Jedro

Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi je tisti nujno potreben pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil. Trditveno in dokazno breme je v ponovnem postopku tako v celoti na njegovi strani. Dokazi, ki jih predloži prosilec, pa morajo biti taki, da dajejo podlago za oceno, da so okoliščine toliko spremenjene in dopolnjene, da je treba na podlagi teh novih okoliščin ponovno odločati o prošnji za azil. Če takih okoliščin ni, oziroma niso v zadostni meri izkazane, tako kot je to v obravnavanem primeru, se ne uvede ponovnega azilnega postopka in se ponovna prošnja zavrže, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v ponovljenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 3.12.2007, s katerim je ta v 1. točki izreka zavrgla ponovno prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je tožena stranka svojo odločitev oprla na 41. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 51/06) in na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-238/06 z dne 7.12.2006. Tožena stranka je o prvi prošnji tožnika za priznanje azila odločala štirikrat, nazadnje ko je tožnikovo prošnjo za azil z odločbo z dne 21.8.2006 zavrnila, to odločbo pa sta potrdila tudi Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. U 2345-2006-6 z dne 20.10.2006, in Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo, št. I Up 1672/2006-2 z dne 6.12.2006. Tožena stranka je po presoji prvostopnega sodišča pravilno ocenila, da tožnik v ponovni prošnji za azil z dne 7.11.2007 ni predložil nobenega dokaza o zanj spremenjenih okoliščinah po izdaji prve pravnomočne odločbe o zavrnitvi azila. Njegove navedbe o težavah, na katere je naletel pri uveljavljanju določenih pravic, pa tudi po mnenju sodišča prve stopnje v primeru, če bi za njih predložil konkretne dokaze, ne predstavljajo bistveno spremenjenih okoliščin.

Pritrjuje oceni tožene stranke, to pa izhaja tudi iz upravnih spisov, da je tožnik v novi prošnji navedel kot novo okoliščino le to, da je po vrnitvi iz Republike Slovenije odšel na policijsko postajo v D., da bi zahteval začetek preiskave zaradi uničenja in oškodovanja njegove firme in zaradi uboja njegove matere ter da bi pridobil odločbo glede državljanstva. Tožena stranka je svoje ugotovitve in zaključke obširno in natančno pojasnila ter navedla vse okoliščine, ki jih je tožnik že navedel v predhodni prošnji, navedla pa je tudi pravilne razloge, zakaj jih ni mogla upoštevati pri ponovni prošnji. Iz upravnih spisov izhaja, kar je pravilno ugotovila že tožena stranka, da je tožnik v dokaz o spremenjenih okoliščinah predložil "pisma" brez datuma in fotokopijo internetne strani STA. Za uvedbo ponovnega postopka za priznanje azila v Republiki Sloveniji namreč ne zadostuje le predložitev kakršnihkoli dokazov, temveč mora prosilec zagotoviti dokaze, na podlagi katerih organ lahko sklepa na obstoj bistveno spremenjenih okoliščin. Tožnik zato zmotno meni, da vsebinska presoja teh dokazov ni potrebna.