Jedro

Za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak, da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Zavrniti je zato treba stališče, da je zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi storilec dekletom pobral več kot polovico zaslužka.

Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje obsojenčevih zagovornikov, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost in primerja z nemško sodno prakso, kjer je prostitucija legalizirana in pravno urejena dejavnost.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 4. 2019 obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja zlorabe prostitucije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 175. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Po 74. in 75. členu KZ-1 mu je odvzelo premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem, v višini 19.200,00 EUR ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe ter nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 4. 7. 2019 pritožbi okrožne državne tožilke in obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse za pritožbeni postopek ter nagrado in potrebne izdatke postavljene zagovornice naložilo v breme proračunskih sredstev.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki zaradi kršitve kazenskega zakona po 1. in 2. točki 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter sodbi sodišč prve in druge stopnje spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

3. Vrhovni državni tožilec mag. Andrej Ferlinc v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da sta sodišči ustrezno ocenili, da je odločilni kriterij spolno dejanje in če je nudeno in izvajano proti dogovorjenemu plačilu, gre za prostitucijo in ne le za nekaznivo erotično masažo, čeprav standardna klasifikacija poklicev pozna poklic »erotični maser«. Trdi, da so zato navedbe obrambe, da ni podan zakonski znak obsojencu očitanega kaznivega dejanja, neutemeljene. Izpostavlja, da sta obe sodišči ustrezno upoštevali tudi slabše premoženjske razmere deklet, njihov socialni status in druge okoliščine, ki kažejo na prostitucijo. Nadalje navaja, da subjektivni elementi, kot je vprašanje dejanske zmote in v tej zvezi, ali je bil podan obsojenčev naklep, sodijo v področje uveljavljanja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili. Odgovor, poslan obsojencu na naslov njegovega stalnega prebivališča, pa se je sodišču vrnil z oznako »ni dvignil«.

B-1.

5. Na podlagi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo le zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena tega zakona ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

B-2.

6. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljajo kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navajajo, da erotična masaža ne more predstavljati prostitucije, ker je legalna dejavnost, opredeljena v standardni klasifikaciji poklicev. Trdijo, da v obravnavani zadevi ni podan zakonski znak izkoriščanja prostitucije oziroma sta si sodišči ta znak razlagali materialnopravno zmotno in se sklicujejo na sodno prakso Vrhovnega sodišča. Zatrjujejo, da v opisu kaznivega dejanja zakonski znak izkoriščanja ni dovolj konkretiziran ter izpostavljajo, da so oškodovanke v delovno razmerje stopile prostovoljno in ga brez težav prekinile, vsaki pa je bilo že na razgovoru za delo pojasnjeno, na kakšen način se erotična masaža izvaja, zato ni bilo poseženo v njihovo spolno samoodločbo. Ob sklicevanju na sodno prakso Vrhovnega sodišča trdijo, da sodišča v ravnanjih storilcev tega kaznivega dejanja iščejo namen koristoljubnosti ter dodajajo, da obsojenčev zaslužek ni bil enormen. Nadalje navajajo, da glede na ravnanje, ki se v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje očita obsojencu, da vsak delodajalec svoje delavce ekonomsko izkorišča. Trdijo, da se zvodnik za svoj poklic odloči z namenom pridobivanja premoženjske koristi in se tako ne razlikuje od nikogar, ki za svoje delo prejema plačilo. Prejemanje plačila pa po njihovem mnenju ne zadostuje za obstoj zakonskega znaka izkoriščanja, pač pa nesorazmerna oziroma izkoriščevalska delitev dohodkov med prostitutko in tistim, ki sodeluje pri njeni prostituciji. Poudarjajo, da se po nemški sodni praksi ekonomsko izkoriščanje domneva, če prostitutka prejme manj kot 50 % zaslužka, pri obsojencu pa so bile oškodovanke uradno zaposlene in so prejemale plačo. Ob koncu delovnega dne so lahko vzele polovico svojega dnevnega zaslužka kot akontacijo mesečnega plačila, na koncu meseca pa so obsojencu izročile znesek, ki je ustrezal prispevkom, dajatvam do države in njihovi plači, dogovorjeni s pogodbo o zaposlitvi. Preostanek denarja so oškodovanke neobdavčen obdržale zase, s tem pa so po navedbah zagovornikov prejele več kot je bilo dogovorjeno s pogodbo o zaposlitvi. Zaključujejo, da so oškodovanke izvajale delo, za katerega so bile zaposlene na podlagi pogodbe o zaposlitvi, stranke pa so bile pravno gledano stranke podjetja in je šlo za zaslužek podjetja.

