Jedro

Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s tem, da v Afganistanu ni imel svoje družine in bližnjih sorodnikov. Mladoletnost kot ključna okoliščina, zaradi katere je tožniku bila priznana subsidiarna oblika zaščite, pa je sedaj prenehala obstajati, saj je tožnik postal polnoleten. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da varnostni zadržki za vrnitev tožnika v domačo provinco ne obstajajo in tudi, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, ter vse to tudi ustrezno obrazložila.

Pri ugotavljanju pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ je kot pravni vir treba upoštevati tudi sodbo EU v zadevi št. C-465/07, iz katere med drugim izhaja, da se obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da trpi navedeno škodo. Po stališčih Vrhovnega sodišča je treba navedeno sodbo SEU razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. Nekih fiksnih kriterijev, po katerih bi se opredelilo obseg nasilja, ni mogoče vedno vnaprej določiti, ker se vojna stanja po državah zelo razlikujejo in je zato lahko določen kriterij, ki je relevanten za oceno nasilja v eni državi, v drugi državi povsem nerelevanten.

Slabe življenjske razmere ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ, saj zgolj slabih razmer samih po sebi ni mogoče enačiti s pojmom mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ). Pojem slabih življenjskih razmer tudi ni enak pojmu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista (3. alineja 28. člena ZMZ).

Spremenjena ureditev postopka podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni v neskladju z Ustavo RS niti s pravom EU. Določba prvega odstavka 16. člena Direktive 2011/95/EU se izrecno sklicuje na spremembo ali prenehanje okoliščin, zaradi katerih je nekomu priznana subsidiarna zaščita. Enako prvi odstavek 106. člena ZMZ določa, da se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji, na podlagi katerih je bila nekomu priznana subsidiarna zaščita. V vsebinskem pogledu sta ti dve določili identični, zato ni neskladnosti ZMZ z direktivo. Pri prenehanju subsidiarne zaščite pa tudi ne gre za poseg v pridobljeno pravico, saj je subsidiarna zaščita že po samem zakonu mišljena le za določen čas.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bil tožniku priznan status subsidiarne oblike zaščite in da iz obrazložitve tiste odločbe izhaja, da splošna verodostojnost tožnika ni bila ugotovljena, sprejeto pa je bilo, da je tožnik državljan Afganistana, hazarske narodnosti in šiitske veroizpovedi ter da se je njegova družina preselila v Iran, on pa se jim je pridružil tri tedne kasneje. Tedaj je bilo ugotovljeno, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s tem, da v Afganistanu ni imel družine ali bližnjih sorodnikov. V tokratnem postopku je bil opravljen osebni razgovor z tožnikom. V osebnem razgovoru je med drugim povedal, da ne ve, zakaj so zbežali iz Afganistana in da mu oče odsvetuje, da bi se vrnil v Afganistan. Če bi bil v Afganistanu varen kraj, bi ostali tam. Če ne bi imel težav, bi se že jutri vrnil v svojo domovino. V Sloveniji je hodil v šolo, med drugim se je tudi dobro naučil govoriti angleško. Nadalje tožena stranka opozarja na to, da so glede na sedaj veljavni zakon pri prošnji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite pomembni le tisti razlogi, zaradi katerih je bila določeni osebi priznana subsidiarna oblika zaščite. Tožniku je bila priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s tem, da v Afganistanu ni imel svoje družine in bližnjih sorodnikov. Tožnik je v času te odločbe že polnoleten, mladoletnost pa je bila tista okoliščina, zaradi katere je tožniku bil priznan status subsidiarne oblike zaščite, in sedaj je ta okoliščina prenehala obstajati.