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da so bistvene kršitve postopka podane s tem, ker sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenih ugovorih oziroma ni po vsebini odgovorilo na nobenega od tožbenih ugovorov, in sicer v zvezi z nezakonitostjo zavrženja ponovne prošnje za azil (kršitev 41. člena ZAzil), napačno presojo predloženih dokazov, ignoriranjem zahteve po postavitvi izvedenca in ignoriranjem zahteve po upoštevanju kriterijev UNHCR (za azil) ter po priznanju subsidiarne zaščite. V zvezi z nezakonitim zavrženjem navaja, da je sporno vprašanje strokovno zelo zahtevno procesno vprašanje. Dodatno se sklicuje tudi na pritožbo zoper sodbo, št. U 1900/2007-4 z dne 19.9.2007, vključno s predlogom za ponovno presojo ustavnosti 41. člena ZAzil. V zvezi z napačno presojo predloženih dokazov tožnik navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do nobenega od tožbenih ugovorov, in sicer: kje in zakaj je tožena stranka predložene dokaze napačno presodila ter v zvezi z notranjimi protislovnostmi argumentacije tožeče stranke, niti ni utemeljilo oziroma pojasnilo svojega stališča, kar je v očitnem nasprotju z načeli zakonitega sojenja (kršenje pravil postopka ter s tem tudi pravice iz 22. člena Ustave); temveč se sklicuje na določbo drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo, ker bi morala upoštevati tudi navedbe prosilca o prejšnjih okoliščinah (že v obdobju 2004-2005), ki jih prosilec prvič ni navedel iz utemeljenih razlogov, in sicer, da je do nekaterih spoznanj, ki jih sedaj navaja, prišel šele v času daljšega drugega bivanja na Hrvaškem (prvič, po 13 letih v Nemčiji, je tam zdržal le pet mesecev, drugič pa deset) ter zaradi njegovega psihičnega stanja. V zvezi z neodločitvijo tožene stranke o tožnikovi zahtevi po postavitvi izvedencev in s tem v zvezi s stališčem sodišča prve stopnje, da na zadevo ne more vplivati trditev tožnika o njegovem slabem psihičnem stanju, pa tožnik navaja, da bi izvedenec lahko potrdil, da zaradi tožnikove psihične prizadetosti ta ni sposoben razločevati okoliščin, ki so za njegovo prošnjo pomembne, od tistih, ki to niso, in da morda prav zato pri prvi prošnji ni navedel kakšnih že takrat obstoječih okoliščin, na katere bi se po odločbi Ustavnega sodišča zato smel sklicevati. V zvezi z ignoriranjem zahteve po upoštevanju kriterijev UNHCR za azil in po priznanju subsidiarne zaščite pa tožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje do tega sploh ni opredelilo, čeprav je povsem očitno, da je prosilec sedaj dokazal obstoj spremenjenih okoliščin vsaj glede priznanja subsidiarne zaščite.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče meni, da je odločitev tožene stranke, s katero se v izpodbijani sodbi v celoti strinja tudi sodišče prve stopnje, in sicer da se ponovna prošnja tožnika za azil, zavrže, pravilna in zakonita. Pri tem je svojo odločitev oprla in pravilno uporabila pravno podlago prvega odstavka 41. člena ZAzil. Ta določa, da prosilec za azil, ki mu je bila prošnja za azil že zavrnjena, lahko vloži novo prošnjo samo, če predloži dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. V nasprotnem primeru pristojni organ ne uvede postopka in prošnjo s sklepom zavrže. Po odločbi Ustavnega sodišča z dne 7.12.2006 pa mora pristojni organ pri oceni spremenjenih okoliščin, ki omogočajo uvedbo ponovnega postopka, upoštevati tako odločilna dejstva, ki so nastala po izdaji odločbe v predhodnem postopku, kot tudi dejstva, ki so nastala pred izdajo predhodne odločbe, vendar jih prosilec ni navedel iz opravičenih razlogov.

