Jedro

Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 292.797,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 1. 2018 dalje do plačila. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 19.297,39 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih točkah I in III izreka spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom III DoR 144/2022 z dne 20. 1. 2023 dopustilo revizijo glede vprašanja, _ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na temelju petega odstavka 72. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)._

4. Tožeča stranka je v reviziji uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi prvostopenjsko sodbo ter toženi stranki naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka.

5. Tožena stranka je na revizijo odgovorila. Vrhovnemu sodišču je predlagala, naj revizijo zavrne kot neutemeljeno in tožeči stranki naloži povrnitev stroškov revizijskega postopka tožene stranke.

**Relevantno dejansko stanje**

6. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki kupovala lesene palete, ki jih je tožena stranka sprotno naročala v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti. Med pravdnima strankama je bila utečena praksa, da je palete v imenu in za račun tožene stranke pri tožeči stranki sprotno naročal pri toženi stranki zaposleni A. A. V obravnavanem primeru je bilo sporno naročilo 43.636 kosov palet v skupni vrednosti 292.797,56 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je A. A. navedeno količino palet naročil, ne da bi pridobil soglasje zakonitega zastopnika tožene stranke, tožena stranka pa naročila ni odobrila. Tožeča stranka je palete po navodilu A. A. izročila neznanemu avtoprevozniku, ki naj bi jih prevzel pri tožeči stranki in jih odpeljal neznano kam. Tožeča stranka je toženi stranki izstavila račun za dobavljene palete v višini 292.797,56 EUR. Ker ga tožena stranka ni plačala, je vložila predmetno tožbo.

**Razlogi sodišč prve in druge stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imel A. A. pooblastilo za sprotno naročanje manjših količin palet, ki jih je za opravljanje svoje dejavnosti potrebovala tožena stranka. Za naročilo večje količine palet pa bi A. A. moral pridobiti posebno pooblastilo zakonitega zastopnika tožene stranke. Ker takšnega pooblastila A. A. ni pridobil, tožena stranka pa naročila palet ni odobrila, glede na prekoračitev pooblastila pri naročilu sporne količine palet do sklenitve pogodbe med tožečo in toženo stranko ni prišlo. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je v razmerju do tožeče stranke A. A. nastopal kot zastopnik tožene stranke in je sporno naročilo podal v imenu in za račun tožene stranke. Tožeča stranka za prekoračitev pooblastila na strani A. A. ni vedela ter tudi ni bila dolžna vedeti in je v zaupanju v obstoj veljavne pogodbe (prevozniku) dobavila 43.636 kosov palet. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožečo stranko šteti za poštenega sopogodbenika in da tožeča stranka ob prejemu naročila ni kršila dolžne skrbnosti. Modalitete spornega naročila so sicer odstople od običajnih naročil, vendar pa ne gre za indice, iz katerih bi izhajalo, da bi bila zloraba objektivno očitna. Tožeči stranki ni moč očitati, da bi morala ob prejemu naročila opraviti poizvedbo pri toženi stranki. V obravnavanem primeru so zato podane predpostavke za solidarno odškodninsko odgovornost tožene stranke in A. A. za škodo, ki je toženi stranki nastala zaradi prekoračitve upravičenja za zastopanje. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je tožeči stranki nastala premoženjska škoda v vrednosti dobavljenih palet po računu tožeče stranke.

8. Sodišče druge stopnje je presodilo, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve škode v obliki pozitivnega pogodbenega interesa, temveč bi lahko zahtevala le škodo v višini negativnega pogodbenega interesa. Ker pogodba med pravdnima strankama ni bila sklenjena, izpolnitve pogodbe ali njenega odškodninskega substituta ni mogoče zahtevati. Tožeča stranka bi lahko zahtevala samo navadno škodo, ki ji je nastala zaradi nadaljnjih pravno poslovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena. Navadna škoda zaradi zaupanja zajema premoženje, ki bi ga tožena stranka imela, če z drugo stranko sploh ne bi sklenila pogodbe, kar pa ni enako pogodbeno določeni ceni za dobavljeno blago.

