Jedro

Prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v RS že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine bistveno spremenile. Pri oceni spremenjenih okoliščin mora organ upoštevati odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi tista dejstva, ki so nastala že pred izdajo, vendar jih prosilec ni navedel iz upravičenih razlogov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka sklep), v 2. točki izreka pa je tožniku omejila gibanja na prostore Centra za tujce, A., do prenehanja razlogov oziroma pravnomočno končanega azilnega postopka, vendar najdlje za 3 mesece in sicer od dne 7. 11. 2007 od 16.30 ure do 7. 2. 2008 do 16.30 ure. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 42. člena Zakona o upravne sporu (ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06) zadevo razdružilo tako, da se pod opr. št. U ... obravnava tožba tožeče stranke zoper sklep tožene stranke, št. ... z dne 3. 12. 2007 v delu, ki se nanaša na omejitev gibanja (2. točka izreka sklepa). Tožba zoper 1. točko navedenega sklepa tožene stranke se vodi pod opr. št. U ... .

Tožena stranka je svojo odločitev oprla na 41. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 51/06; ZAzil), oprla pa se je tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006. Povzema dosedanji potek postopka in navaja, da je tožnik že dne 13. 5. 2005 zaprosil za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V prošnji je navedel, da je matično državo prvič zapustil leta 1991, ko je iz Republike Hrvaške odšel v Nemčijo. Pregnali so ga zamaskirani oboroženi pripadniki vojske in policije, ki so prišli v oklepnem vozilu, ker so potrebovali njegovo hišo, saj je imel v njej protiatomsko zaklonišče. Od leta 1991 do 2004 je bil v Nemčiji, kjer je tudi zaprosil za azil, vendar je bila njegova prošnja zavrnjena. Novembra 2004 so ga, skupaj s sinom, nemški varnostni organi odstranili iz države, ker je hrvaški konzul zanj izdal hrvaški potni list. Poudaril je, da izdani potni list ne dokazuje njegovega državljanstva, saj iz dokumentov, izdanih v B. izhaja, da ga Republika Hrvaška ne vodi za hrvaškega državljana. Zanj je na hrvaškem nevarno živeti, hišo v B. ima porušeno, zemljišče pa je neurejeno in minirano. Hiša, v kateri je imel podjetje je uničena in izpraznjena, policija pa mu pri tem ne nudi zaščite. Neposrednih groženj ni imel, ker se je skrival po različnih krajih. Preganjan je bil zaradi narodnostne pripadnosti, saj ga hrvaške oblasti smatrajo za Srba. Iz tega razloga je bila leta 1994 ubita tudi njegova mati.

