Jedro

Prenehanje potreb po opravljanju dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi je bistven element obstoja poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V konkretnem primeru je poslovni razlog nastal pred spremembo akta o sistemizaciji, na katero se sklicuje tožena stranka, in sicer že takrat, ko je tožnik prenehal opravljati delo vzdrževalca (za katero je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi) in je pričel z delom na čistilni napravi. Da bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi (za delo vzdrževalca) zakonita, bi jo morala tožena stranka podati v šestih mesecih od tedaj dalje.

Izrek

Pritožba tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v odločitvi o stroških postopka (4. toč. izreka) delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je dolžna tožniku plačati tožena stranka, zvišajo za znesek 339,84 EUR (od zneska 594,85 EUR).

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti njegove pritožbene stroške v znesku 38,64 EUR, v 15 dneh od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 14. 5. 2009 ter da tožniku pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo za delovno mesto vzdrževalec I, v skladu s pogodbo o zaposlitvi, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsako mesečne neto plače do plačila ter mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 594,85 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe,v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma po obravnavi pred pritožbenim sodiščem tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da tožniku namesto reintegracije prisodi denarno odškodnino. Po mnenju pritožbe je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Ugotovitev, da je poslovni razlog nastopil z razvezo koncesijske pogodbe je napačna in protispisna. Koncesijska pogodba namreč še vedno velja in je stanje, v zvezi z njenim izvajanjem, vseskozi od sklenitve v letu 2006 enako, t.j. da se izvaja v minimalnem obsegu in da prihodki ne pokrivajo niti tekočih stroškov, zato toženi stranki povzroča izgubo. Zaradi navedenega je tožena stranka dala občini predlog za njeno razvezo in s predložitvijo predloga za razvezo pogodbe je tožena stranka dokazovala, da ne držijo navedbe tožnika, da je še veliko dela na novi dejavnosti t.j. čistilni napravi. V ponovljenem postopku je bilo dokazano, da tožnik pred odpovedjo ni bil neformalno razporejen na kakšno drugo delovno mesto, ampak je do odpovedi dejansko delal na delovnem mestu vzdrževalec I in sicer je opravljal točno tista dela, ki izhajajo iz opisa delovnega mesta. Narava dela vzdrževalca je taka, da vzdrževalna dela opravljajo v tistih oddelkih podjetja, kjer so vzdrževalna dela potrebna. Zlasti priča I.P. je natančno izpovedal, kje vse je tožnik opravljal vzdrževalna dela pred odpovedjo in da je vsa ta dela opravljal na podlagi delovnih nalogov, ki mu jih je odredil on. Tožnik je res opravljal tudi dela za oddelek P.V., vendar to ne pomeni, da je bil neformalno razporejen na kakšno drugo delovno mesto. Tožnik je vse do odpovedi dejansko opravljal takšna dela, kakor jih je opravljal vseskozi, kar tožnik tudi ni zanikal. Poslovni razlog za odpoved je nastal, ko je tožena stranka s spremembo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v družbi P. d.o.o., tista dela, ki jih je do spremembe sistemizacije opravljal tožnik, dodala opisu delovnih nalog strojnikom in ključavničarjem. Vse dotlej je potrebna vzdrževalna dela dejansko opravljal tožnik, od spremembe sistemizacije in s tem povezane odpovedi dalje, pa jih opravljajo strojniki in ključavničarji, poleg svojih siceršnjih delovnih nalog. Sodišče je svojo sodbo oprlo izključno na izpoved priče N.S., ki pa ni podprta z nobenim drugim dokazom, ki so v spisu. Priča je res izpovedal, da naj bi ugotovili, da dela tožnika ne potrebujejo, približno pol leta pred odpovedjo oziroma 8 mesecev pred odpovedjo, vendar so rešitve nato iskali kar nekaj časa in so tožniku še v začetku leta 2009 povedali, da dela zanj verjetno ne bo več. Nova reorganizacija v smislu, da so se delovne naloge tožnika dodale strojnikom in ključavničarjem, je bila izvedena šele 15. 