Tožena stranka pa je tudi ocenjevala, ali obstajajo varnostni zadržki za vrnitev tožnika v domačo provinco, in je s tem namenom pridobila informacije o izvorni državi. V nadaljevanju tožena stranka podrobno povzema, kaj piše v pridobljenih poročilih. Iz povzetkov teh poročil izhaja, da se je število civilnih žrtev v letu 2013 povečalo za približno 10 % v primerjavi z predhodnim letom. Vendar pa je v primerjalnem smislu število civilnih žrtev v Afganistanu relativno majhno, sam spopad pa ni posebej močno uperjen zoper civiliste. Razen tega se stopnja nasilja po regijah oziroma provincah močno razlikuje. O domači provinci tožnika Day Kundi obstaja malo informacij. Ta provinca je poseljena s pretežno hazarskim prebivalstvom, nad tem območjem talibani nimajo nadzora. V prvem četrtletju leta 2013 je v tej provinci prišlo le do treh varnostnih incidentov. Ta provinca je ocenjena kot manj negotova s primerljivim stanjem kot nekatere druge province. Pač pa iz poročil izhaja, da na nekaterih območjih v tej provinci prihaja do groženj, ustrahovanj in nadlegovanj s strani oboroženih skupin, ki pa niso talibani. Vendar so se ta nadlegovanja zmanjšala. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ob vrnitvi v svoj okraj A. ne bi bil izpostavljen resni in individualni škodi za njegovo življenje ali osebnost. Število varnostnih incidentov je v tem okraju zanemarljivo, s tega območja pa tudi ni poročil o spopadih med uporniki in domačimi ali tujimi oboroženimi silami. Stopnja nasilja s strani oboroženih sil, ki so povzročile incidente izsiljevanja, pretepanja in ugrabitev, pa ni takšna, da bi bilo mogoče govoriti o resni in individualni ogroženosti za življenje ali osebnost civilista na tem območju v takšnem obsegu, da bi to zadostovalo za priznanje ali podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. Pri oceni izpostavljenosti resni škodi pa je tožena stranka upoštevala tudi smernice iz sodbe sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07, kjer je navedeno, da čim bolj je prosilec sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Glede na to, da je v A. oborožen spopad precej šibek in še to ne v najbolj tipični obliki, že to dejstvo kaže na manjšo izpostavljenost nasilju. Informacije o incidentih v tem okraju ne nudijo konkretnih navedb o tem, katere so tiste osebe, ki so tarča nadlegovanj oboroženih skupin na tem območju. Tožena stranka logično ocenjuje, da so tarča takšnih ravnanj najverjetneje osebe, ki imajo nek vpliv, položaj ali večje premoženje, med te pa tožnik ne spada. Tožnik tudi ne pripada kategoriji ljudi, ki si jih uporniki najpogosteje izberejo za tarče, saj ni navedel, da bi kdaj delal kot uradnik, se politično udejstvoval, delal za mednarodne organizacije, domače ali tuje varnostne sile, bil učitelj ali kaj podobnega.

Tožena stranka pa je podrejeno še presojala, ali bi tožnik lahko prebival v Kabulu, kamor bi bil najverjetneje vrnjen. Iz pridobljenih informacij, ki se nanašajo na razmere v Kabulu in katere tožena stranka podrobno povzema, izhaja, da je število varnostnih incidentov v Kabulu v letu 2013 sicer res nekoliko naraslo v primerjavi s preteklim letom, vendar pa je teh incidentov še vedno malo. Razen tega napadi upornikov niso usmerjeni zoper splošno civilno prebivalstvo, ampak na točno določene cilje, kot so visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, vojaški konvoji, sodišča in podobno. Kabula ni mogoče oceniti z visoko stopnjo varnostnega tveganja. Število naključnih civilnih žrtev pa je pri teh napadih zelo majhno, zato ni mogoče govoriti o resni ogroženosti prebivalstva iz teh razlogov. Kot osebno okoliščino na strani tožnika je tožena stranka upoštevala to, da je hazarske narodnosti. Pridobila je tudi informacije o Hazarih v Kabulu. Skupnost Hazarov v Kabulu je precej številčna, saj naj bi jih bilo okoli 40 %. Čeprav je tožnik trdil, da je slišal, da rutinsko ubijajo Hazare, pa tožena stranka za te trditve ni našla opore v informacijah o izvorni državi. Zgolj dejstvo, da je tožnik hazarske narodnosti, ne predstavlja ovire, da ne bi mogel živeti v Kabulu. Tožnik v Kabulu sicer nima živečih sorodnikov, vendar pa informacije izpostavljajo, da so zdravi samski moški, tudi tisti brez izobrazbe, v boljšem položaju, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Tudi najnovejše UNHCR-jeve smernice navajajo, da za delo zmožni moški lahko v določenih okoliščinah preživijo kljub temu, da bodo brez podpore družine. Ker je tožnik polnoleten zdrav samski moški, ima v Kabulu perspektivo za preživetje še toliko bolj, ker se je naučil angleško, to pa glede na informacije predstavlja prednost pri iskanju zaposlitve.

