Jedro

Neveljavnost pogodbe v konkretnem primeru lahko spremlja le negativni pogodbeni interes - premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. To pa ni enako pogodbeno določeni ceni za dobavljeno blago. Edina škoda, ki je v vzročni zvezi s prekoračitvijo upravičenj za zastopanje in jo lahko po določilu petega odstavka 72. člena OZ uveljavlja druga pogodbena stranka je tista (navadna) škoda, ki ji je nastala zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo prekoračitev upravičenj za zastopanje. Takšne škode pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbenega zneska za plačilo dobavljenih palet ne uveljavlja. Oziroma povedano drugače, tožeča stranka v okviru odškodninskega zahtevka s tožbo uveljavlja nekaj, kar ji po materialnem pravu ne gre.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I in III izreka spremeni tako, da v tem delu sedaj glasi:

„I. Tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 292.797,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 28. 1. 2018 dalje do plačila ter priznane izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni od vročitve sodbe, se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 16.867,21 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 6.400,62 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15-dnevnega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka v roku 15 dni od vročitve sodbe dolžna plačati tožeči stranki znesek 292.797,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 1. 2018 dalje do plačila ter priznane izvršilne stroške v višini 186,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 4. 2019 dalje do plačila (točka I izreka). Glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 186,00 EUR od 30. 3. 2019 do 2. 4. 2019 in glede zahteve da „sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 24976/2019 z dne 21. 3. 2019 ostane v celoti v veljavi“ je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 19.297,39 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka III izreka).

2.Zoper obsodilni del sodbe (točki I in III izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožena stranka.

3.Uvodoma navaja, da tožena stranka ni vedela za kakršnokoli naročilo, niti palet nikoli dobila, kar tudi za sodišče prve stopnje ni sporno. Ravnanja A. A. ni mogoče označiti kot zastopanja s prekoračitvijo pooblastila, saj A. ni imel namena zavezati tožene stranke, temveč bi, v kolikor bi ugotovitve sodišča držale, šlo za zlorabo izkaznih znakov tožene stranke v korist A. in za njegovo naročilo, ne pa za zastopanje tožene stranke. Ugotovitev sodišča, da je bilo naročilo v imenu tožene stranke le navidezno, pojmovno izključuje prekoračitev pooblastila in uporabo 72. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Tudi če tožeča stranka ne bi vedela, da ne gre za naročilo tožene stranke, je materialnopravno nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za prekoračitev pooblastila. Institut prekoračitve pooblastila ne vključuje položajev, kjer zaposleni pri družbi izvede nezakonito ravnanje (se predstavlja kot upravičen za zastopanje za določen posel in nezakonito uporabi določene izkazne znake družbe) z namenom samega delodajalca oškodovati. Določilo 72. člena OZ predvideva ravnanja, ko oseba ima pooblastilo, pa ga prekorači, a še vedno z namenom, da bi posel v celoti (skupaj z izpolnitvijo) sklenila družba, ki je omejeno pooblastilo dala, in njen sopogodbenik. Ne predstavlja pa prekoračitve pooblastila „posel“, ki je speljan v korist osebe, ki je pri delodajalcu zaposlena in ima v okviru svojega dela dostop do podatkov in opreme, vendar pa deluje izključno v svojo korist ali v korist tretjega.

4.Ker je sodišče prve stopnje zmotno opredelilo ravnanje A. kot prekoračitev pooblastila, je samo, brez navedb tožeče stranke in brez možnosti tožene stranke, da bi se o tem izjasnila, zahtevek, ki je bil postavljen izključno kot izpolnitveni, presojalo kot odškodninski zahtevek in popolnoma zmotno, s kršitvijo postopkovnih pravil, predvsem pa z zmotno uporabo materialnega prava, vtoževani znesek prisodilo kot povračilo škode. Glede odškodninskega zahtevka, ki ga tožeča stranka ni nikoli uveljavljala, tudi ni zatrjevala nobenih dejstev, ne škode, ne protipravnosti in ne vzročne zveze. Tožena stranka tako ni mogla ne predvidevati ne računati na to, da bo sodišče prve stopnje šele v sodbi kot pomembno pravno podlago uporabilo odškodninsko odgovornost. Sodba zanjo tako predstavlja sodbo presenečenja, s katero je bila toženi stranki v celoti onemogočena pravica do izjave (kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP).