**Revizijske navedbe**

9. Tožeča stranka navaja, da je zmotno stališče drugostopenjskega sodišča, da se negativni pogodbeni interes in pozitivni pogodbeni interes nikoli ne moreta (niti delno) prekrivati. Vprašati se je treba, kaj je škoda v obravnavanem primeru. Prodajalec je imel blago, ki ga je dobavil, čeprav pogodbe ni bilo. Drugostopenjsko sodišče ni upoštevalo, da so za odškodninsko podlago ključne trditve o dobavi palet, kar je prikrajšanje na strani tožeče stranke. Tožeča stranka je palete imela. V dobri veri in zaupanju, da je bila sklenjena pogodba, je palete dobavila. Dobava palet je bila tisto nadaljnje pravno poslovno ravnanje tožeče stranke, ki ga je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena in predstavlja navadno škodo, saj tožeča stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo prekoračitev pooblastil. Po dobavi palet se je premoženje tožeče stranke zmanjšalo. Trditve o dobavi palet se popolnoma prilegajo stališču sodišča druge stopnje o pripadajoči škodi, ugotovljeni na podlagi uporabe pravil o negativnem pogodbenem interesu.

10. Sodišče druge stopnje pri tem zaobide določbe OZ, ki urejajo povrnitev škode in obseg odškodnine ter ne aplicira pravil o negativnem pogodbenem interesu. Kršitev materialnega prava je torej dvojna. Uporabi se določba petega odstavka 72. člena OZ, ki ne ureja vprašanja denarne odškodnine za škodo, ne uporabijo pa se določbe OZ, ki to vprašanje urejajo. V obravnavanem primeru znaša oškodovanje tožeče stranke najmanj toliko kot je tržna vrednost dobavljenega blaga. Na ta način bi premoženjski položaj tožeče stranke postal takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve (169. člen OZ). Tožeči stranki je v obravnavanem primeru treba priznati odškodnino po objektivnih merilih glede na tržno oziroma običajno vrednost dobavljenih palet. Upoštevaje običajno ceno, ki jo je tožeča stranka plačevala za dobavo palet toženi stranki, pravična odškodnina znaša natanko toliko, kot je znesek neplačanega blaga po računu tožeče stranke.

**Odgovor na revizijo**

11. Tožena stranka poudarja, da je eden od bistvenih pogojev za to, da tretja oseba lahko zahteva odškodnino po petem odstavku 72. člena OZ, dobrovernost. Pri presoji dobrovernosti in dolžnosti preverjanja obsega pooblastila je treba upoštevati ravnanje obeh strank. V obravnavanem primeru sodišče (prve stopnje) glede presoje skrbnosti in vestnosti tožene stranke materialnega prava ni pravilno uporabilo. Domnevno naročilo je kar stokrat odstopalo od količin, ki jih je za dnevno poslovanje naročala tožena stranka. Kljub temu, da je v običajnem poslovanju tožeča stranka naročene palete pripeljala k toženi stranki, so bile palete brez podpisanih dobavnic natovorjene na tovornjake, ki so jih vozile neznane osebe.

12. V okviru petega odstavka 72. člena OZ je mogoče govoriti le o negativnem pogodbenem interesu. Faza izpolnitve nesklenjene pogodbe ne sodi v škodo zaradi zaupanja in negativni pogodbeni interes. Neveljavna ali nesklenjena pogodba nima nikakršnih učinkov, zato domnevni oškodovanec ni upravičen do postavitve v enak položaj, kot če bi bila pogodba sklenjena, kar izhaja tudi iz sodne prakse (VS RS Sodba II Ips 158/2018 z dne 22. 11. 2018). Škoda zaradi zaupanja obsega pripravljalna ravnanja domnevnega oškodovanca, ki računa na izpolnitev pogodbe, pa do tega ne pride. Negativni pogodbeni interes ne vključuje izgubljenega dobička, ki je temeljni del cene. Peti odstavek 72. člena OZ domnevnemu oškodovancu ne omogoča, da bi postavil trditev, da je njegovo zmanjšano premoženje razlika med tistim, kar bi po pogodbi prejel, in med tistim, kar ima. Vrednost blaga, ki predstavlja škodo, namreč ni ta, po kateri bi domnevni oškodovanec morebiti prodal blago, temveč je to vrednost blaga v višini, kot je za to blago plačal. Četudi bi peti odstavek 72. člena OZ vključeval škodo zaradi zaupanja, ki bi se raztegovala tudi na fazo izpolnitve, pa ta navadna škoda ne bi predstavljala cene po neobstoječi pogodbi. Cena prejšnjih dobav v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj cena ne bi bila enaka kot pri prejšnjih (manjših) dobavah. Zahtevek tožeče stranke je glede na navedeno nesklepčen.