Tožnik v tožbi opozarja na to, da bi bilo treba v tovrstnih zadevah najprej narediti neko standardizacijo pojmov, kot je na primer, kako visoka stopnja nasilja mora biti podana, in šele nato bi sledila subsumpcija – pri tem se sklicuje na stališča iz sodbe Upravnega sodišča RS opr. št. I U 498/2013. Opozarja na stališče Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji, iz katere izhaja, da gre lahko za resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja tudi tedaj, če bi civilistu zgolj zaradi prisotnosti na teritoriju države ali regije grozilo resno tveganje, da bo podvržen taki grožnji. Tožnik se ne strinja z obrazložitvijo, da nadlegovanje prebivalstva s strani oboroženih skupin v smislu pretepanja, ugrabitev in izsiljevanj ne predstavlja resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. Po mnenju tožnika ta del odločbe ni ustrezno obrazložen. Tožnik opozarja tudi na odločbo ustavnega sodišča št. Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014, v kateri je ustavno sodišče izpostavilo, da je potrebno podrobno obrazložiti vsebino pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje. Po mnenju tožnika tega tožena stranka ni storila. Razen tega od tožnika ni mogoče pričakovati, da bo zgolj zaradi dosežene polnoletnosti brez nesorazmernih težav preživel v tujem večjem mestu brez družine, znancev ali kakršnihkoli drugih povezav. Tudi življenjske razmere lahko predstavljajo resno škodo iz 28. člena ZMZ. Tožnik je sam pojasnil, da nima predstave, kako bi živel v Kabulu. Tožnik opozarja na smernice UNHCR o tem, da je potreben test primernosti, in sicer da mora biti del izvorne države, kjer bi lahko tožnik živel, biti praktičen, varen in zakonito dostopen za konkretnega prosilca in da tam ni izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Drugi test pa je test razumnosti, ki narekuje, da je dolžna tožena stranka razumno pričakovati od prosilca, da se preseli ali lahko živi relativno normalno življenje. Ne more zadoščati zgolj eksistencialni minimum, ampak mora biti konkretnemu prosilcu zagotovljeno normalno preživetje. Tožena stranka ni v zadostni meri presodila kriterija, ali je od tožnika razumno pričakovati, da bo bival v Kabulu, ker ni upoštevala njegovih osebnih okoliščin. V Kabulu nima nikogar in ni razumno pričakovati, da bi se ob vrnitvi tja uspel znajti kot odrasel samski moški brez podpore družine. Tožena stranka ni v zadostni meri ugotavljala, ali so na strani tožnika določene okoliščine, zaradi katerih bi lahko preživel. Spremenjena ureditev postopka podaljšanja subsidiarne oblike zaščite pa je po mnenju tožnika tudi poseg v pravice prosilcev in v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, pravom Evropskega sodišča za človekove pravice ter pravom Evropske unije. Če prvotni razlogi, zaradi katerih je bila subsidiarna oblika podeljena, ne obstajajo več, pristojni organ drugih razlogov ne sme presojati in to lahko vodi do tega, da je prosilec, vrnjen v matično državo, dejansko podvržen resni škodi. Tožeča stranka opozarja tudi na poseg v pridobljene pravice, ker da če bi ponovno zaprosil za mednarodno zaščito, bi imel kot prosilec manj pravic kot osebe z priznanim statusom subsidiarne zaščite. Tožnik opozarja tudi na to, da iz sodbe Sodišča Evropske skupnosti v primeru C 175/08, C 176/08, C 178/08 in C 179/08 izhaja, da se morajo v primeru prenehanja statusa begunca presojati poleg pogojev, na podlagi katerih je bil status begunca podeljen, tudi drugi pogoji, ki lahko vodijo do upravičenosti do statusa begunca. To stališče bi bilo potrebno po analogiji uporabiti tudi za postopek podaljšanja subsidiarne zaščite. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ni mogoče vnaprej določiti nekih fiksnih kriterijev in njihove stopnje, ki bi opredeljevale obseg nasilja, ki zadošča za priznanje subsidiarne zaščite na podlagi 3. alineje 28. člena ZMZ. Vojna stanja se namreč zelo razlikujejo in je zato lahko nek kriterij, ki je za oceno nasilja v eni državi relevanten, v drugi državi povsem nerelevanten. Ocena se sprejema za vsako posamezno državo ali del države in tudi v teh primerih niso kriteriji določeni do te mere, da bi bilo navedeno, da določen odstotek mrtvih, razseljenih oseb in podobno, zadostuje za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Elgafaji izhaja, da je treba stopnjo samovoljnega nasilja presojati v zvezi z individualnimi okoliščinami posameznega prosilca in ne na splošno. Napačno je vnaprejšnje postavljanje kakršnekoli zgornje premise silogizma v zvezi s stopnjo samovoljnega nasilja. Nadalje se tožena stranka sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. I Up 12/2013, kjer je navedeno, da se tožnik ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu, saj te ne predstavljajo resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Tožnik bi se v Kabulu res znašel v mestu, kjer ne pozna nikogar, vendar pa je Kabul v kulturnem okolju, iz katerega tožnik prihaja, tam se govori jezik, ki ga govori sam, tam je veliko pripadnikov njegove etnične skupine in podobno. V Sloveniji tudi ni poznal nikogar, bil je brez staršev in še dodatno ni poznal jezika in kulturnega okolja. Še ko je bil mladoleten brez sorodnikov in znancev je tožnik potoval preko več držav do Slovenije. Glede očitkov o neustavnosti nove ureditve postopka podaljšanja subsidiarne oblike zaščite, pa tožena stranka pojasnjuje, da ne gre za poseg v že pridobljene pravice. Status begunca ali status subsidiarne oblike zaščite nista statusa, ki bi trajala neomejeno. Sam ZMZ določa razloge za prenehanje in odvzem teh statusov, kar pomeni, da ne gre za pridobitev neomejene pravice. Postopek podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni namenjen temu, da bi določena oseba imela možnost izpodbijanja tistega, s čemer se ni strinjala v odločbi, s katero ji je bila priznana subsidiarna oblika zaščite. To bi morala storiti, ko ji je bila vročena odločba o priznanju statusa subsidiarne oblike zaščite. Ne more se sodba, ki jo citira tožeča stranka, analogno uporabljati v zvezi s subsidiarno zaščito. Tudi ta sodba Sodišča Evropske unije ločuje med tema dvema statusoma do te mere, da ob ugotavljanju prenehanja statusa begunca ni potrebno ugotavljati še, ali obstajajo razlogi za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Sicer pa Direktiva št. 2011/95/EU v prvem odstavku 16. člena vsebuje popolnoma enako dikcijo, kot jo je uvedla novela ZMZ, kar pomeni, da je sedanja ureditev podaljšanja subsidiarne zaščite usklajena s pravom EU. Tožena stranka predlaga, naj se tožba kot neutemeljena zavrne.

