Jedro

Sodišče je zmotno odločilo o oblikovalnem delu tožbenega zahtevka. Po 40. členu ZD nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, pač pa le relativne učinke: pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Zunaj teh okvirov ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da v točki II. delež: „55/100“ pravilno glasi: „11/80“, in za piko doda besedilo: „v presežku, za ugotovitev, da darilna pogodba nima pravnega učinka do višine 55/100, pa se tožbeni zahtevek zavrne“; in - da se v točki III. namesto datuma: „od 16. 11. 1991“ določi, da zakonske zamudne obresti tečejo od vložitve tožbe – 10. 3. 2011 naprej.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko I. odločilo, da se vloga tožeče stranke, prejeta 25. 10. 2012, kot prepozna ne upošteva. S sodbo je tožbenemu zahtevku delno ugodilo. V točki II. izreka je ugotovilo, da darilna pogodba, sklenjena 18. 5. 1978 med zapustnico in toženo stranko, nima pravnega učinka proti tožeči stranki glede 55/100 nepremičnin s parc. št. 806/1, 807/1, 807/2, 806/2, 200 in 201, vse vpisano v vložek št. 661 k. o. X in da je tožena stranka dolžna vrednost kupnine za prejeto darilo v višini v deležu ¼, ki je potreben za dopolnitev nujnega deleža tožnice (v znesku 47.126,00 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 11. 1991 naprej vrniti v zapuščino po pokojni M. P. (točka III. izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (za ugotovitev ničnosti izročilne pogodbe med I. in B. S. ter zapustnico z dne 6. 6. 1980 in za ugotovitev, da gre za darilno pogodbo, da slednja nima pravnega učinka zoper tožečo stranko do ½ nepremičnine parc. št. 839/2, vložek št. 115 k. o. Y in za vrnitev protivrednosti 1/8 navedene nepremičnine v znesku 43.662,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej do plačila v zapuščino po pokojni M. P. ali podrejeno za vrnitev 1/8 navedene nepremičnine, ki je potrebna za dopolnitev nujnega dednega deleža tožeče stranke, v zapuščino po zapustnici M. P. (točka IV. izreka). O pravdnih stroških je določilo v točki V. izreka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija v točkah II. in III. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku.(1) Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in plačilom pravdnih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Vztraja, da je bil tožbeni zahtevek, ki mu je sodišče ugodilo, nesklepčen in nesposoben za obravnavo. Tožeča stranka bi lahko zahtevala le vračilo darila do višine prikrajšanega nujnega deleža in ne na ugotovitev, da darilna pogodba, s katero je bilo premoženje podarjeno toženi stranki, nima pravnega učinka do tožeče stranke. Tožena stranka je prejela 55/100 nepremičnine dejansko kot odplačni pravni posel. To je dokazala v predhodnem postopku pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zadevi III P 75/95. Takrat se je ugotavljalo le, ali je bila tožeča stranka v celoti dedno odpravljena ali ne, ne pa vsebine (odplačnost – neodplačnost) sklenjene darilne pogodbe. Tožena stranka je skrbela za zapustnico, zato je delež do 55/100 nepremičnine oddelala in ji ni bil podarjen. Tudi če bi se 55/100 vštevalo v zapuščinsko maso, je tožeča stranka upravičena le do nujnega dednega deleža ob upoštevanju vseh že pridobljenih izplačil, ki jih je prejela in na katere se je sklicevala tožena stranka v točki 4 odgovora na tožbo. Ugovarjala je fiktivni revalorizaciji, ki jo je opravila tožeča stranka in zakonskim zamudnim obrestim. Zahtevek v tem delu je neizkazan. Opraviti bi bilo treba cenitev zapuščine in izračunati obračunsko vrednost zapuščine. Sodišče je brez dokazov dovolilo in dopustilo, da tožnica izračuna višino nujnega dednega deleža in ji priznalo zakonske zamudne obresti od 16. 