5. 2010 in šele od takrat dalje so bili strojniki in ključavničarji tudi dejansko zavezani opravljati dela, ki jih je dotedaj opravljal tožnik in zaradi tega je delo tožnika postalo nepotrebno. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo katero od vzdrževanih del, ki jih je opravil tožnik (v zvezi s plinifikacijo ..., vodovodnim priključkom za kisikarno, filtri v filtrirni postaji, zrakovodom za družbo N., preventivna vzdrževalna dela na odplakah, preventivna vzdrževalna dela na pitni vodi, itd), je bilo nepotrebno 6 do 8 mesecev pred odpovedjo in zakaj sodišče to delo tožnika šteje za nepotrebno. Zakon kot razlog za odpoved določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in šele s spremembo sistemizacije je bilo konkretizirano, da bodo delo tožnika, poleg svojega preostalega dela, opravljali drugi delavci. Prav tako je napačna odločitev sodišča prve stopnje, ki je z ugoditvijo reintegracijskemu zahtevku ugotovilo, da je delo tožnika pri delodajalcu še vedno možno. Tožena stranka je namreč med tem tudi formalno ukinila delovno mesto vzdrževalec in tožniku dejansko nima možnosti zagotavljati dela. Tožena stranka namreč zmanjšuje število zaposlenih, o čemer so podatki v spisu in dela za tožnika nima. Zaradi navedenega bi moralo sodišče (če je že zmotno ugotovilo, da je odpoved prepozna) o tožnikovemu zahtevku odločati na podlagi 118. člena ZDR. Sodišče je do zaključka, da je bila odpoved podana prepozno prišlo zaradi napačne uporabe materialnega prava. Zakon sicer res določa, da je potrebno odpoved podati v roku 6 mesecev od nastanka utemeljenega razloga, vendar utemeljen razlog ne nastane že ob prvi ugotovitvi, da se obseg dela manjša in bo potrebno odpuščanje. Odpoved je skrajni ukrep, kar pomeni, da delodajalec lahko odpoved poda šele, ko je prepričan, da dela delavcu ne more več zagotavljati. Zaradi navedenega delodajalec ni dolžan že ob prvih znakih krize odpuščati delavce ampak ima pravico in dolžnost, da situacijo analizira, preuči vse možne rešitve in ko z zagotovostjo spozna, da dela ni možno več zagotavljati, poda odpoved. Namen prekluzivnega roka za podajo odpovedi je v tem, da varuje delavca pred negotovim položajem in možnostjo „hranjenja odpovednega razloga na zalogi“ in v obravnavanem primeru delodajalec z odpovedjo tega namena ni kršil. Tudi stališče sodne prakse je, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nastopi šele z dokončno odločitvijo delodajalca in ko preveri vse možnosti zaposlitve na drugih delih oziroma spremenjenih pogojih (VS RS, opr. št. VIII Ips 395/2006) in šele, ko zaradi reorganizacije pride do ukinitve oziroma spremembe delovnih mest se to presoja v smislu resnosti in utemeljenosti odpovednega razloga. Sodišče se ni opredelilo do spremembe sistemizacije, katera velja od 15. 5. 2009 dalje in s katero so ključavničarji in strojniki dobili dodatne zadolžitve in s čemer je delo tožnika postalo nepotrebno. Prav tako sodišče ni primerjalo opisa delovnih nalog delovnih mest ključavničar in strojnik, po spremembi sistemizacije, z opisom delovnega mesta vzdrževalec I, iz katerih je razvidno, da je od 15. 5. 2009 dalje opravljajo strojniki in ključavničarji tudi vsa tista dela, ki so zajeta v opisu delovnega mesta vzdrževalec I. Sodišče tudi ni podalo dokazne ocene glede izpovedi priče I.P., ki je povedal kaj je tožnik delal in kdaj ter kdaj so pričeli tožnikovo delo opravljati drugi delavci. Tožena stranka pa iz sodbe tudi ne more razbrati, s katerimi listinskimi dokazi je podkrepljena izpovedba priče N.S., saj je v resnici ravno nasprotno. Sodba nima vseh razlogov o odločilnih dejstvih, razlogi, ki jih vsebuje pa so v nasprotju z zgoraj omenjenimi izvedenimi dokazi. Po mnenju tožene stranke je sodišče prve stopnje tudi kršilo pravila pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo zakonite zastopnice tožene stranke, ki je dejansko dokončno odločila o reorganizaciji poslovnega procesa in podpisala odpoved. Prav tako pa sodišče toženi stranki ni dalo primernega roka, da se opredeli o zelo natančno in suvereno podanih navedbah tožnika, zato jih tožena stranka ni mogla preveriti ter se do njih opredeliti.

