligacijskega zakonika in zato 628. člen OZ ravno tako brez dvoma odpade. Poleg tega je glede na vse navedeno očitno, da je tožena stranka kontinuirano in hitro izpolnjevala svoje obveznosti in nikoli ni bila v zamudi ne z začetkom, ne z izvajanjem in ne z dovršitvijo posla.

20. Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze tudi povsem pravilno in ustrezno ovrednotilo obseg in vrednost izvedenih del. Očitno je, da je bilo izvedensko mnenje izvedenca dr. M. D. izdelano na hitro, izjemno površno in milo rečeno z dvomljivo nepristranskostjo. Njegove izjave in pojasnila so bila v delih, kjer gre očitno za povsem ne-eksaktna vprašanja vedno povsem enostranska in nedvoumna in seveda brez izjeme v korist tožeče stranke. Stališča izvedenca I. P. so bila bolj verodostojna, smiselna in so logično izhajala ter bila povezana z drugimi dokazi v spisu. Sodišče prve stopnje je v 22. točki obrazložitve sodbe izdelalo povsem ustrezno analizo nastalega projekta in ustrezno ovrednotilo vrednost opravljenih del. Pritožba pa se v vsebino analize niti ni spustila, saj svojo pritožbo v celoti gradi na vprašanju, ali je treba verjeti enemu ali drugemu izvedencu. Pritožba tako ne pojasni, kaj na bi bilo izvedeno ter koliko naj bi bilo to vredno po oceni pritožnika.

Presoja pritožbenega sodišča

21. Pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja in posledično zmotni uporabi materialnega prava ko pritožba meni, da bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, da je tožena stranka s tem, ko je z dopisom z dne 24. 2. 2014 odstopila od pogodbe ali skladno z določilom 627. člena OZ ali skladno z določilom 628. člena OZ in nato presoditi o zahtevku tožeče stranke skladno s posledicami, ki nastanejo za pogodbeni stranki v okoliščinah takšnega odstopa od pogodbe.

22. Pritožbeno ni sporno, da sta sedaj pravdni stranki na podlagi ponudbe in predračuna dne 15. 10. 2013 sklenili pogodbo št. 515/13, s katero sta se dogovorili, da tožena stranka kot izvajalec tožeči stranki kot naročniku izvede projektno dokumentacijo: IDP, PZI načrtov notranje opreme poslovnih prostorov mansarde na poslovnem naslovu tožene stranke in da je tožeča stranka v skladu s ponudbo in pogodbo dne 25. 10. 2013 toženi stranki plačala znesek v višini 18.300,00 EUR (15.000,00 EUR + 22% DDV).

23. Pritožbeno ni sporno, da je pogodbo glede na njen predmet pravno kvalificirati kot podjemno pogodbo skladno z določbo 619. člena OZ, ki določa, da se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Ker je predmet projektantske pogodbe intelektualno delo, ima projektantska pogodba značilnosti atipične podjemne pogodbe.

24. Pritožbeno ni sporno, da je tožeča stranka od pogodbe odstopila 24. 2. 2014 ne da bi od tožene stranke prevzela projekte, ki jih je tožena stranka po pogodbi do tedaj izdelala.

25. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov in po skrbni oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno presodilo, da je tožeča stranka izvedla dela , dogovorjena v 3.členu Pogodbe pod točko 1-gradbena izmera in izris prostorov dejanskega stanja, pod točko 2- idejna zasnova umestitve opreme v prostor cca 600 m² + galerija cca 30 m²in pod točko 3-idejna rešitev opreme pohištva. Drugačno pritožbeno naziranje je neutemeljeno in izhaja izključno iz stališč izvedenca M. D., ki je res zapisal, kot izpostavlja poritožba, da je idejni projekt izveden le v obsegu 10%, PZI pa v 60% deležu, vendar pa pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je takšen zaključek izvedenca M. D. nesprejemljiv, ker temelji na izvedenčevi predpostavki, da tožena stranka ni dojela zahtev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno presodilo, da tožeča stranka, ki bi to morala, ni zadosti jasno, precizno in dokončno opredelila projektne naloge, ki je podlaga za izdelavo idejne zasnove in nato idejnega projekta in predvsem je odločilna ugotovitev, da je tožeče stranka projektno nalogo večkrat spreminjala in je zato tožeča stranka tista, ki je toženi stranki ne le otežila delo, predvsem pa povzročila situacijo, da delo ni časovno napredovalo tako kot je bilo s pogodbo predvideno ter je toženo stranko s spreminjanjem zahtev prisiljevala v spreminjanje idejnih zasnov in časovno stisko.

26. Pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka na podlagi zamisli tožeče stranke, izraženo s fotografijo galerije, kot strokovnjak brez težav izdelati idejno zasnovo in nato idejni projekt, ki bi takoj v pretežni meri zadovoljil tožečo stranko, je v okoliščinah konkretnega primera zmotno, saj pritožbeno ni sporno, da tožeča stranka s predlogi tožene stranke ni bila zadovoljna in da je sama večkrat spreminjala zamisli. Sodišče prve stopnje je obrazloženo pojasnilo, da ni sledilo stališču izvedenca M. D., da je tožeča stranka že s fotografijo zadosti opredelila projektno nalogo (19. točka, 25. točka obrazložitve) in posledično ne njegovemu stališču, da je tožena stranka izdelala le 10 % IDP, tako da ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče sploh ni opredelilo, zakaj ne upošteva mnenje izvedenca M. D. 27. Pritožbeno polemiziranje, da sodišče prve stopnje ne loči med idejno zasnovo in idejnim projektom na samo ugotovitev obsega opravljenega dela ne vpliva, pri čemer je sodišče prve stopnje podalo obširno dokazno oceno, kako je potekalo delo tožene stranke in nato sledilo izvedencu I. P., ki je pojasnil, katera pogodbena dela je tožena stranka izvedla, kar izhaja iz 22. točke obrazložitve v povezavi 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe in sodišču prve stopnje ni bilo potrebno še izrecno zapisati, da ni sledilo izvedencu M. D., zato ne drži očitek, da je sodba v tem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

28. Sodišče prve stopnje je natančno obrazložilo obseg izvedenih del s strani tožene stranke in vrednost teh del (20., 25. in 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) pritožba pa konkretno teh ugotovitev sploh ne izpodbija, zato je neutemeljen očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti izvedenskemu mnenju izvedenca M. D. pa je neutemeljen iz razlogov, kot so že zgoraj navedeni.

29. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo presoditi, da je tožena stranka od pogodbe odstopila skladno z določbo 627. člena OZ, saj je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da bi morala tožeča stranka v svojem dopisu 5. 2. 2014 toženo stranko opozoriti, da mora svoje delo prilagoditi tako, da bo imelo opravljeno delo pogodbeno dogovorjene oziroma običajne lastnosti, česar pa dopis ne vsebuje, temveč tožeča stranka v njem le trdi, da je rok za izvedbo del potekel in da zato zahteva, da tožena stranka delo dokonča v nadaljnjih 15 dneh. Pritožbene navedbe, da v dopisu z dne 5. 2. 2014 še ni bilo mogoče grajati napak, da pa že navedba, da zamuja rok, kaže na to, da tožena stranka ne dela tako kot bi morala zadošča za zaključek, da je tožeča stranka opozorila toženo stranko, da mora delo prilagoditi tako, da bo rezultat ustrezal pogodbeno dogovorjenim lastnostim, pa ne vzdržijo, saj je vsebina dopisa jasna in drugačna razlaga ni mogoča. 30. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno razlogovanje, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da bi tožeča stranka, če bi hotela odstopiti od pogodbe pred iztekom roka skladno z določbo 628. člena OZ, morala toženi stranki določiti dodatni rok, ker da iz določila drugega odstavka to ne izhaja. Res je, da gre pri določbi 628. člena OZ za specialno ureditev odstopa od podjemne pogodbe glede na določbo 105. člena OZ, ki ureja odstop od vsake pogodbe, pri kateri rok izpolnitve ni bistvena sestavina, vendar pa ureditev iz drugega odstavka 628.člena OZ ne izključuje uporabe 105.člena OZ. Če rok za izpolnitev podjemnikove obveznosti ni bistvena sestavina pogodbe, naročnik ne pridobi pravice odstopiti od pogodbe že z nastopom zamude, temveč mora prej podjemniku dati primeren dodatni rok za izpolnitev in šele, če se pokaže, da tudi v dodatnem roku delo ne bo opravljeno, sme naročnik pred iztekom dodatnega roka odstopiti od pogodbe.

