Jedro

Po 16. členu Dublinske uredbe III bi lahko Republika Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, če bi šlo za resno bolezen, hudo invalidnost ali starost katerega od obeh staršev. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov oče prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, mati pa na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Navedla je, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da bi bil njegov oče tako bolan, da bi bil odvisen od njegove pomoči niti ni v zvezi s tem v upravnem postopku predložil nobenih dokazov. Sodišče se strinja s tem, da bi moral tožnik že v upravnem postopku to navajati. Res je sicer, kar tožnik zatrjuje v tožbi, da zgolj to, da ne živi na naslovu svojih staršev, še ne pomeni, da zaradi tega ta razlog ne bi mogel biti podan. Vendar pa sodišče še vedno meni, da bi lahko tožnik tako v prošnji za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru navajal to okoliščino, v kolikor meni, da je res podana.

Neutemeljena je tožbena navedba o tem, da je skladno z 29. členom Dublinske uredbe III že potekel končni rok za predajo prosilca. Končna odločitev o pritožbi tožnika je bila sprejeta z dnem pravnomočnosti prejšnje sodbe. Sodba Upravnega sodišča RS št. I U 423/2016-7 je postala pravnomočna 12. 4. 2016. Od končne odločitve v prejšnjem upravnem sporu torej še ni minilo šest mesecev.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se izvršitev izpodbijanega sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-138/2015/19 (1313-09) z dne 18. 8. 2016 odloži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom v ponovljenem postopku odločila, da ne bo obravnavala prošnje tožnika za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država članica EU za vsebinsko obravnavo njegove prošnje. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik 27. 8. 2015 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. V evropski prostor je vstopil z veljavnim poljskim vizumom, saj je ob vložitvi prošnje pokazal potni list Ukrajine, iz katerega izhaja, da mu je bil izdan vizum za Republiko Poljsko z veljavnostjo od 23. 9. 2014 do 19. 9. 2015. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Dublinska uredba III) v drugem odstavku 12. člena določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določena v členu 8. Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta o vizumskem zakoniku Skupnosti. Glede na navedeno je tožena stranka pristojnemu organu Republike Poljske posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za sprejem prosilca. Tožena stranka je dne 14. 9. 2015 od navedenega organa pridobila odgovor, da je Republika Poljska odgovorna država članica za obravnavanje prošnje tožnika. S tožnikom je bil tudi opravljen razgovor, katerega namen je bil popolna ugotovitev dejanskega stanja, ki bi omogočil lažjo določitev odgovorne države članice. Dne 23. 10. 2015 je pooblaščenec tožnika predložil informacije o razmerah v Republiki Poljski in sicer dva spletna članka. Tožnik je na razgovoru rekel, da kar se tiče ogroženosti v Republiki Poljski, da je tam ni, povedal pa je tudi, da ni seznanjen s potekom azilnega postopka v Republiki Poljski. Tožena stranka je glede na izjave, ki jih je dal tožnik pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru ugotovila, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi Republika Slovenija prevzela pristojnost za obravnavo njegove prošnje. Razen tega je tožena stranka uradne organe Republike Poljske z dopisom pred sprejemom ponovne odločitve o predaji tožnika zaprosila za konkretno zagotovilo oziroma informacijo, kako bo prosilec obravnavan v azilnih postopkih in informacijo o namestitvi tožnika v Republiki Poljski. Pristojni organi Republike Poljske so odgovorili, da bo tožnik imel možnost zaprositi za azil v Republiki Poljski, da bo imel ves čas azilnega postopka pravico do socialne pomoči in nastanitve v centru za begunce.