5.Tožena stranka meni, da v danem primeru tudi ni pogojev za uporabo tretjega odstavka 180. člena ZPP. Sodišče sicer ni vezano na zatrjevano pravno podlago tožbenega zahtevka, a le, če utemeljenost zahtevka po nezatrjevani pravni podlagi izhaja iz dejstev, ki jih je stranka navedla. Ne sme pa sodišče preizkušati, ali bi utemeljenost tožbenega zahtevka lahko izhajala iz dejstev, ki jih stranki nista zatrjevali. Dejstva, ki jih je v obravnavanem primeru zatrjevala tožeča stranka, pa nikakor ne omogočajo presoje zahtevka po temelju odškodninske odgovornosti.

6.Tudi če bi sodišče bilo mnenja, da lahko uveljavlja odškodninski zahtevek, pa je le-tega potrebno zavrniti, ker tožeča stranka sploh ni navajala, da ji je nastala škoda. Škoda pojmovno ni enaka izpolnitvenemu zahtevku in znesek domnevne kupnine ni pravno priznana škoda. Pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena in izpolnjena, zato tožeča stranka kupnine ni mogla zahtevati. Tožeča stranka bi lahko postavila zgolj in le zahtevek na negativni pogodbeni interes, torej povrnitev morebitnih stroškov, ki jih je imela. Pri tem bi morala izkazati, kakšen je bil poseg v njeno premoženje zaradi protipravnosti tožene stranke, škoda pa bi se morebiti lahko računala glede na vrednost in stroške tožeče stranke, ki jih je imela z nabavo palet, ki pa bi morala izkazati. Sicer pa sodišče prve stopnje pri poenostavljenem pristopu k odločanju o škodi višine le-te sploh ni ugotavljajo in ni pojasnilo, zakaj je uporabilo ceno 5,50 EUR na paleto. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi glede obrestnega dela zahtevka, ko je obresti priznalo po 165. členu OZ.

7.Tožena stranka kot zmoten graja tudi zaključek sodišča prve stopnje glede domnevne dobrovernosti tožene stranke. Vsa dejstva in dokazi kažejo na to, da je tožeča stranka vedela, da Pavlinek ne naroča za toženo stranko. Dalje pa je sodišče prve stopnje glede na vse ugotovljene okoliščine, ko je sporno naročilo v vseh segmentih odstopalo o običajnih naročil tožene stranke, naredilo povsem napačen, nelogičen in neživljenjski zaključek, da naj ne bi obstajali indici za to, da bi morala tožeča stranka preveriti okoliščine naročila pri toženi stranki.

8.Tožena stranka v pritožbi vztraja tudi, da ni izkazano, da bi tožeča stranka komurkoli dobavila 43.363 kosov euro palet. Tožena stranka je v postopku zatrjevala in dokazovala, da tožeča stranka ni bila v stanju zagotoviti tako obsežne dobave v tako kratkem času in da ni dobavila toliko palet, ker jih ni imela. Bistveno v zadevi tako je, ali je tožeča stranka res kupila palete od dobaviteljev, ki jih je sama navedla in zatrdila, da o tem obstaja dokumentacija in da so bile dobave plačane. Kljub temu da je sodišče prve stopnje sledilo dokaznemu predlogu tožene stranke po predložitvi dokazil o številu kupljenih palet, plačilu le-teh in skladiščnih evidenc (dokazni sklep na naroku dne 15. 3. 2022) in da je sodišče prve stopnje tožeči stranki predložitev teh dokazil naložilo, tožeča stranka relevantnih dokazov ni predložila (mnenje in dopolnitev mnenja mag. B. lahko predstavlja le del trditvene podlage), čeprav je zatrjevala, da jih ima. Sodišče prve stopnje pa je kljub sprejetemu dokaznemu sklepu, ki ga nikoli ni spremenilo, izvedbo tega dokaza neutemeljeno opustilo z razlogi, da iz zagovora C. C. izhaja, da je dokumentacija pomanjkljiva in da so sporne dobave razjasnjene že z drugimi dokazi. Tukaj tožena stranka dodaja, da je poslovna dokumentacija zagotovo močnejši dokaz kot usklajene izpovedbe prijateljskih prič. Z neizvedbo dokaza o imetju oziroma nabavi palet je bilo močno poseženo v pravico tožene stranke do izjave in kontradiktornosti. Glede na sprejeti dokazni sklep si ni mogla predstavljati, da se bo sodišče izognilo uporabi določila 227. člena ZPP. Ker ni uporabilo določilo petega odstavka 227. člena ZPP in štelo, da dejstva, da tožeča stranka palet sploh ni imela in jih zato ni dobavila, kar z neobstojem listin dokazuje tožena stranka, držijo, je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj bi ob uporabi citiranega določila, tožbeni zahtevek moralo zavrniti. Glede ugotavljanja dejstva dobave palet pa tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi nekritično, neenako in nerazumno oceno izvedenih dokazov.