Tožena stranka je o navedeni prošnji tožnika za priznanje azila odločala štirikrat. Tožnikovo prošnjo za azil je z odločbo z dne 21. 8. 2006 zavrnila. Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo št. U ... z dne 20. 10. 2006 tožnikovo tožbo zavrnilo, pravilnost odločitve je potrdilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo opr. št. I Up ... z dne 6. 12. 2006. Tožena stranka v nadaljevanju navaja, da je tožnik ponovno prošnjo za priznanje azila vložil dne 7. 11. 2007. Na podlagi njegovih izpovedb ugotavlja, da se dejansko stanje, na podlagi katerega je bila izdana prva odločba, ni spremenilo. Tožnik je kot novo okoliščino navedel, da je po povratku iz Republike Sloveniji odšel na policijsko postajo v C., da bi zahteval začetek preiskave zaradi uničenja in oškodovanja njegove firma in zaradi uboja njegove matere. Zahteval je tudi izdajo odločbe glede njegovega državljanstva. Tožena stranka ocenjuje, da tožnik ni predložil nobenega dokaza o zanj spremenjenih okoliščinah po izdaji prve pravnomočne odločbe, navedbe o težavah, na katere je naletel pri uveljavljanju določenih pravic, pa po mnenju tožene stranke ne predstavljajo bistveno spremenjene okoliščine, tudi v primeru, da bi jo tožnik podkrepil s konkretnim dokazom. Ugotavlja tudi, da je tožnik fotokopijo izpisa iz rojstne matične knjige z dne 21. 7. 1966, fotokopijo izpisa iz knjige državljanstev socialistične Republike Hrvaške z dne 30. 5. 1980, fotokopijo poročnega lista z dne 21. 12. 2004 ter kopijo izpisa iz delovne knjižice z dne 25. 9. 1969 predložil že v prvem azilnem postopku. Vsi ostali dokumenti, ki jih je predložil v ponovnem postopku, in sicer pisma prosilca glede delovanja njegovega podjetja, pismo A.A. in kopija internetne vesti STA, pa po mnenju tožene stranke ne pomenijo obstoja bistveno spremenjenih okoliščin, saj se nanašajo na razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji že v prvem postopku, te razloge je že upoštevala in je bilo o njih že pravnomočno odločeno.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Meni, da je določba 1. odstavka 41. člena ZAzil nepravilno uporabljena. Predložitev dokazov je po njegovem mnenju procesna predpostavka – če ni izpolnjena, se prošnja zavrže. Pri tem gre lahko samo za ugotavljanje izpolnjevanja formalnih pogojev za začetek postopka, torej za ugotavljanje, ali je kakšne dokaze v tej smeri oziroma s tem namenom predložil ali ne, ne pa za vsebinsko presojo ali ti dokazi res dokazujejo to, kar po mnenju prosilca dokazujejo. Navedena določba ZAzil namreč ne zahteva, da bi moral prosilec v ponovni prošnji za azil že vnaprej dokazati tisto, čemur je azilni postopek šele namenjen, zahteva le, da mora predložiti dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Tožena stranka je tudi napačno presodila predložene dokaze. Nepravilno je njeno stališče, da se dokumenti, ki jih je v postopku predložil, nanašajo na razloge, s katerimi je prosilec utemeljeval svojo prošnjo že v prvem postopku in ne pomenijo obstoja bistveno spremenjenih okoliščin. Tožena stranka bi tu morala presoditi, ali gre za bistveno spremenjene okoliščine (med letom 2005 in 2007, ko je prvič in drugič pribežal iz Hrvaške v Slovenijo in zaprosil za azil). „Pisma prosilca“ niso pisma glede delovanja njegovega podjetja, na to se nanaša le pismo št. 6, zlasti pismi št. 1 in 3 izrazito govorita o dogajanjih v letu 2007. Vest STA sicer nima letnice, ki pa bi bila lahko iz vsebine ugotovljiva. Poleg tega ne gre le za spremenjene okoliščine, ampak bi tožena stranka morala upoštevati tudi navedbe o prejšnjih okoliščinah (že v obdobju 2004 do 2005), če jih prvič ni navedel iz utemeljenih razlogov. Do nekaterih spoznanj, ki jih sedaj navaja, je prišel šele v času daljšega drugega bivanja na Hrvaškem – drugi utemeljen razlog za to, da šele sedaj navaja tudi to, kar se delno nanaša tudi na prejšnje stanje na Hrvaškem pa je njegovo psihično stanje. Glede na to je tožena stranka po njegovem mnenju napačno uporabila materialno pravo. Navedeni ugovori pa veljajo za argumentacijo tudi glede presoje ustnih izjav. Tudi izjave stranke so lahko dokaz, kadar drugih ni. Zmotno meni, da njegove navedbe o težavah, na katere je naletel pri uveljavljanju določenih pravic ne morejo predstavljati bistveno spremenjenih okoliščin. Če prvič ni mogel dokazati, da je na Hrvaškem res diskriminiran do te mere, da to že pomeni preganjanje, se je drugič potrudil in naredil vse, kar človek v takem položaju in v takem psihičnem stanju lahko naredi. Tožena stranka je tudi ignorirala zahtevo po postavitvi izvedenca, kar je predlagal v prošnji v točki 25. Zahteval je ustrezno zdravstveno oskrbo v zvezi z njegovim psihičnim stanjem in pripomnil, da zadnja tri leta ni mogel do nobenega zdravnika, ker ni imel sredstev in dokumentov za to. Tožena stranka tudi ni upoštevala kriterijev UNHCR za azil in po priznanju subsidiarne zaščite. V prošnji je izrecno postavil zahtevo tudi za priznanje subsidiarne zaščite po 3. odstavku 1. člena ZAzil zaradi nevarnosti, da bi bil ob prisilni vrnitvi na Hrvaško še naprej in ponovno izpostavljen ponižujočemu ravnanju ne samo tam živečega prebivalstva hrvaške narodnosti, zlasti priseljencev iz Bosne in iz Kosova, temveč tudi izrazito poniževalnemu ravnanju hrvaških oblasti. V prejšnji odločbi tožena stranka pogoje za priznanje subsidiarne zaščite ni preverjala ampak je na koncu odločbe le pavšalno zapisala, da prosilec tudi pogojev za subsidiarno zaščito ne izpolnjuje. Tudi če mu ne bi bilo priznano, da izpolnjuje pogoje za azil je očitno, da je dokazal obstoj spremenjenih okoliščin glede priznanja subsidiarne zaščite. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo (čeprav v tožbi tega ni izrecno zahteval).