Tožba ni utemeljena.

ZMZ v prvem odstavku 106. člena določa, da v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo iz prejšnjega člena in preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katerih je bila že priznana subsidiarna zaščita. Peti odstavek 106. člena ZMZ pa določa, da če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje, pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Po oceni sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje subsidiarne zaščite. Pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je bila tožniku priznana subsidiarna oblika zaščite zaradi njegove mladoletnosti v povezavi s tem, da v Afganistanu ni imel svoje družine in bližnjih sorodnikov, v času te odločbe pa je že postal polnoleten, mladoletnost pa je bila tista okoliščina, zaradi katere je tožniku bil priznan status subsidiarne oblike zaščite in sedaj je ta okoliščina prenehala obstajati. Tožena stranka je tudi pravilno ocenila, da varnostni zadržki za vrnitev tožnika v domačo provinco ne obstajajo, saj je ta provinca ocenjena kot manj negotova kot nekatere druge province. Kljub temu, da v njej prihaja do groženj, ustrahovanj in nadlegovanj s strani oboroženih skupin, ki niso talibani, pa so se ta nadlegovanja zmanjšala. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da tožnik ob vrnitvi v svoj okraj A. ne bi bil izpostavljen resni in individualni škodi za njegovo življenje ali osebnost, ker je število varnostnih incidentov v tem okraju zanemarljivo, s tega območja ni poročil o spopadih med uporniki in domačimi ali tujimi oboroženimi silami, incidenti v tem okraju pa ne nudijo konkretnih navedb o tem, katere so tiste osebe, ki so tarča nadlegovanj oboroženih skupin na tem območju, zaradi česar je tožena stranka logično sklepala, da so tarča takšnih ravnanj najverjetneje osebe, ki imajo nek vpliv, položaj ali večje premoženje, med te pa tožnik ne spada. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, saj je število varnostnih incidentov v Kabulu še vedno majhno, napadi upornikov pa niso usmerjeni zoper splošno civilno prebivalstvo, ampak na točno določene cilje, kot so visoki politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, tuji pogodbeni delavci, vojaški konvoji, sodišča in podobno. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je skupnost Hazarov v Kabulu precej številčna, tožnikove trditve, da Hazare rutinsko pobijajo, pa informacije o izvorni državi ne potrjujejo. Tožena stranka je tudi pravilno ugotovila, da čeprav tožnik v Kabulu nima sorodnikov, pa iz zbranih informacij izhaja, da so zdravi samski moški, tudi tisti brez izobrazbe, v boljšem položaju, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu, saj tudi najnovejše UNHCR-jeve smernice navajajo, da za delo zmožni moški lahko v določenih okoliščinah preživijo kljub temu, da bodo brez podpore družine. Glede na vse navedeno tudi sodišče meni, da bi tožnik lahko živel v Kabulu, če že ne v domačem okraju.

