Jedro

Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta pri odločanju o tožnikovi prošnji oziroma tožbi upoštevala pravilne kriterije. Pravilno sta uporabila stališče v sodbi SEU Elgafaji (C-465/07) glede opredelitve podanosti resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Ugovori o neustavnosti pa so pavšalni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo, ki jo je vložil zoper odločbo tožene stranke, št. 2142-276/2009/34 (1312-14) z dne 3. 2. 2014. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi tretjega odstavka 106. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne oblike mednarodne zaščite, vloženo 13. 11. 2013. 2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da se je tožena stranka pri odločitvi v izpodbijani odločbi oprla na stališčeUstavnega sodišča RS Up-150/13-21 z dne 23. 1. 2014. Ob upoštevanju stališč Ustavnega sodišča v citirani odločbi sodišče ocenjuje, da je tožena stranka pojma samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po tretji alineji 28. člena ZMZ, v zadostni meri obrazložila, upoštevajoč vsa merila v sodbi Sodišča Evropske unije C-465/07 v zadevi Elgafaji. Po mnenju sodišča je bilo v zadostni meri pojasnjeno, zakaj v obravnavanem primeru niso podani pogoji za podaljšanje subsidiarne oblike zaščite iz tretje alineje 28. člena ZMZ.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nepravilen je zaključek, da je že zaradi polnoletnosti tožnika prenehal razlog za podaljšanje subsidiarne zaščite. Niso jasni kriteriji presoje tožene stranke. Spremenjena ureditev 106. člena ZMZ je neustavna.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporno, ali so izpolnjeni z ZMZ predpisani pogoji, da se tožniku podaljša mednarodna zaščita v obliki subsidiarne zaščite. Subsidiarna zaščita mu je bila sprva podeljena z odločbo tožene stranke, št. 2142-276/2009/23 (1232-12) z dne 2. 12. 2010 zaradi njegove mladoletnosti in varnostne situacije v Afganistanu. Ob odločanju o podaljšanju mednarodne zaščite pa tožnik ni bil več mladoleten, torej je pomembna le varnostna situacija v izvorni državi. Tožena stranka je ocenila, da je varnostna situacija v Kabulu (in v tožnikovem domačem kraju) takšna, da tožniku ob vrnitvi ne grozi resna škoda v smislu druge in tretje alineje 28. člena ZMZ in mu subsidiarne zaščite ni podaljšala. Sodišče prve stopnje pa je tožbo zavrnilo.

7. Po prvem odstavku 106. člena ZMZ, veljavnem v času odločanja tožene stranke (28. 6. 2013), v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite pristojni organ opravi osebni razgovor z osebo, za katero se v skladu s šestim odstavkom 105. člena ZMZ ugotovi, da je v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, ter preveri obstoj razlogov za podaljšanje subsidiarne zaščite, in sicer v okviru razlogov, podanih v prošnji za mednarodno zaščito, na podlagi katere ji je že bila priznana subsidiarna zaščita. Na podlagi tretjega odstavka 106. člena ZMZ pristojni organ izda odločbo, s katero zavrne prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite, če oseba ne izpolnjuje pogojev za podaljšanje. Po tretjem odstavku 2. člena ZMZ se status subsidiarne oblike zaščite prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona. Po 28. členu ZMZ resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja); resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (tretja alineja).

8. Vrhovno sodišče meni, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

9. Iz sodbe SEU v zadevi Elgafaji (C-465/07) izhaja, da je člen 15.(c) Direktive sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) v povezavi s členom 2.(e) iste direktive treba razlagati tako, da obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine; ter da se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokaznega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoči oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo. V 44. točki obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji se SEU sklicuje na prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) oziroma sodbo v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu, predvsem točke od 115 do 117 te sodbe. V 116. točki sodbe NA proti Združenemu kraljestvu je ESČP sprejelo stališče, da se v izjemnih primerih prosilcu, ki je navajal, da je član skupine, ki je podvržena sistematičnemu trpinčenju, lahko prizna zaščita na podlagi 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), če je izkazal, da obstajajo resni razlogi, ki kažejo, da praksa sistematičnega trpinčenja obstaja in da je prosilec član preganjane skupine. V 117. točki te sodbe pa je ESČP sprejelo stališče, da zgolj možnost pridržanja in trpinčenja ne zadostuje za priznanje zaščite po 3. členu EKČP, temveč mora prosilec izkazati posebne okoliščine v lastnem primeru, zaradi katerih je mogoče predvideti, da se bo dejansko soočil s trpinčenjem oziroma ravnanjem v nasprotju s 3. členom EKČP. 10. Tudi v zadevi C-285/2012 (Aboubacar Diakité z dne 30. 1. 2014) je SEU glede priznanja subsidiarne zaščite na podlagi 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive sprejelo stališče, da obstoj oboroženega spopada lahko vodi do priznanja subsidiarne zaščite zgolj takrat, ko je izjemoma treba šteti, da spopadi med vladnimi silami in eno ali več oboroženimi skupinami povzročajo resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito v smislu 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive, ker samovoljno nasilje v teh spopadih doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo prosilec, če se vrne v zadevno državo ali zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno in individualno grožnjo.