31. Pritožbeno razlogovanje, da dodatnega roka ni potrebno določiti ,če je očitno, da podjemnik dela v niti v dodatnem roku ne bi opravil, kar je skladno z določbo 106. člena OZ in da dodatnega roka toženi stranki ni bilo potrebno določiti, ker je 6. 2. 2014 tožena stranka sporočila, da je rok 15 dni nemogoč in postavljala nekatere zahteve, pa tudi ni upoštevno, ker tožeča stranka ni odstopila od pogodbe zaradi zamude roka, temveč v dopisu 24. 4. 2014 navaja, da ocenjuje, da medsebojno pogodbeno sodelovanje ni več smiselno.

32. Tako je glede na vsebino dopisa z dne 24. 2. 2014 sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ravnanje tožeče stranke presojati skladno z določbo 648. člena OZ, ki določa, da vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče, vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo.

33. V primeru, kot je v obravnavani zadevi, ko je tožeča stranka toženi stranki ob začetku posla nakazala del pogodbene vrednosti v znesku 18.300,00 EUR, se vplačani znesek poračuna z vrednostjo opravljenih del. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izvedla dela, ki so navedena v 1. točki 3. člena pogodbe, dogovorjena cena za ta dela je znašala 3.150,00 EUR ob upoštevanju popusta v višini 28,3% (891,45 EUR) pa znaša cena 2.258,55 EUR (brez DDV) in da toženi stranki pripada plačilo za - idejno zasnovo umestitve opreme v prostor cca 600 m2 + galerija cca 300 m2 in za - idejno rešitev opreme pohištva (2. in 3. točka 3 člena pogodbe, idejna zasnova in idejni projekt mape s prilogami B14 – B19), dogovorjena cena za navedena dela je bila 19.800,00 EUR ob upoštevanju popusta v višini 28,3% (5.603,40 EUR) pa znaša cena 14.196,60 EUR (brez DDV); (-) da je tožena stranka izdelala najmanj dela, ki ob upoštevanju popusta znašajo skupaj 16.455,15 EUR (14.196,60 EUR + 2.258,55 EUR) z upoštevanjem 22% DDV (3.620,13) pa 20.075,28 EUR in ugotovljeni znesek plačila, ki pripada toženi stranki za opravljeno delo, tako presega vtoževani znesek tožeče stranke, je zahtevek tožeče stranke za vračilo plačanega predujma v višini 18.300,00 EUR utemeljeno zavrnilo.

34. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo in svojo presojo natančno in jasno obrazložilo, tako da ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih.

35. Pritožba izreka o stroških konkretno ne izpodbija , preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti niti zmotne uporabe materialnega prava.

36. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

37. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

38. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 447,98 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

39. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in kot potrebne stroške priznalo po tarifni številki 21/I stroške odgovora na pritožbo 600 točk, po 11. členu OT 12 točk za materialne stroške, kar skupaj zanaša 612 točk, ob vrednosti točke 0,60 EUR pa 367,20 EUR povečano za 22% DDV pa 447,98 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006