Jedro

Že iz same vsebine odpovednega razloga jasno izhaja, da se delodajalec seznani z njim šele, ko izve, kakšna navodila je delavcu dal zdravnik in ali je odobril njegov odhod iz kraja bivanja.

Odpovedni razlog je podan, ker je tožnica v času zadržanosti z dela zaradi bolezni odpotovala iz kraja bivanja, ne da bi za to imela (vsaj naknadno) odobritev zdravnika. Presoja sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni pomembno, kako je potovanje vplivalo na potek zdravljenja, je pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 10. 8. 2011. Ugotovilo je, da je bila odpoved pravočasna, saj se je delodajalec z odpovednim razlogom seznanil 13. 7. 2011, ko je prejel pojasnilo zdravnika, kakšna navodila je dal tožnici v času odsotnosti z dela zaradi bolezni in da ji dovoljenja za odhod v tujino ni dal. Kljub temu je tožnica v tem času odšla na sindikalni izlet v Budimpešto, zato je presodilo, da je odpovedni razlog iz 8. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) podan.

2. Sodišče druge stopnje je s presojo soglašalo, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je pravočasno revizijo vložila tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve človekovih pravic. Vztraja, da je odpoved podana prepozno in podrobno analizira izpovedi posameznih prič, iz katerih naj bi izhajalo, da se je delodajalec zagotovo že pred 13. 7. 2011 seznanil z odpovednim razlogom. Nadalje meni, da A. A. ni bil oseba, ki je bila pooblaščena za podajo odpovedi. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo, da je sama priznala odhod v Budimpešto brez zdravnikove odobritve. Le te ni mogla dobiti, ker je bila 10. 6. 2011 ob pregledu v stresu, kasneje pa zdravnika ni bilo več na delu. Kakšno je bilo njeno psihično stanje takrat, bi lahko ocenil le psihiater, ki bi povedal, ali je bila sposobna razumeti zdravnikova navodila. Meni tudi, da niso bile dovolj upoštevane okoliščine na njeni strani glede možnosti nadaljevanja delovnega razmerja iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Če bi se zavedala, da je to, kar je naredila, narobe, ne bi šla na izlet. 4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da tožnica v pretežnem delu izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter opozarja, da ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje pooblastila A. A. za podajo odpovedi ni izpostavila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma pavšalno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in jih v nadaljevanju ne konkretizira. Uveljavlja tudi kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, vendar ne navede, s čim konkretno naj bi jih sodišče druge stopnje storilo. Zato izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljenega revizijskega razloga ni mogoče preizkusiti.

8. Navedbe, ki se nanašajo na seznanitev z odpovednim razlogom, pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, ki ni dovoljen revizijski razlog. Kdaj se je delodajalec seznanil z odpovednim razlogom, je namreč dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je to zgodilo 13. 7. 2011, ko je bil A. A. (1) seznanjen z odgovorom lečečega zdravnika o tem, kakšna navodila je imela tožnica za čas začasne zadržanosti z dela zaradi bolezni in ali je imela njegovo odobritev za odhod v tujino.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Tožena stranka je tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Odpovedni razlog je po tej določbi podan, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Stališče sodišča druge stopnje, da tožena stranka za odpovedni razlog ni mogla vedeti prej, preden je prejela zdravnikovo pojasnilo z dne 13. 7. 2011, je pravilno. Že iz same vsebine odpovednega razloga jasno izhaja, da se delodajalec seznani z njim šele, ko izve, kakšna navodila je delavcu dal zdravnik in ali je odobril njegov odhod iz kraja bivanja.

11. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnica 10. 6. 2011 nastopila bolniški stalež. Zdravnik ji je tedaj dal splošna navodila: relativen počitek na domu ali neposredni bližini doma, dovoljeni so bili krajši sprehodi v naravi, prepovedana pa težja fizična dela. Kako naj ravna v času bolniškega staleža, ga je tožnica sama vprašala in je v skladu z njimi, kot je izpovedala, hodila v trgovino in na sprehode, sicer pa je morala počivati. Kljub temu je brez odobritve 12. 6. 2011 odšla na sindikalni izlet. 12. Določba 8. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR je jasna. Nobenega dvoma ni, da je odpovedni razlog podan, ker je tožnica v času zadržanosti z dela zaradi bolezni odpotovala iz kraja bivanja, ne da bi za to imela (vsaj naknadno) odobritev zdravnika. Presoja sodišča druge stopnje, da v konkretnem primeru ni pomembno, kako je potovanje vplivalo na potek zdravljenja, je pravilna. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podan ne glede na to, da potovanje zdravstvenega stanja ni poslabšalo.

13. Neutemeljeno je tožničino vztrajanje, da bi njeno psihično stanje v času odhoda v Budimpešto lahko ocenil le izvedenec psihiater. Sodišče prve stopnje je predlog za postavitev izvedenca utemeljeno zavrnilo. Tožnica je od zdravnika dobila navodila in jih tudi razumela, saj jih je sama opisala, njen opis pa se, kot pravilno ugotavljata sodišči druge in prve stopnje, ujema s tem, kar je izpovedal zdravnik. Da tožnica ne bi bila sposobna razumeti danih navodil ali pomena svojega ravnanja, iz izvedenih dokazov ne izhaja. Nasprotno. Da je tožnica navodila razumela, izhaja že iz njene izpovedi, tudi zaslišani psihiater pa je izpovedal, da njeno zdravstveno stanje v spornem obdobju ni bilo takšno, da ne bi razumela danih navodil ali da ne bi vedela, kam je odšla.

14. Sodišče je tudi v zadostni meri upoštevalo okoliščine in interese obeh strank za nadaljevanje delovnega razmerja. Upoštevalo je tožničino psihično stisko in družinske razmere (prigovarjanje hčerke, naj gresta), ki pa niso mogle odtehtati dejstva, da je odšla na sindikalni izlet s sodelavci, ki so njeno ravnanje sprejeli z negodovanjem, saj je delodajalec med tem zanjo iskal nadomeščanje.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije zajema tudi njen stroškovni del. 16. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Op. št. (1): Da A. A. za podajo odpovedi ni pristojen, tožnica do zaključka glavne obravnave ni navajala, zato je njena navedba, da je to ves čas zatrjevala, neresnična, zahteva, da bi morala tožena stranka dokazovati, da je bil, pa neutemeljena, ker ni potrebe po dokazovanju dejstva, ki se ni izpostavilo kot sporno.