Jedro

Predaja prosilca za mednarodno zaščito odgovorni državi članici, ki mora biti izvršena v šestih mesecih od potrditve zahteve za sprejem, se lahko odloži na podlagi vloženega pravnega sredstva.

Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1273/2016-7 z dne 13. 9. 2016 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-138/2015/19 (1313-09) z dne 18. 8. 2016 odpravi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep toženke, št. 2142-138/2015/19 (1313-09) z dne 18. 8. 2016, s katerim je na podlagi Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Poljski, ki je odgovorna država članica za obravnavanje omenjene prošnje. S sklepom (II. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče ugodilo tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da je do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa o predaji.

2. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla na določbo drugega odstavka 12. člena Uredbe Dublin III. Odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito je Poljska, ki je tožniku izdala veljavni vizum, s katerim je vstopil v „evropski prostor“. Ta je svojo odgovornost potrdila z odgovorom, ki ga je toženka prejela 14. 9. 2015. Kljub drugačnim tožbenim navedbam sodišče meni, da za predajo ni ovir, saj rok za predajo iz 29. člena omenjene uredbe še ni potekel, za Poljsko niso bile ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku in pogojih za namestitev prosilcev za mednarodno zaščito, niti s predajo ne bo poseženo v pravico do družinskega življenja. Ker je tožnik polnoleten, ni družinski član v smislu točke g 2. člena Uredbe Dublin III, v upravnem postopku pa ni navajal, da bi bil njegov oče tako bolan, da bi bil odvisen od njegove pomoči. Tudi sicer ne gre za bolezen, ki bi kazala na očetovo odvisnost od tožnika v smislu prvega odstavka 16. člena navedene uredbe, saj je oče na dan vložitve tožbe že začel z delom.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Med drugim navaja, da kriteriji za določitev odgovorne države članice niso absolutne narave in da je spoštovanje družinskega življenja hierarhično nad njimi. Družinsko življenje zajema tudi odnose med starši in polnoletnimi otroci, če med njimi obstajajo elementi odvisnosti (kot v obravnavanem primeru). V tej zadevi bi bilo treba upoštevati, da tožnikov oče živi v Sloveniji trinajst let, mama dve leti, da ima oče dovoljenje za stalno prebivanje in da ima 26-letni tožnik, ki je neporočen, z njima pristne družinske vezi, ki obstajajo iz časa, ko je živel v Ukrajini. Poleg tega je nedopusten argument sodišča, da se toženka ni mogla opredeliti do dokumentacije, priložene tožbi, ker da bi jo moral tožnik predložiti v upravnem postopku. Toženka postopka pred izdajo izpodbijanega sklepa namreč ni ponovila in mu ni omogočila sodelovanja v njem. Ne glede na to bi se toženka do omenjene dokumentacije morala opredeliti, saj ji je bila na voljo, in pri tem upoštevati navodilo naslovnega sodišča iz prve sodbe v tej zadevi I U 423/2016-7. Ne strinja se niti, da so njegove navedbe glede sistemskih pomanjkljivosti na Poljskem nedopustna tožbena novota, zato jih v pritožbi ponavlja in se pri tem sklicuje na poročilo AIDA za Poljsko, ki je bilo nazadnje posodobljeno novembra 2015. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odpravi sklep toženke, podrejeno, naj sodišče pomanjkljivosti in nezakonitosti samo odpravi, še podrejeno pa, naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Vrhovno sodišče najprej ugotavlja, da je izpodbijana sodba druga sodba sodišča prve stopnje v obravnavani zadevi. Z odločitvijo I U 423/2016-7 z dne 23. 3. 2016 je sodišče v I. točki izreka sodbe in sklepa odpravilo prvi sklep toženke z dne 17. 2. 2016(1) o predaji pritožnika Republiki Poljski in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek, v II. točki izreka pa izdalo začasno odredbo, s katero je do pravnomočne odločitve v upravnem sporu (torej I U 423/2016) odložilo učinkovanje omenjenega sklepa toženke. V ponovljenem postopku je toženka izdala sklep, na katerega se nanaša izpodbijana sodba.

7. Iz uvodoma povzetih pritožbenih navedb izhaja tožnikovo stališče, da bi morala o njegovi prošnji za mednarodno zaščito odločati Republika Slovenija, saj bo v nasprotnem primeru ‒ zaradi izvršene predaje – nedopustno poseženo v njegovo pravico do družinskega življenja s starši. Po presoji Vrhovnega sodišča pa mora za vsebinsko obravnavo omenjenega očitka, kot tudi pritožbenih navedb, ki se nanašajo na ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka na Poljskem in pravilne uporabe 52. člena ZUS-1 o tožbenih novotah, biti izpolnjen pogoj, da rok za izvršitev predaje še ni potekel. Glede na točko (a) prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III je namreč med pogoji za sprejem (pa tudi za ponovne sprejeme po točkah b, c in d) določeno tudi upoštevanje 29. člena omenjene uredbe. Iz določb tega člena izhaja, da učinki odločitve upravnega organa o predaji niso časovno neomejeni, saj ima potek roka za izvedbo predaje (če ne pride do njegovega podaljšanja iz v členu naštetih razlogov) za posledico, da se odgovornost za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prenese na Republiko Slovenijo, torej ne glede na obstoj morebitnih drugih ovir, na katere se v konkretni zadevi sklicuje pritožnik.

