Jedro

Tožnik, ki mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi izredne odpovedi delodajalca (in ne zaradi razrešitve z delovnega mesta vodje komercialnega sektorja), ni upravičen do odpravnine. Prav tako ni upravičen do 13. in 14. plače, saj je 13. plačo v obliki regresa za letni dopust že prejel, 14. plača pa v družbi ni bila izplačana.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati 13. plačo za leto 2006 v bruto višini ... SIT oziroma ... EUR, od tega bruto prejemka odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu obračunati in izplačati neto plačo v višini... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati sorazmerni del 14. plače za leto 2006 v bruto višini ... SIT oziroma... EUR, od tega bruto prejemka odvesti pripadajoče davke in prispevke ter mu obračunati in izplačati neto plačo v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila, kot zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odpravnino po 10. točki individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2005 v bruto višini ... SIT oziroma ... EUR, od tega bruto prejemka odvesti pripadajoče davke ter mu obračunati in izplačati neto znesek tega prejemka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2008 dalje do plačila, vse pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna tožniku obračunati nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2005 in 2006 v bruto znesku 712,62 EUR, od tega zneska odvesti prispevek in davek ter tožniku izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 5. 2011 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo, kar je tožnik zahteval več (razliko do vtoževanih 1.832,44 EUR), pa je zavrnilo (II. točka izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 897,31 EUR, v roku 15 dni, brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (III. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu zavrnitve tožbenih zahtevkov (v I. in v drugem odstavku II. točke izreka) ter v delu odločitve o stroških (v III. točki izreka). Navaja, da se sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja glede 13. in 14. plače ter odpravnine ni opredelilo do večine tožbenih trditev. Sodišče je o teh zahtevkih odločilo na podlagi podatkov pogodbe o zaposlitvi ter izpovedb prič A.A. in A.B., vendar nobena od njih ni sodelovala pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni predlagala ustreznih dokazov, saj bi bilo bolj sprejemljivo zaslišati priče A.C. in A.D., ki sta bila prisotna ob sklepanju pogodbe. Sam je pogodbena določila razumel tako, da mu pripada tako 13. kot 14. plača. Sodišče bi moralo ugotoviti, da je bila 13. plača dogovorjena kot dodaten prejemek. Če je bila pogodba glede tega nejasna, bi se morala tolmačiti v skladu z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in spremembe) v korist delavca. Enako velja tudi glede izplačila 14. plače. Tožena stranka je v drugi pripravljalni vlogi navedla, da takšna plača v letu 2006 ni bila izplačana, ker ni bilo dovolj finančnih sredstev. Sam je izpovedal, da je bila takšna plača dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi in jo je dobil izplačano pred tem v letu 2005 v neto znesku ... SIT. Ni pomembno, če je bila plača izplačana tudi drugim delavcem ali ne. Sodišče bi moralo dati njegovi izpovedbi večji pomen in ne zgolj zmotno tolmačiti določbe pogodbe o zaposlitvi ter upoštevati izpovedbe prič na strani tožene stranke. Glede odpravnine je določno navedel, da je bil razrešen s strani tedanjega direktorja tožene stranke A.C. na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V tej zvezi je razumel 10. točko pogodbe o zaposlitvi tako, da mu pripada odpravnina, saj mu je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo predčasno. Sodišče ni preizkušalo prave pogodbene volje strank v zvezi z 10. točko pogodbe o zaposlitvi, temveč je vsebino dogovora strank ugotavljalo mimo njihovih trditev. Tudi v tem primeru bi moralo nejasnost pogodbenega določila razlagati v korist delavca. Nadalje ni sprejemljivo razlogovanje sodišča, da v sporu ni izkazal, da je bil prisiljen v koriščenje letnega dopusta v obdobju od 17. 5. 2006 do 19. 5. 2006 in za 22. 5. 2006. Tudi glede izrabe dopusta v času od 27. 12. 2005 do 30. 12. 