Jedro

Odpovedni razlog iz 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja. Zato je zmotno pritožbeno zavzemanje tožnice, da je treba kršitev bolniškega staleža presojati izključno z vidika poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Ker tožnica odobritve za odhod iz kraja bivanja (na izlet v tujino) s strani osebnega zdravnika ni imela, je podan odpovedni razlog iz 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka je tudi dokazala, da nadaljevanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ne bi bilo več mogoče. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 10. 8. 2011 nezakonita in se razveljavi ter da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2011 ter še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas, ko ni delala priznati pravice iz delovnega razmerja, med drugim plačati nadomestilo plače ter druge denarne prejemke za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja do ponovne zaposlitve z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamičnega mesečnega neto zneska do plačila ter tožnici plačati davke in prispevke ter jo prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od dneva prenehanja delovnega razmerja na podlagi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi vse v roku 15 dni pod izvršbo ter da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici pravdne stroške v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino v znesku 13.465,80 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska, dobljenega po odvodu davka in prispevkov, ki tečejo od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnice ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnice oziroma jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v obeh primerih pa stroške postopka naloži v plačilo toženi stranki. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pod točko 5 izpodbijane sodbe napačno, v nasprotju z listinami v sodnem spisu in v nasprotju z navedbami strank zaključilo, da je tožena stranka tožnici 10. 8. 2011 zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Nesporno dejstvo je, da je bila tožnici podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 12. 8. 2011, ko je bila tožnici dejansko vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi preko detektiva, ki pa je bila sicer datirana z 10. 8. 2011. Tako sodišče ne bi smelo odločati v nasprotju z dejstvi, ki sta jih stranki kot nesporne priznavali. Stranki sta kot nesporno priznali, da je bila tožnici podana izredna odpoved dne 12. 8. 2011 in ne 10. 8. 2011, kot to zmotno zaključuje sodišče. Sodišče prve stopnje je tudi izhajalo iz zmotnega materialnega izhodišča, da je za vprašanje pravočasnosti odpovedi relevantno le, kdaj je A.A. izvedel za odpovedni razlog in da ni relevantno, kdaj je za odpovedni razlog izvedel kdor koli drug pri toženi stranki. Tožena stranka, na kateri je dokazno breme glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nikoli ni navajala, da je potrebno subjektivni rok za podajo odpovedi šteti od dne, ko je A.A. izvedel za razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker tožena stranka navedb v tej smeri ni podala, sploh pa ne pravočasno, se tožnica do njih tudi ni mogla posebej opredeliti. Zmoten pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je A.A. tisti, ki je pri toženi stranki pooblaščen za vodenje takšnega postopka in takšen zaključek je v nasprotju z listinami, ki so v spisu. Tožena stranka namreč A.A. kot odgovorne in pristojne osebe, v okviru navedb glede pravočasnosti podane izredne odpovedi sploh, ne omenja. Glede na pooblastilo, ki ga je tožena stranka po svoji članici uprave B.B. dala odvetniku C.C. dokazuje, da je odvetnik C.C. bil pooblaščen za vodenje postopka izredne odpovedi v konkretnem primeru. Navedeno ne pomeni, da je šele takrat, ko se je odvetnik C.C. seznanil z odpovednim razlogom, začel teči rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Če bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, da je A.A., kot pooblaščena oseba za podajo redne in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tista odgovorna oseba, za katero se šteje, da odloča o odpovedi delavcu in se rok za podajo odpovedi šteje od dne, ko je on izvedel za odpovedni razlog, potem bi se štelo, da je tudi odvetnik, ki je pooblaščen za vodenje postopka, takšna odgovorna oseba, kar pa seveda ne drži. Tudi sicer je sodišče napačno ugotovilo, da se je A.A. šele dne 13. 7. 2011 seznanil z odpovednim razlogom, ker se je takrat seznanil z dopisom zdravnika. Že iz izpovedi A.A. je razvidno, da je takoj, ko je dobil obvestilo o tem, da se je tožnica v bolniškem staležu udeležila izleta, naročil delavki D.D., da pokliče zdravnika in poizve, kakšna navodila je tožnica dobila. Priča je izpovedala, da ne ve, kdaj je to bilo, vendar pa je iz njene izpovedi razvidno, da so z dogodkom bili seznanjeni po celi E., zato je evidentno, da je tudi priča, ki je pri toženi stranki zadolžena za kadrovske zadeve nedvomno takoj izvedela za ta dogodek. Zato sodišče zmotno ugotavlja, da se je tožena stranka z razlogi za odpoved seznanila šele s prejemom dopisa zdravnika oziroma 13. 7. 2011. Prav tako je tožena stranka že v odgovoru na tožbo navedla, da je F.F., direktorica maloprodajnega območja ... pri toženi stranki, že dne 4. 7. 2011 izvedela za udeležbo tožnice na izletu v G. (Madžarska). Zato bi moralo sodišče pravilno zaključiti, da je tožena stranka najkasneje dne 4. 7. 2011 izvedela za tožnici očitani odpovedni razlog in ne šele po prejemu dopisa dr. H.H., dne 13. 7. 2011. Tudi dr. H.H. je zaslišan kot priča izpovedal, da je možno, da je delodajalec v konkretni zadevi z njim kontaktiral tudi po telefonu glede navodil v času bolniškega staleža in to še preden je podal pisni odgovor. Ker sodišče navedb tožene stranke o tem, kdaj bi naj začel teči subjektivni rok ni upoštevalo in, v tej smeri, ni izvajalo predlaganih dokazov, je nepravilno zaključilo, da je dne 12. 8. 2011 podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna. Detektiv I.I. je zaslišan kot priča sicer zanikal, da bi poznal navodila zdravnika ob nadzoru oziroma kontroli bolniškega staleža tožnice dne 23. 6. 2011, vendar navedeno, glede na poročilo, ki je listinski dokaz očitno ne drži in je njegova izpovedba neverodostojna, kar bi moralo ugotoviti sodišče prve stopnje. V poročilu je detektiv I.I. izrecno navedel, da je dne 23. 