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo ni podala in ni predložila upravnih spisov z opozorilom, da se le ti že nahajajo na sodišču. Sodišče je vpogledalo v upravne spise, ki so priloženi k zadevi , ki se vodi pod opr. št. U ... (A.A.-omejitev gibanja).

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik vložil ponovno prošnjo za azil, ki jo je tožena stranka obravnavala na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil. Tožnik je v ponovni prošnji za azil z dne 7. 11. 2007 navedel, da ne bo ponavljal vsega, kar je že povedal v prvem postopku, ampak samo, kako je bil diskriminiran na Hrvaškem v zadnjih desetih mesecih. Republika Hrvaška pa ga ne prizna za svojega državljana. Stanoval je v očetovi zapuščeni hiši, v kateri je pred tem, skupaj z očetom, živel nek moški, ki je po očetovi smrti v hiši gojil svinje in zajce. Ko se je novembra 2004 nenadoma vrnil domov, so bili vsi prostori polni hrane za živino, bile so miši in podgane, premoženje njegovih staršev pa je bilo pokradeno. Vse te mesece na Hrvaškem je živel brez vseh sredstev, včasih sta mu pomagali hči in soseda, prinašali sta mu hrano. V letu 2003, ko je bil v Nemčiji, mu je umrla teta, njeno premoženje pa je sodišče dodelilo njegovemu bratrancu, čeprav bi polovico premoženja moral dobiti on. V C. mu je, kot Srbu, nemogoče živeti, ker so se v nekdanje srbske hiše naselili samo Hrvati iz Bosne in Hercegovine ter Kosova, tako imenovani Janjevci. Vsi ti vršijo hud pritisk na redke preostale Srbe. Imel je delujočo firmo, vendar dela, ker je Srb, ne more dobiti, poleg tega pa so mu firmo uničili tako, da so ostali samo zidovi. Kakšen mesec po povratku iz Slovenije je šel na policijsko upravo v C., ker je želel začeti preiskavo zaradi uničenja in oškodovanja njegovega podjetja in uboja njegove matere. Inšpektor ga je sicer poslušal, nato pa je odšel v sosednjo pisarno za tujce in mu dejal, da naj gre v B. po domovnico. O zahtevanem postopku preiskave pa ni želel slišati ničesar. Že pred tem (prvič leta 2004 in drugič leta 2007) je na policijski postaji zahteval, da mu izdajo odločbo po Zakonu o tujcih iz leta 1991. Odločbe mu niso izdali s pojasnilom, da je hrvaški državljan. Zaradi tega je pravno pomoč poiskal v odvetniški pisarni, želel je dobiti odškodnino za uničeno podjetje in sredstva za življenje, vendar mu je odvetnica dejala, da bi zadeva trajala neuspešno deset let in je zanj bolje, da rešuje svoj problem preko azila ali preko mednarodne zaščite. Povedal je tudi, da sta poleti prišla k njemu neki B.B. v hrvaški vojaški uniformi in še nekdo v civilu, spraševala sta ga, ali bo prodal kmečko posestvo staršev v D.. Dejal jima je, da posestva svojih staršev ne namerava prodati, ta obiska pa je občutil kot jasen znak, da se bo pritisk sedaj izvajal tudi nanj.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila, ko je tožnikovo tožbo zavrgla na podlagi 1. odstavka 41. člena ZAzil. Za svojo odločitev je navedla tudi pravilne razloge. Po določbi 1. odstavka 41. člena ZAzil lahko prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil v Republiki Sloveniji že zavrnjena, vloži novo prošnjo samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi U-I-238/06 z dne 7.12.2006 (Uradni list RS, št. 134/06) odločilo, da mora tožena stranka do odprave neskladja, ki ga je Ustavno sodišče RS ugotovilo v zvezi s 1. odstavkom 41. člena ZAzil, pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo ponovno uvedbo azilnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku kot tudi dejstva, ki so nastala po izdaji predhodne odločbe, vendar jih prosilec za azil ni navedel iz upravičenih razlogov. Glede na razloge, ki jih je tožena stranka navedla v svoji obrazložitvi, je v obravnavani zadevi pomembna presoja, ali je tožnik v novi prošnji navajal in ponudil dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Sodišče pritrjuje oceni tožene stranke, kar izhaja tudi iz upravnih spisov, da je tožnik v novi prošnji navedel kot novo okoliščino le to, da je po vrnitvi iz Republike Slovenije odšel na policijsko postajo v C., da bi zahteval začetek preiskave zaradi uničenja in oškodovanja njegove firme in zaradi uboja njegove matere, ter da bi pridobil odločbo glede državljanstva. Tožena stranka je svoje ugotovitve in zaključke obširno in natančno pojasnila, natančno je navedla vse okoliščine, ki jih je tožnik že navedel v predhodni prošnji za azil in navedla pravilne razloge, zakaj jih ne more upoštevati pri ponovni prošnji. Sodišče razloge, ki jih je tožena stranka v obrazložitvi navedla sprejema in se v izogib ponavljanju nanje v svoji sodbi sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je pravilno pojasnila, da je pri vložitvi ponovne prošnje dokazno breme izključno na strani vlagatelja, to je tožnika. Iz upravnih spisov izhaja, kar je pravilno ugotovila tožena stranka, da je tožnik v dokaz o spremenjenih okoliščinah predložil „pisma“ brez datuma in fotokopijo interne vesti STA. Tudi sodišče meni, da na podlagi teh listin ni mogoče sklepati, da so se okoliščine za tožnika, glede na izdano odločbo in pravnomočno zavrnjeno prvo prošnjo za azil, bistveno spremenile. Glede na navedeno je imela tožena stranka zadostno podlago za sklepanje, da tožnik novo prošnjo za azil utemeljuje z dejstvi, na katerih temelji zavrnitev prošnje z dne 13. 5. 2005. Glede na razloge, ki jih je sodišče navedlo v obrazložitvi tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in nepravilne presoje dokazov ni utemeljen.