Pritožbeno sodišče nadalje meni, da niso utemeljeni pritožbeni očitki o napačni presoji predloženih dokazov. V obravnaven primeru sta tožena stranka in sodišče prve stopnje tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi pregleda podatkov v spisu pravilno ocenila, da tožnik v prošnji in s predloženimi dokaznimi listinami ni izkazal oziroma predložil dokazov, da bi se lahko na tej podlagi sklepalo na obstoj bistveno spremenjenih okoliščin, ki jih iz upravičenih razlogov ni mogel navesti že v prvem postopku, oziroma na take okoliščine, ki so zanj nastopile po pravnomočni odločbi, da bi bilo treba o njegovi prošnji ponovno odločati. Pritožbeno sodišče pri tem tudi meni, da v obravnavanem primeru teh okoliščin ni niti verjetno izkazal in da niso podane procesne predpostavke za meritorno odločanje niti z vidika procesnih standardov in pravne argumentacije, ki jo zagovarja in uveljavlja tožnik v zvezi z uporabo 41. člena ZAzil. Na njegove tožbene in pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 41. člena ZAzil je Vrhovno sodišče Republike Slovenije že odgovorilo s sodbo, opr. št. I Up 724/2007 z dne 17.12.2007, s katero je odgovorilo na argumentacijo, vsebovano v pritožbi zoper sodbo št. U 1900/2007, na katero se tožnik sklicuje v pritožbi zoper izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče se sklicuje na obrazložitev citirane sodbe in to tako glede uporabe sporne določbe ZAzil kot tudi do predloga v zvezi s pobudo za ponovno oceno ustavnosti prvega odstavka 41. člena ZAzil. Dodatno pa se poleg na odločbo Ustavnega sodišča z dne 7.12.2007, sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up 859/06 z dne 22.2.2007, s katero je odločilo, da stališče vrhovnega in upravnega sodišča ter Ministrstva za notranje zadeve, da je treba pri ponovni prošnji za azil že pri predhodnem preizkusu vloge presoditi, ali je prosilec za azil priložil dokaze, ki kažejo na nastanek spremenjenih okoliščin, ni očitno napačno oziroma brez razumne pravne obrazložitve. Zavrženje prošnje za azil po prvem odstavku 41. člena ZAzil ne pomeni, da je organ vsebinsko odločal o pravici stranke, ki jo ta zahteva v svojih vlogi (pravica do mednarodne zaščite), temveč je presodil, ali vloga izpolnjuje zakonske pogoje za uvedbo ponovnega azilnega postopka. Zgolj dejstvo, da pristojni organ že pri predhodnem preizkusu vloge oceni priložene dokaze z vidika spremenjenih okoliščin, ne pomeni, da pritožniki niso imeli možnosti z zakonitimi pravnimi sredstvi ugovarjati njegovi presoji priloženih dokazov.

Glede na navedeno ni mogoče pritrditi tožnikovemu mnenju, da bi morala tožena stranka na podlagi presoje dokazov o spremenjenih okoliščinah že sprejeti meritorno odločitev, saj ne gre za ugotavljanje pogojev za pridobitev pravice do azila, ampak za ugotavljanje pogojev za ponovno uvedbo azilnega postopka. Po določbi prvega odstavka 41. člena ZAzil mora namreč prosilec za azil, ki ponovno vloži prošnjo za azil, kot procesno predpostavko izkazati in za to predložiti dokaze, da so se zanj okoliščine po izdaji prejšnje odločbe bistveno spremenile. Po odločbi Ustavnega sodišča z dne 7.12.2006 pa mora izkazati in predložiti dokaze za okoliščine in dejstva, ki so obstajala že pred izdajo predhodne odločbe, če se nanje sklicuje, s tem da mora pri tem izkazati tudi opravičene razloge za to, zakaj jih ni navedel že v prvotnem postopku. Predložitev dokazov o bistveno spremenjenih okoliščinah v izvorni državi je torej tisti nujno potreben pogoj, brez katerega pristojni organ ne začne postopka za obravnavo ponovne prošnje prosilca za azil. Trditveno in dokazno breme je v ponovnem postopku tako v celoti na prosilčevi strani. Dokazi, ki jih predloži prosilec, pa morajo biti taki, da dajejo podlago za oceno, da so okoliščine toliko spremenjene in dopolnjene, da je treba na podlagi teh novih okoliščin ponovno odločati o prošnji za azil. Če takih okoliščin ni, oziroma niso v zadostni meri izkazane, tako kot je to v obravnavanem primeru, se ne uvede ponovno azilni postopek in se nova prošnja zavrže, ker niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje v ponovljenem postopku. Če pa so, se o prosilčevi prošnji na podlagi novih okoliščin ponovno meritorno presoja, pri tem pa se prosilčevi ponovni prošnji za azil oziroma subsidiarno zaščito ugodi, ali pa se ponovno zavrne.