8. Vrhovnemu sodišču se je zato ob odločanju o pritožbi najprej zastavilo vprašanje časovne veljavnosti v tem upravnem sporu presojene odločitve z dne 18. 8. 2016, ne glede na to, da tega vidika pritožnik posebej ni izpostavil (76. člen ZUS-1). Ga je pa v tožbi, ko je trdil, da je rok za predajo potekel in da postopek odločanja odgovorne države članice ne sme trajati v nedogled. S tem je uveljavljal, da ob izdaji izpodbijanega sklepa z dne 18. 8. 2016 niso bile več podane okoliščine za ponovno odločanje o predaji Republiki Poljski. Toženka je v odgovoru na tožbo in na predlog za izdajo začasne odredbe navedla, da je do odločitve sodišča odpovedala izvedbo transferja v Republiko Poljsko. Sodišče prve stopnje je nato v izpodbijani sodbi omenjeno tožbeno stališče ob sklicevanju na sodbo SEU v zadevi Petrosian (C-19/08) z dne 29. 1. 2009 zavrnilo, ker da je bila končna odločitev o tožnikovi pritožbi sprejeta z dnem pravnomočnosti prejšnje sodbe I U 423/2016-7 (12. 4. 2016), od katere še ni minilo 6 mesecev.

9. Uredba Dublin III v 29. členu določa, da se predaja prosilca ali druge osebe iz člena 18(1)(c) ali (d) iz države članice, ki poda zahtevo, v odgovorno državo članico, izvede v skladu z nacionalno zakonodajo države članice, ki poda zahtevo, po posvetu med zadevnima državama članicama, kakor hitro je to praktično izvedljivo in najkasneje v šestih mesecih po odobritvi zahteve, da bo druga država članica sprejela ali ponovno sprejela zadevno osebo ali končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) obstaja odložilni učinek (prvi odstavek). Kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, je odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. Ta rok se lahko podaljša na največ eno leto, če predaja ni bila možna, ker je zadevna oseba v zaporu, ali na največ osemnajst mesecev, če zadevna oseba pobegne (drugi odstavek).

10. Iz določb jasno izhaja, da mora biti v šestmesečnem roku od prejema odgovora države članice, ki je sprejela odgovornost, predaja dejansko izvršena (opravljena) in da se z njegovim potekom odgovornost prenese na državo članico, ki je podala zahtevo ter navedeni rok zamudila, to je na Republiko Slovenijo.(2) Navedeni materialni rok je torej prekluziven, ovira za njegov (iz)tek pa je lahko vloženo pravno sredstvo z odložilnim učinkom oziroma tovrstna odločitev organa, ki odloča o sicer nesuspenzivnem pravnem sredstvu. SEU je v zadevi Ghezelbash (C-63/15) z dne 7. 6. 2016 glede nevarnosti zamude pri izvršitvi odločitve o predaji namreč navedlo, da je iz člena 27(3)(c) Uredbe št. 604/2013 razvidno, da je zakonodajalec Unije s tem, da je določil, da države članice zagotovijo, da ima zadevna oseba možnost sodišču predlagati, da v razumnem roku odloži izvršitev odločitve o predaji, dokler se obravnava pritožba, priznal, da države članice lahko odločijo, da vložitev pritožbe zoper odločitev o predaji sama po sebi ne zadošča za odložitev predaje, ki se lahko tako opravi brez čakanja na preučitev te pritožbe, če za odložitev ni bilo zaprošeno ali je bil predlog za odložitev zavrnjen (59. točka).

11. To pomeni, da se predaja pred potekom šestmesečnega roka za njeno izvedbo, šteto od potrditve odgovornosti druge države članice, na podlagi vloženega pravnega sredstva lahko odloži. Če tak odložilni učinek obstaja (glede na ureditev v ZUS-1 ima tak učinek izdana začasna odredba), ne more priti do zamude pri predaji in ne do prenosa odgovornosti na Republiko Slovenijo. V takem primeru začne šestmesečni rok ponovno teči od končne odločitve o pritožbi, to je s sodno odločitvijo, s katero se odloči o temelju postopka in s katero ni več mogoče ovirati te izvedbe(3). Če omenjenega suspenzivnega učinka ni, pa je prosilčev položaj varovan z določbo tretjega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III, ki določa, da če je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je predaja izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme.