7. Kaznivo dejanje zlorabe prostitucije po prvem odstavku 175. člena KZ-1 izvrši, kdor zaradi izkoriščanja sodeluje pri prostituciji druge osebe ali kdor s silo, grožnjo ali preslepitvijo navede, pridobi ali spodbudi drugo osebo k prostituciji, po tretjem odstavku pa, kdor to kaznivo dejanje stori proti več osebam ali v okviru hudodelske združbe. Gre za posebno obliko kaznivega dejanja pomoči pri spolnem občevanju oziroma drugih spolnih dejanjih drugih oseb, ki se stori z direktnim ali eventualnim naklepom. Storilec pri prostituciji sodeluje zaradi izkoriščanja, kar pomeni, da za takšno sodelovanje dobi plačilo, kaznivo dejanje pa se lahko stori že z enkratnim dejanjem, če so podane okoliščine za nadaljevanje prostitucije. Pogojena je z dajanjem prostorov na voljo spolnim partnerjem, odstopanjem sob prostitutkam, vodenjem javne hiše.1 Skupno vsem oblikam prostitucije je, da je v središču nudenje spolnih dejanj za plačilo ali drugo nadomestilo, pri tem pa ni pomembno, ali plačilo oziroma nadomestilo prejme oseba, ki se prostituira ali katera druga oseba. Dobrina, ki je s tem kaznivim dejanjem zavarovana, je spolna samoodločba osebe, ki se prostituira, oziroma njena avtonomija v širšem smislu. Stori se lahko s prisiljenjem s silo, grožnjo ali preslepitvijo, pa tudi na načine, za katere je značilen storilčev motiv izkoriščanja prostitucije druge osebe, torej delati nekaj, kar neupravičeno prinaša ugodnosti.2

8. Kdaj gre za izkoriščanje prostitucije, je prepuščeno presoji sodišča v vsaki konkretni zadevi glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja, sicer pa se je do pojma izkoriščanja prostitucije Vrhovno sodišče že večkrat opredelilo. V sodbi I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020 je zavzelo stališče, da za presojo zakonskega znaka izkoriščanja ni bistven zaslužek deklet, ampak, da imajo storilci od prostituiranja oseb korist in prejemajo denar, pri čemer višina protipravno pridobljene premoženjske koristi ni zakonski znak tega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče je prav tako že zavrnilo stališče, da bi bil zakonski znak izkoriščanja prostitucije podan le, če bi storilec dekletom pobral več kot polovico zaslužka, z odločitvijo, da se zakonski znak izkoriščanja prostitucije ne presoja glede na delež zaslužka, ki ga storilec kaznivega dejanja prejema kot korist od prostituiranja.3 Sodna praksa Vrhovnega sodišča je sicer enotna in kot prepovedano šteje pridobivanje finančne koristi iz naslova prostituiranja drugih ter poseganje v njihovo pravico do spolne samoodločbe. Zavzeto je stališče, da kontinuirano izvrševanje kaznivega dejanja, ki predstavlja utečen in donosen posel ter sodelovanje pri prostituciji, ki se kaže kot najemanje in razpolaganje s stanovanji, skrb za prevoz deklet na lokacije, kjer se izvaja prostitucija, oglaševanje prostitucije in dogovarjanje s strankami za srečanja z dekleti, ki ponujajo spolne storitve, torej dejansko vodenje in nadziranje prostitucije, predstavlja izkoriščanje prostituiranja.4 Izkoriščanje prostitucije pa je šteti tudi kot poseg v avtonomijo osebe, v njeno ekonomsko svobodo, kakor tudi za posege v splošnejšo svobodo odločanja in ravnanja, med katere spada omejevanje prostosti gibanja, vsiljevanja določenih strank, načina, kraja in drugih značilnosti delovanja osebe, ki se prostituira, s tem, da so te osebe omejene tudi v svoji pravici do spolne samoodločbe, če se za prostituiranje odločijo zaradi finančne stiske. Takšna oblika izkoriščanja prostitucije izhaja tudi iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, ki izkoriščanje prostitucije presoja kot prevlado storilca do druge osebe in izkoriščanje njene pripravljenosti, da se prostituira.5