9.Tožena stranka zaradi napačne odločitve o glavni stvari nazadnje izpodbija tudi odločitev o stroških postopka.

10.Glede na vse obrazloženo tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne ter toženi stranki prizna stroške postopka na prvi in drugi stopnji oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

11.Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe tožene stranke zavrača kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje za sprejeto odločitev. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo 72. člena OZ. A. A. je nastopal kot pooblaščenec tožene stranke in naročilo podal v imenu in za račun tožene stranke. Četudi gre za prekoračitev pooblastil, je tožena stranka zavezana k plačilu vtoževanega zneska. Ob ustni podaji naročila, ki je bil pri toženi stranki običajni postopek naročanja, s strani pooblaščene osebe za naročanje, se tožeča stranka ni bila dolžna ukvarjati z vprašanjem potreb tožene stranke po takšni količini palet, niti z vprašanjem prevoza le-teh. Tudi ni bila dolžna preverjati, ali je Pavlinek potreboval in ali je predhodno pridobil soglasje tožene stranke za takšno večje naročilo, saj je to stvar notranjega razmerja med toženo stranko in njenim pooblaščencem. Tožeča stranka meni, da je zadostno izkazala, da je dobavila naročene palete in da je verodostojno zavrnila vsakršne očitke o svojem nepoštenem ravnanju. Kljub drugačnemu stališču sodišča prve stopnje meni, da je bila zavrnitev računa s strani tožene stranke neutemeljena, saj je dejansko prišlo do nastanka pogodbe in je zato nastopila izpolnitvena dolžnost tožene stranke. Tožeči stranki pa je vsekakor nastala škoda v vrednosti palet, ki so zajete v računu št. 117/2017, ki je bil izstavljen na podlagi podpisanih in požigosanih dobavnic. Ne drži, da tožeča stranka ni navajala nastanka škode, saj je trdila, da ji je zaradi neplačila spornega računa nastala tako škoda v višini izstavljenega računa, sicer ne bi vložila izvršbe, kot tudi nadaljnja poslovna škoda, ker ni mogla pravočasno poravnati svojih obveznosti do FURS. Tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in zahteva povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

12.Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in uradnega preizkusa izpodbijane odločitve v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da je izpodbijana odločitev posledica zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje v zvezi s tistimi pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena za takšno odločitev (prvi odstavek 360. člena ZPP), navaja:

13.Primarno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena graja tožene stranke, da je sodišče prve stopnje ravnanje A. A. nepravilno opredelilo kot prekoračitev pooblastila v smislu 72. člena OZ in tožbeni zahtevek presojalo na odškodninski pravni podlagi po petem odstavku 72. člena OZ.

14.Zastopanje pomeni dajanje in sprejemanje izjav (pravnoposlovne) volje, ki učinkujejo neposredno za zastopanega. Zastopnik lahko v imenu zastopanega izjavlja voljo za sklenitev pogodbe in sprejema izjave volje drugih oseb, ki učinkujejo neposredno za zastopanega. Nujna predpostavka za to, da bi izjave volje učinkovale za zastopanega, je okoliščina, da obstaja veljaven pravni temelj zastopnikovega upravičenja za zastopanje. Kadar zastopnik sicer ima upravičenje za zastopanje (torej kadar obstaja veljaven pravi temelj za zastopanje pri določenem poslu), vendar pri zastopanju prekorači meje tega upravičenja, govorimo o prekoračitvi upravičenja za zastopanje. Povedano drugače, zastopnik, ki je sicer upravičen zastopati zastopanega pri določenih pravnih poslih, prekorači upravičenje za zastopanje, če v imenu zastopanega poda izjavo volje, potrebno za sklenitev pravnega posla, pri katerem je zastopanega sicer upravičen zastopati, ki pa po vsebini presega meje njegovega upravičenja za zastopanje.

