Jedro

Tožena stranka je pravilno zavrgla zahtevo tožnice o ponovni odmeri starostne pokojnine v skladu s 4. točko prvega odstavka 129. člena ZUP. Z zahtevo za ponoven izračun starostne pokojnine tožnica uveljavlja spremembo pravnomočne odločbe o priznani pravici.

Zmotno je stališče, da je ponovna odmera pokojnine možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavila ter zato v tem delu še ni pravnomočno odločeno.

Toženko so pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostne pokojnine zavrne, upokojenec spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine ne more doseči drugače kot z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi dokončna odločba toženca št. ... z dne 29. 6. 2011 in sklep št. ... z dne 4. 4. 2011, ter da je toženec dolžan tožnici na novo odmeriti starostno pokojnino od 7. 3. 2011 dalje, pri čemer se pri izračunu pokojninske osnove dodatno upošteva bruto znesek v višini 1.741.510,99 SIT oziroma 7.267,20 EUR za leto 1992, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe in, da je toženec dolžan tožnici izplačati razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in na novo odmerjene pokojnine od 7. 3. 2011 dalje, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega mesečnega izplačila pokojnine, vse do plačila, v 15 dneh od dokončnosti odločbe o odmeri starostne pokojnine in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica. Navaja, da je tožnica zahtevala novo odmero starostne pokojnine, ker toženec pri odmeri pokojnine v odločbi z dne 29. 7. 2004 ni upošteval vseh dohodkov, ki jih je tožnica prejela in za katere so bili odmerjeni in plačani vsi prispevki. Do tega je prišlo zaradi napačnega pravnega naziranja toženke, ki je od delodajalca tožnice zahtevala, da se določeni dohodki brišejo iz matične evidence. V času odločanja je toženka pravilno uporabila obstoječe podatke iz matične evidence, ni pa uporabila podatkov, ki jih v evidenci ni bilo. Toženka tožnice s tem dejstvom ni nikoli seznanila, napako je odpravila le revizija z dne 4. 2. 2009, ki je ugotovila, da so bili dohodki napačno brisani iz matičnih evidenc. Pritožba meni, da je pravna podlaga za odločanje določena v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-92; Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami), kjer je bilo v 44. členu določeno, da se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v RS. V 46. členu je bilo določeno, da se za izračun pokojninske osnove ne štejejo prejemki, izplačani delavcem mimo osnov in meril, ki sicer veljajo za delitev plač (delnice, obveznice, boni, prejemki zaradi upokojitve ali priprave za upokojitev in drugo). Po odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002 je določba 4. alinee 46. člena ZPIZ-92 v delu, kolikor se nanaša na del plač, s katerim so bile plačane delnice za notranji odkup, v neskladju z Ustavo RS. Toženka bi morala svojo napako popraviti že v letu 2002 in poskrbeti za pravilen vnos podatkov v matično evidenco, pa je šele dne 27. 5. 2008 na delodajalca tožnice A. naslovila dopis, v katerem mu je pojasnila, da bo napako odpravila z upoštevanjem naknadne prijave podatkov o plači za leto 1992 na obrazcu M-4/M-8, po prejemu obrazcev pa bo izvedla postopek ugotavljanja pravilnosti podatkov v skladu s predpisi in odločila o vštevnosti prijavljenih podatkov. Toženka je pri delodajalcu tožnice dne 21. 1. 2009 opravila revizijo ter ugotovila, da na podlagi zapisnika z dne 27. 11. 2008 o opravljeni reviziji in naknadno ugotovljenih dejstev izhaja, da so bila navedena sredstva razdeljena delavcem v skladu z osnovami in merili za delitev sredstev za plače in se zavarovancem upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Kljub tem ugotovitvam se pokojnina tožnici ni ustrezno povišala oziroma toženka ni izdala naknadne (nove ali dopolnilne) odločbe o novi ali dopolnjeni odmeri pokojnine, v kateri bi toženka ob že ugotovljeni višini pokojnine po prvotni odločbi upoštevala še celotni naknadno priznani bruto znesek in tožnici ustrezno povišala starostno pokojnino. Pritožba nadalje meni, da je zahtevek tožnice upravičen tudi na podlagi 3. alinee prvega odstavka 43. člena Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ; Ur. l. RS, št. 81/2000 in naslednji), ki določa, da se podatki popravijo v primeru, če se s preverjanjem podatkov ali kako drugače ugotovi, da so v matično evidenco vpisani nepravilni, netočni ali nepopolni podatki. Tudi 39. člen ZMEPIZ omogoča popravo podatkov, pri čemer ne določa, da se ti lahko spremenijo le enkrat. Toženec je v več podobnih primerih zahtevkom uživalcem pokojnine, da se jim na novo odmeri pokojnina, tudi ob upoštevanju delnic, ugodil, in pokojnino na novo odmeril. Pri odločanju v zadevi tožnice tako ni bilo upoštevano ustavno načelo enakosti in načelo enakih pravic zavarovancev iz 22. člena Ustave RS. Ravnanje toženke pomeni tudi protipravni poseg v človekove pravice po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. O zneskih, ki jih uveljavlja tožnica še ni bilo pravnomočno odločeno, saj so bili sporni zneski izločeni že pred uvedbo samega postopka odmere pokojnine in niso mogli biti del obravnavanega dejanskega stanja, saj je prvostopni organ toženke odločal na podlagi podatkov v matični evidenci. Po izdaji odločbe, ki je postala pravnomočna, je nastalo novo dejstvo, ki ni sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Pravica do pokojnine temelji na delu in plačanih prispevkih zavarovancev. Ker so prispevki zavarovancev obvezni, slednji utemeljeno pričakujejo, da se bodo plačani prispevki odrazili v višini pokojnine preko upoštevanja dohodkov, od katerih so bili prispevki odmerjeni in plačani. Pritožba meni, da tožnica ne more izgubiti pravice do celotne višine pokojnine, ki ustreza dohodkom in plačanim prispevkom zgolj zato, ker je v delu osnove in s tem višine bilo že odločeno. Iz odločbe toženke z dne 29. 7. 