9. Izkoriščanje prostitucije ni dopustno, zato je neutemeljeno tudi zavzemanje obsojenčevih zagovornikov, da se organizacija in vodenje prostitucije drugih obravnava kot običajna, dopustna gospodarska dejavnost in primerja z nemško sodno prakso, kjer je prostitucija legalizirana in pravno urejena dejavnost. Razlaga prostitucije kot gospodarske dejavnosti oziroma njene primerjave z ostalimi gospodarskimi dejavnostmi, ko obsojenčevi zagovorniki ustvarjen zaslužek presojajo s podjetniškega vidika, prav tako nima podlage v pozitivni zakonodaji naše države.6 Sodišče prve stopnje je zato tudi po presoji Vrhovnega sodišča pravilno ugotovilo, da sklicevanje obrambe na načelno zakonitost poslovne dejavnosti erotične masaže, ki so jo oškodovanke glede na obsojenčev zagovor izvajale v njegovem salonu in jo je mogoče izvajati tudi drugače kot z neposrednimi spolnimi dejanji, z hkratnim zatrjevanje običajnega delovnopravnega razmerja med obsojencem in oškodovankami, ne more vplivati na presojo, da je v obravnavani zadevi šlo za obsojenčevo sodelovanje pri tuji prostituciji zaradi ekonomskega izkoriščanja. Prostituiranje v naši državi sicer ni prepovedano, vendar je za presojo zakonskega znaka izkoriščanja prostitucije pravno relevantno, da ni dovoljeno registrirati dejavnosti organiziranja prostituiranja drugih. Navedeno v povezavi s 175. členom KZ-1, ki prepoveduje izkoriščanje prostitucije, kaže na jasen namen zakonodajalca, da organizacija prostituiranja drugih in s tem izkoriščanje prostitucije, ni dovoljeno in pomeni kaznivo dejanje.7

10. Treba je pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da ugotovljeno ciljno nudenje spolne zadovoljitve za plačilo, od katerega je obsojenec glede na svoj zagovor in izpovedbe oškodovank zadržal polovico denarja, posega v spolno samoodločbo oškodovank, četudi bi v odnos z gosti masažnega salona stopile povsem prostovoljno. Iz obrazložitve sodbe tudi izhaja, da je obsojenec dal oškodovankam na razpolago prostor, kjer so poleg masaže po njegovih navodilih izvajale tudi neposredna spolna dejanja, skrbel za plačilo najemnine in obratovalnih stroškov, za potrošni material, organiziral reklamno oglaševanje, se dogovarjal za obiske z gosti salona in na tak način aktivno organiziral dejavnost prostituiranja oškodovank in kontinuirano sodeloval pri izvrševanju prostitucije. Glede na ugotovljeno je sodišče prve stopnje tudi po presoji Vrhovnega sodišča ustrezno zaključilo, da je obsojenec ob upoštevanju takšne poslovne organiziranosti njegovega masažnega salona to počel izključno zaradi materialnega izkoriščanja oškodovank, s tem pa je izpolnil vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, storjenega proti več osebam. Takšnim stališčem je pravilno pritrdilo pritožbeno sodišče, ko je navedlo, da pri erotični masaži s ciljanimi in doseženimi spolnimi vrhunci ne gre za nič drugega ali manj kot za spolno dejanje, ki nudeno ali izvajano proti dogovorjenemu plačilu, predstavlja prostitucijo. Nadalje je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za prostitucijo, odeto v dejavnost, ki tedaj, ko ne preide v spolno dejanje, ne more biti kazniva, v obravnavani zadevi pa je bila masaža že osmišljena kot spolno dejanje, s katerim so se oškodovanke proti plačilu prostituirale. Obsojenčevo ravnanje je po opisu pravilno presodilo kot sodelovanje v zvezi s prostituiranjem oškodovank, od katerega je imel obsojenec korist, pri tem pa se sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 6021/2010 z dne 5. 3. 2010, v kateri je takšno stališče zavzeto glede na že obstoječo sodno prakso v času odločanja Vrhovnega sodišča. Po presoji Vrhovnega sodišča pa na izkoriščanje prostitucije kažejo tudi ugotovljene okoliščine sodišča prve stopnje, ko se je sicer opredelilo do zatrjevane pravne in dejanske zmote pri obsojencu in navedlo, da so bile oškodovanke glede na svoje izpovedbe zelo slabega premoženjskega stanja in zato pripravljene pristati tudi na takšno obliko pridobivanja sredstev za preživljanje, ena od oškodovank pa je bila tedaj celo alkoholna odvisnica, kar vse kaže tudi na poseg v njihovo ekonomsko svobodo, saj so bile od obsojenca in njegovega organiziranja dejavnosti prostituiranja ekonomsko odvisne.