6. 2011 opravljal kontrolo tožničinega gibanja izven doma, ter da je ugotovil, da se je tožnica nahajala doma in da ni kršila bolniškega staleža. Vsekakor pa je tožena stranka za navodila tožnici izvedela najkasneje 24. 6. 2011, ko je prejela poročilo detektiva I.I. z dne 23. 6. 2011 in zapisnik o opravljeni kontroli, saj so iz obeh dokumentov, ki jih je detektiv dne 24. 6. 2011 poslal toženi stranki, razvidna navodila zdravnika tožnici, in sicer da ima dovoljeno gibanje v naravi. Tožena stranka z morebitnimi kasnejšimi poizvedbami pri zdravniku glede dovoljenosti sindikalnega izleta ni izvedela ničesar novega. Tožena stranka je prav tako takoj potem, ko se je tožnica vrnila s sindikalnega izleta, od svojih sodelavcev izvedela, da je bila tožnica na sindikalnem izletu. Sodišče prve stopnje ni dalo prav nobene teže dopisu F.F., ki v povezavi z izpovedbo A.A. dokazuje, da je tožena stranka za odpovedni razlog izvedela še preden je prejela dopis dr. H.H. z dne 13. 7. 2011, glede navodil v času bolniškega staleža. Tožnica ni nikoli zatrjevala, da je odpotovala v G. (Madžarska) brez izrecnega dovoljenja zdravnika in brez njegove predhodne in naknadne odobritve. Takšni zmotni zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju s trditveno podlago tožnice in je tožnica takšen očitek ves čas zanikala. Sodišče sploh ni presojalo ugovora tožnice, da predhodne odobritve za izlet ni mogla pridobiti, predvsem zaradi njenega slabega psihičnega stanja in njene reakcije na stres v službi, kasneje pa ne zato, ker tožničinega zdravnika ni bilo več na delu, saj ima ob vikendu ordinacijo zaprto. Po prepričanju tožnice sodišče ni pravilno ocenilo izpovedbe priče dr. J.J., še zlasti ne izpovedi, da je bilo tožničino voljno ravnanje zaradi depresivnosti lahko okrnjeno glede vprašanja, ali naj gre na izlet ali ne, kako naj se odloči, ali naj ustreže hčeri ali ne. Tudi okrnjenost voljnega ravnanja zaradi depresivnosti lahko kaže na nezavedanje tožnice o prepovedanosti ravnanja oziroma kaže na to, da se je tožnica odločila za izlet v G. (Madžarska) zaradi svoje depresivnosti in vpliva njene hčerke, kar se sicer, če bi bila zdrav človek, ne bi odločila. Sodišče, ki nima ustreznega strokovnega znanja s področja psihiatrije, bi moralo pred sprejemom teh zaključkov ugotavljati tožničino zdravstveno stanje, njene sposobnosti razumevanja in zadevanja z izvedencem medicinske stroke in ne bi smelo dati prevelikega poudarka priči dr. J.J., ki je bil v postopku zaslišan kot priča o določenih okoliščinah. Sodišče bi moralo z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljati, kakšno je bilo tožničino psihično stanje, v času obiska pri zdravniku ter ob odhodu na izlet dva dni zatem, ter ali se je tožnica glede na svoje zdravstveno stanje zavedala prepovedanosti svojega ravnanja, torej da krši navodilo osebnega zdravnika. Tožnice, ki trpi za duševno boleznijo oziroma duševno motnjo, nedvomno, v okviru ugotavljanja in presojanja okoliščin, po prvem odstavku 110. člena ZDR, ni mogoče obravnavati enako kot psihično stabilnega delavca, torej delavca brez psihičnih težav, z drugimi bolezni, ki popolno razume pomen navodil, jih namenoma krši in se zaveda posledic kršitve. Iz zaključkov sodišča prve stopnje v 13. točki izpodbijane sodbe izhaja, da sodišče sprejema zaključke tožničinega psihiatra, da v spornem obdobju ni bila neprištevna, kar pa je zmotno, kot je že navedla tožnica, še zlasti ob dejstvu, da tožničin psihiater, ki tožnico v spornem obdobju ni redno zdravil, ni poznal popolno tožničinega zdravstvenega stanja. Tožnica se zaradi svojega psihičnega stanja ni zavedala in se ni mogla zavedati posledic njene udeležbe na izletu, torej se ni zavedala, da bi ji zaradi tega lahko bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Tožnica tudi izpostavlja, da se njeni sodelavci, zaradi njene udeležbe na izletu, niso zgražali ter se niso razburjali in niso zbujali občutkov F.F., da je nepravična. Sodišče pa bi moralo tudi z zaslišanjem ostalih delavcev tožene stranke, ki so bili udeleženci sindikalnega izleta, preveriti ali so sodelavci vedeli, da je tožnica v bolniškem staležu in da se udeležuje izleta brez odobritve zdravnika, ter njihov odnos do tožničinega ravnanja. Sodišče bi moralo tudi ugotavljati, ali je tožnici izlet v tujino in druženje z ljudmi koristil, in ali se je zaradi tega tožnici izboljšalo zdravstveno stanje. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da rok za odpoved teče od dne, ko se je pooblaščena oseba, ki je pri delodajalcu pristojna za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi seznanila z razlogi za odpoved. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi naj sodišče odločalo o tem, kdaj se je z razlogi seznanil A.A., izven trditvene podlage. Za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki je pooblaščen A.A., kar je tožena stranka v postopku na prvi stopnji dokazala s predložitvijo pisnega pooblastila. Sicer pa je tudi priča A.A. potrdila, da se je z odpovednim razlogom seznanil šele s prejemom dopisa tožničinega osebnega zdravnika z dne 13. 7. 2011. Nikakor ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka že 4. 7. 2011 izvedela za odpovedni razlog, kot to neutemeljeno zatrjuje tožnica. Za utemeljenost odpovednega razloga pa zadošča že ugotovitev, da je delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni prekršil navodila pristojnega zdravnika oziroma ugotovitev, da je v tem času odpotoval iz kraja svojega bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika. Tožnica se neutemeljeno sklicuje, da ni odgovorna za storitev očitane kršitve, ker v spornem času ni bila prištevna, saj je njen psihiater potrdil, da tožnica v spornem času ni bila neprištevna, kar je ugotovil na podlagi zdravstvene dokumentacije. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, kot tudi tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni storilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je očitek pritožbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedena absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana le, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, če sodba nima razlogov oziroma v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju. Razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi sodišča prve stopnje ne nasprotujejo sami sebi, zato je odločitev glede na obrazložitev mogoče preizkusiti.

7. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi že enkrat odločalo s sodbo opr. št. Pd 112/2011 z dne 3. 9. 2013 in po pritožbi tožnice je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje s sklepom opr. št. Pdp 1094/2013 z dne 2. 4. 2014 razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, saj je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da je rok za odpoved pričel teči od zagovora tožnice dalje in zato sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdaj se je tožena stranka dejansko seznanila s kršitvijo in storilcem. Sodišče prve stopnje je v novem postopku dokazni postopek dopolnilno in zaključilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v roku 30 dni od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil pri toženi stranki za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pooblaščen A.A. in je zato ključnega pomena, kdaj je on izvedel za odpovedni razlog. Sodišče je v novem postopku zaslišalo I.I. (detektiva), ki je izpovedal, da mu je D.D. naročila, naj opravi obisk na domu tožnice v času bolniškega staleža in da takrat ni vedel, kaj naj bi kontroliral in kaj bi naj tožnica naredila narobe. Sodišče je na podlagi navedenega zaključilo, da torej tožena stranka takrat še ni vedela za ravnanje tožnice. Zaslišani A.A. pa je izpovedal, da je izvedel o tožničini kršitvi navodil zdravnika v času bolniškega staleža potem, ko je prebral pisno izjavo osebnega zdravnika o tem, kakšna navodila je dal tožnici za čas bolniškega staleža (13. 7. 2011).

8. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da tožena stranka v prvotnem postopku ni nikoli zatrjevala, da je potrebno subjektivni rok za podajo odpovedi šteti od dne, ko je A.A. izvedel oziroma ugotovil razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in da je le on pooblaščen za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji trdila, da je A.A. pooblaščena oseba za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi predložila pisno pooblastilo, iz katerega je razvidno, da je za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi bil pooblaščen A.A.. Tožnica tekom postopka tudi ni ugovarjala, da je bil A.A. pri toženi stranki pomočnik člana uprave za kadre, pravo in splošne zadeve ter pooblaščen za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem zaposlenim pri toženi stranki.

9. Na podlagi drugega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami, ZDR) mora delodajalec podati delavcu izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Za ugotovitev začetka teka roka za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi je pomembno, kdaj je za kršitev in storilca izvedel zakoniti zastopnik delodajalca, ali od njega pisno pooblaščena oseba (prvi odstavek 18. člena ZDR). V konkretnem primeru je bil pooblaščena oseba A.A., ki je bil pri toženi stranki pomočnik člana uprave, pooblaščen za področje kadrov, prava in splošnih zadev, kar izhaja iz pooblastila (priloga B13). Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je ključnega pomena, kdaj je tožena stranka oziroma pooblaščeni A.A. izvedel za odpovedni razlog in da ni relevantno, kdaj je za odpovedni razlog izvedel kdorkoli drug pri toženi stranki, vključno z direktorico maloprodajnega območja.

10. Neutemeljena je pritožbena trditev tožnice, da bi moralo sodišče ugotavljati, kdaj je D.D., na zahtevo A.A., opravila poizvedbe pri zdravniku in kdaj je o zdravnikovih navodilih poročala A.A.. Kot je izpovedal A.A. je takoj potem, ko je dobil obvestilo o tem, da se je tožnica v času bolniškega staleža udeležila izleta, naročil delavki D.D., da pokliče zdravnika in poizve, kakšna navodila je tožnica od zdravnika dobila.

11. Odpovedni razlog je podan, če delavec odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, zato tožena stranka, preden je izvedela, ali je tožnica takšno odobritev imela, torej preden je prejela zdravnikovo pojasnilo, za odpovedni razlog sploh ni mogla vedeti (tako je odločilo Vrhovno sodišče RS v sodbi VIII Ips 101/2014 z dne 24. 11. 2014). Odpovedni razlog je podan že, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na poslabšanje zdravstvenega stanja. Zato je zmotno pritožbeno zavzemanje tožnice, da je treba kršitev bolniškega staleža presojati izključno z vidika poslabšanja njenega zdravstvenega stanja. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izhajajočih iz izpovedi zaslišanega osebnega zdravnika dr. K.K., tožnica odobritve za odhod iz kraja bivanja in sicer na izlet na Madžarsko z njegove strani ni imela.

12. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je tožnici izlet v tujino in druženje z ljudmi koristil in da je navedeno vplivalo tudi na izboljšanje njenega zdravstvenega stanja, kar je razvidno iz zdravniškega pregleda. Iz ZDR ne izhaja, da je odpovedni razlog podan samo takrat, kadar odpotovanje iz kraja bivanja, brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, vpliva na potek zdravljenja. Razlog za odpoved je podan že, če delavec med začasno odsotnostjo z dela zaradi bolezni odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije, ne glede na to, ali je to vplivalo na potek zdravljenja. Odpovedni razlog iz 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR je torej podan, če delavec odpotuje iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije.

13. Neutemeljena pa je tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo okoliščin na strani tožnice, ki jih je tožnica ves čas postopka izpostavljala in sicer njeno psihično stanje v trenutku odhoda na izlet ter njeno psihično stanje v času prvega obiska pri zdravniku. Stresni dogodek v službi je nedvomno povzročil, da se tožnica v tistem trenutku ni spomnila na izlet in ni vedela, da potrebuje za udeležbo na izletu posebno odobritev zdravnika. Ker med vikendom lečeči zdravnik ni delal, soglasja ni mogla pridobiti.

14. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da bi sodišče moralo le z izvedencem psihiatrične stroke ugotavljati, kakšno je bilo tožničino psihično stanje v času obiska pri zdravniku ter ob odhodu na izlet, ter ali se je tožnica glede na zdravstveno stanje zavedala prepovedanosti svojega ravnanja, torej da krši navodilo osebnega zdravnika. Sodišče je zaslišalo psihiatra J.J. dr. med., pri katerem se je tožnica zdravila. Izpovedal je, da pri tožnici ni šlo za psihično bolezen, ampak za psihično motnjo - za motnjo prilagajanja, ki ne izključuje možnosti razumevanja svojega ravnanja in postopkov. Izpovedal je še, da je v spornem primeru šlo za psihoreaktivno stanje, za duševno stisko, za težave, ki se pojavijo ob stresnem dogodku in v zvezi z dogodkom, a brez znakov duševne bolezni. Pri tožnici so se pojavili simptomi depresivnosti, kar pa ni duševna bolezen. Zavrnil je možnost, da bi na tožnico nek stresni dogodek vplival tako močno, da se ne bi zavedala svojih ravnanj.

15. Za zakonitost izredne odpovedi mora biti poleg obstoja odpovednega razloga dokazan tudi obstoj okoliščin in interesov, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Sodišče prve stopnje je pretehtalo okoliščine in interese tako na strani tožnice, kot na strani tožene stranke. Očitek tožnice, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin na njeni strani, ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo okoliščine na strani tožnice in ocenilo, da je tožničina udeležba na sindikalnem izletu v času njenega bolniškega staleža slabo vplivala na delovni proces, ker so jo morali ostali delavci v času njene odsotnosti nadomeščati. To je pri njih povzročilo negativne reakcije.

16. Ker tožnica za odhod iz kraja bivanja, ni imela odobritve zdravnika je storila kršitev delovnih obveznosti iz 8. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Po določbi 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (Ur. l. RS, št. 30/2003) mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, v času zadržanosti z dela zaradi bolezni na svojem domu. Odsotnost od doma je možna le ob odhodu na zdravniški pregled ali terapijo, če ne vpliva negativno na potek zdravljenja, pa je možna odsotnost tudi, če jo odobrita ali dovolita zdravnik ali zdravstvena komisija. Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, je za odhod iz kraja bivališča vedno potrebna odobritev osebnega zdravnika. Pritožbene navedbe, da se odnosi med tožnico in zaposlenimi niso spremenili, niso bistvene, saj ne gre za to, da bi bilo porušeno zaupanje med tožnico in ostalimi zaposlenimi v kolektivu, ampak je bistveno porušenje zaupanja delodajalca do tožnice, ki pa je bilo ugotovljeno.

17. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožena stranka z odgovorom na pritožbo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na pritožbo.