Jedro

Četudi je sodišče mnenja, da stranka ni izkazala opravičila za svoj izostanek z naroka za glavno obravnavo, mora le-tega predložiti, če ugotovi, da ta stranka ni prejela vabila za glavno obravnavo znotraj roka, določenega v 2. odst. 280. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v delu, s katerim je ugodeno zahtevku zoper drugotoženo stranko (glede glavne stvari in glede stroškov) r a z v e l j a v i in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožba prvotožene stranke in tretjetožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se v delu, s katerim je ugodeno zahtevku zoper obe navedeni stranki potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje: vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 3.097.017,00 SIT in postopek v tem obsegu ustavilo; vsem trem toženim strankam naložilo, da so dolžne solidarno plačati tožeči stranki znesek 11.755.983,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi po specifikaciji, ki je navedena v I. tč. izreka; drugo in tretjetoženi stranki naložilo, da sta dolžni izstaviti listino, sposobno vknjižbe hipoteke v zemljiški knjigi v korist tožeče stranke, za zavarovanje plačila 11.755.983,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot v I. tč. izreka, na svojih solastniških deležih, in sicer D.T. na nepremičnini parc. št. 572/5, z.k. vložek 958, k.o. S., do 1/2, pri čemer je slednji v B listu vl.št. 958, k.o. S., vpisan z imenom T.K. ter M.L. na nepremičnini parc. št. 11, z.k. vložek 1010, k.o. P., do 1/2, vse v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe, sicer bo listino nadomestila ta sodba; toženim strankam naložilo, da so v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe dolžne tožeči stranki solidarno povrniti pravdne stroške v znesku 818.510,00 SIT. Proti navedeni sodbi so vse tri tožene stranke vložile pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagale njeno razveljavitev ter vrnitev sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi zatrjujejo, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo izključno in edino na pogodbo o poravnavi, ki naj bi jo 16.5.1995 sklenile pogodbene stranke, vendar pa je v zvezi s tem spregledalo, da je stranka pod točko 1 navedene pogodbe verjetno pravna oseba, pri stranki pod točko 2 pogodbe pa gre verjetno za obratovalnico oz. za samostojnega podjetnika po naših predpisih. Po pogodbi je nosilna stranka prvonavedena stranka, ki v sodbi sploh ni navedena, gre pa za fantomsko pravno osebo, ki ne obstaja. Ker je celo v pogodbi navedeno, da ta stranka kot pravna oseba ne obstaja, je veljavnost pogodbe izjemno vprašljiva. Sodišče pa tega dejstva ni preverjalo, pač pa je le štelo, da pogodba o poravnavi rešuje razmerja med vsemi pogodbenimi strankami, pri čemer pa ta trditev ni točna. Če bi sodišče zaslišalo vse tožene stranke, bi iz njihovih izpovedi zlahka razbralo, da je bila pogodba o poravnavi dosežena z zvijačo, predvsem pa, da gre v tej zadevi za dogovor, ki je obstajal na podlagi določenih predpostavk in ocen. Pogodba o poravnavi všteva poslovni rezultat, ki bi nastal, če bi bile poplačane vse sporne terjatve. Ker je obstajala cela vrsta terjatev, ki niso bile poplačane in za katere je sedaj jasno, da to niti ne bodo, poslovni rezultat oz. dobiček ne more biti tak, kot bi to izhajalo iz pogodbe o poravnavi. Tožbene navedbe tudi niso poštene, saj zatajijo dejstvo, da sta bila tožniku poleg zneskov, ki jih priznava, plačana še dva zneska dohodnine, in sicer 371.301,20 SIT dne 22.11.1996 in 327.811,50 SIT dne 29.12.1995. Tožena stranka se ne strinja, da svojega izostanka s prvega naroka ni opravičila. Sodišču je izpovedala vse okoliščine v zvezi s svojo službeno potjo. Morebiti se je res nerodno obnašala, vendar pa je sodišču pošteno in prepričljivo podala te okoliščine. Če bi sodišče le nakazalo, da tem navajanjem ne verjame, bi toženci sodišču predložili ustrezne listine in dokazila, da se na prvi narok iz opravičenih razlogov niso mogli zglasiti. Sodišče ni dalo tožencem možnosti, da bi svoje trditve tudi dokazali, saj preprosto na drugem naroku ni dovolilo dokazov, ki jih je drugotožena stranka podala. S tem je sodišče kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku. Nadalje pa tudi ni izvajalo niti tistih dokazov, ki bi jih moralo izvesti, da bi se v resničnost in verodostojnost pogodbe o poravnavi sploh prepričalo. Ne gre namreč prezreti, da je sama tožeča stranka predlagala dokaz z zaslišanjem pravdnih strank. V okviru tega dokaza, v kolikor bi bil ta izveden, bi se sodišče seznanilo s pomisleki in stališči tožencev. Ne glede na vse navedeno pa je M.L. podal ugovor na sklep sodišča za vknjižbo hipoteke, ki je bil sicer podan v laični obliki, vendar pa v njem do neke mere pojasnjuje tudi samo vsebino, tako da bi ga lahko sodišče štelo tudi kot odgovor na tožbo. Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba prvotožene in tretjetožene stranke pa ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka vtožuje od toženih strank izpolnitev obveznosti, ki so jih pravdne stranke dogovorile v pogodbi o poravnavi z dne 16.5.1995. Glede na to pritožniki ne morejo uspešno uveljavljati trditve, češ da je bila ena od pogodbenih strank (tj. N.) pravna oseba, ki dejansko ne obstaja, saj ta, potrditvah pritožbe neobstoječa pravna oseba, od toženih strank niti nič ne uveljavlja, saj v tem postopku ni tožeča stranka; slednje pa je stranka, kateri so se tožene stranke s prej omenjeno pogodbo zavezale na način, ki ga je ugotovilo in sprejemljivo utemeljilo sodišče prve stopnje (za izplačilo dobička in za zavarovanje terjatve iz tega naslova : IV. in VII. tč. pogodbe). Po določilu 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika; stranka mora torej navesti, s katerim dokazom naj se ugotovi obstoj dejstva, ki ga zatrjuje sama. Glede na to pritožniki ne morejo uspešno uveljavljati trditve, da sodišče ni izvedlo dokaza, ki ga je predlagala nasprotna stranka (konkretno: zaslišanje strank), ne pa oni sami. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da nobena od toženih strank ni podala odgovora na tožbo, ni utemeljen očitek pritožnikov, da kot navedbe v sklopu odgovora na tožbo niso upoštevane navedbe iz ugovora zoper sklep o začasni odredbi; ugovor je med drugim vseboval trditev, da je prvotožena stranka tožeči stranki že izplačala del dobička ter trditev, da ima podjetje (torej prvotožena stranka) namen izplačati celotni delež dobička vendar pa da ima zaradi nekaterih okoliščin težave z likvidnostjo in da je del terjatev, ki so bile osnova za obračun dobička iz leta 1995, še zmeraj predmet izterjave. Kar se tiče trditve, da je bil del dobička tožeči stranki že izplačan, je sodišče prve stopnje izdalo sklep o umiku tožbe za znesek 3.097.017,00 SIT, ker je tožeča stranka priznala prejem plačila v navedeni višini, z drugimi podatki v tem smislu pa sodišče prve stopnje ni razpolagalo, dokazno breme za trditve, da je bil iz tega naslova plačan višji znesek, pa je bil na strani tožene stranke, poleg tega pa trditve toženih strank in priloženi dokazi, da so bili poleg že upoštevanih plačani še neki dodatni zneski, predstavljajo nedopustne pritožbene novote po 1. odst. 337. čl. ZPP. Kar se pa tiče trditev v smeri obstoja težav z likvidnostjo ter okoliščin v zvezi z ugotavljanjem osnove za obračun dobička iz leta 1995, je sodišče prve stopnje zaključilo, da ti razlogi, zaradi katerih tožena stranka pogodbe še ni v celoti izpolnila, niso pravno upoštevni (glede na jasno zavezo toženih strank v pogodbi, glede na to, da je bila pogodba sklenjena in da kasneje ni bila spremenjena in niti razveljavljena). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila v obravnavani zadevi opravljena dva naroka za glavno obravnavo (dne 22.11.2000 in dne 17.1.2001). Iz spisa je razvidno, da je drugi toženec vabilo za prvi narok prejel 20.11.2000, torej dva dni pred narokom. Čeprav je res, kar ugotavlja sodišče prve stopnje, da bi večkratni neuspešni poskus vročitve vabila za glavno obravnavo tej stranki lahko kazal na določeno izmikanje prejemu vabila, vendar pa apriori ni mogoče brezkompromisno sprejeti takšnega zaključka. 2. odst. 280. čl. ZPP določa, da je treba narok za glavno obravnavo določiti tako, da ostane strankam zadosti časa za pripravo, vendar najmanj petnajst dni od prejema vabila. Kot že navedeno, pa je drugi toženec vabilo prejel dva dni pred narokom, zaradi česar sodišče prve stopnje ni imelo osnove za postopanje po 282. čl. ZPP, ko je prvi narok za glavno obravnavo opravilo v nenavzočnosti drugega toženca in se zatem na naslednjem naroku ukvarjalo z vprašanjem, ali je ta uspel izkazati, da se prvega naroka ni udeležil zaradi opravičene odsotnosti (zatrjevana službena pot v Bosno). Kakor hitro namreč sodišče ugotovi, da stranke vabila za glavno obravnavo niso prejele znotraj roka, določenega v 2. odst. 280. čl. ZPP, mora narok za glavno obravnavo preložiti, ker niso podani pogoji, da bi se ta opravil v nenavzočnosti nepravilno vabljene stranke. Upoštevaje navedeno ni mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil drugi toženec na naroku za glavno obravnavo dne 17.1.2001 prekludiran v navajanju dejstev in predlaganju dokazov in je zato bila glede njega storjena kršitev postopka po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki poleg tega, da je bila izpostavljena v pritožbi drugega toženca, predstavlja tudi kršitev postopka, na katero mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP). Glede na to je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo glede drugega toženca razveljaviti (glede glavne stvari in glede stroškov) in v tem delu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno odločanje (1. odst. 354. čl. ZPP). Sicer pa je glede prvotožene in tretjetožene stranke izpodbijano sodbo potrdilo, ker je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter nanj materialno pravo pravilno uporabljeno, pri tem pa ni sodišče prve stopnje zagrešilo niti zatrjevane in niti nobene druge takšne kršitve postopka, ki bi jo moralo pritožbeno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.