**Odločitev o reviziji**

13. Revizija je utemeljena.

14. Revizijsko sodišče sme preizkusiti izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je revizija dopuščena (371. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Dopuščeno revizijsko vprašanje je omejeno le na preizkus pravilne/zmotne uporabe določb petega odstavka 72. člena OZ glede na dejanske okoliščine obravnavanega primera, ki sta jih ugotovili sodišči nižjih stopenj.

**Pravni okvir zadeve**

15. Pogodba je sklenjena, ko se pogodbeni stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Pogodba, pa tudi drugi pravni posel, se lahko sklene tudi po zastopniku (69. člen OZ). Pogodba, ki jo sklene zastopnik v imenu zastopanega in v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno zastopanega in drugo pogodbeno stranko. Če zastopnik pooblastila prekorači, je zastopani v zavezi samo, kolikor odobri prekoračitev (prvi odstavek 72. člena OZ). V tem primeru ima odobritev zastopanega učinek za nazaj, če stranki ne določita drugače. Če zastopani takšnega posla pozneje ne odobri, se posel ne more šteti za veljavnega.

16. Če v primeru prekoračitve pooblastil zastopani noče odobriti pogodbe, sta zastopnik in zastopani solidarno odgovorna za škodo, ki jo je imela druga stranka, če ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil (peti odstavek 72. člena OZ).

17. Prekoračitev upravičenj za zastopanje se šteje za posebno obliko protipravnega ravnanja.1 Dobroverne stranke, ki je zaupala v obstoj pooblastila ter ni vedela in tudi ni mogla vedeti, da je pooblaščenec prekoračil meje pooblastila, ni mogoče varovati v okviru poslovne podlage, saj do sklenitve posla med zastopanim in njo ne pride. Zato je njen položaj varovan na deliktnem področju.2, 3 Odgovornost zastopnika in zastopanega za škodo, ki jo je imela druga stranka, je v takem primeru objektivna,4 pri tem pa je ključna dobra vera druge stranke oziroma njeno zaupanje, da je pogodba sklenjena. Merilo pri presoji, ali bi bil sopogodbenik dolžan vedeti za zastopnikovo prekoračitev pooblastil, je skrbnost in vestnost, s katero je sopogodbenik pri sklepanju pravnih poslov dolžan ravnati v poslovnem prometu.

18. Odgovornost zastopanega temelji na (pravnem) dejstvu, da je zastopniku podelil upravičenje za zastopanje. V razmerju do druge pogodbene stranke zastopani solidarno z zastopnikom odgovarja tudi, kadar mu ni mogoče očitati, da je pri podelitvi pooblastila ravnal neskrbno. Šteje se, da je s podelitvijo pooblastila zastopani prevzel tudi tveganje, da bo zastopnik morda prekoračil upravičenje za zastopanje. V razmerju med zastopanim in drugo pogodbeno stranko tveganje, da bo zastopnik prekoračil upravičenja (pooblastilo) za zastopanje, izvira iz sfere zastopanega, zato ga bremeni tudi morebitna odgovornost za škodo, ki dobroverni pogodbeni stranki nastane zaradi (morebitne) prekoračitve upravičenj za zastopanje.5

19. Za odškodninsko odgovornost zastopnika in zastopanega po petem odstavku 72. člena OZ morata biti razen predpostavk prekoračitve upravičenja in dobre vere tretjega izpolnjeni še splošni predpostavki odškodninske odgovornosti in sicer vzročna zveza med prekoračitvijo upravičenja za zastopanje in nastalo škodo ter škoda, ki nastane drugi pogodbeni stranki zaradi prekoračitve upravičenja za zastopanje. Glede navedenih predpostavk je treba uporabiti splošne določbe OZ iz poglavja o povzročitvi škode.