15.Med pravdnima strankama ni bilo dvoma, da je bil A. A. s strani tožene stranke pooblaščen in zadolžen za naročanje palet v imenu in za račun tožene stranke pri tožeči stranki kot dobavitelju oziroma prodajalcu palet. Prav tako glede na izvedene dokaze (izpovedba Č. Č., A. A. in D. D.) v zadevi ni dvoma, da bi A. za sporno naročilo 44.000 kosov palet potreboval odobritev oziroma soglasje vodstva tožene stranke. A. A. je navzven in v razmerju do tožeče stranke nastopal kot zastopnik tožene stranke in sporno naročilo podal v imenu in za račun tožene stranke. Četudi je z goljufivim ravnanjem v lastnem interesu oziroma v lastno korist poskrbel za to, da palete dejansko niso bile dobavljene toženi stranki (vprašanje kam in komu so bile odpeljane ni predmet tega postopka), je imel vendarle namen pogodbeno zavezati toženo stranko k plačilu naročenih in dobavljenih palet (to nenazadnje dokazujejo tudi njegovi pozivi k izstavitvi računa v breme tožene stranke), kar je po presoji sodišča druge stopnje odločilno za uporabo instituta prekoračitve pooblastila in določila 72. člena OZ. Ko se je sodišče prve stopnje v tč. 95 obrazložitve sodbe poslužilo pojma 'navidez', posla med A. in tožečo stranko seveda ni opredelilo kot navidezne pogodbe, saj ta predvideva strinjanje obeh strank o njeni navideznosti. Zato pritožbena navedba, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da je A. palete le navidez naročil v imenu tožene stranke, izključuje uporabo 72. člena OZ, ni utemeljena.

16.Prav tako ni dvoma, da tožena z zavrnitvijo računa posla ni odobrila v smislu prvega odstavka 72. člena OZ, v posledici česar do sklenitve pogodbe med njo in tožečo stranko ni prišlo in tožena stranka ni zavezana k plačilu izdanega računa št. 117/2017. Posledica zastopnikovega ravnanja (prekoračitve upravičenj za zastopanje) in neodobritve posla s strani zastopanega je tako lahko le solidarna odškodninska odgovornost zastopnika in zastopanega za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil (peti odstavek 72. člena OZ).

17.V petem odstavku 72. člena OZ je urejena posebna oblika (solidarne) odškodninske odgovornosti zastopnika in zastopanega (odškodninska zavezanca) v razmerju do druge pogodbene stranke (odškodninski upravičenec). Zastopnik in zastopani oba odgovarjata za isto ravnanje – zastopnikovo prekoračitev upravičenja za zastopanje, ki je posebna oblika protipravnega ravnanja, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti. Poleg obstoja škode in vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in nastalo škodo zakon v petem odstavku 72. člena OZ določa še eno posebno predpostavko njune odškodninske odgovornosti, t.j., da druga pogodbena stranka ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev upravičenja za zastopanje.

18.Po presoji sodišča druge stopnje so neutemeljene pritožbene navedbe, da tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih, za presojo zahtevka na odškodninski pravni podlagi, potrebnih trditev. V tem kontekstu je treba najprej poudariti, da stranka pravne podlage tožbenega zahtevka ni dolžna navesti. Če pa jo navede, sodišče nanjo ni vezano (tretji odstavek 180. člena ZPP). Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je naloga sodišča. Sodišče je dolžno samostojno ugotavljati, ali v tožbi zatrjevano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu katerekoli za obravnavani primer upoštevne pravne norme. Čeravno tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zahteva plačilo izdanega računa št. 117/2017 in svoj zahtevek pravno opredeli kot izpolnitveni zahtevek, to ne odvezuje sodišča, da upoštevaje trditveno podlago tožbe zahtevek presoja na kakšni drugi upoštevni pravni podlagi.

