Jedro

Po 149. členu ZUP je upravni organ glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je toženec spoznan za krivega. Pri tem gre lahko za katerokoli kaznivo dejanje, ki je v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, in ki je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja ali pa sicer na vsebino dispozitiva izdane odločbe. V skladu z navedenim je bil torej upravni organ vezan na ugotovitev, da so priče krivo izpovedale v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeče stranke glede njenega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka razveljavila dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, št. 2140-66/2008, ki je bilo izdano tožeči stranki dne 30. 11. 2007 (1. točka izreka); prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zavrnila (2. točka izreka). V obrazložitvi odločbe navaja, da je bilo tožeči stranki na podlagi 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (ZUSDDD) dne 30. 11. 2007 izdano dovoljenje za stalno prebivanje. Po izdaji dovoljenja je ministrstvo dne 28. 10. 2013 prejelo dopis Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru skupaj s pravnomočno sodbo IK 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, s katero je sodišče spoznalo za krive storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe A.A., B.B. in C.C., ki so bili v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeče stranke zaslišani kot priče. Glede na to, da je bilo po izdaji dovoljenja za stalno prebivanje ugotovljeno, da je bilo to izdano na podlagi krivih izpovedb v postopku zaslišanih prič, da je tožeča stranka od leta 1990 do 2007 neprekinjeno in stalno bivala na območju Republike Slovenije (čeprav je več let živela v Italiji), je tožena stranka s sklepom z dne 25. 11. 2013 po uradni dolžnosti obnovila postopek. Ker je Ustavno sodišče glede ZUSDDD z odločbo št. U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003 ugotovilo, da je ZUSDDD v neskladju z Ustavo RS, navedena ustavna neskladnost pa je bila odpravljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Ur. list RS, št. 50/10 - ZUSDDD-B), je tožena stranka v obnovljenem postopku odločila po določbah zakona usklajenega z odločbo Ustavnega sodišča RS. Pogoj dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje določa tako ZUSDDD, kakor tudi sedaj spremenjeni zakon. Na podlagi podatkov zbranih v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku je tožena stranka ugotovila, da tožeča stranka ne izpolnjuje pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v RS od 25. 6. 1991 dalje, ker je Republiko Slovenijo za več let zapustila in se v Republiko Slovenijo ni vračala vse do leta 2007, v tem času pa je prebivala v Italiji in sicer v Palermu. Navedeno izhaja tako iz sodbe Okrajnega sodišča v Mariboru opr. št. IK 83268/2010 z dne 18. 5. 2012, kakor tudi na podlagi dejstva, da je tožeča stranka v postopku za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji v letu 2007 po takrat veljavnem ZUSDDD dobila dovoljenje v obliki kartončka. Glede na izjavo pooblaščenca tožeče stranke v takratnem postopku, da nima tožeča stranka nobenega veljavnega osebnega dokumenta, mu je bilo dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji izdano v obliki kartončka. Zaradi navedenega ministrstvo dvomi v resničnost navedb tožeče stranke dane v pisnem odgovoru na seznanitev z ugotovitvami obnovljenega postopka, da ni živel v Italiji in da je v Italijo odhajal le občasno. Republika Slovenija je namreč šele leta 2007 vstopila v Schengen in odpravila mejno kontrolo z Italijo. Pred tem datumom pa je tožeča stranka lahko potovala v Italijo le s potovalnim dokumentom, ki pa ga ni imela. Prav tako ministrstvo ni izvedlo dokazov s predlaganim zaslišanjem prič, saj je bilo v kazenskem postopku s pravnomočno sodbo nesporno dokazano in ugotovljeno, da tožeča stranka ni dejansko in neprekinjeno živela v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 in da je bila do leta 2007 odsotna iz območja Republike Slovenije. Večletna odsotnost pa je občutno več, kot je dopustna odsotnost, ki pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji ne prekine. Zaradi tega tožeča stranka ne izpolnjuje enega od treh kumulativno določenih pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, ki ga določa 1. člen ZUSDDD, to je pogoja dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji od 25. 6. 1991 dalje.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločitev in zatrjuje, da je izpodbijana odločba nezakonita zaradi kršitve pravil postopka, kakor tudi zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da je tožena stranka kršila določbe postopka že v fazi obnove postopka zaradi neoobstoja obnovitvenega razloga iz 2. točke 260. člena ZUP. Ta določa, da se obnova postopka lahko dovoli samo, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. V kazenskem postopku, v okviru katerega je bila izdana citirana sodba, pa je bil izdan le kaznovalni nalog, v okviru katerega se ni izvedel niti narok, temveč je bil postopek poenostavljen in v tem postopku tožeča stranka ni imela pravice sodelovati. Ne glede na navedeno pa izpostavlja, da tožena stranka tudi ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, kar je imelo za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je namreč odločitev v odločbi oprla izključno na kazensko sodbo in ne na druge dokaze, kar pa ni pravilno. Kot je bilo že navedeno, je bil v kazenskem postopku izdan le kaznovalni narok, po poenostavljenem postopku, zato v tem postopku tožeča stranka ni imela možnosti in pravice sodelovati. Razen tega je tožeča stranka po svojih pooblaščencih predlagala zaslišanje več prič, kar pa je tožena stranka zavrnila. Tožeča stranka je že v pojasnilu, ki ga je podala v okviru obnove postopka navedla, da izpolnjuje pogoje dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji. Priznala je, da se je v obdobju od 25. 6. 1991 občasno nahajala tudi v Italiji, vendar pa ti obiski niso bili dolgotrajni, vsekakor krajši od meseca dni, česar pa tožena stranka ni preverila in tudi ne upoštevala, čeprav gre za dovoljeno odsotnost iz kraja prebivališča brez pravnih posledic, ki bi vplivale na status tujca. Tožeča stranka predlaga tudi zaslišanje prič, glede katerih je bila izdana kazenska sodba, ki bodo lahko pojasnile, zakaj je do takšne sodbe sploh prišlo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo kot nezakonito odpravi in prošnji tožeče stranke za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji ugodi. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri navedbah v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru gre za obnovo postopka izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tujca na podlagi ZUSDDD. Obnova postopka je bila dovoljena v skladu z 2. točko 260. člena ZUP s sklepom tožene stranke št. 2140-66/2007/167 (1312-1) z dne 25. 11. 2013, ki je postal pravnomočen. Zaradi navedenega sodišče kot brezpredmetne zavrača tožbene ugovore glede neobstoja obnovitvenih razlogov, saj bi tožeča stranka morala tovrstne ugovore uveljavljati v postopku odločanja o dovolitvi obnove postopka, ne more pa jih več uveljavljati v že pravnomočno obnovljenem postopku.

