Jedro

Tožnica svojo odškodninsko terjatev utemeljuje na izdani začasni odredbi. Če ji je škoda nastala, ji je bila tudi priznana, ko so prenehali učinki izdane začasne odredbe

Izrek

I. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica je sprva zahtevala izvršitev sodnega sklepa, po spremembi tožbe pa vračilo premičnin oziroma povračilo premoženjske in nepremoženjske škode zaradi izdane začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe, zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za plačilo 4,200.000 EUR, 500.000 EUR in 70.000 EUR ter zavrnilo tudi podredni tožbeni zahtevek za vračilo oziroma plačilo premičnin v vrednosti 490.000 EUR. Po njegovi oceni je tožničina terjatev zastarala, tožnica pa tudi ni opredelila zatrjevane diskriminacije s strani toženke, tudi ne nepremoženjske škode, pa tudi ne, kakšne stroške naj bi imela, kdo jih je povzročil ter v čem naj bila glede njih podana protipravnost toženkinega ravnanja ter vzročna zveza med njim in zatrjevano škodo.

3. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Pritrdilo je oceni o zastaranju tožničine terjatve.

4. Tožnica zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo. Vrhovnemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov. Opozarja, da postopek, na katerem sta sodišči zgradili oceno o zastaranju terjatev, sploh še ni končan, saj sodišče sklepa z dne 18. 4. 2005 ni vročilo izvršitelju, kot je razvidno tudi iz poročila sodnice z dne 2. 4. 2015. Ker ne ve, ali ji bodo zaseženi stroji kdaj vrnjeni in v kakšnem stanju, ne more vedeti, kakšna škoda ji je nastala. Protipravnost dejanja utemeljuje z okoliščinami, da sodišče sklepa o razveljavitvi začasne odredbe ni vročilo izvršitelju, da ni poskrbelo za vračilo odvzetih strojev, da je samo izvršilo izdani sklep o začasni odredbi, pa tudi ni obravnavalo zahteve zoper A. A. Opozarja na svoje laično postopanje v tej zadevi, iz katerega pa je po njeni oceni vseeno mogoče razbrati diskriminatorno dejanje toženke in namen, ki ga želi doseči v postopku.

5. Tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pa tudi, da na nobenega od dovoljenih revizijskih razlogov ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Revident mora vsak očitek ustrezno obrazložiti, sicer ga revizijsko sodišče ne more preizkusiti. Po oceni Vrhovnega sodišča tožnica ni zadostila zahtevi po obrazloženi graji v zvezi z opozorilom na načelo prava pomoči neuki stranki, saj ga ni določno povezala s procesnimi kršitvami.

8. Tožnica meni, da se pritožbeno sodišče ni opredelilo do vseh njenih pritožbenih očitkov (predvsem o protipravnem ravnanju toženke), in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Obveznost sodišča odgovoriti na bistvene dejanske trditve stranke in njena pravna naziranja izvira iz njene pravice do izjave (5. člen ZPP), ki pa ni absolutna. Če so ta očitno neutemeljena oziroma pravno nepomembna, sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.(1) Ocena, da tožničini očitki glede protipravnosti toženkinega ravnanja niso pomembni, izhaja že iz pojasnila pritožbenega sodišča, da ob zastaranju njenega zahtevka na tovrstne tožbene trditve že sodišče prve stopnje ni bilo dolžno odgovoriti. Če tožničini revizijski razlogi ocene o zastaranju njene terjatve ne bodo izpodbili, tudi njeni morebitni pritožbeni očitki glede protipravnosti ravnanja toženke ne morejo vplivati na odločitev, pritožbeno sodišče pa se do njih ni bilo dolžno opredeliti.

9. Ugotovljeno je: - da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 12. 11. 2010; - da je bil sporni sklep o izdaji začasne odredbe izdan 20. 4. 2001; - da je bila po pravnomočnosti odločitve z dnem 12. 11. 2003 v postopku, v zvezi s katerim je bila začasna odredba izdana, ta s sklepom z dne 18. 4. 2005 razveljavljena; - da je tožnica že med postopkom vedela, da je stroje in opremo, na katere se je nanašala začasna odredba, upnik odpeljal iz države.

10. Pričetek zastaralnega roka - tožničino seznanitev z okoliščinami, potrebnimi za postavitev odškodninskega zahtevka - sta sodišči nižjih stopenj vezali najpozneje na izdajo sklepa o razveljavitvi začasne odredbe z dne 18. 4. 2005, saj je bilo tožnici že pred tem znano, da je stroje in opremo, na katere se je nanašala, upnik odpeljal iz države. Tožnica temu neuspešno nasprotuje.

11. Izpostavljena okoliščina, da sodišče sklepa o razveljavitvi začasne odredbe ni vročilo izvršitelju, s katero želi tožnica tak pristop izpodbiti, sodi izven ugotovljenega dejanskega stanja, poročilo, na katerega se v zvezi s tem sklicuje, pa tudi na čas po izdaji sodbe sodišča druge stopnje (poročilo nosi datum 2. 4. 2015, odločitev pritožbenega sodišča pa 18. 3. 2015). Sklicevanje na nove dokaze, ki jih tožnica ni povezala s procesnimi kršitvami, zaradi katerih se lahko vloži revizija, in bi opravičevale njihovo naknadno prilaganje (372. člen ZPP), ne more biti uspešno. Kljub temu, da tožnica opozarja tudi na svoje dosedanje sklicevanje na še nekončan postopek, tega prav tako ne poveže s storjenimi procesnimi kršitvami. Po oceni revizijskega sodišča vprašanje, ali je postopek končan ali ne, tudi ne more vplivati na odločitev. Tožnica svojo odškodninsko terjatev utemeljuje na izdani začasni odredbi. Če ji je škoda v zvezi z njo nastala, ji je bila tudi poznana, ko so prenehali učinki izdane začasne odredbe. Če ji pa ta še ni nastala (kot kažejo njene revizijske navedbe o tem, kakšna bo ta glede na to, če bo dobila stroje nazaj in v kakšnem stanju jih bo dobila), je tudi še ni zahtevala s to tožbo. Iz njenih revizijskih očitkov in razlogov sodb sodišč nižjih stopenj namreč ni razbrati, da bi ta odločala o povrnitvi gotove bodoče škode in zastaranje vezala nanjo, zato njeni ugovori ne morejo imeti želene teže. 12. Ker tožnica ni uspela izpodbiti pravilnosti ocene o zastaranju njene terjatve, tudi revizijskemu sodišču na ostale revizijske razloge, ki se spuščajo predvsem v vprašanje protipravnosti toženkinega ravnanja, ni treba odgovoriti.

13. Ker revizijski razlogi niso utemeljeni, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14. Odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP ter je zajeta z zavrnitvijo njene revizije.

(1) Primerjaj J. Zobec v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2009, stran 300 in naslednje.