11. Kot že navedeno, je v vsaki konkretni zadevi glede na konkretna dejstva in okoliščine kaznivega dejanja treba presoditi, ali gre za izkoriščanje prostitucije, zato je v tem pogledu treba razumeti tudi sodno prakso Vrhovnega sodišča, na katero se v zahtevi sklicujejo obsojenčevi zagovorniki, ki izpostavljajo različna dejanska stanja, skozi katera je bil v navedenih zadevah ugotovljen zakonski znak izkoriščanja prostitucije. Z ostalimi navedbami, ko želijo obsojenčevi zagovorniki izvedene dokaze ocenjevati drugače, kot jih je ocenilo sodišče prve stopnje, pa uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

12. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo uveljavljajo še kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP in navajajo, da je bil obsojenec glede kaznivosti svojega ravnanja v pravni zmoti in v dejanski zmoti glede okoliščin, ki jih zakon določa kot znake očitanega kaznivega dejanja oziroma je zmotno mislil, da so okoliščine takšne, da bi bilo dejanje dopustno. Trdijo, da ni mogoče slediti zaključkom sodišč prve in druge stopnje, da je obsojenec vedel, da je sodelovanje pri prostituciji oseb zaradi materialnega izkoriščanja prepovedano ter da ni vedel in ni mogel vedeti, da tudi erotične masaže pomenijo prostitucijo, saj je erotična masaža popolnoma legalna dejavnost, ki jo kot tako razumejo tudi na „Ministrstvu za delo“ ter „Gospodarskem ministrstvu“, kjer se je obsojenec pred odprtjem masažnega salona pozanimal o legalnosti te dejavnosti. Poudarjajo, da bi si obsojenec prizadeval oškodovankam dopovedati, da ne dovoljuje nobenih spolnih odnosov, če bi se zavedal, da je izvajanje erotične masaže kaznivo, ker predstavlja prostitucijo. Zaključujejo, da je bil obsojenec tudi v dejanski zmoti, saj se ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja ali je zmotno mislil, da so okoliščine takšne, da bi bilo dejanje dopustno.

13. Na podlagi prvega odstavka 31. člena KZ-1 je kaznivo dejanje storjeno v pravni zmoti, če storilec kaznivega dejanja iz upravičenih razlogov ni vedel, da je to dejanje v nasprotju s pravom. Upravičenih razlogov pa ni, če storilec ni vedel za pravna pravila, s katerimi bi se lahko seznanil pod enakimi pogoji kot drugi v njegovem širšem okolju ali pa je moral, glede na svoje delo, vlogo ali siceršnji položaj poznati posebna pravna pravila (drugi odstavek 31. člena KZ-1). Pravna zmota se tako lahko nanaša na nezavedanje kateregakoli pravnega pravila, pomembnega za opredelitev dejanja kot pravno nedovoljenega in je zato o njej mogoče govoriti, če storilec sploh ne ve za pravno pravilo države oziroma je upoštevna samo tista pravna zmota, ki je pri storilcu nastala iz upravičenih razlogov, ki se pojavljajo individualno pri posameznem storilcu.8 Vsebino zavesti o protipravnosti tvori zavedanje storilca o tem, da njegovo ravnanje nasprotuje družbenemu redu in je zaradi tega pravno prepovedano. Potrebna je torej vsaj laična vest storilca o tem, da počne nekaj pravno prepovedanega.9 Sodišče prve stopnje je razumno utemeljilo, da je obsojenec odrasla, življenjsko in poslovno izkušena oseba, ki se je glede na svoj zagovor že pred obravnavanim časom ukvarjala z vodenjem nočnega kluba in je zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča brez dvoma vedel, da je sodelovanje pri prostituciji drugih oseb zaradi materialnega izkoriščanja prepovedano. Prav tako se je v tem postopku sam zagovarjal, da je maserkam v svojem salonu klasične spolne odnose prepovedal, torej se je očitno tudi po lastnih navedbah prepovedanosti takšnega ravnanja zavedal in je zato zahteva v tem delu neutemeljena.