Tožnik pa se pritožuje zoper odločitev sodišča o odmeri in višini stroškov postopka. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov ni odločalo o vseh nastalih in priglašenih stroških, ki jih je priglasil tožnik. Sodišče namreč ni priznalo stroškov pritožbe, ki so tožniku nastali po tem, ko je sodišče v prvi razsodbi na naroku 17. 12. 2010 zavrnilo njegov zahtevek, zoper odločitev pa je tožnik vložil pritožbo dne 21. 1. 2010, s katero je tudi uspel. Glede na takšno odločitev višjega sodišča še posebej potem, ko je bila odločitev prvostopnega sodišča spremenjena tako kot se je zavzemal tožnik v pritožbi je nesporno, da so bili stroški tožnika za pritožbo potrebni in utemeljeni. Zato jih je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi tožnik priglasil v višini 283,20 EUR + DDV. Teh priglašenih stroškov pa sodišče, pri odločanju o stroških postopka ni upoštevalo, pri tem pa se tudi ni izjasnilo zakaj stroškov ni priznalo. Prav tako je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko je odmerilo nagrado za narok zgolj v enkratni višini, medtem, ko so bili v obravnavani zadevi opravljeni trije naroki (1. narok 29. 10. 2009, 2. narok 17. 12. 2009, 3. narok 11. 11. 2010). Zakon o odvetniški tarifi je jasen in izrecno govori o nagradi za narok, ne za glavno obravnavo kot celoto, torej za posamezni narok, ne pa za vse naroke skupaj v višini zgolj ene nagrade. Takšno stališče je sodna praksa že sprejela (sodba Višjega sodišča v Ljubljani CP 2385/2010 z dne 1. 9. 2010). Tožnik je prepričan, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti tudi glede stroškov postopka, ki jih je priglasil in sicer dvakrat 230,10 EUR + DDV za opravljena še nadaljnja naroka. Tožnik tako ugotavlja, da mu je sodišče prenizko odmerilo stroške za znesek 743,30 EUR (neupoštevaje DDV), ter pritožbenemu sodišču predlaga, da odmero stroškov preveri, upoštevajoč določila veljavnega Zakona o odvetniški tarifi ter odločitev o stroških spremeni tako, da poleg že odmerjenih stroškov, toženi stranki naloži v plačilo še dodatne stroške v višini 743,40 EUR, povečane za DDV. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ni storilo s pritožbo uveljavljene bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila sodba nerazumljiva in se je ne bi dalo preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je jasen in razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, jasni pa so tudi razlogi sodbe. Bistvena kršitev, ki jo uveljavlja tožena stranka v zvezi z dokazno oceno sodišča prve stopnje, pa ne more biti bistvena kršitev postopka, temveč pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ko je odločalo o stroških postopka.

V predmetni zadevi je sodišče že enkrat odločilo in sicer s sodbo opr. št. Pd 49/2009 z dne 17. 12. 2009, ki pa jo je VDSS s sklepom opr. št. Pdp 257/2010 z dne 10. 6. 2009, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Sodišče prve stopnje je v skladu z navodilom VDSS dopolnilo dokazni postopek in zahtevku tožnika ugodilo.

Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve postopka po 15. toč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kot mu to očita pritožba in sicer, da je sodišče v celoti sledilo izpovedi priče N.S., čeprav je njegova izpoved v nasprotju z listinskimi dokazi. Tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izpoved priče N.S. ni v nasprotju z listinskimi dokazi.