2. Nadalje je tožena stranka še pojasnila, da je odločala v ponovljenem postopku po tem, ko je upravno sodišče s sodbo št. I U 423/2016-7 odpravilo prvotni sklep in vrnilo zadevo v ponovno odločanje. Upravno sodišče je toženi stranki naložilo, da se mora opredeliti do okoliščin, da oba tožnikova starša prebivata v Republiki Sloveniji v povezavi z določili prvega in drugega odstavka 16. in 17. člena Dublinske uredbe III. S tem v zvezi je tožena stranka ugotovila, da tožnikov oče prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi stalnega dovoljenja, mati pa na podlagi začasnega dovoljenja za prebivanje. Tožnik v postopku nikoli ni navajal, da bi bil njegov oče tako bolan, da bi bil odvisen od pomoči tožnika, niti ni v zvezi s tem v upravnem postopku predložil nobenih dokazov. Tožnik ves čas postopka prebiva v azilnem domu oziroma od 23. 2. 2016 dalje v njegovi izpostavi in ni nikoli zaprosil za razselitev na zasebni naslov, kar bi bilo pričakovati v primeru, če bi bil eden od staršev odvisen od njegove pomoči. V obravnavanem primeru ne gre za odvisnost od pomoči vzdrževanega družinskega člana in se zato tožena stranka ni odločila, da bo Republika Slovenija postala odgovorna država članica in prevzela obveznost za obravnavanje prošnje. Dublinska uredba III temelji na domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite. Glede na to, da je Republika Poljska potrdila sprejem tožnika in v obravnavanem primeru poslala toženi stranki konkretna zagotovila, se bo tožena stranka s pristojnim organom Republike Poljske dogovorila o sprejemu tožnika.

3. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je iz Ukrajine pobegnil, ker se ni odzval vojaškemu pozivu in se je zato bal povračilnih ukrepov. Preden pa je prišel v Slovenijo, je občasno delal v Ukrajini, vendar ga je preživljal predvsem oče, ki mu je iz Slovenije pošiljal denar, saj z občasnim delom ni mogel zaslužiti dovolj za lastno preživetje. Po srednji šoli je nadaljeval s študijem, vendar ga ni zaključil. Sedaj je vpisan v višješolski program. Tožnikov oče je v Sloveniji že približno 13 let in ima dovoljenje za stalno prebivanje, mama pa prebiva v Sloveniji približno dve leti. Nadalje pojasnjuje, da če je prosilec že prisoten v neki državi, da ga je ta država dolžna obdržati tudi, če za to obstajajo humanitarni razlogi. Sklicuje se na načelo enotnosti družine in na humanitarne razloge ter na sodbo Sodišča EU v zadevi C-245/11 z dne 6. 11. 2012, v kateri je sodišče med drugim odločilo, da je „cilj Uredbe št. 434/2003 (člena 15 (2)) dosežen, če je prosilec za azil odvisen od družinskega člana, ki je na ozemlju države članice, ki ni odgovorna glede na merila iz poglavja III te uredbe ter tudi, če je družinski član tisti, ki je odvisen od pomoči prosilca“. Sodišče je tudi odločilo, da kadar so družinske vezi obstajale že v izvorni državi, je treba preveriti, ali prosilec za azil oziroma oseba, ki je njegov sorodnik, dejansko potrebuje pomoč, in če je tako, ali je oseba, ki mora drugemu zagotoviti pomoč, tega zmožna. Kriteriji za določitev odgovorne države članice niso absolutne narave in je spoštovanje družinskega življenja postavljeno hierarhično nad kriterije za določitev odgovorne države članice. Tožnik, njegov oče in mama predstavljajo primarno in najožjo družino. Dodaten humanitarni razlog pa je, da je tožnik finančno odvisen od staršev, ter očetovo slabo zdravstveno stanje. Družinsko življenje se nanaša tudi na odnose med starši in polnoletnimi otroki, če med njimi še obstajajo elementi odvisnosti, ki pomenijo več kot le običajne čustvene vezi. V predmetni zadevi gre za tehtanje med pravico do družinskega življenja in javnim interesom, da se spoštuje Dublinska uredba III. Izvršitev izpodbijanega sklepa bi pomenila hud poseg v pravico do družinskega življenja tožnika. Poleg navedenega tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa ni upoštevala napotila sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 423/2016 z dne 23. 3. 2016. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo tožene stranke, da v postopku ni nikoli navajal, da bi bil oče bolan in odvisen od njegove pomoči. Taka obrazložitev je pavšalna. Razlog, zakaj tožnik ni zaprosil za razselitev na naslov staršev, je ta, da starša bivata v manjši garsonjeri, ki je primerna za dve osebi. Razlog, zakaj tožnik v upravnem postopku ni navajal, da bi bil njegov oče bolan, pa je tudi na strani tožene stranke. Tožena stranka je dolžna prosilca vprašati po vseh možnih relevantnih okoliščinah za določitev odgovorne države članice in ne sme izhajati iz predpostavke, da bi prosilec že sam povedal, kar je pomembno. Uradna oseba pa tožniku ni pojasnila, iz katerih razlogov bi ga Slovenija lahko obdržala tukaj. Nobenega vprašanja ni dobil o starših. Iz odločitev Sodišča Evropske unije (C 36/15 in C 155/15) izhaja, da je sodišče potrdilo individualno pravico prosilcev za mednarodno zaščito do sodelovanja v postopku odločanja odgovorne države članice. Poleg tega je napačno stališče tožene stranke, da Dublinska uredba III temelji na neizpodbojni domnevi, da imajo vse države članice vzpostavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite. Ta domneva ni neizpodbojna. Tožena stranka ni proučila pravnega in dejanskega stanja v zvezi z azilnim postopkom na Poljskem in ni preverila, ali obstajajo takšne okoliščine, zaradi katerih tožnika ni dopustno predati Republiki Poljski. Poleg tega tožnik ni bil seznanjen s poročilom iz Ukrijane, ki ga je tožena stranka prejela s strani pristojnih organov Republike Poljske. Sicer pa uradni dopisi ne prikazujejo nujno realnega stanja na terenu. Tožnik je rekel, da je na Poljskem ogrožen in je po njegovem mnenju prišlo do očitne napake pri pisanju. Sicer pa odločitev o predaji prosilca ne more temeljiti zgolj na izjavah prosilcev. Pravica prosilcev do sodelovanja v postopku določanja odgovorne države članice je mrtva črka na papirju, če prosilec ni ustrezno obveščen o svojih pravicah, tako da jih razume in če država članica ne vodi osebnega razgovora na način, da bi od prosilca dobila relevantne odgovore. Na Poljskem obstajajo sistemske pomanjkljivosti, na kar je tožnik opozoril toženo stranko že s predložitvijo poročila dne 23. 10. 2015. Na strani Asylum datebase information je dostopno poročilo o sistemu mednarodne zaščite na Poljskem, ki je bilo nazadnje posodobljeno novembra 2015. Poročilo navaja, da je zoper končno odločitev upravnega organa mogoča pritožba na sodišče, ki pa nima suspenzivnega učinka. Sistemska pomanjkljivost je v tem, da je od maja 2014 v veljavi Zakon o tujcih, ki ločuje azilni postopek in postopek vračanja, zaradi česar je odločitev o vračanju lahko sprejeta po zaključenem upravnem postopku in še preden sodišče odloči o pritožbi prosilca zoper odločitev upravnega organa. Sodišče je na Poljskem izdalo že tudi sodbe, ki so odločile da s postopki vračanja prosilca ni potrebno čakati, da se zaključi sodni postopek v zvezi s pritožbo zoper negativno odločitev upravnega organa. Tožnik se sklicuje tudi na sodbo nizozemskega pritožbenega sodišča, ki je zaustavilo transfer prosilca na Poljsko. Poročilo AIDA o Poljski navaja tudi, da se na Poljskem prosilce, ki so vrnjeni po Dublinski uredbi, šteje bolj za ekonomske migrante in ne kot osebe, ki zares potrebujejo mednarodno zaščito. Glede na rok iz 29. člena Dublinske uredbe III, ki določa končni rok za predajo prosilca, pa tožnik še navaja, da je rok za predajo tožnika Republiki Poljski že potekel. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep nadomesti s sodbo tako, da je Republika Slovenija dolžna obravnavati njegovo prošnjo za mednarodno zaščito, podrejeno pa predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

4. Tožnik predlaga tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe. Zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da upravni spor ne zadrži izvršitve sklepa, z izvršitvijo sklepa še pred odločitvijo sodišča o tožbi pa bi mu nastala težko popravljiva škoda, saj se tožnik v primeru izvršitve sklepa ne bi več nahajal na območju Republike Slovenije. Zaradi tega dejstva ne bi več izkazoval pravnega interesa in njegov pravni položaj se ne bi mogel več spremeniti. Sodno varstvo na ta način ne bi moglo biti učinkovito, s tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik pred podajo prošnje za mednarodno zaščito ustno v ruskem jeziku informiran s strani Pravno -informacijskega centra nevladnih organizacij o vseh pravicah in je prejel tudi brošuro informacij o dublinskem postopku za prosilce za mednarodno zaščito. Namen osebnega razgovora pa je omogočiti čim lažjo določitev odgovorne države članice za obravnavanje prošnje. Tožnik bi lahko izpostavil kot razlog za to, da ostane v Republiki Sloveniji, skrb za njegovega očeta, s katerim sedaj živi njegova mama. Glede navedb o napakah v zapisniku dublinskega razgovora pa tožena stranka navaja, da je bil zapisnik tožniku prebran, vsebino pa sta potrdila s podpisom tako tožnik kot njegov pooblaščenec. V zvezi s tistimi tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na pravico do spoštovanja družinskega življenja, pa tožena stranka opozarja na to, da Dublinska uredba III v g. točki 2. člena določa, da družino sestavljajo zakonec prosilca ali njegov izvenzakonski partner in mladoletni otroci parov, kar pa tožnik ni. Glede predloga za izdajo začasne odredbe pa tožena stranka poudarja, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Poljsko. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. K točki I izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 2. točko 12. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da kadar prosilec poseduje veljavni vizum, je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, ki je vizum izdala, razen če je bil vizum izdan v imenu druge države članice v skladu z ureditvijo zastopanja, kot je določeno v členu 8 Uredbe (ES) št. 810/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 7. 2009 o vizumskem zakoniku Skupnosti. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Poljska, saj je tožnik v evropski prostor vstopil z veljavnim poljskim vizumom.

9. Med strankama je sporno vprašanje, ali obstaja ovira za predajo Republiki Poljski, ker naj bi po tožnikovem mnenju obstajala utemeljena domneva, da v tej državi obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in ali obstajajo okoliščine iz 1. točke 16. člena Dublinske uredbe III, ki določa, da država članica običajno prosilca obdrži med drugim tudi v primerih, kadar je otrok, brat ali sestra ali eden od staršev prosilca, ki zakonito prebiva v eni od držav članic, odvisen od prosilca. Sodišče meni, da je tožena stranka pravilno ocenila, da take okoliščine ne obstajajo, pri čemer se sodišče sklicuje na obrazložitev v izpodbijanem sklepu, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v tem delu ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

10. V zvezi s tožbenimi navedbami, kjer tožnik opisuje razloge, zaradi katerih prosi za mednarodno zaščito, sodišče pojasnjuje, da to ni predmet tega postopka, kjer sodišče presoja le pravilnost odločitve o tem, ali je za obravnavanje tožnikove prošnje pristojna Republika Poljska.