2005 ima sodba pomanjkljive razloge. Ni jasno, če je sodišče ugotovilo, da je moral navedene dni delati 4 ure ali ne. V kolikor je ugotovilo, da je moral delati, bi moralo ob pravilni uporabi materialnega prava zahtevku iz tega naslova v celoti ugoditi. V tej zvezi evidenčni listi niso verodostojni. Iz izpovedb prič je razvidno, da je bilo potrebno koriščenje dopusta najprej zahtevati, nato pa je sledil o njegovi dejanski izrabi potreben dogovor. Ne strinja se tudi z razlogi zastaranja določenega dela dopusta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožbenemu zahtevku (v prvem odstavku II. točke izreka) in v delu odločitve o stroških (v III. točki izreka). Navaja, da je sodišče sprejelo zaključke na podlagi izpovedb A.A. in A.B., vendar ni upoštevalo, da je bila A.A. direktorica družbe od leta 2007 dalje, ki ni imela posebnih zadolžitev, ki bi bile primerljive s tožnikovimi deli. Enako velja tudi glede opravil A.B.. Sodišče je zmotno ugotovilo, zakaj tožnik ne bi mogel koristiti dopusta v spornem času. Poleg tega je sodišče prisodilo tožniku nadomestilo za neizrabljenih 7 dni dopusta zgolj pavšalno, pri čemer ni ugotovilo ali je šlo za dneve iz leta 2005 ali iz leta 2006. Ne strinja se tudi z odločitvijo o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožnikovo pritožbo navaja, da je sodišče v delu, ko je zavrnilo zahtevke, pravilno razsodilo. Glede tega je sodišče pravilno razlagalo določbe 4. in 10. točke pogodbe o zaposlitvi. Tožniku je prenehalo delovno razmerje pri njej zaradi izredne odpovedi pogodbe, to je zaradi okoliščin na njegovi strani. V tej zvezi je pravilno razlagalo tudi določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Sodišče pravilno ni sledilo tožnikovi pavšalni izpovedbi, da je v času od 27. 12. 2005 do 30. 12. 2005 delal, saj to dejstvo ni podkrepil z nobenim dokazom. V kolikor je takrat pripravljal letna poročila, je bila to njegova obveznost skozi celo leto, in ne v zadnjih dneh pred novim letom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne njegovo pritožbo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da je vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere sta opozorili pritožbi in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi je razvidno, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki na delovnem mestu vodje komercialnega sektorja do 22. 5. 2006, ko mu je prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik ni imel statusa poslovodne osebe, temveč je bil pri toženi stranki vodilni delavec. V 14. točki pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 7. 2005 je bila dogovorjena njegova mesečna osnovna plača in dodatki, poleg tega pa še 13. plača (4.3. točka pogodbe), ki se izplača delavcu kot regres za dopust v skladu z zakonskimi možnostmi, in 14. plača (4.4. točka pogodbe), ki se izplača delavcu v skladu s sklepom direktorja družbe. Tožnik je bil po pogodbi o zaposlitvi upravičen do letnega dopusta v trajanju štirih tednov (5. točka pogodbe) ter do dodatnih dni dopusta v skladu s KP dejavnosti, pri čemer se višina dopusta določi v posebni odločbi. Nadalje je bilo med strankama dogovorjeno (10. točka pogodbe), da lahko direktor vodilnega delavca kadarkoli predčasno razreši pred pretekom obdobja, za katerega je imenovan. V tem primeru pripada delavcu odpravnina v višini 3 kratnika zadnje plače. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi v izpodbijani sodbi, da tožnik ni upravičen do zahtevane 13. plače in sorazmernega dela 14. plače za leto 2006. Iz 4.3. točke pogodbe o zaposlitvi izhaja, da se tožniku poleg 12 rednih mesečnih plač letno izplača tudi 13. plača kot regres za dopust v skladu z zakonskimi možnostmi. Tožniku je bil regres za letni dopust za leto 2006 tako kot ostalim delavcem v celoti izplačan. V tej zvezi sta takratna direktorica A.A. ter vodja finančno računovodskega sektorja A.B. izpovedali, da je bila delavcem izplačana 13. plača kot regres in sicer vsem v enakem znesku, medtem ko 14. plača ni bila izplačana. Sicer bi lahko bil tožnik upravičen do 14. plače v skladu s 4.4. točke pogodbe o zaposlitvi samo na podlagi sklepa direktorja tožene stranke. Vendar v konkretnem primeru tožnik v skladu s trditvenim bremenom ni izkazal, da bi glede tega prejel s strani direktorice kakršenkoli sklep o obračunu takšne plače, ki se delavcem, kot sta obe priči verodostojno izpovedali, v spornem času ni izplačevala. Zato kakršnokoli pritožbeno zavzemanje tožnika, da je bil v času zaposlitve pri toženi stranki upravičen do izplačila navedenih dodatnih plač, ne more biti sprejemljivo.