Glede na pravilno odločitev tožene stranke, ki temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil (nepredložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah), tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka presojati tudi razloge za subsidiarno zaščito, niso utemeljene. Iz tega razloga, na drugačno odločitev v zadevi, ne more vplivati trditev tožnika o njegovem slabem psihičnem stanju. Ta okoliščina bi bila pomembna za odločanje le, če bi bila neposredno povezana z ugotavljanjem kakšnega od kriterijev iz 1. (a) člena Ženevske konvencije.

Po mnenju sodišča za uvedbo ponovnega postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji ne zadostuje le predložitev kakršnihkoli dokazov, temveč mora prosilec zagotoviti dokaze, na podlagi katerih organ lahko sklepa na obstoj bistveno spremenjenih okoliščin. Tožnik zato zmotno meni, da vsebinska presoja teh dokazov ni potrebna.

Sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je, v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožnik ni navedel nobenih novih dejstev in dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev, je sodišče, v skladu z 2. alineo 2. odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave, na nejavni seji.

K 2. točki izreka: Sodišče je ob smiselni uporabi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji) glede na to, da iz podatkov v spisu izhaja, da bi tožniku plačilo sodnih taks občutno zmanjšalo sredstva s katerimi razpolaga kot prosilec za azil, torej tudi sredstva, s katerimi se preživlja, tožnika oprostilo plačila sodnih taks.