11. Glede tistih tožbenih navedb, kjer tožnik pojasnjuje trdnost družinskih vezi in s tem v zvezi očita poseg v pravico do družinskega življenja in ko opisuje, kako trdna vez je med njim in med starši, pa sodišče opozarja na to, da po Dublinski uredbi III res velja merilo iz člena 9 (družinski člani, ki so upravičeni do mednarodne zaščite) takrat, kadar gre za družinskega člana prosilca. Vendar pa je potrebno pri tem upoštevati definicijo družinskega člana kot je določena v točki g) 2. člena Dublinske uredbe III. Po tem določilu pa so družinski člani zakonec prosilca ali zunajzakonski partner, mladoletni otroci prosilcev oziroma starši prosilca, če bi bil prosilec mladoleten, pri čemer mladoletnik pomeni osebo, ki je mlajša od 18 let (točka i 2. člena). V konkretnem primeru pa je tožnik polnoleten, zato ni družinski član v smislu opredelitve družinskega člana iz Dublinske uredbe III.

12. Če gre za polnoletne družinske člane bi prišel pri določitvi odgovorne države članice v poštev kriterij iz 16. člena Dublinske uredbe III. Po tem kriteriju bi lahko Republika Slovenija obravnavala tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, če bi šlo za resno bolezen, hudo invalidnost ali starost katerega od obeh staršev. V tem členu je po mnenju sodišča že v sami uredbi vsebovan humanitarni razlog za določitev odgovorne države, na katerega se sklicuje tudi tožnik. Upravno sodišče je v prvotnem postopku prav zaradi tega prvotni sklep o predaji tožnika Republiki Poljski odpravilo, ker se tožena stranka ni opredelila do tega, ali je taka okoliščina podana. Vendar pa sodišče meni, da je v ponovljenem postopku v izpodbijanem aktu tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj ta razlog ni podan. Tožena stranka je ugotovila, da tožnikov oče prebiva v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, mati pa na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Navedla je, da tožnik v upravnem postopku ni navajal, da bi bil njegov oče tako bolan, da bi bil odvisen od njegove pomoči niti ni v zvezi s tem v upravnem postopku predložil nobenih dokazov. Sodišče se strinja s tem, da bi moral tožnik že v upravnem postopku to navajati. Res je sicer, kar tožnik zatrjuje v tožbi, da zgolj to, da ne živi na naslovu svojih staršev, še ne pomeni, da zaradi tega ta razlog ne bi mogel biti podan. Vendar pa sodišče še vedno meni, da bi lahko tožnik tako v prošnji za mednarodno zaščito kot tudi v osebnem razgovoru navajal to okoliščino, v kolikor meni, da je res podana. Tožnik je v prošnji za mednarodno zaščito potrdil, da je bil seznanjen s pravicami in dolžnostmi ter ostalimi informacijami s strani predstavnikov PIC-a (str. 5 prošnje). Poleg tega je imel pooblaščenca tako pri podaji prošnje za mednarodno zaščito kot pri osebnem razgovoru, kar pomeni, da je obakrat imel tudi strokovno pomoč, in ker sam teh okoliščin kljub strokovni pomoči ni posebej izpostavil, mu tudi tožena stranka ni mogla postaviti s tem v zvezi podrobnejših vprašanj. Sodišče se zato ne strinja s tem, da naj osebni razgovor ne bi bil voden na način, da bi se od tožnika dobilo relevantne odgovore. Glede na tožbene navedbe, da je oče na dan vložitve tožbe že pričel z delom, pa čeprav z omejitvami, sodišče ocenjuje, da ne gre za tako bolezen, ki bi implicirala očetovo odvisnost od tožnika v smislu prvega odstavka 16. člena Dublinske uredbe III.