20. Delitev škode glede na vrsto interesa se je v teoriji in sodni praksi uveljavila v zvezi s poslovno odškodninsko odgovornostjo. Če je pogodba veljavna (pravilno sklenjena) in pride do nepravilnosti pri izpolnjevanju pogodbe, nastane pogodbi zvesti stranki škoda, ker pogodba ni pravilno izpolnjena. Ta je opredeljena kot pozitivni pogodbeni interes. To je premoženje, ki bi ga prizadeta stranka imela, če bi bila pogodba pravilno izpolnjena. Če pa pogodba ni veljavna in obveznosti ne nastanejo, ima oškodovanec nasproti tistemu, ki je za neveljavnost odgovoren, negativni pogodbeni interes oziroma interes zaupanja. To je premoženje, ki bi ga stranka imela, ko z drugo stranko sploh ne bi bila sklenila pogodbe.6

21. Razmejitveni kriterij za opredelitev škode oziroma interesa oškodovane stranke je neveljavnost pravnega posla. Navedena opredelitev škode izhaja iz nemškega prava zaradi posebnosti tamkajšnje ureditve. V nemškem pravu pride negativni interes v poštev predvsem pri nični in izpodbojni pogodbi. Upnikova dejanska škoda so predvsem stroški, ki jih je imel v zvezi s sklepanjem pogodbe. V obeh primerih pa je upnik upravičen tudi do izgubljenega dobička. Pri neveljavni pogodbi se ta kaže predvsem v tem, ker ni izkoristil priložnosti, da bi sklenil zanj kakšno drugo ugodno pogodbo. V našem pravnem redu instituta negativnega in pozitivnega pogodbenega interesa nista definirana in sistemsko obrazložena, po mnenju nekaterih avtorjev sta narobe razumljena in v našem pravnem redu nista nepogrešljiva.7

22. Povračilo škode je v OZ utemeljeno glede na vrsto nastale škode in ne glede na vrsto interesa oškodovanca (interes zaupanja oziroma interes izpolnitve). V 169. členu OZ je za primer nastanka škode določen koncept povračila celotne škode oziroma popolne odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane premoženjski položaj oškodovanca takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja ali opustitve. Slednje velja tako v primeru deliktne odgovornosti kot tudi v primeru pogodbene odškodninske odgovornosti. Materialna škoda, do katere povrnitve ima oškodovanec pravico, obsega navadno škodo in izgubljeni dobiček (prvi odstavek 168. člena OZ). Navadna škoda je definirana kot zmanjšanje premoženja, izgubljeni dobiček pa kot preprečitev povečanja premoženja (132. člen OZ).

23. Sodišče druge stopnje je sledilo stališču, da je edina škoda, ki je v vzročni zvezi s prekoračitvijo upravičenj za zastopanje, navadna škoda (zmanjšanje premoženja), ki je nastala drugi pogodbeni stranki zaradi njenih nadaljnjih pravnoposlovnih ravnanj, ki jih je opravila v zaupanju, da je pogodba veljavno sklenjena, torej zato, ker ni vedela in ni bila dolžna vedeti za zastopnikovo prekoračitev upravičenj za zastopanje (negativni pogodbeni interes). Vzročne zveze med (izgubljenim) dobičkom, ki bi ga druga stranka lahko dosegla s pravilno izpolnitvijo pogodbe, in prekoračitvijo upravičenj za zastopanje v takem primeru naj ne bi bilo, saj pogodba, ki jo sklene zastopnik, ki prekorači upravičenja za zastopanje, zastopanega ne zavezuje. Zato zaradi zastopnikove prekoračitve upravičenja za zastopanje drugi stranki ne more nastati škoda v obliki izgubljenega dobička, ki bi ga dosegla, če bi bila pogodba veljavno sklenjena in pravilno izpolnjena (pozitivni pogodbeni interes).8