Po presoji pritožbenega sodišča ne držijo pritožbeni očitki, da izpodbijana sodba ne odgovarja na nobeno od pritožbenih navedb. Ne drži niti, da se sodišče lahko sklicuje na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 samo glede tistih razlogov, ki jih tožnik ne izpodbija v tožbi z nasprotno argumentacijo. Pri tem pritožbeno sodišče tudi opozarja na odločbo Ustavnega sodišča, št. Up-358/05 z dne 12.2.2007, v kateri je navedeno sodišče v povezavi s smiselno enako določbo drugega odstavka 67. člena ZUS odločilo, da ni utemeljen očitek, da sodba ni obrazložena, če je sodišče sledilo utemeljitvi upravnega organa in je to v sodbi ugotovilo. Vrhovno sodišče pa je s sodbo, opr. št. I Up 12/07 z dne 24.1.2007, npr. odločilo, da se sodišče prve stopnje ni izognilo sojenju s tem, ko je sledilo utemeljitvi upravnega akta in da se je s tem, ko je sledilo utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi tudi ugotovilo, opredelilo do tožbenih navedb, in sicer z razlogi, navedenimi v upravnem aktu. Prav tako pa na pravilnost odločitve in na pravilno presojo dejstev in dokazov ne vplivajo v pritožbi zatrjevana protislovja in nelogičnosti iz obrazložitve. Kolikor so dejansko podane, niso bistvene za odločitev o stvari oziroma da ne pomenijo bistvenih kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07) v povezavi s 1. odstavkom 22. člena in 2. ter 3. odstavkom 75. člena ZUS-1, niti niso take, da je to vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe.

Niti ni utemeljena pritožbena navedba, da je tožena stranka kršila materialno pravo, ko ni upoštevala odločbe Ustavnega sodišča z dne 7.12.2006, po kateri bi morala upoštevati tudi navedbe prosilca o prejšnjih okoliščinah (že v obdobju 2004-2005), saj se je posredno opredelila tudi do teh, prav tako pa tudi do vseh ustnih navedb, s tem, ko je navedla, da razlogi, s katerimi tožnik utemeljuje novo prošnjo za azil, ne pomenijo spremenjenih okoliščin ali dejstev, ki bi nastale šele po izdaji prejšnje odločbe in so v primeru, da so resnične, nedvomno obstajale že pred vložitvijo prve prošnje za azil. Prav tako se je do teh njegovih navedb opredelilo s tem, ko je ocenilo, da tudi novi dokumenti, ki jih je tožnik predložil v ponovnem postopku, ne pomenijo obstoja bistveno spremenjenih okoliščin, saj se nanašajo na razloge, s katerimi je tožnik utemeljeval svojo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji že v prvem postopku, ki jih je že upoštevala in je bilo o njih že pravnomočno odločeno. Na odločbo Ustavnega sodišča z dne 7.12.2006 pa se tožena stranka tudi izrecno sklicuje. Pri tem pa tožnik niti izrecno in konkretno ne pojasni, katera so tista bistveno relevantna nova dejstva in okoliščine, ki so obstajala že pred izdajo prve odločbe, pa jih tožnik ni mogel upravičeno navesti že v prvem postopku. Tožnik je v ponovni prošnji za azil izrecno izjavil, da ne bo ponavljal vsega, kar je povedal že v prvem postopku, ampak samo, kako je bil diskriminiran v zadnjih 10 mesecih, preden se je ponovno zatekel v Slovenijo. Kot dokaz predložena pisma in internetni članek pa tudi po presoji pritožbenega sodišča ne navajajo nobenih tako pomembnih dejstev in pravno pomembnih spremenjenih okoliščin, ki so obstajala že pred izdajo prve odločbe, niti ki bi nastale kasneje, na podlagi katerih bi bilo treba o ponovni tožnikovi prošnji za azil meritorno odločati.