Neutemeljena je pritožba, da je tožnik upravičen do odpravnine ob prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih pravilno ugotovilo, da je tožniku dne 22. 5. 2006 prenehalo delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in ne zaradi morebitne predčasne razrešitve z delovnega mesta vodje komercialnega sektorja. Tožena stranka je v sporu s predložitvijo pisne izredne odpovedi dokazala, da je tožniku prenehalo delovno razmerje zaradi kršitve delovnih obveznosti, ne pa zaradi predčasne razrešitve, saj se tožnik v sporu glede zadnjega ni izkazal z morebitnim sklepom direktorja, da se ga razreši pred pretekom obdobja, za katerega je bil imenovan na delovno mesto vodje komercialnega sektorja. Po določbah ZDR delavcu zaradi izredne odpovedi pogodbe ne pripada odpravnina, temveč zgolj v situaciji odpovedi pogodbe iz poslovnih razlogov, razloga nesposobnosti ali izredne odpovedi pogodbe s strani delavca. Zato tožnik, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, v konkretnem primeru ne more biti upravičen do zahtevane višine odpravnine v skladu s pogodbo o zaposlitvi.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z odločitvijo o priznanem nadomestilu tožniku za neizkoriščenih 7 dni letnega dopusta v času zaposlitve pri toženi stranki. Iz izvedenih listinskih dokazov je razvidno, da je tožnik v skladu s vsakokratno odločbo pridobil za leto 2005 pravico do 24 dni letnega dopusta, v enaki višini pa tudi za leto 2006. Tožena stranka je v sporu na podlagi podatkov iz evidenčnih in obračunskih listov dokazala, v katerem času je tožnik dejansko izrabil dopust. V tej zvezi sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da v obdobju od 27. 12. do 30. 12. 2005 zaradi dela ni koristil letnega dopusta, saj mu je tožena stranka za ta čas ustrezno obračunala nadomestilo plače. V kolikor je tožnik v navedenem času za nekaj ur prišel v prostore tožene stranke, tudi iz razloga, da pripravi letno poročilo, je bila to zgolj njegova prostovoljna odločitev. Za presojo tega vprašanja je pomembno, da za isto časovno obdobje ne more biti hkrati upravičen do obračuna nadomestila plače za letni dopust in plačila za dejansko delo. Poleg tega tožnik v skladu s trditvenim bremenom ni izkazal dejstva, da je bil v obdobju od 17. 5. do 19. 5. 2006 in za dne 22. 5. 2006 prisiljen v izrabo dopusta, saj je tožena stranka glede tega predložila verodostojno listino, to je s strani tožnika podpisan zahtevek za izrabo letnega dopusta v navedenem času. V sporu je tako sodišče prve stopnje pravilno štelo za dokazano, da tožena stranka za leti 2005 in 2006 tožniku ni omogočila izrabe še 7 dni letnega dopusta. Zato kakršnokoli pritožbeno izpodbijanje tožene stranke, da tožnik ni upravičen do nikakršnega nadomestila za neizrabljen letni dopust oziroma na drugi strani izpodbijanje tožnika, da je upravičen do takšnega nadomestila v zahtevanem višjem znesku, ne more biti upoštevno. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med ostalim zahtevek za plačilo nadomestila za neizkoriščenih 4 dni letnega dopusta za leto 2005 zastaral, ker je bil postavljen po izteku petletnega zastaralnega roka.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo vse pritožbene navedbe, ki sta jih poskušali uveljaviti v vloženih pritožbah tako tožnik kot tožena stranka. Ugotovilo je, da niso utemeljene. Zato je zavrnilo pritožbi in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki sta v svojih pritožbah priglasili stroške, tožena stranka pa tudi stroške odgovora na tožnikovo pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške, saj s pritožbama nista uspeli (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).