24. Podobno stališče je v teoriji zavzeto tudi v zvezi z odškodninsko odgovornostjo "krive" stranke za škodo, ki nastane zaradi ničnosti pogodbe iz 91. člena OZ. Stališče je utemeljeno na sklepanju, da če pogodbe ni, obveznosti ne nastanejo oziroma ugasnejo, zato izpolnitve in odškodninskega substituta zanjo ni mogoče zahtevati. Odškodninska sankcija bi morala biti usmerjena v odpravljanje negativnih posledic zaupanja v veljavnost pogodbe in vzpostavljanje premoženjskega stanja za nazaj, kot da pogodba ni bila sklenjena.9 Večinoma pa je v teoriji zavzeto stališče, da se v primeru ničnosti pogodbe na podlagi 91. člena OZ povrne tako škoda zaradi zaupanja v veljavnost pogodbe, kot tudi škoda zaradi neizpolnitve.10

25. V sodni praksi se glede povračila škode po 91. členu OZ priznava povračilo celotne škode (negativni kot tudi pozitivni pogodbeni interes).11 Vrhovno sodišče je zavzelo stališče, da "_s sklenitvijo ničnega pravnega posla lahko stranka pretrpi škodo zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti, ker se legitimno pričakovani cilj pogodbe ni uresničil. Bistveno je, da mora kriva pogodbena stranka v premoženjskem smislu zagotoviti tak položaj poštene sopogodbenice, v katerem bi se slednja nahajala, če pogodba ne bi bila nična_" (VSRS Sodba II Ips 65/2011 z dne 15. 05. 2014, točka 4. obrazložitve).

26. Z določbo petega odstavka 72. člena OZ je zavarovan položaj dobroverne (vestne in poštene) stranke, ki je prepričana, da je pogodbo sklenila z zastopnikom nasprotne stranke, ki ima pooblastilo zastopanega (ta pa ga je prekoračil). Legitimno pričakovanje dobroverne stranke, ki temelji na zaupanju, da je pogodba sklenjena, ima enak cilj in vsebino, kot če bi bila pogodba sklenjena. Posledice neizpolnjenega pričakovanja so s perspektive dobroverne stranke v primeru prekoračitve zastopanja po vsebini enake kot v primeru neizpolnitve pogodbe. Ni videti prepričljivega razloga, da škoda, ki jo je utrpela dobroverna (vestna in poštena) pogodbena stranka, ki ni vedela in tudi ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil ter je upravičeno zaupala, da je pogodba sklenjena in bo izpolnjena, ne bi bila vzročno povezana s prekoračitvijo pooblastila. Dobroverna pogodbena stranka je upravičena do povrnitve vse oziroma celotne škode, ki jo je utrpela prav zaradi tega, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena po zastopniku. Celotna materialna škoda pa po določilih prvega odstavka 168. člena in 169. člena OZ zajema navadno škodo in izgubljeni dobiček.

27. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo zastopanega po petem odstavku 72. člena OZ je treba upoštevati, da neupravičeno zastopani dobroverni pogodbeni stranki za škodo odgovarja solidarno z neupravičenim zastopnikom prav zato, ker je zastopniku podelil upravičenje za zastopanje. Njegova odgovornost izhaja iz prevzema tveganja za zastopnikova ravnanja. Nelogično je, da bi bil po eni strani varovan interes dobroverne druge stranke, ker je zaupala, da je pogodba sklenjena, po drugi strani pa bi se odškodninska odgovornost zavezancev omejila na povračilo navadne škode. Če je dobroverna druga stranka zaupala, da je pogodba sklenjena, je upravičeno pričakovala, da bo pogodba tudi izpolnjena.

28. Sklicevanje tožene stranke v odgovoru na revizijo na stališče, da je mogoče v primeru, ko pogodba ni sklenjena, govoriti le o negativnem pogodbenem interesu, je glede na zgoraj povedano zmotno. Vrhovno sodišče je v sodbi VSRS II Ips 158/2018 z dne 22. 11. 2018 zavzelo stališče, da v primeru razveljavitve pogodbe zaradi zmote, pogodbeni stranki, ki je le objektivno odgovorna za svojo zmoto, ni mogoče vzročnostno pripisati odškodninske odgovornosti za povrnitev pozitivnega pogodbenega interesa, temveč le škodo zaradi zaupanja (negativni pogodbeni interes), ker se je druga pogodbena stranka zanesla na veljavnost izjave volje. Primera v katerem je zaradi zmote pogodba razveljavljena, ni mogoče enačiti s primerom prekoračitve pooblastila. Položaj solidarno odgovornih zavezancev (zastopnika in zastopanega) iz petega odstavka 72. člena OZ ni enak kot položaj stranke, ki je bila ob sklenitvi pogodbe v zmoti in za svojo zmoto ni bila kriva (tretji odstavek 46. člena OZ).

29. Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje, _ali je v okoliščinah konkretnega primera pravilno stališče sodišča druge stopnje o neutemeljenosti tožbenega zahtevka na temelju petega odstavka 72. člena OZ_, je negativen.

30. Za odločitev o tožbenem zahtevku v konkretnem primeru ni pomemben zgolj obseg škode, do katerega je upravičena tožeča stranka, ampak še prej predpostavka, da tožeča stranka ni vedela in ni bila dolžna vedeti za prekoračitev pooblastil. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala številne pritožbene razloge v zvezi s skrbnostjo in poštenostjo oziroma dobro vero tožeče stranke, do česar se pritožbeno sodišče ni opredelilo.

31. Vrhovno sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem sojenju naj višje sodišče odgovori na obsežne pritožbene navedbe in presodi obstoj predpostavk odškodninske odgovornosti iz 72. člena OZ.

32. Izrek o revizijskih stroških temelji na določilih tretjega odstavka 165. člena ZPP.

33. Senat je odločbo sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 N. Plavšak v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.): Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba Ljubljana, 2003, stran 451. 2 S. Cigoj: Teorija obligacij, splošni del obligacijskega prava, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2000, stran 67. 3 S. Cigoj: Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, 1. knjiga, ČZ Uradni list RS Slovenije, Ljubljana 1978, stran 324 in 325. Avtor navaja, da se v primerjalnem pravu, kjer se priznava dobra vera tretjega, utegne zastopstvo priznati, če stranka v dobri veri opravičeno meni, da sodi dejanje v meje zastopstva, tudi če je zakon na tako strogem stališču, kakor naš zakon, češ da prekoračitev zastopanca ne veže. Navaja tudi, da je v sodni praksi zavzeto stališče, da zaključnica, ki jo podpiše suspendirani pooblaščenec, zavezuje zastopanega, če nasprotna stranka ni vedela in tudi ni morala vedeti za suspenz. 4 S. Cigoj, navedeno delo, stran 326. 5 Glej N. Plavšak, navedeno delo, strani 449 in 450. 6 S. Cigoj: Obligacijska razmerja, … stran 547. 7 M. Dolenc: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, Pravosodni bilten, letnik XXV, št. 2/2004, Ljubljana, 2004, stran 284. D. Možina: Odškodninska odgovornost v zvezi s postopki javnega naročanja, Podjetje in delo 1/2018/XLIV, Ljubljana 2018, stran 21 in M. Baretić (2012), Treba li se u hrvatskom obveznom pravu koristiti konceptima pozitivnog i negativnog pogodbenog interesa, v: T. Josipović (ur.) et al., Liber Amicorum Petar Klarić, Zagreb, Pravni fakultet Sveučilišta v Zagrebu, strani 425 do 465. 8 N. Plavšak: navedeno delo, stran 451 in 452. Na navedeno stališče je svojo odločitev oprlo sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru. 9 D. Možina: Kršitev pogodbe, GV Založba, Ljubljana 2006, stran 337. 10 S. Cigoj, Obligacijska razmerja, stran 374, A. Polajnar Pavčnik v: M. Juhart in N. Plavšak (ur.), Obligacijski zakonik 1. knjiga, stran 520. 11 Primerjaj: VSRS Sodba II Ips 65/2011 z dne 15. 5. 2014, 4. točka obrazložitve VSRS Sodba II Ips 252/2012 z dne 29. 5. 2014, 8. točka obrazložitve, VSRS Sklep II Ips 287/2016 z dne 2. 3. 2016, 11. in 13. točka obrazložitve.