13. Tožnik je sicer k tožbi priložil tudi nekaj zdravstvene dokumentacije, iz katere izhaja vzrok očetove zadržanosti z dela, vendar pa je sodišče skladno z 52. členom ZUS-1 ne more upoštevati, saj ni tožnik navedel, zakaj je ni predložil že v postopku izdaje upravnega akta, ki se izpodbija v tem upravnem sporu. Tako kot v prejšnjem postopku jo je predložil z vložitvijo tožbe v upravnem sporu. Pooblaščenki tožnika je bila sodba Upravnega sodišča RS št. I U 423/2016-7 z dne 23. 3. 2016 vročena 25. marca 2016, sedaj izpodbijani sklep pa je bil izdan 18. 8. 2016. Tožnik je bil v navedeni sodbi že seznanjen s tem, da so v tem postopku relevantne okoliščine, ki bi utegnile kazati na to, ali je njegov oče res zaradi bolezni odvisen od njega in da je prav zaradi tega bil prejšnji sklep odpravljen. Po odpravi prejšnjega sklepa se je upravni postopek spet začel, vendar pa tožnik v ponovljenem upravnem postopku zdravstvene dokumentacije ni predložil toženi stranki, ki se zato tudi v ponovljenem postopku ni mogla do nje opredeliti.

14. Glede navajanja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Poljskem se sodišče sicer strinja s tožbeno navedbo, da domneva o tem, da imajo vse države članice Evropske unije postavljene minimalne standarde na področju mednarodne zaščite ni neizpodbojna, vendar pa meni, da tožnik ni izkazal, da Poljska ne bi imela vzpostavljenih minimalnih standardov. Sodišče se s tem v zvezi ne strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka ne bi preučila pravnega in dejanskega stanja v zvezi z azilnim postopkom na Poljskem, saj je celo sama zaprosila uradne organe Republike Poljske za konkretno zagotovilo oziroma informacijo, kako bo tožnik obravnavan v azilnih postopkih in je prejela odgovor, da bo imel tožnik tako možnost zaprositi za azil kot tudi pravico do socialne pomoči in nastanitve v centru za begunce. Res je sicer, da iz upravnega spisa ni razvidno, da bi tožena stranka z odgovorom pristojnih organov Republike Poljske seznanila tožnika, vendar pa to ni taka kršitev, da bi bilo zaradi tega potrebno sklep odpraviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, saj tožnik ni izkazal, da bi imel on osebno do sedaj na Poljskem kakršnekoli težave. Na osebnem razgovoru je celo sam rekel, da na Poljskem ni nobene ogroženosti, kar se pa tiče samega azilnega postopka, pa je rekel, da ni seznanjen, da bi v tej državi obstajale kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da bi šlo do očitne napake pri pisanju, saj tožnik na zapisnik o osebnem razgovoru ni imel pripomb in ga je brez pripomb tudi podpisal, prav tako pa tudi njegov pooblaščenec. Sodišče se je že v sodbi št. I U 423/2016-7 opredelilo do tega, da tožnik svojemu delu dokaznega bremena ni zadostil s tem, ko je dne 23. 10. 2015 predložil izvlečke dveh virov v angleškem jeziku, saj je izjavil, da na Poljskem ni nobene ogroženosti in da tudi kar se tiče samega azilnega postopka ni seznanjen s tem, da bi obstajale kakršnekoli sistemske pomanjkljivosti. Sodišče je že v tej sodbi zavzelo stališče, da v kolikor bi bilo stanje v nastanitvenih centrih na Poljskem nevzdržno, da bi tožnik že v upravnem postopku na ustnem razgovoru to omenil. Sodišče se tudi v tej sodbi pridružuje stališču iz citirane sodbe, ko je sodišče enkrat že presojalo tožnikove navedbe o sistemskih pomanjkljivostih. Glede citiranja odločitev Sodišča Evropske unije, s katerima v zvezi tožnik navaja, da je pravica prosilca do sodelovanja v postopku samo črka na papirju v primeru, če prosilec ni ustrezno obveščen o svojih pravicah, pa je sodišče že pojasnilo, da je tožnik ob podaji prošnje potrdil, da je bil obveščen o vseh pravicah.