12. Na potek roka za predajo sme v pravnem sredstvu opozarjati tudi prosilec za mednarodno zaščito, saj se nanaša na vprašanje pravilne uporabe navedene uredbe in kriterijev, ki so v njej navedeni (19. uvodna izjava(4) v povezavi s 27. členom Uredbe Dublin III, v tem smislu tudi SEU v zadevi Kerim (C-155/15) z dne 7. 6. 2016)(5).

13. Iz stališča sodišča prve stopnje, povzetega v 8. točki obrazložitve te sodbe, izhaja, kot da je tek šestmesečnega roka od končne odločitve v zadevi samostojen in neodvisen od teka roka za izvedbo predaje od prejema odgovora Republike Poljske, kar pa je po predhodno obrazloženem napačno. Pri tem sodišče tudi ni upoštevalo, da se zadeva Petrosian nanaša na primer, v katerem je švedsko sodišče odločitev o zadržanju predaje prosilcev Franciji sprejelo pred iztekom šestmesečnega roka od privolitve Francije v njihov ponovni sprejem (prim. 15. in 20. točko obrazložitve), ponovno odložitev izvršitve predaje v pritožbenem postopku pa prav tako v okviru šestmesečnega roka od odločitve na prvi sodni stopnji (prim. 20. in 22. točko). To pomeni, da je bil vsakokratni odložilni učinek izvršitve predaje določen pred pretekom roka za njeno izvedbo.

14. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi navedlo, da je toženka 14. 9. 2015 od pristojnega poljskega organa dobila odgovor, da je Republika Poljska odgovorna država članica za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito. Navedeno med strankama ni sporno, kar pomeni, da se je šestmesečni rok za predajo od prejema odgovora iztekel 15. 3. 2016. Prav tako ni sporno, da do poteka tega roka predaja ni bila izvršena (transfer je bil zaradi sproženega upravnega spora odložen) in da je prvostopenjsko sodišče prvo začasno odredbo v tej zadevi izdalo 23. 3. 2016, to je v času, ko je odgovornost Republike Poljske za obravnavo pritožnikove prošnje prenehala in je prešla na Republiko Slovenijo(6). Zato omenjena začasna odredba v I U 423/2016-7, s katero je bilo odločeno, da se učinkovanje sklepa z dne 16. 2. 2016 (pravilno: 17. 2. 2016) zadrži do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu, ni mogla imeti več nobenega vpliva na drugačen tek pred tem pretečenega roka in z njim povzročeni prenos odgovornosti na Republiko Slovenijo. Enako velja tudi za vsa nadaljnja procesna dejanja tako upravnega organa (v ponovljenem postopku izdani sklep o predaji z dne 18. 8. 2016) kot sodišča (v tej zadevi obravnavana sodba z dne 13. 9. 2016 in ponovna začasna odredba).

15. Ker je sodišče prve stopnje ob takem dejanskem stanju zmotno uporabilo drugi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III (2. točka prvega odstavka 75. člena ZUS-1), je Vrhovno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tožbi ter odpravilo izpodbijani sklep toženke z dne 18. 8. 2016 (3. točka tretjega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 80. člena in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Zadeve ni vrnilo v ponovni postopek upravnemu organu (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), ker je ta glede na časovno omejitev odločitve o predaji pritožnika Republiki Poljski končan.

(1) V I. točki izreka omenjene sodbe se očitno napačno kot datum sklepa toženke navaja 16. 2. 2016. (2) V tem smislu tudi stališče Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v zadevi Cimade (C-179/11) z dne 27. 9. 2012, 54. in 55. točka obrazložitve, ki se sklicuje na vsebinsko enako določbo 19. člena Uredbe št. 343/2003 (Uredba Dublin II), ki jo je nadomestila Uredba Dublin III.

(3) Tako SEU v zadevi Petrosian (C-19/08) z dne 29. 1. 2009 v povezavi s primerljivo določbo tretjega odstavka 19. člena Uredbe Dublin II.

(4) Učinkovito pravno sredstvo proti takim odločitvam bi moralo obsegati tako preučitev uporabe te uredbe kot tudi pravnega in dejanskega stanja v državi članici, v katero je predan prosilec.

(5) Vrhovno sodišče je seznanjeno s predhodnimi vprašanji v še nerešeni zadevi C-201/16 Shiri, ki jih je na Sodišče Evropske unije vložilo Vrhovno upravno sodišče Republike Avstrije 12. 4. 2016, vendar šteje, da gre za jasno oziroma razjasnjeno stvar ob upoštevanju že sprejetih stališč SEU v odločitvah, citiranih v obrazložitvi sodbe. Prim. tudi sodbo Zveznega upravnega sodišča ZRN BVerwG 1 C 6.16 z dne 9. 8. 2016. (6) Iz priloženih upravnih spisov je razvidno, da ima tožnikova vloga s tožbo in predlogom za izdajo začasne odredbe za zadržanje izvršitve predaje v I U 423/2016 datum 16. 3. 2016 (Upravno sodišče RS jo je prejelo 18. 3. 2016). Pravni sredstvi sta bili torej vloženi po poteku roka za predajo.