11. 1991 dalje. Tožena stranka jih je izračunala na dan prejema sodbe, znašajo že več kot en mio EUR. V zapuščino sodi le premoženje, ki ga ima zapustnik ob smrti. V nobenem primeru ne more nujni dedič zahtevati zakonskih zamudnih obresti in revalorizacije vrednosti neke nepremičnine, ki je bila prodana enajst let pred zapustnikovo smrtjo. Ne drži, da je sodišče s sodbo III P 75/95 dokazalo, da je bil tožničin delež v celoti prikrajšan. Ta ugotovitev sodbe ne drži. Ponavlja, da je bil tožbeni zahtevek nepravilno postavljen, ker ni bilo navedb o vrednosti premoženja ob zapustničini smrti in zakaj je bila tožnica pri dedovanju prikrajšana. Nujni dedni delež na nepremičnini pridobi nujni dedič brez zakonskih zamudnih obresti in brez revalorizacije. Zamudne obresti lahko tečejo šele od dneva, ko nekdo ve, koliko naj bi bil dolžan. Sodišče se ni opredelilo do ugovora glede teka zakonskih zamudnih obresti. Večkrat je kršilo ZPP: ko je dopustilo postavitev podrednega tožbenega oziroma novega tožbenega zahtevka brez poziva k doplačilu sodne takse, ki je procesna predpostavka; ker sodba ni obrazložena, zakaj je celotna darilna pogodba brez pravnega učinka in ne le glede višine obračunanega zneska; ker ne drži, da tožena stranka ni argumentirano ugovarjala trditvam o prodaji nepremičnine in njeni revalorizirani vrednosti, ker je v nasprotju s podatki predhodnega spisa ugotovilo, da je bil tožničin nujni delež v celoti prikrajšan. Ponavlja, da je zapustnica razpolagala s premoženjem zato, ker je zanjo skrbela tožena stranka in da je bila tožeča stranka že izplačana. Brez dokazov ni mogoče ugoditi zahtevku.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša nadaljnje pritožbene stroške. Tožba je bila sklepčna. Tožbeni zahtevek je bil oblikovan skladno s sprejeto sodno prakso in teorijo (oblikovalni in dajatveni zahtevek). Navedbe o odplačni naravi obravnavanega pravnega posla so nedopustne in prepozne pritožbene novote. Tožeča stranka ni prejela nikakršnih izplačil iz naslova dedne odpravljenosti za časa življenja pokojne M. P. S potrdili, na katere se sklicuje tožena stranka, slednja skuša zavesti sodišče. Iz njih jasno izhaja, da se ne nanašajo na obravnavano premoženje zapustnice. Tožena stranka ni ugovarjala trditvam tožeče stranke o vrednosti darila v času zapustničine smrti. Navedbe, da prereka fiktivno revalorizacijo in zakonske zamudne obresti, so nesubstancirane. Odločitev sodišča, ki je štelo neprerekana dejstva za priznana, je pravilna. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi je treba upoštevati 123. člen Zakona o dedovanju.(2) Tožena stranka je bila nedobroverna, o zakonskih zamudnih obresti je odločeno pravilno.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je ostalo sporno le še vprašanje, ali je bila tožeča stranka zaradi razpolaganja zapustnice z darilno pogodbo z dne 18. 5. 1978, sklenjeno s toženo stranko, prikrajšana pri njenem nujnem deležu. V postopku je uveljavljala vračanje zatrjevanih daril v zapuščino v potrebnem obsegu za dopolnitev nujnega deleža tožeče stranke – do ¼, saj je trdila in dokazovala, da je njen nujni delež v celoti prikrajšan. Glede pogodbe o določitvi solastninskih deležev in izročilne pogodbe z dne 6. 6. 1980 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. V tem delu pravdni stranki sodbe ne izpodbijata, odločitev je pravnomočna. Pritožnica zato nima interesa za grajanje procesnih kršitev v zvezi z obravnavo spremenjene točke 2 tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na navedeno pogodbo, ko sodišču očita nedopustno dovolitev in obravnavo spremembe tožbe zaradi neizpolnjenih procesnih predpostavk (plačila sodne takse).