V skladu z 1. alinejo 1. odst. 88. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami) se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti utemeljen, tako, da onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odst. 88. čl. ZDR). 3. odst. 88. čl. ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oz. ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oz. prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 12. 2007, na delovnem mestu vzdrževalec I. Tožnik je bil edini zaposleni za delovnem mestu vzdrževalec I v oddelku vzdrževanje energetskih naprav. Tožnik kot tudi priče N.S., M.V. ter S.Z. so izpovedale, da je tožnik delo opravljal na čistilni napravi skupaj z S.Z., medtem, ko so delo vzdrževalec I opravljali drugi delavci. Tožnik je bil formalno torej zaposlen na delovnem mestu vzdrževanje energetskih naprav, dejansko pa je delal na plinu in vodah. Delovno mesto vzdrževalca za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, se ni ukinilo, ampak je ostalo nezasedeno, to delo pa opravljajo sedaj ključavničarji in strojniki poleg svojega dela. Priča N.S. je prepričljivo izpovedal, da je tožena stranka najmanj 6 do 8 mesecev preden je tožnik dobil odpoved ugotovila, da tožnikovega delovnega mesta ne potrebuje in da bodo to delo opravljali strojniki in ključavničarji. N.S. je direktor sektorja za razvoj, proizvodnjo in distribucijo, zato je, po mnenju pritožbenega sodišča vsekakor verodostojna priča, ki je natančno poznal organizacijo dela pri toženi stranki in je bil seznanjen z delom, ki ga je tožnik dejansko opravljal. Priča je tudi izpovedal, da tožniku tako dolgo niso dali odpovedi iz razloga, ker so zanj iskali ustrezno rešitev.

Glede na navedene dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prenehala potreba po tožnikovem delu na delovnem mestu vzdrževalec I že v letu 2008 (kot je izpovedal priča N.S. 6 – 8 mesecev pred podano odpovedjo tožniku) in da je tožnik ostal na delu pri toženi stranki, ker so zanj iskali ustrezno rešitev. Ker je prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bistven element obstoja poslovnega razloga iz 1. alineje 1. odst. 88. čl. ZDR, je sodišče utemeljeno zaključilo, da je poslovni razlog nastal pred spremembo akta o sistemizaciji, na katero se sklicuje tožena stranka oz. je obstajal že takrat, ko je tožnik prenehal opravljati delo vzdrževalca in je pričel z delom na čistilni napravi, skupaj s S.Z..

Kdaj dejansko je prenehala potreba po opravljanju določenega dela je dejansko vprašanje. To pomeni, da je v vsakem posameznem primeru potrebno presoditi, kdaj je dejansko prenehala potreba po opravljanju določenega dela (tako je odločilo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 191/2008 z dne 10. 2. 2009, VIII Ips 549/2007 z dne 12. 1. 2009). V konkretnem sporu je bistveno, da je pri toženi stranki tožnik prenehal opravljati delo vzdrževalca I že v letu 2008 in pri tem ni bistveno, da je tožena stranka spremenila sistemizacijo šele v letu 2009. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje, da je poslovni razlog nastal z spremembo sistemizacije, ko so strojnikom in ključavničarjem, v spremenjeni sistemizaciji, naložili opravljanje dela vzdrževalca. Priča I.P. je izpovedal, da so strojniki in ključavničarji družbe P.V. sami opravljali delo, ki ga je sicer opravljal tožnik že pred spremembo sistemizacije, vendar pa so jim bile naloge vzdrževalca naložene šele v spremenjeni sistemizaciji. Ker je v času, ko je tožena stranka tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi že potekel rok iz 6. odst. 88. čl. ZDR in ker je ta rok prekluziven, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.

Preverjanje možnosti zaposlitve na drugem delovnem mestu ali pod spremenjenimi pogoji v primeru, ko delodajalec ukine delovno mesto oz. na delovnem mestu več ne opravlja nalog, ne vpliva na njegovo seznanitev z nastankom poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nastanek poslovnega razloga je namreč povezan z delom na delovnem mestu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi. S prenehanjem opravljanja dela na delovnem mestu torej preneha potreba po delu na tem delovnem mestu. To, ali morda obstajajo ali ne obstajajo potrebe po delu delavca na drugem delovnem mestu, ne spremeni tega dejstva. Nastanek poslovnega razloga torej ni povezana ali odvisen od preverjanja možnosti zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oz. preverjanja možnosti dokvalifikacije ali prekvalifikacije po 3. odst. 88. čl. ZDR (sodba Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 280/2007 z dne 12. 1. 2009).

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je poslovni razlog za odpoved nastal, ko je tožena stranka s spremembo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v družbi P. d.o.o. dodala naloge vzdrževalca opisu delovnih nalog strojnikov in ključavničarjev. Na podlagi izpovedi prič je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je prenehala potreba po delu tožnika na delovnem mestu vzdrževalec I že v letu 2008 in ne šele s spremembo Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest v P. d.o.o., ki je bil sprejet v mesecu maju 2009. Četudi je tožena stranka šele v spremembi Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest ukinila delovno mesto vzdrževalec in naloge vzdrževalca dodala k nalogam strojnikom in ključavničarjem, poslovni razlog ni nastal z dnem sprejema akta, ampak takrat ko je dejansko prenehala potreba po delu tožnika po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi.