19.Postopek pred sodiščem prve stopnje je tekel v smeri ugotovitve, ali je glede na opisano ravnanje zastopnika, ko je ta v imenu in za račun tožene stranke naročil enormno količino palet, s čimer je prekoračil svoja pooblastila za zastopanje, nastopila obveznost tožene stranke plačati vtoževani znesek tožeči stranki. Tožeča stranka je zatrjevala tudi, da ni vedela, da tožena stranka teh palet ne potrebuje in da tožena stranka za dano naročilo A. ni vedela. Prav tako je trdila, da v posledici zastopnikovega ravnanja ni dobila plačanega računa št. št. 117/2017 v vrednosti 292.797,56 EUR. Zatrjevana dejstva so tudi po mnenju pritožbenega sodišča omogočala presojo tožbenega zahtevka na odškodninski pravni podlagi, saj so v dejanski podlagi spora opredeljeni vsi prej navedeni elementi odškodninske odgovornosti po petem odstavku 72. člena OZ, četudi jih tožeča stranka pravno ne okvalificira kot takšne, ko izrecno ne uporablja pojmov protipravnega ravnanja, dobrovernosti, vzročne zveze in škode. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni podala trditev glede predpostavk odškodninske odgovornosti in da je sodišče izdalo t.i. sodbo presenečenja, ker je o zahtevku odločilo na pravni podlagi, s katero tožena stranka ni mogla računati, so tako neutemeljene.

20.Utemeljena pa je pritožba v delu, ko navaja, da tožeča stranka s tožbo ne uveljavlja pravno priznane škode, saj po materialnem pravu ni upravičena do povrnitve škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje.

21.Sodišče prve stopnje je glede škode kot predpostavke odškodninske odgovornosti zavzelo materialnopravno zmotno stališče, da v okviru določbe petega odstavka 72. člena OZ tožeči stranki pripada premoženjska škoda v višini zneska neplačanega računa št. 117/2017, t.j. vrednosti palet, ki jih je dobavila, pa zanje ni dobila plačila (tč. 145 obrazložitve sodbe). S tem je tožeči stranki priznalo t.i. pozitivni pogodbeni oziroma izpolnitveni interes, t.j. premoženje, ki bi tožeči stranki pripadalo, če bi bila pogodba veljavno izpolnjena. Do slednjega pa je pogodbena stranka upravičena le v primeru veljavne, vendar neizpolnjene pogodbe. V obravnavanem primeru pa zaradi prekoračitve zastopnikovega pooblastila in neodobritve pravnega posla s strani tožene stranke kot zastopanega do nastanka pogodbe med tožečo in toženo stranko ni prišlo (tako tudi sodišče prve stopnje v tč. 129 obrazložitve sodbe). Če pogodbe ni, izpolnitve in odškodninskega substituta ni mogoče zahtevati.

22.Neveljavnost pogodbe v konkretnem primeru lahko spremlja le negativni pogodbeni interes – premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe. To pa ni enako pogodbeno določeni ceni za dobavljeno blago. Edina škoda, ki je v vzročni zvezi s prekoračitvijo upravičenj za zastopanje in jo lahko po določilu petega odstavka 72. člena OZ uveljavlja druga pogodbena stranka je tista (navadna) škoda, ki ji je nastala zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo prekoračitev upravičenj za zastopanje.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Takšne škode pa tožeča stranka s tožbenim zahtevkom za plačilo pogodbenega zneska za plačilo dobavljenih palet ne uveljavlja. Oziroma povedano drugače, tožeča stranka v okviru odškodninskega zahtevka s tožbo uveljavlja nekaj, kar jih po materialnem pravu ne gre.

16.Ker morata biti za obstoj solidarne odškodninske odgovornosti zastopnika in zastopanega po določilu petega odstavka 72. člena OZ kumulativno izpolnjeni posebni predpostavki, t.j. protipravnost ravnanja, ki se kaže v zastopnikovi prekoračitvi upravičenj za zastopanje in dobrovernost druge pogodbene stranke, ter splošni predpostavki odškodninske odgovornosti, t.j. nastanek pravno priznane škode in vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in nastalo pravno priznano škodo, slednje pa, kot je bilo zgoraj obrazloženo, tožeča stranka ni uveljavljala, je iz tega razloga tožbeni zahtevek po materialnem pravu neutemeljen in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti.