6. V zvezi z darilno pogodbo z dne 18. 5. 1978 pa je sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Pritrditi je treba tožeči stranki v odgovoru na pritožbo, da na prvi stopnji ni bilo pravočasnih navedb tožene stranke o odplačni naravi obravnavane darilne pogodbe. Sodišče jih je zavrnilo že na zadnjem naroku glavne obravnave in obrazloženo v točki 6 sodbe. Teh ugotovitev sodišča pritožba ne graja. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče. Zato na pritožbene navedbe, češ da je šlo za odplačno pogodbo, ni treba odgovarjati, ker so prepozne in neupoštevne. Sodišče prve stopnje je pogodbo pravilno obravnavalo kot darilno, torej tako, kot je zapisana (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika).(3)

8. Pravilna je tudi njegova ocena in ugotovitev, da je bila tožba sklepčna. Tožnica je trdila, da zapustnica ob smrti ni imela premoženja, da je z njim v celoti razpolagala za časa življenja v korist tožene stranke s pogodbama, ki sta bili predmet te pravde, da sta s toženko edini in zakoniti dedinji, katera razpolaganja zapustnice šteje za darilo in v kakšnem deležu oziroma vrednosti jih je treba vrniti v zapuščino zaradi dopolnitve nujnega dednega deleža tožeče stranke. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje so bila navedena vsa pravno relevantna dejstva za vsebinsko obravnavo tožbe. Drugačno pritožbeno naziranje je zmotno.

9. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in ugotovitve, da je bil z obravnavanim razpolaganjem zapustnice v celoti prikrajšan tožničin nujni delež, ki znaša ¼. Svoje trditve o prikrajšanju nujnega deleža je tožnica dokazovala s svojim zaslišanjem in sodbo sodišča P III 75/95 z dne 4. 11. 2003, s katero je bil že pravnomočno zavrnjen tožbeni zahtevek tukajšnje toženke za ugotovitev, da je bila tožeča stranka že dedno odpravljena. Tožena stranka se je pri ugovoru, da je tudi tožnica od zapustnice prejela določena izplačila, sklicevala le na omenjeno pravdo in dokazila (potrdila o plačilih) v njej, ki jih v tem postopku ni predložila. Zato je sodišče ta sporna dejstva upravičeno ocenjevalo le v okviru navedenih dokazov. Njegova ugotovitev, da je bil tožničin dedni delež v celoti prikrajšan, temelji na pravilno in popolno ocenjenem procesnem gradivu. Oporo ima v pravnomočni sodbi v prilogi A 4 in A 3, iz katere izhaja, da so bili toženkini ugovori o prejetih plačilih po potrdilih, na katere se ponovno (neutemeljeno) sklicuje, že v celoti zavrnjeni in ugotovljeno, da tožnica na račun dednega odpravka po zapustnici ni prejela še ničesar (razlogi na strani 7 do 8 sodbe v prilogi A 4 in na strani 4 sodbe v prilogi A 3). Očitane absolutne bistvene kršitve pravil postopka po15. točki drugega dostavka 339. člena ZPP ni, dejansko stanje pa je v okviru ponujene trditvene in dokazne podlage strank ugotovljeno pravilno in popolno.

10. Glede na dejanske ugotovitve o prikrajšanju tožničinega nujnega deleža (točka 24 sodbe) pa je treba pritrditi pritožbi, da je zmotno odločeno o oblikovalnem delu tožbenega zahtevka. Po 40. členu ZD nujni dedič lahko zahteva vrnitev daril, s katerimi je prikrajšan nujni delež. Izpodbojna tožba zaradi prikrajšanja nujnega deleža nima za posledico absolutne retroaktivne razveljavitve darilne pogodbe, ki sta jo sklenila zapustnik in obdarjenec, pač pa le relativne učinke: pravno dejanje izgubi učinek le proti tožniku in le toliko, kolikor je potrebno za dopolnitev nujnega deleža. Zunaj teh okvirov ostane izpodbijano pravno dejanje v veljavi.(4) Za obravnavani primer to pomeni, da darilna pogodba nima pravnega učinka glede 11/80 nepremičnin in ne glede deleža 55/100 nepremičnin, kot je odločilo sodišče prve stopnje. V tem delu je bilo treba pritožbi ugoditi in na podlagi pete alineje 358. člena ZPP sodbo spremeniti, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrniti (za ugotovitev, da pogodba nima učinka do tožnice v deležu 55/100).