V tej zvezi sicer drži tožnikova trditev, da se tožena stranka sploh ni opredelila do tožnikove dvakrat izrecno podane zahteve po postavitvi izvedencev psihiatrične in psihološke stroke in do izrecne zahteve, podane v prošnji, za subsidiarno zaščito. Se pa je do teh trditev v izpodbijani sodbi opredelilo sodišče prve stopnje, in sicer je v zvezi s subsidiarno zaščito navedlo, s tem pa se strinja tudi pritožbeno sodišče, da zaradi tega, ker odločitev tožene stranke temelji le na procesni določbi 41. člena ZAzil, niso utemeljene tožbene navedbe, da bi morala tožena stranka presojati tudi razloge za subsidiarno zaščito. Pritožbeno sodišče pri tem tudi dodaja, da je bilo v prvem postopku, v nasprotju s tem, kar zatrjuje tožnik, odločeno tudi o tem, da tožnik ne izpolnjuje niti pogojev za subsidiarno zaščito. Tožnik pa v tem ponovnem postopku ni izkazal zanj bistveno spremenjenih okoliščin v njegovi izvorni državi, da bi začel ponovni postopek za priznanje azila. Zato tudi ni razlogov za odločanje o subsidiarni zaščiti, o kateri se odloča, če se v azilnem postopku ugotovi, da ne obstojijo razlogi za azil, v konkretnem primeru pa do ponovnega postopka sploh ni prišlo. Odločanje o subsidiarni zaščiti je torej vezano na obstoj azilnega postopka, ta pogoj pa v obravnavanem primeru ni izpolnjen, saj se niso stekli pogoji za uvedbo postopka o ponovni prošnji za azil. Zato v obravnavanem primeru pritožbeno sodišče na tožnikovo vprašanje, ali vložiti prošnjo za azil (prvo ali ponovno), pomeni samo vložiti prošnjo za status begunca ali tudi za subsidiarno zaščito, zgolj pojasnjuje, da 34. člen novega Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07), ki je začel veljati 4.1.2008, predvideva enotni postopek o obeh institutih mednarodne zaščite.

V zvezi z zdravstvenim stanjem tožnika pa je sodišče prve stopnje navedlo, da v tej zvezi na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti trditve tožnika o njegovem slabem psihičnem stanju ter da bi bila ta okoliščina pomembna za odločanje le, če bi bila neposredno povezana z ugotavljanjem kakšnega kriterija iz 1. (a) člena Ženevske konvencije. Pritožbeno sodišče se pridružuje mnenju sodišča prve stopnje in pri tem dodaja, da v obravnavanem primeru, razen zatrjevanja tožnika, ne obstajajo druge okoliščine in dejstva, ki bi potrjevala tožnikove trditve o njegovi psihični stabilnosti. Na to ne kaže niti vsebina pisem, za katere sam tožnik zatrjuje, da dokazujejo bistveno spremenjene okoliščine, niti njegova dejanja v postopku, saj ne gre za tako nepovezane in nekredibilne izjave, da bi bilo treba dvomiti o tožnikovi psihični stabilnosti. V domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku je namreč možno posumiti šele po predložitvi relevantnih dokazov, ki bi morebiti lahko ovrgli domnevo psihične stabilnosti stranke v postopku. Takega dokaza, razen navedb tožnika oziroma njegovega pooblaščenca, da na slabo zdravstveno in psihično stanje tožnika in njegovo slabo razumevanje postopka kažejo prošnji za azil predložena pisma, pa tožnik v tem postopku ni predložil. Tožena stranka pa v predhodnem in tudi v tem postopku ni posumila v tožnikovo psihično stabilnost, prav tako pa ima tožnik ves čas postopka pri uveljavljanju svojih pravic zagotovljeno strokovno pravno pomoč, ki si jo je sam izbral. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.