17.Sodišče druge stopnje je zato na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

18.Odločitev o spremembi sodbe v obsodilnem delu je narekovala sodišču druge stopnje odločitev o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

19.Po spremenjeni odločitvi, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, je v postopku na prvi stopnji v celoti uspela tožena stranka, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je skladno s 155. členom ZPP, v času oprave dejanja veljavno Odvetniško tarifo (Uradni list RS, št. 2/2015, 22/2019; v nadaljevanju OT) in Zakonom o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) toženi stranki kot potrebne priznalo naslednje pravdne stroške:

- 2000 točk za ugovor z dne 26. 3. 2019 (6. točka tar. št. 27 OT)

- 2000 točk za odgovor na tožbo (tar. št. 19/1 OT);

- 50 točk za dokazni predlog – izjave z dne 8. 12. 2020 (tar. št. 19/4 OT);

- 2000 točk za 1. pripravljalno vlogo z dne 3. 2. 2021 (tar. št. 19/1 OT);

- 1500 točk za 2. pripravljalno vlogo z dne 15. 3. 2021 (tar. št. 19/2 OT);

- 7 x po 1000 točk za 3., 4., 5., 6., 7., 8. in 9. pripravljalno vlogo z dne 15. 4. 2021, 18. 5. 2021, 6. 7. 2021, 30. 9. 2021, 25. 10. 2021, 25. 11. 2021 in 14. 1. 2022 (tar. št. 19/3 OT), ne pa tudi za 10. pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2022, ker je v njej le ponovila že podane ugovorne navedbe;

- 2000 točk za zastopanje na pripravljalnem naroku in prvem naroku za glavno obravnavo dne 15. 3. 2021 (tar. št. 20/1 OT);

- 2000 točk za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo, ki se je nadaljeval dne 5. 5. 2021 (tar. št. 20/1 OT);

- 1000 točk za zastopanje na naroku dne 7. 6. 2021 (tar. št. 20/2 OT) in 150 točk urnine (6. člen OT)

- 50 točk za vlogo z dne 9. 8. 2021 – posredovanje izvirnikov (tar. št. 19/4 OT);

- 3 x 1000 točk za zastopanje na narokih dne 10. 11. 2021, 12. 01. 2022 in 23. 2. 2022 (tar. št. 20/2 OT);

- 237,5 točk za materialne stroške (11/3 OT);

skupaj torej 22.967,5 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 13.780,50 EUR. K temu je treba prišteti še 3.031,71 EUR iz naslova 22% DDV-ja (2/2 člen OT) in 55,00 EUR takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. Tako priznane stroške postopka na prvi stopnji v skupni višini 16.867,21 EUR je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

20.Tožena stranka je v celoti uspela s pritožbo, zato ji je tožeča stranka dolžna povrniti tudi potrebne pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Sodišče druge stopnje je toženi stranki priznalo 2500 točk za pritožbo (tar. št. 21 v zvezi s tar. št. 18 OT), ne pa tudi priglašenih stroškov za konferenco s stranko, ker je ta storitev zajeta v sestavi vloge, in 35 točk za materialne stroške (11/3 člen OT), skupaj torej 2535 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 1.521,00 EUR. K temu je prišteti še 334,62 EUR iz naslova 22% DDV-ja (2/2 člen OT) in 4.545,00 EUR sodne takse za pritožbo (tar. št. 1121 ZST-1). Tako priznane pritožbene stroške v skupnem znesku 6.400,62 EUR je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

-------------------------------

1Dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 443.

2Plavšakova navaja, da premoženjska škoda v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga dosegla, če bi bila pogodba veljavno sklenjena (in tudi pravilno izpolnjena), drugi pogodbeni stranki ne more nastati, ker pogodba, ki jo sklene zastopnik in pri tem prekorači zastopanje, zastopanega ne zavezuje (razen, če jo ta kasneje odobri). Povedano drugače, ni vzročne zveze med (izgubljenim) dobičkom, ki bi ga druga stranka lahko dosegla s pravilno izpolnitvijo pogodbe, in prekoračitvijo upravičenj za zastopanje.

3Dr. Nina Plavšak: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 451-452.

Zveza:

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.