Jedro

Določba 158. člen Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za odpravo odločb toženca z dne 4. 4. 2011 in 29. 6. 2011 ter novo odmero starostne pokojnine od 7. 3. 2011 dalje z upoštevanjem bruto zneska 7.267,20 EUR za leto 1992 pri pokojninski osnovi. Odločilo je, da tožnica sam nosi svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila tožnici pravnomočno priznana in odmerjena starostna pokojnina z odločbo tožene stranke z dne 29. 7. 2004, zoper katero se ni pritožila. Dne 7. 3. 2011 je tožnica vložila zahtevo za ponovno odmero pokojnine, ker v prvotni odločbi niso bila upoštevana izplačila v obliki obveznic pri njenem tedanjem delodajalcu za leto 1992. Zato je tožena stranka tožničino zahtevo pravilno zavrgla na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakon o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in naslednji), ker je bilo o odmeri pokojnine že pravnomočno odločeno.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo 43. člen Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. l. RS, 81/2000 in naslednji), 5. in 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in naslednji) ter 125. in 129. člen ZUP. Tožena stranka je tožničinega delodajalca primorala, da je iz obrazcev M-4 izločil plačila za notranji odkup v letu 1992, za katera so bili odvedeni prispevki, ki jih tožena stranka ni vrnila. Tožena stranka je v letu 2009 opravila revizijo, da naj se plačila za notranji odkup iz leta 1992 upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Sporni zneski so bili izločeni iz obrazcev, zato niso mogli biti del obravnavanja dejanskega stanja pri odločanju o tožničini pokojnini. Iz odločbe z dne 29. 7. 2004 ne izhaja, da bi bili ti prejemki upoštevani pri prvotni odmeri pokojnine. Gre za zakonsko praznino po ustavni odločbi U-I392/98-23 z dne 10. 7. 2002. Tožnica se ni mogla prepričati o višini plačanih prispevkov. Po letu 2009 tožena stranka avtomatično upošteva sporna izplačila, pri odmerah pred letom 2009 pa ne, zato je poseženo v pravico do enakosti in v pričakovane pravice.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revidentki je bila z odločbo tožene stranke z dne 29. 7. 2004 priznana pravica do starostne pokojnine, zoper katero ni vložila pritožbe. Odločba je postala dokončna in pravnomočna. Dne 7. 3. 2011 je vložila zahtevo za novo odmero starostne pokojnine. Zahtevala je, da se ji pri izračunu pokojninske osnove upošteva znesek, ki je bil leta 1992 namenjen za notranji odkup v okviru lastninjena podjetja, v katerem je bila zaposlena. Sklicevala se je na zapisnik o opravljeni reviziji tožene stranke.

8. Po določbi prvega odstavka 12. člena in 249. člena ZPIZ-1 se za odločanje o pravicah iz obveznega zavarovanja uporabljajo določbe ZUP, če s tem zakonom ni določeno drugače. Vrhovno sodišče je že v več odločbah zavzelo stališče, da dejansko stanje, ki je podlaga za priznanje pravic oz. za naložitev obveznosti, ne predstavljajo le dejstva, ugotovljena z odločbo, temveč vsa dejstva, ki so nastala do izdaje upravne odločbe in bi lahko predstavljala dejansko podlago za odločanje o pravici oz. obveznosti materialnega prava. Če tožena stranka pokojninsko osnovo izračuna napačno, stranka napačna oz. neugotovljena dejstva lahko uveljavlja v pritožbenem postopku ali pa nova dejstva in nove dokaze – nove z vidika stranke in izpodbijane odločbe, ki so obstajali v času prvotnega odločanja, uveljavlja po pravnomočnosti odločbe z izrednim pravnim sredstvom obnovo postopka (1).

9. Tožena stranka mora pri odločbi o priznanju pokojnine in njeni odmeri odločati v o pravici do pokojnine in o njeni višini. To je pravica, o kateri se odloči – prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, pa v okviru pokojninske osnove predstavljajo dejansko podlago za odločitev o pravici. V obravnavani zadevi je odločilno dejstvo plačilo prispevkov v letu 1992 in ne izdaja novega obrazca M-4, ki je le dokaz o plačilu prispevkov. Kot revidentka že sama navaja, je možno obrazce spreminjati, zavarovanci pa imajo možnost dokazovati nasprotno – torej, da so bili prispevki dejansko plačani, čeprav v obrazcih niso izrecno zavedeni (glej 171. člen ZUP).

10. Stranka razen z izrednim pravnim sredstvom ne more doseči spremembe pravnomočne in dokončne odločbe, s katero ji je bila priznana pravica do pokojnine. Tožena stranka pa v izpodbijanem dokončnem sklepu ni odločala o obnovi pravnomočno zaključenega postopka z odločbo tožene stranke z dne 29. 7. 2004, temveč o zahtevi za novo odmero pokojnine, ki je veljavna zakonska ureditev ni (več) priznavala (za razliko od prej veljavnega ZPIZ/92 v 269. in 270. člen in sedaj veljavnega ZPIZ-2 v 183. členu). Če stranka vloži novo zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je podlaga za zavrženje slednje 4. točka prvega odstavka 129. člena ZUP, ki določa, da organ s sklepom zavrže zahtevo, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali pa so ji bile naložene kakšne obveznosti.

11. Določba 158. člen Ustave RS opredeljuje (postopkovni) institut pravnomočnosti, ki ravno zaradi pravne varnosti na račun (objektivne) pravičnosti sanira pravno zmotne interpretacije in postopkovne napake državnih institucij. Navedena trenutno veljavna postopkovna zakonodaja ne dovoljuje drugačne odločitve v obravnavani zadevi.

12. Sodišče pa lahko pazi na načelo enakosti (14. člen Ustave RS) le v sodnih mejah svoje pristojnosti pri varstvu zakonitosti in ustavnosti ob presoji izpodbijanega posamičnega upravnega akta ter ne more neposredno vplivati na morebitno drugačno postopanje istega upravnega organa v drugih podobnih zadevah.

13. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Prim. sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 147/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 263/2010 z dne 20. 2. 2012, VIII Ips 116/2011 z dne 17. 4. 2012, VIII Ips 147/2011 z dne 4. 6. 2012, VIII Ips 151/2011 z dne 4. 6. 2012 in VIII Ips 149/2011 z dne 18. 6. 2012.