2004 ni razvidno, da toženka tožnici kakšnega dela prejemkov ni priznala pri izračunu pokojninske osnove, saj tega ni navedla ne v izreku ne v razlogih odločbe, tako da formalno o tem sploh ni odločala. Pri pravici do pokojnine gre za ustavno varovano človekovo pravico, ki je kot taka varovana tudi po Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) res izrecno ne ureja podobnih primerov, kot je tožničin, vendar izrecno ne izključuje možnosti, tako da ni pravne podlage za zavrnitev zahteve, zahtevek pa tudi ni zastaral, ker človekove pravice ne morejo zastarati. Pritožba nadalje izpostavlja vprašanje, ali gre v dani situaciji za pravno praznino in ali gre za pravo zakonsko pravno praznino, ki je vrednostno neupravičena zaradi posega v načelo enakosti. Pritožba navaja, da je samo ravnanje toženke diskriminatorno, ker je med bistveno enakimi skupinami zavarovancev, ravnala zelo različno. Toženka novim upokojencem od leta 2009 dalje priznava celotne prispevke za leto 1992, od trenutka, ko je bilo dejstvo zavedeno v matično evidenco, zavarovancem, upokojenim pred letom 2009, pa plačanih prispevkov ni upoštevala. Pravica do socialne varnosti je varovana po 50. členu Ustave RS. Izjemnega pomena je njena povezava s 14. členom Ustave RS, ki vsebuje prepoved diskriminacije in načelo enakosti. Pritožba meni, da v predmetni zadevi ni bilo spoštovano načelo pravne varnosti, saj je prišlo z uveljavitvijo novega ZPIZ-1 do neprave retroaktivnosti urejanja pravnega položaja tožnice, kar ni dopustno. Meni, da je posameznik upravičen do določene dajatve na temelju dejstva, da je plačeval prispevke in tako ni mogoče posegati z učinkom za nazaj v pravice pridobljene na podlagi zakona. Tožnica tudi ni mogla v roku 15 dni od prejema pokojninske odločbe poiskati vseh plačnih list za preteklih 30 let in primerjati podatkov. Ravno zato je bil sprejet ZMEPIZ, da bi omogočil transparentno ugotavljanje podatkov o prejetih prispevkih. ZMEPIZ bi moral vsebovati določbo, da če toženka sama ugotovi, da gre za napako v podatkih, po uradni dolžnosti izda dopolnilno, novo odločbo. Takšne določbe v zakonu ni, v tem primeru takšno razlago zahteva načelo pravne varnosti. Toženka bi morala po uradni dolžnosti odločbe, ki temeljijo na neresnični fikciji v matični evidenci glede višine prispevkov, razveljaviti po uradni dolžnosti in izdati novo odločbo. Stališče Vrhovnega sodišča RS, da gre pri napačni odmeri za nezakonito odločbo, ki jo je mogoče odpraviti le v okviru pravnih sredstev, mora veljati le v primerih, ko je bil postopek o odmeri pokojnine voden procesno pravno korektno in če je bil zavarovanec seznanjen s tem, kaj je zavod pri odmeri upošteval in česa ne in pod pogojem, da je odločba vsebovala vse odločilne okoliščine primera o odmeri pokojnine, predvsem, da zavod v odločbi navede, ali v pokojninsko osnovo ni štel prejemkov in katerih. V danem primeru pa je toženka izdala odločbo, iz katere je izhajalo, da tožnici priznava vse, saj ne v izreku in ne v razlogih odločbe, ni omenila spornega dela prejemkov. Tožnica ni mogla vedeti ali sklepati, da v pokojninski osnovi niso upoštevani sporni zneski, tako ni imela pravne podlage za vlaganje pravnih sredstev, ker ni bilo nič spornega. Le če bi odločba o odmeri pokojnine obravnavala spornost višine osnove za odmero in bi bila tožnici dana možnost obravnavanja tega vprašanja, bi jo lahko vezala sporna odločba tako, kot to pojasni revizijsko stališče v sodbi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. V okviru navedenega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženke št. ... z dne 29. 6. 2011, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba zoper sklep toženca št. ... z dne 4. 4. 2011 za ponovno odmero starostne pokojnine. Toženec je tožničino zahtevo za ponovno odmero starostne pokojnine zavrgel sklicujoč se na četrti odstavek 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednjo dejansko stanje: Tožnici je bilo z odločbo št. ... z dne 29. 7. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 192.797,69 SIT na mesec od 16. 8. 2004 dalje. Iz priloge k odločbi izhaja, da je bila za tožnico najugodnejša 14 letna pokojninska osnova iz obdobja 1982 do 1995, torej tudi za leto 1992, na katero se nanaša zahtevek. Tožnica se zoper odločbo z dne 29. 7. 2004 ni pritožila in je ta postala dokončna in pravnomočna. Iz upravnega spisa nadalje izhaja, da je tožnica na Območno enoto toženca v B. dne 30. 5. 2007 vložila zahtevo za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 29. 7. 2004, v katerem je navedla, da je bila pred kratkim seznanjena, da njen delodajalec A. že več let vodi postopek glede vštevanja plač, izplačanih v letu 1992 ter upoštevanje le-teh pri izračunu pokojninske osnove. Toženec je z odločbo št. … z dne 7. 8. 2007 tožničino zahtevo za obnovo postopka zavrnil, prav tako pa tudi z dokončno odločbo z dne 21. 1. 2008 zavrnil pritožbo tožnice. Tožnica je v sodnem postopku menila, da so utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je s sodbo opr. št. Ps 417/2008 z dne 21. 4. 2009 njen zahtevek za obnovo postopka zavrnilo, kar je potrdilo tudi Višje delovno in socialno sodišče s sodbo opr. št. Psp 385/2009 z dne 23. 9. 2009. Tožnica je 7. 3. 2011 k tožencu vložila zahtevek za ponovno odmero starostne pokojnine. Toženec je s sklepom z dne 4. 4. 2011 tožničino zahtevo zavrgel, pritožbo pa z odločbo z dne 29. 6. 2011 zavrnil. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice in to obširno pojasnilo v 8. točki obrazložitve izreka. Z navedenimi razlogi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje posebej poudarilo, da se je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 101/2009 z dne 21. 6. 2011, v zadevi opr. št. VIII Ips 20/2010 z dne 21. 11. 2011 in v nekaterih drugih zadevah postavilo na stališče, da je zmotno stališče, da je ponovna odmera pokojnine možna zato, ker pri prvotni odločbi zneski, ki jih tožnica uveljavlja naknadno, niso bili priznani in da tožena stranka o spornem delu plač ni odločila oziroma da tožnica pravice do vštetja tega dela plač v pokojninsko osnovo ni uveljavila ter zato v tem delu še ni pravnomočno odločeno. Tako je tudi v danem primeru.