11. Ne držijo pritožbene navedbe, da tožnica ni podala navedb in dokazov o vrednosti premoženja ob zapustničini smrti. Trdila je, sodišče pa na podlagi s strani tožene stranke neprerekanih navedb v točki 25 sodbe ugotovilo, da je bila darilna pogodba sklenjena 18. 5. 1978, da je bilo podarjeno premoženje prodano 28. 5. 1980 za kupnino 5.740.573 DIN in da je bila denarna vrednost tega darila ob zapustničini smrti dne 15. 11. 1991 343.735,50 EUR. Darilo se oceni po vrednosti ob zapustnikovi smrti in po stanju ob daritvi (30. člen ZD). Ob smrti zapustnice darila v naravi ni bilo več. Oceniti je bilo mogoče le njegovo vrednost. Obrazloženemu načinu ugotovitve te vrednosti (ugotovitev vrednosti kupnine za prodano nepremičnino upoštevajoč inflacijski indeks pri B. B.) in preračunu v EUR (točka 3 tožbe) tožena stranka ni nasprotovala niti ugovarjala, da so izračuni, opravljeni na izbrani način, napačni. Ugovor, da toženka nasprotuje: „fiktivni revalorizaciji“, je bil podan pavšalno, brez razlogov. Odločilna dejstva iz 30. člena ZD so s tem ostala vsebinsko neprerekana. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje jih zato ni bilo treba (več) dokazovati. Odločitev sodišča prve stopnje, pravilno in popolno pojasnjena v točki 25 sodbe, je pravilna v dejanskem in pravnem pogledu. Pritožbene navedbe o nedokazanosti višine tožbenega zahtevka oziroma o njeni neutemeljenosti, pa so neutemeljene.

12. Pritožbi je treba pritrditi le še v zvezi z dosojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska, ki ga mora po odločitvi sodišča prve stopnje tožena stranka vrniti v zapuščino po pokojni zapustnici. Po 39. členu ZD velja obdarjenec glede darovane stvari, ki jo mora vrniti v zapuščino, za poštenega posestnika do dneva, ko je zvedel, da se zahteva vrnitev darila. Nujni dedič lahko zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti le po splošnih pravilih 299. člena OZ, in sicer od vložitve tožbe naprej. Tožbenih navedb o nedobrovernosti tožene stranke na prvi stopnji ni bilo. Tožeča stranka jih ponuja šele v odgovoru na pritožbo, kar je prepozno in neupoštevno. Zato je upoštevaje zgoraj navedeno materialno pravno podlago pritožbeno sodišče pritožbi tudi v tem delu ugodilo in sodbo spremenilo tako, da pričnejo zakonske zamudne obresti od dosojenega zneska teči šele od vložitve tožbe naprej in ne od dneva zapustničine smrti, kot je odločilo sodišče prve stopnje.

13. V ostalem pritožba ni utemeljena. Pravno odločilna dejstva so pravilno in popolno ugotovljena in nanje v pretežni meri, kot je bilo obrazloženo zgoraj, pravilno uporabljeno materialno pravo. Zato je bilo treba v izpodbijanih, a nespremenjenih delih pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Sodba namreč tudi ni obremenjena ne z uveljavljenimi ne z uradno upoštevnimi procesnimi kršitvami. Sprejeta odločitev je pojasnjena s pravilnimi in popolnimi razlogi, ki so omogočali vsebinski preizkus sprejete odločitve.

14. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožnica je delno uspela s pritožbo, tožeča stranka pa delno z odgovorom na pritožbo. Upoštevaje vse okoliščine primera naj zato trpita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999 in naslednji – ZPP.

Op. št. (2): Uradni list SRS, št. 15/1996 s spremembami – ZD.

Op. št. (3): Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami – OZ.

Op. št. (4): Mateja Končina Peternel: Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, podjetje in delo letnik 2008, št. 6 – 7, stran 1548 – 1559.