Glede na to, da iz odločbe ustavnega sodišča št. Up-105/13 izhaja, da je potrebno pri ugotavljanju pogojev iz 3. alineje 28. člena ZMZ upoštevati kot pravni vir tudi sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi št. C-465/07, sodišče ugotavlja, da je tožena stranka upoštevala stališča te sodbe (str. 14 izpodbijane odločbe). Pa tudi sodišče samo ugotavlja, da je iz vidika stališča te sodbe odločba tožene stranke utemeljena. Iz te sodbe med drugim izhaja, da se obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. To stališče je treba razlagati v kontekstu celotne sodbe, med drugim tudi v povezavi s točko 39, kjer je navedeno, da čim bolj je prosilec morebiti sposoben dokazati, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se osebi prizna pravica do subsidiarne zaščite. Vrhovno sodišče je v svojih odločitvah (npr. v sklepu št. I Up 135/2014) zavzelo stališče, da je potrebno navedeno sodbo Sodišča Evropske unije razlagati tako, da se obstoj grožnje zaradi oboroženega spopada zgolj izjemoma šteje za dokazanega, če je nasilje tako visoke stopnje, da se lahko vsak civilist samo zaradi navzočnosti sooči s tveganjem, da utrpi škodo, in sicer le, če je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju. V konkretnem primeru pa tožnik ni član take skupine. Dejstvo, da je hazarske narodnosti, zanj ne predstavlja tveganja, da bi zgolj iz tega razloga lahko bil bolj ogrožen v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ, saj iz zbranih poročil izhaja, da v Kabulu živi kar 40 % Hazarov in predstavljajo močno skupnost. Tožnik pa tudi ne spada v katero izmed skupin, ki so bolj ogrožene zaradi tega, ker so tarče napadov, kot so na primer politiki, predstavniki mednarodnih in nevladnih organizacij, vojaki, sodniki in podobno. Pri teh napadih so sicer res včasih naključne žrtve tudi civilisti, vendar pa je ta možnost tako majhna, da je nemogoče govoriti o resni in individualni grožnji za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ.

Glede očitka iz tožbe, da bi morala tožena stranka najprej ugotoviti vsebino gornje premise iz silogizma v tem smislu, da bi določila, kako visoka stopnja nasilja naj se zahteva, in bi nato ugotavljala, ali v konkretnem primeru gre za tako stopnjo, pa se sodišče pridružuje stališču tožene stranke, da ni mogoče vedno vnaprej določiti nekih fiksnih kriterijev, po katerih bi se opredelilo obseg nasilja, ker se vojna stanja po državah zelo razlikujejo in je zato lahko nek kriterij, ki je za oceno nasilja v eni državi relevanten, v drugi državi povsem nerelevanten. Tožena stranka je dovolj podrobno pojasnila, zakaj je majhna verjetnost, da bi tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo utrpel resno škodo v smislu 3. alineje 28. člena ZMZ. Torej izpodbijana odločba ni pomanjkljivo obrazložena. Tožena stranka je namreč pojasnila, da je možnost, da bi bil tožnik žrtev napada, minimalna, saj ne pripada nobeni taki skupini, ki so cilji napadov.

Tožena stranka je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj bi lahko tožnik živel v domačem kraju, ko je navedla, iz poročil izhaja, da na nekaterih območjih v tej provinci prihaja do groženj, ustrahovanj in nadlegovanj s strani oboroženih skupin, ki pa niso talibani. Ugotovila je, da so se nadlegovanja zmanjšala, da je število varnostnih incidentov v tem okraju zanemarljivo, s tega območja pa tudi ni poročil o spopadih med uporniki in domačimi ali tujimi oboroženimi silami. Ugotovila pa je tudi, da stopnja nasilja s strani oboroženih sil, ki so povzročile incidente izsiljevanja, pretepanja in ugrabitev ni takšna, da bi bilo mogoče govoriti o resni in individualni ogroženosti za življenje ali osebnost civilista na tem območju v takšnem obsegu, da bi to zadostovalo za priznanje ali podaljšanje subsidiarne oblike zaščite. To pa povsem zadostuje z vidika obrazloženosti odločbe.