15. Tožnik v tožbi tudi podrobno pojasnjuje kaj piše v poročilu AIDA z dne 23. 10. 2015. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da tega poročila tožnik v ponovljenem postopku ni predložil toženi stranki, da bi se lahko pri odločanju do njega opredelila. Sodišče ponovno pojasnjuje, da je od vročitve sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 423/2016-7 do izdaje sedaj izpodbijanega sklepa minilo več mesecev in bi tožnik v ponovljenem upravnem postopku lahko to poročilo predložil toženi stranki kot dokaz, vendar pa v tožbi ni navedeno, zakaj tega ni storil. Iz navedenega razloga sodišče tega dokaza skladno z 52. členom ZUS-1 tudi ne more upoštevati v tem upravnem sporu. Sodišče v upravnem sporu presoja pravilnost izpodbijanega akta. Tožena stranka akt izda na podlagi dokazil, ki so ji dostopna tekom upravnega postopka in to tako tistih, ki jih sama pridobi, kot tistih, ki jih predloži stranka. Do dokazil, ki jih stranka ne predloži upravnemu organu do konca upravnega postopka, pa se upravni organ ne more opredeliti, sodišče pa teh dokazil tudi ne more upoštevati, če niso podani pogoji iz 52. člena ZUS-1. V zvezi z navedbo o tem, da je nizozemsko sodišče zaustavilo transfer prosilca na Poljskem, pa sodišče pojasnjuje, da je potrebno vsak primer obravnavati individualno glede na okoliščine in posebnosti vsakega primera. Ne glede na navedeno pa tožnik tudi ni predložil slovenskega prevoda navedene sodbe.

16. Neutemeljena pa je tudi tožbena navedba o tem, da je skladno z 29. členom Dublinske uredbe III že potekel končni rok za predajo prosilca. Navedeno določilo določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27 (3) obstaja odložilni učinek. Končna odločitev o pritožbi tožnika je bila sprejela z dnem pravnomočnosti prejšnje sodbe. Sodba Upravnega sodišča RS št. I U 423/2016-7 je postala pravnomočna 12. 4. 2016. Od končne odločitve v prejšnjem upravnem sporu torej še ni minilo šest mesecev. Tako razlago je sprejelo tudi Sodišče Evropske unije v zadevi C-19/08, kjer je bilo sicer postavljeno predhodno vprašanje, ki se je nanašalo še na Uredbo Sveta (ES) št. 343/2003, vendar pa je tedaj sodišče presojalo vsebinsko podobno določilo.

17. Ker je odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker tožnik predlaga izvedbo takih dokazov, katerih izvedba ne bi mogla privesti do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in posledično do drugačne odločitve. Tožnik je bil zaslišan ob podaji prošnje za priznanje mednarodne zaščite in nato še v osebnem razgovoru, pri čemer ni imel pripomb na zapisnika, navedb o okoliščinah, ki jih ni uveljavljal v upravnem postopku, pa ne more uveljavljati v upravnem sporu (52. člen ZUS-1). Iz navedenega razloga sodišče skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni odločilo na glavni obravnavi.

K točki II izreka:

18. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo iz naslednjih razlogov:

19. V skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

20. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da je izpodbijani sklep že postal izvršljiv, saj tožba zoper njega ne zadrži izvršitve. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo o glavni stvari, bi to pomenilo, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, ker se tožnikova zadeva ne bi mogla reševati v Republiki Sloveniji, ker se tu ne bi več nahajal. Torej vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bi bila več mogoča, četudi bi v tem upravnem sporu uspel. Če bi v njem uspel in bi bil sklep odpravljen ter zadeva vrnjena toženi stranki v ponovno odločanje, si s tem svojega položaja ne bi mogel več izboljšati. Sodno varstvo v upravnem sporu na ta način ne bi moglo biti več učinkovito. S tem pa bi bila kršena pravica do sodnega varstva, kajti ta pravica se lahko uresničuje le pod pogojem, da je tako sodno varstvo učinkovito. Poleg tega po oceni sodišča odložitev izvršitve izpodbijanega akta tudi ne nasprotuje javni koristi.

21. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1.