Jedro

Ker je odškodninski zahtevek zastaran, se sodišču ni bilo treba opredeliti do tožbenih trditev o utemeljenosti izdaje sporne začasne odredbe niti do drugih navedb v zvezi z zatrjevano protipravnostjo ravnanja sodišč in sodnega izvršitelja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom odločilo, 1) da se dopusti sprememba tožbe z dne 26. 8. 2013 in 17. 9. 2013 (I. točka izreka), 2) da se zavrne primarni tožbeni zahtevek za plačilo 4.200.000 EUR, 500.000 EUR in 70.000 EUR, vse z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), 3) da se zavrne podredni tožbeni zahtevek za vračilo oziroma plačilo premičnin v vrednosti 490.000 EUR z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in da je tožnica dolžna toženki povrniti stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Tožnica v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in posebej še zaradi kršitve Ustave in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Dejansko stanje je zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker ni ugotovljeno, da je bila začasna odredba izdana brez potrebe, brez bistvenega pogoja za izdajo sklepa, ker upnik ni izkazal niti upniško dolžniškega razmerja s tožničino prednico W. d.o.o. Upnik ni predložil nobenih dokazov, ki bi izkazovali verjetnost terjatve. Odvzem osnovnih proizvajalnih sredstev, s katerimi se je preživljala vdova s tremi otroki, do katerega je prišlo zaradi napake sodnika, predstavlja kršitev Ustave in EKČP. Sodišče bi se moralo osredotočiti na identifikacijo premičnin, zaradi katerih je bila izdana začasna odredba, a je tovarniško številko ... stroja tipa C. izpustilo. Izvoz strojev iz države in iz Nemčije je bil nezakonit. Država odgovarja tako za carino kot za organe pregona, tožilstva in kazenskega sodišča. V sodbi je ugotovljeno, da bi tožnica lahko že po pravnomočno zaključenem postopku sestavila premoženjski zahtevek, a ni pojasnjeno, proti komu. Takoj po zavrženju kazenske ovadbe je bila na isto sodišče vložena zahteva za preiskavo proti W. W, F. S. zaradi suma goljufije s pomočjo odvetnika in dveh sodnikov. Po opravljeni obravnavi v zadevi 199/2001 je imelo okrožno sodišče vsa dejstva in dokaze o goljufiji z napovedjo premoženjskega zahtevka, zaradi neučinkovitosti preiskovalnega sodnika pa ta postopek ni bil uveden. Pred pravnomočnostjo postopka je vložila zahtevek za vračilo strojev, tako da bi ga sodišče lahko pravočasno odstopilo izvršilnemu sodišču, ki bi 15. 11. 2003 izvršbo po uradni dolžnosti zaključilo. V tem je protipravnost ravnanja sodišča, ker je izvršilni postopek v pristojnosti okrajnega sodišča. V 19. točki obrazložitve se sodišče ni opredelilo do trditve, da bi moralo sodišče samo zagotoviti vrnitev strojev, niti do trditve o krivdi izvršitelja. Izvršilno sodišče ne bi prezrlo, da je bil predlog nepopoln. Premičnine so obstale v rubežu in ni jasno, kako ga bo sodišče zaključilo. Slovensko sodišče dovoljuje W. W., da koristi premoženjske pravice, ki so v izključni lasti tožnice.

3. Toženka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se zahtevek za plačilo odškodnine 4.200.000 EUR nanaša na škodo zaradi izpada proizvodnje kot posledice odvzema strojev, pribora in računalniških programov, zahtevek za plačilo odškodnine 500.000 EUR na povrnitev nematerialne škode zaradi diskriminacije, zahtevek za plačilo 70.000 EUR na stroške, podredni zahtevek za plačilo 490.000 EUR pa se nanaša na plačilo protivrednosti odvzetih strojev.

6. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, - da je bila tožba v obravnavani zadevi vložena 12. 11. 2010, - da je bil sporni sklep o izdaji začasne odredbe izdan 20. 4. 2001, - da tožnica zoper navedeni sklep ni vložila ugovora, - da je bila začasna odredba s sklepom z dne 18. 4. 2005 razveljavljena, kar se je zgodilo potem, ko je zaradi pravnomočnosti odločitve v zadevi VIII Pg 199/2001 12. 11. 2003, v zvezi s katerim je bila izdana, prenehala veljati, - da je bil tožničin predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki ni bil dopolnjen tako, da bi bil sposoben za obravnavanje kot predlog za nasprotno izvršbo, zavrnjen, - da je tožnica že med postopkom vedela, da je stroje in opremo, na katere se je nanašala začasna odredba, upnik odpeljal iz države.

7. Sodba zavzema stališče, da so bile tožnici najkasneje z dnem pravnomočnosti odločitve v zadevi VIII Pg 199/2001, zagotovo pa z dnem razveljavitve sklepa o začasni odredbi, znane vse okoliščine, potrebne za postavitev odškodninskega zahtevka. Ker je odtlej in do vložitve tožbe že iztekel ne le triletni subjektivni rok, ampak tudi petletni objektivni rok, določen za zastaranje odškodninskih terjatev, zahtevek ni utemeljen. Dodalo je še, da ugotavljanje obstoja elementov kaznivega dejanja in morebitna uvedba kazenskega postopka zoper posamezne fizične osebe ne moreta pretrgati teka zastaralnega roka za uveljavljeno terjatev iz naslova odškodninske odgovornosti države.

8. V zvezi z zahtevkom za povrnitev nepremoženjske škode izpodbijana sodba (še) ugotavlja, da v tožbi ni navedeno, v čem naj bi bila nedopustnost toženkinega ravnanja (zatrjevane diskriminacije), niti ni opredelila nematerialne škode v skladu z zahtevami iz 179. člena OZ.

9. V zvezi z zahtevkom za povrnitev stroškov, ki jih je tožnica imela zaradi sproženih postopkov v Nemčiji, sodba (še) zaključuje, da tožnica ni zatrjevala elementov odškodninske odgovornosti, tj. za kakšne stroške naj bi šlo, kdo jih je povzročil, v čem naj bi bila protipravnost toženkinega ravnanja in vzročna zveza med njim in zatrjevano škodo. Tožnica ni vložila ugovora zoper sklep o začasni odredbi in ni dopolnila predloga za nasprotno izvršbo, ki bi omogočal njegovo obravnavanje.

10. Pritožba ne vzbuja dvoma v pravilnost navedenih stališč. Pritožnica ni izpostavila nobene okoliščine, ki bi narekovala drugačno odločitev o posameznih zahtevkih. Ker je odškodninski zahtevek zastaran, se sodišču ni bilo treba opredeliti do tožbenih trditev o utemeljenosti izdaje sporne začasne odredbe niti do drugih navedb v zvezi z zatrjevano protipravnostjo ravnanja sodišč in sodnega izvršitelja. Ravnanje carinskih organov in organov pregona, ki naj bi bilo po stališču pritožbe prav tako nedopustno, v tožbenih navedbah ni bilo opredeljeno na tak način, da bi narekovalo poseben odgovor v sodbi, poleg tega pa pritožnica ne zatrjuje, da zanj ne veljajo ugotovitve o pričetku teka zastaralnega roka, podane v sodbi. Kot je pravilno navedeno že v izpodbijani sodbi, pritožničino ukrepanje zoper W. W. in F. S. v okviru kazenskega pregona ni moglo pretrgati ali zadržati teka zastaralnega roka v zvezi z uveljavljenim odškodninskim zahtevkom proti državi. Navedbe o vložitvi zahteve za vračilo strojev so v izpodbijani sodbi upoštevane, pritožnica pa ne ugovarja ugotovitvam sodbe, da tožnica te zahteve ni dopolnila tako, da bi bila sposobna za obravnavanje kot predlog za nasprotno izvršbo.

11. Po navedenem in po ugotovitvi, da niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).