Predmet presoje v obravnavani zadevi je tako odločba tožene stranke, da se tožeči stranki že izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v RS razveljavi in da se njena prošnja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v RS zavrne. Po presoji sodišča je navedena odločitev pravilna in zakonita, tožena stranka pa je za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče strinja in se nanje v izogib ponavljanju sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori, ki jih sodišče kot neutemeljene zavrača in ki na drugačno odločitev ne morejo vplivati, še navaja: V skladu z določbo 1. člena ZUSDDD je bila omogočena pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje tako tistim državljanom drugih republik SFRJ, ki so na dan 23. 12. 1990 imeli v RS prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje v RS tudi dejansko živeli, kot tudi tistim državljanom drugih republik, ki so na dan 25. 6. 1991 prebivali v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živijo. V zadevi ni sporno, da tožeča stranka dne 23. 12. 1990 v RS ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, zato je relevanten pogoj, ali je na dan 25. 6. 1991 prebivala v RS in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi. Glede izpolnjevanje navedenega pogoja pa se sodišče strinja z zaključkom tožene stranke, ki se opira na ugotovitve v kazenskem postopku opr. št. I K 83268/2010 (pravnomočno zaključenim s sodbo z dne 18. 5. 2012), da v relevantnem časovnem obdobju ni neprekinjeno živela v RS, zaradi česar ne izpolnjuje zakonskega pogoja za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca. Da tožeča stranka vse do leta 2007 ni živela v Sloveniji in da so njene navedbe glede občasnega, kratkotrajnega bivanja v Italiji, dane v obnovljenem postopku, neresnične, dokazuje tudi dejstvo, da ji je bilo dovoljenje za stalno prebivanje tujca izdano v obliki kartončka iz razloga, ker ni imela potne listine. Ker je šele leta 2007, z vstopom v Schengen bila odpravljena mejna kontrola z Italijo, bi pred tem datumom tožeča stranka lahko potovala v Italijo le s potnim listom, ki pa ga ni imela.

V zvezi s tožbenimi ugovori, da tožena stranka navedene kazenske sodbe ne bi smela upoštevati, ker tožeča stranka v tem postopku ni sodelovala, sodišče ugotavlja, da je navedeni tožbeni ugovor neutemeljen. S pravnomočno kazensko sodbo je bilo ugotovljeno, da so priče A.A., B.B. in C.C. v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeči stranki lažno izpovedale, da je tožeča stranka od leta 1990 do leta 2007 neprekinjeno in stalno prebivala na območju Republike Slovenije, konkretno v Mariboru, čeprav so vedele, da to ni res, saj tožeča stranka ni neprekinjeno prebivala v Republiki Sloveni, temveč več let v Italiji. Glede na to, da upravni organ v obnovljenem postopku svoje odločitve ne more opreti na izpovedbe navedenih prič, je zato tudi njihovo ponovno zaslišanje v upravnem postopku tožena stranka utemeljeno zavrnila.

V skladu z določbo 149. člena ZUP je upravni organ glede vprašanja, ali sta podana kaznivo dejanje in storilčeva kazenska odgovornost, pri ugotavljanju dejanskega stanja vezan na pravnomočno sodbo kazenskega sodišča, s katero je toženec spoznan za krivega. Pri tem gre lahko za katerokoli kaznivo dejanje, ki je v vzročni zvezi z izdano dokončno odločbo, tako, da je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja ali pa sicer na vsebino dispozitiva izdane odločbe. V skladu s citirano določbo 149. člena ZUP je torej v konkretnem primeru upravni organ bil vezan na ugotovitev, da so zgoraj navedene priče krivo izpovedale v upravnem postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje tožeče stranke glede njenega dejanskega neprekinjenega življenja v Republiki Sloveniji.

Zato je sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilona podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.