Tožnica je pravico do pokojnine uveljavila oziroma pridobila z odločbo z dne 29. 7. 2004. Z njo je bilo odločeno tudi o višini njene pokojnine. Ta je bila odmerjena od določene pokojninske osnove. Pokojninska osnova je bila izračunana po 39. členu in 406. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), na podlagi plač oziroma osnov zavarovanj iz posameznih obdobij po 1. 1. 1970. Pokojninska osnova je bila v skladu z 39. členom ZPIZ-1 izračunana na podlagi najugodnejšega 14 letne pokojninske osnove, na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1982 do 1995 in znaša 217.502,31 SIT. V prilogi izdane odločbe z dne 29. 7. 2004 so bili po posameznem letu od leta 1970 do leta 2003 navedene plače tožnice v posameznem letu tudi, koliko plače je tožnica prejela v letu 1992 (609.057,92 SIT). V kolikor je toženec pokojninsko osnovo izračunal v nasprotju s citiranimi zakonskimi določbami, brez upoštevanja vseh plač oziroma osnov, od katerih so bili plačani prispevki, je bila starostna pokojnina odmerjena napačno. Odločba, ki temelji na napačni odmeri je nezakonita. Odpravi nezakonitih odločb sodišč in drugih državnih organov je namenjen sistem pravnih sredstev. Ker zoper odločbo ni bila vložena pritožba, je ta postala pravnomočna. Pravnomočna odločba res da ni absolutno nespremenljiva, saj je njene nepravilnosti mogoče sanirati z izrednimi pravnimi sredstvi, tožnica je takšno izredno pravno sredstvo že vložila in zahtevala obnovo postopka glede izdane odločbe z dne 29. 7. 2004, vendar v tem ni bila uspešna. V tem postopku pa zahteva novo odmero pokojnine.

Kakor pravilno navaja sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe so toženko pri odločanju v času vložitve tožničine zahteve zavezovala pravila ZPIZ-1, ki take ponovne odmere ne ureja. V 180. členu ZPIZ-1 je predvidena ponovna odmera, le v primeru naknadno pridobljene pokojninske dobe zaradi ponovnega vstopa v zavarovanje. V primeru, ko se določeno obdobje pokojninske dobe, dopolnjene pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, ugotovi naknadno, ponovna odmera ni predvidena, ampak je v 181. členu ZPIZ-1 določeno le odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine.

Zakon o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ureja matično evidenco zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki vsebuje podatke, ki so potrebni za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Področje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa ureja ZPIZ-1. ZMEPIZ tako ureja v poglavju IV, kamor spada 43. člen, vlaganje prijav v matično evidenco. Navedeno določilo, kakor tudi določilo 38. oziroma 39. člena ZMEPIZ v predmetni zadevi ni možno uporabiti.

Stališče sodne prakse je jasno. Če zavod pritožbo upokojenca zoper zavrženje njegove zahteve o ponovni odmeri starostne pokojnine zavrne, upokojenec spremembe pravnomočne in dokončne odločbe o pravici do starostne pokojnine ne more doseči drugače, kot z izrednimi pravnimi sredstvi in to v zakonsko določenih rokih. Takšno stališče izhaja iz odločb Vrhovnega sodišča RS v primerih opr. št. VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012; VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, itd.. Tako pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da je kršeno splošno načelo enakosti pred zakonom.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem pritožbe, da se morejo plačani prispevki odražati v obsegu na teh prispevkih temelječih pravic. Pravica do pokojnine uživa tudi dvojno ustavno varstvo. Varovana je s pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave RS) in s pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V predmetni zadevi ne gre za poseg v ustavno varovano pravico do socialne varnosti ali za poseg v lastninsko pravico. Obe ustavni kategoriji sta bili ob odmeri pokojnine pri tožnici upoštevani. V predmetni zadevi je bila zahteva v predsodnem postopku zavržena, takšna odločitev s strani sodišča prve stopnje je potrjena, ker je bilo o zadevi že odločeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.