Glede stališča tožeče stranke, da tožena stranka ni upoštevala, kako bo tožnik živel v tujem, večjem mestu, brez družine in znancev ter da same življenjske razmere tudi predstavljajo resno škodo iz 28. člena ZMZ, pa sodišče meni, da zgolj iz predpostavke, če so življenjske razmere v Afganistanu slabše kot na primer v mnogih drugih državah, iz tega še ni mogoče sklepati, da je podana resna škoda iz 28. člena ZMZ. Slabe življenjske razmere v Kabulu ne morejo predstavljati resne škode v smislu 28. člena ZMZ, saj zgolj slabih razmer samih po sebi ni mogoče enačiti s pojmom „mučenja ali nečloveškega ali poniževalnega ravnanja (2. alineja 28. člena ZMZ)“. Pojem slabih življenjskih razmer tudi ni enak pojmu „resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista“ (3. alineja 28. člena ZMZ). Mučenje in nečloveško ravnanje oziroma grožnje za življenje so nekaj precej hujšega kot pa življenje v slabih razmerah. Če bi zgolj slabe ekonomsko-socialne razmere zadostovale za priznanje subsidiarne oblike zaščite, potem bi bilo potrebno zelo velikemu številu prebivalstva priznati mednarodno zaščito, kar pa je nerealno.

Tožena stranka je pravilno ocenila, da sta tako tožnikov domači kraj kot tudi Kabul primerna za bivanje, ker sta dovolj varna. Glede življenja v Kabulu pa je na podlagi pridobljenih poročil upoštevala, da imajo mladi samski moški, tudi če so brez družine in znancev, možnosti, da se v Kabulu preživljajo. Torej je od tožnika razumno pričakovati, da lahko normalno živi v Kabulu, saj se pri tem vrača v svoje izvorno kulturno okolje, kjer govorijo njegov jezik. Torej je tožena stranka v zadostni meri presodila kriterij, ali je od tožnika razumno pričakovati, da bo bival v Kabulu, saj je upoštevala, da spada v tisto skupino ljudi, ki se v Kabulu najlažje preživijo, pri tem je upoštevala, kar izhaja tudi iz pridobljenih poročil, da se odrasli samski moški lahko preživljajo tudi brez podpore družine oziroma drugih sorodnikov. V tem pogledu je svojo odločbo obrazložila v zadostni meri.

Spremenjena ureditev postopka podaljšanja subsidiarne oblike zaščite ni niti v neskladju z Ustavo Republike Slovenije niti s pravom Evropske unije. V prvem odstavku 16. člena Direktive 2011/95/EU piše: „Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva ni več upravičen(-a) do subsidiarne zaščite, kadar okoliščine, zaradi katerih mu/ji je bil priznan status subsidiarne zaščite prenehajo ali se spremenijo tako, da zaščita ni več potrebna.“ Torej se to določilo izrecno sklicuje na spremembo ali prenehanje okoliščin, zaradi katerih je nekomu priznana subsidiarna zaščita. Enako pa prvi odstavek 106. člena ZMZ določa, da se preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite v okviru razlogov, podanih v prošnji, na podlagi katerih je bila nekomu priznana subsidiarna zaščita. V vsebinskem pogledu sta torej ti dve določili povsem identični, zato ni neskladnosti ZMZ z citirano direktivo. Pri prenehanju subsidiarne zaščite tudi ne gre za poseg v pridobljeno pravico, saj je subsidiarna zaščita že po samem zakonu mišljena le za določen čas. Ne glede na navedeno pa je potrebno upoštevati, da je tožena stranka pri postopku odločanja o podaljšanju subsidiarne oblike zaščite upoštevala vse razloge iz 28. člena ZMZ. Subsidiarna zaščita je bila namreč tožniku priznana iz razlogov po 2. alineji 28. člena ZMZ, v postopku podaljšanja pa je tožena stranka preverjala ne samo ta razlog, ki je v konkretnem primeru bil relevanten zgolj zaradi mladoletnosti tožnika, ampak tudi druge razloge v okviru navedenega člena, v konkretnem primeru razloge iz 3. alineje 28. člena ZMZ.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.