Jedro

Delovno mesto je bistvena sestavina pogodbe, tako da lahko pride do zaposlitve na drugem (ustreznem) delovnem mestu samo na podlagi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 47. člena in drugi odstavek 90. člena ZDR). Sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi sodišče toženi stranki ni naložilo, niti ni navedlo podlage za tako obveznost. Zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da je sodišče tožnika vrnilo na delo na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe, to je na delovno mesto vzdrževalca I, ki tudi po ugotovitvah sodišča več ne obstaja in je tudi po ugotovitvah sodišča potreba po opravljanju del na tem delovnem mestu prenehala.

Pred sodiščem prve stopnje tožena stranka ni utemeljevala prenehanja potreb po tožnikovem delu v smislu določb drugega odstavka 118. člena ZDR. Prav tako pred sodiščem prve stopnje ni predlagala odločitve v smislu sodne razveze na podlagi navedene zakonske določbe. Glede na to sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sledilo pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče namesto vrnitve tožnika na delo na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR ugotoviti prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz istih razlogov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sporno odpoved.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je podala tožena stranka tožniku dne 14. 5. 2009. Hkrati je ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev, da tožnikova pogodba o zaposlitvi ni prenehala in se z vsemi pravicami in obveznostmi nadaljuje, tako da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati na ustrezno delovno mesto in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplačati plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi o zapadlosti neto zneskov in priznati druge pravice iz delovnega razmerja ter mu povrniti stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila sporna odpoved podana po izteku šestmesečnega roka od dejanskega prenehanja potreb po tožnikovem delu vzdrževalca I. Ne glede na ugotovitve, da je prenehala potreba po tožnikovem delu in da je bilo delovno mesto vzdrževalca I tudi formalno ukinjeno, je zavrnilo pritožbene navedbe, da bi za primer nezakonite odpovedi zaradi prekoračitve roka za odpoved namesto nemogoče reintegracije sodišče moralo odločiti na podlagi določb 118. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo in v njej uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve in druge stopnje ter zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da je sodišče v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju priče P. in drugimi listinami v spisu zaključilo, da je prenehanje potreb po tožnikovem delu na delovnem mestu vzdrževalca I nastopilo že več kot šest mesecev pred sporno odpovedjo. Poleg tega se sodišče sploh ni opredelilo do tega, kdaj je nastal poslovni razlog. V zvezi s tem sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poleg tega sodišče v nasprotju z 18. členom ZDR pri svoji presoji ni upoštevalo, da odloča o trajnem prenehanju potreb po delu delavca in o ukinitvi delovnih mest zastopnik delodajalca, torej direktor. Pri tem je bil v tožnikovem primeru pomemben tudi ekonomski razlog, saj se je obseg poslovanja pri toženi stranki postopoma krčil, tako da so tudi v drugih oddelkih prenehale potrebe po tožnikovem delu. V tem primeru pa ni nujno, da delodajalec odloča o trajnem prenehanju potreb po delu delavca že ob prvih težavah po zagotavljanju dela, temveč šele, ko ugotovi, da je postalo delavčevo delo res trajno nepotrebno. Ob tem ko je sodišče ugotovilo nezakonitost odpovedi zaradi prekoračitve zakonskega roka za odpoved, hkrati pa ugotovilo, da je potreba po tožnikovem delu vzdrževalca I prenehala, kar je tožena stranka ves čas zatrjevala, tožnikovo delovno mesto pa je bilo tudi formalno ukinjeno, je sodišče zmotno uporabilo določbe drugega odstavka 118. člena ZDR, ki za tak primer predvidevajo prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne odločbe. Ker pogojev za nadaljevanje tožnikovega dela ni več, je ugoditev reintegracijskemu zahtevku v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. V praksi izpodbijana sodba pomeni, da bo tožnik zaposlen pri toženi stranki kot vzdrževalec vse do upokojitve in bo prejemal plačo, čeprav ne bo delal, ker njegovo delo ni potrebno. Taka sankcija je izrazito nesorazmerna in v nasprotju z ustavnim načelom svobodne podjetniške pobude.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodišče je pri svoji dokazni oceni poleg izpovedbe priče S. upoštevalo tudi izpovedbo priče P. in drugih zaslišanih prič. Nobena izpovedba direktno ne nasprotuje dokazni oceni, ki jo je sodišče res gradilo na izpovedbi priče S., vodje sektorja, v katerem je bilo sistemizirano delovno mesto vzdrževalec I, to je, da tožnik že več kot šest mesecev pred sporno odpovedjo praviloma ni delal na svojem delovnem mestu, ker so ta dela pokrili drugi delavci na delovnih mestih ključavničarjev in strojnikov, tako da je potreba po samostojnem delu na tožnikovem delovnem mestu že v tem času prenehala. Kolikor tožnik ne soglaša s takšno dokazno oceno, v bistvu uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar glede na tretji odstavek 370. člena ZPP ni dovoljen revizijski razlog. Že iz ugotovitve, da je potreba po delu na tožnikovem delovnem mestu prenehala več kot šest mesecev pred sporno odpovedjo izhaja, da sodišče šteje, da je že takrat prišlo do utemeljenega poslovnega razloga, zaradi katerega bi tožena stranka tožniku lahko podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako ima izpodbijana sodba tudi glede nastanka poslovnega razloga, kot elementa presoje zakonitosti odpovedi, ustrezne razloge.

6. Ob navedenih ugotovitvah sodišče ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko je presodilo, da je bila sporna odpoved zaradi prekoračitve šestmesečnega objektivnega roka iz šestega odstavka 88. člena ZDR, ki je prekluzivnega značaja, nezakonita.

7. Sodišče je ob ugotovitvi nezakonitosti odpovedi tožnikove pogodbe o zaposlitvi ugotovilo njeno trajanje in je zato toženi stranki naložilo, da tožnika pozove nazaj na delo na ustrezno delovno mesto. Glede na veljavnost tožnikove pogodbe o zaposlitvi je lahko ustrezno delo za tožnika res le delo na delovnem mestu iz njegove dosedanje pogodbe. Delovno mesto je bistvena sestavina pogodbe, tako da lahko pride do zaposlitve na drugem (ustreznem) delovnem mestu samo na podlagi sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 47. člena in drugi odstavek 90. člena ZDR). Sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi sodišče toženi stranki ni naložilo, niti ni navedlo podlage za tako obveznost. Zato tožena stranka pravilno ugotavlja, da je sodišče tožnika vrnilo na delo na podlagi nezakonito odpovedane pogodbe, to je na delovno mesto vzdrževalca I, ki tudi po ugotovitvah sodišča več ne obstaja in je tudi po ugotovitvah sodišča potreba po opravljanju del na tem delovnem mestu prenehala.

8. Ne glede na navedene ugotovitve pa tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni utemeljevala prenehanja potreb po tožnikovem delu v smislu določb drugega odstavka 118. člena ZDR, po katerem sodišče lahko v sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do zaključka obravnave, če upoštevaje vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank ugotovi, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče. Prav tako tožena stranka pred sodiščem prve stopnje ni predlagala odločitve v smislu sodne razveze na podlagi navedene zakonske določbe. Glede na to sodišče druge stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, ko ni sledilo pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče namesto vrnitve tožnika na delo na podlagi drugega odstavka 118. člena ZDR ugotoviti prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi iz istih razlogov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala sporno odpoved.

9. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.