11. Vrhovno sodišče meni, da nikomur ni mogoče zagotoviti življenja povsem brez tveganja; še posebej ne v situaciji oboroženega spopada; golo naključje ali zgolj verjetnost, da bo posameznik utrpel resno škodo, pa ne dosegata standarda prepričanja. O prepričanju lahko govorimo, kadar o udejanjanju možnosti, da bo prosilec izpostavljen grožnji samovoljnega nasilja, ne dvomi noben razumen človek. Utemeljeno tveganje, da se bo prosilec soočil z resno in individualno grožnjo za življenje ali njegovo osebnost zaradi samovoljnega nasilja na ozemlju, kjer poteka oborožen spopad (tretja alineja 28. člena ZMZ oziroma 15.(c) člen Kvalifikacijske direktive), pomeni realno možnost (ne zgolj hipotetično – nahajati se ob nepravem času na nepravem mestu), da bo postal žrtev nediskriminatornega nasilja. Ocena, kdaj bo intenzivnost nasilja oziroma tveganja dosegla prag, določen v 15.(c) členu Kvalifikacijske direktive oziroma tretji alineji 28. člena ZMZ, je odvisna od različnih kriterijev (od primera do primera). Odgovor lahko podajo naslednje pomembne okoliščine, in sicer: ali je konflikt lokalen oziroma zajema območje celotne države, ali strani v oboroženem spopadu uporabljajo metode in taktiko vojskovanja, zaradi katerih obstaja nevarnost civilnih žrtev oziroma ciljno in neselektivno merijo na civilno prebivalstvo in ali so takšne metode in taktika razširjene oziroma predstavljajo način vojskovanja v konflikt vpetih strani. Prav tako je relevantno število ubitih, ranjenih in razseljenih oseb, kot posledica vojnega spopada (glej 241. točko sodbe ESČP, primer Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 11. 2011), ter zmožnost oziroma nezmožnost države, da prebivalcem zagotovi najbolj osnovna sredstva, kot so dostop do hrane, vode in zdravstvene pomoči. Humanitarne in socialno ekonomske razmere so za priznanje subsidiarne zaščite lahko relevantne le v primeru, če predstavljajo realno nevarnost, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju, ali kaznovanju po 3. členu EKČP; če razmere ne dosegajo praga kršitve 3. člena EKČP, tudi po praksi ESČP ni ovir, da se prosilec ne bi vrnil v izvorno državo. To je bilo ugotovljeno v primeru tožnika. Enako pravno stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v zadevah I Up 125/2014, I Up 136/2014 in I Up 145/2014. 12. S pravilno razlago 15.(c) člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s sodbo SEU v zadevi Elgafaji se je sodišče prve stopnje opredelilo do dejanskih ugotovitev tožene stranke v odločbi, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje subsidiarne zaščite. Pravilno je ugotovilo, da samovoljno nasilje v prosilčevi izvorni državi, konkretno v Kabulu, kamor naj bi bil vrnjen, ne dosega takšne stopnje (so podane take izjemne okoliščine), da bi za tožnika po prepričanju tožene stranke (oziroma vsakega razumnega človeka) v primeru vrnitve pomenilo resno in individualno grožnjo za njegovo osebnost ali življenje.

13. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta po presoji pritožbenega sodišča pri odločanju o tožnikovi prošnji oziroma o njegovi tožbi upoštevala pravilne kriterije in svoje odločitve potem, ko so bila pribavljena številna poročila o stanju v Kabulu in tožnikovem domačem kraju, razumljivo obrazložila.

14. Subsidiarna zaščita je bila tožniku priznana iz razlogov po 2. alineji 28. člena ZMZ, v postopku podaljšanja pa je tožena stranka preverjala tudi razloge iz 3. alinee iste zakonske določbe. Zato pavšalni pritožbeni ugovor o neustavnosti spremenjenega prvega odstavka 106. člena ZMZ (ki je že veljal v času odločanja tožene stranke) na drugačno odločitev še ne more vplivati.

15. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.