14. Kaznivo dejanje je storjeno v dejanski zmoti, če se storilec ob storitvi ni zavedal okoliščin, ki jih zakon določa kot znake kaznivega dejanja, ali je zmotno mislil, da so okoliščine take, da bi bilo dejanje dopustno (drugi odstavek 30. člena KZ-1). Za dejansko zmoto torej gre, ko se storilec, ki je sicer s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja, ni zavedal posameznih okoliščin tega svojega ravnanja in pomeni odsotnost tiste zavesti, ki tvori intelektualno sestavino storilčevega naklepa. Zajema napačno zavedanje, da neki predmet, stanje ali pojav po njegovih spoznanjih nima lastnosti, ki jih zakon zahteva v okviru znakov kaznivega dejanja,10 izključi pa kaznivo obliko krivde in s tem kaznivost storilca tega kaznivega dejanja.11 Sodišče prve stopnje je vse razloge glede obsojenčevega prepričanja, da oblika erotične masaže, kot je opisana v obravnavani zadevi, ni spolnost v smislu prostitucije, ustrezno navedlo v točki 10 obrazložitve sodbe, ko je ocenilo, da o tem ne more biti govora, glede na to, da je obsojenec v svojem zagovoru smiselno potrdil vse dejanske očitke iz obtožnice. Sodišče druge stopnje pa je glede zatrjevane pravne in dejanske zmote v točki 14 obrazložitve sodbe ustrezno pritrdilo sodišču prve stopnje s tem, ko je navedlo, da ne glede na to, na katerega od načinov so bile masaže storjene, so kakršnakoli zmotna dejstvena prepričanja obsojenca izključena, sploh pa zmotna prepričanja glede protipravnosti takšnega dejanja. Glede na navedeno tudi uveljavljana kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 372. člena ZKP ni podana, v preostalem pa obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti uveljavljajo razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP z zahtevo ni mogoče uveljavljati.

C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena tudi iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Odločba o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP in je posledica obsojenčevih premoženjskih razmer, kot izhajajo iz ugotovitev sodišča druge stopnje.

1 Mitja Deisinger, Kazenski zakonik 2017, Poslovna založba MB, založništvo d. o. o., Maribor 2017, strani 305 do 306. 2 Katja Filipčič v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Cicero, d. o. o., Ljubljana 2018, strani 1074 do 1077. 3 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 79651/2010 z dne 27. 3. 2014. 4 Glej sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 11523/2016 z dne 19. 9. 2019 in I Ips 84746/2010 z dne 11. 12. 2014 5 Tako sodba velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi S. M. proti Hrvaški z dne 25. 6. 2020. 6 Stališč nemške sodne prakse glede organizacije prostituiranja kot gospodarske dejavnosti, poklica zvodnika in ekonomskega izkoriščanja prostitutk, ni mogoče upoštevati v obravnavani zadevi, saj pravni ureditvi obeh držav nista primerljivi. V Nemčiji je dejavnosti organiziranja prostitucije dovoljena in pravno urejena, prav tako je urejen pravni položaj prostitutk, tudi v odnosu do zvodnikov (glej sodbo I Ips 58554/2012 z dne 17.12.2020). 7 Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 58554/2012 z dne 17. 12. 2020. 8 Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, d. o. o., Ljubljana 2001, strani 187 do 191. 9 Tako sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1574/2010 z dne 23. 11. 2017. 10 Ivan Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del, GV Založba, d. o. o., Ljubljana 2001, strani 179 do 181. 11 Katja Filipčič v Damjan Korošec in drugi, Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Cicero, d. o. o., Ljubljana 2018, stran 1081.