Neutemeljena pa je tudi pritožbeno trditev tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi moralo upoštevati, da je tožena stranka ukinila delovno mesto vzdrževalec, zato tožniku dejansko ne more zagotoviti dela in zato bi sodišče moralo o tožnikovem zahtevku odločiti na podlagi 118. čl. ZDR. Prvi odst. 118. čl. ZDR določa, da v primeru, če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavcev ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdalje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Po 2. odst. te zakonske določbe lahko upoštevanje vseh okoliščin in interesov strank tudi sodišče odloči enako kot v 1. odst. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 106/1995 z dne 25. 10. 2005, enako pa tudi v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 256/2004 z dne 22. 3. 2005 in sklep opr. št. VIII Ips 322/2005 z dne 26. 9. 2006 navedlo, da je v našem pravnem prostoru že vrsto let sprejeto načelo reintegracije delavca, ki pomeni, da se je ima le ta pravico vrniti v delovno razmerje, če sodišče razveljavi oz. ugotovi nezakonitost odločitve delodajalca o prenehanju delovnega razmerja. Pojem reintegracije pomeni, da se s sodbo sodišča vzpostavi stanje, ki je obstajalo pred izdajo dokončne odločbe delodajalca, pravni položaj delavca pa je takšen kot, da ne bi bilo nezakonite odločitve o prenehanju delovnega razmerja. Glede odškodnine po 118. čl. je revizijsko sodišče, v zadevi opr. št. VIII Ips 26/2007 z dne 9. 9. 2008 pojasnilo, da je potrebno prvenstveno izhajati iz tega, da se povezuje z nadaljevanjem izpolnjevanja obveznosti obeh strank iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila nezakonito odpovedana, pri čemer iz volje tožnika ali ugotovljenega interesa strank izhaja, da s ponovno vzpostavitvijo delovnega razmerja ni mogoče več doseči namena pogodbe o zaposlitvi. Gre za odškodnino, ki pravzaprav pomeni odmeno oz. nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Vendar si odmere odškodnine po 1. odst. 118. čl. ZDR ni mogoče predstavljati brez ustreznega zahtevka oz. po 2. odst. te zakonske določbe brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem ali nepremoženjskem področju. V konkretnem sporu tožena stranka ni podala ustreznih trditev.

Utemeljena pa je pritožba tožnika glede odmere stroškov postopka in sicer, da mu sodišče prve stopnje ni priznalo nagrade za pritožbo, ki so tožniku nastali po tem, ko je sodišče v prvi razsodbi na naroku 17. 12. 2010 zavrnilo njegov zahtevek, zoper odločitev pa je tožnik vložil pritožbo dne 21. 1. 2010. Pritožbi tožnika je višje sodišče ugodilo in odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje. Nesporno je, da so stroški tožnika za pritožbo bili potrebni in utemeljeni in zato bi jih sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati. Tožnik je v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi upravičen do stroškov pritožbe v višini 283,20 EUR + 20 % DDV, zato mu je pritožbeno sodišče te stroške priznalo. Neutemeljeno pa tožnik uveljavlja nagrado za vsak opravljen narok (1. narok 29. 10. 2009, 2. narok 17. 12. 2009, 3. narok 11. 11. 2010). Skladno z določbo Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji) in tarifno številko 3102 se nagrada za narok odmeri po količniku 1,2 in neodvisno od števila narokov, na katerih je stranko zastopal njen pooblaščenec.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka z ozirom na izpodbijani del sodbe s pritožbo uspela z 46 %, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Tožeča stranka je priglasila 50,00 EUR za nagrado za vložitev pritožbe in 20,00 EUR za materialne stroške, kar znaša skupaj z 20 % DDV 84,00 EUR. Glede na že ugotovljen uspeh tožeče stranke s pritožbo (46 %) je dolžna tožena stranka tožniku povrniti sorazmerni del njegovih pritožbenih stroškov v višini 38,64 EUR.

Ker ostale pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP) pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja.

Odločitev o pritožbenih stroškov temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP.