Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

** Pritožba zoper sodbo se zavrne in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

** Pritožbi zoper odločbo o stroških se delno ugodi tako, da se znesek stroškov, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki zniža na 370,14 EUR (88.701,00 SIT).

** Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki plača tedaj 2.000.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero za čas od vložitve tožbe 7.2.2003 do 27.6.2003, od 28.6.2003 dalje do plačila pa z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, vse v roku 15 dni, pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Glede stroškov je odločilo, da jih je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti in sicer v znesku tedaj 119.996,00 SIT, stranskemu intervenientu pa 25.974,70 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.4.2006 dalje, do plačila, v 15-ih dneh, pod izvršbo.

Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila. Uveljavlja vse pritožbene razloge z predlogom, da sodišče druge stopnje pritožbi tako ugodi, da se tožbenemu zahtevku tožnice, ki je zahtevala plačilo višje odškodnine, v celoti ugodi ter priglaša pritožbene stroške. Podrejeno naj se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču v izpodbijanem zavrnilnem delu. Opozarja, da je zahtevala plačilo odškodnine zaradi azbestne bolezni, saj je bila izpostavljena dolga leta azbestnemu prahu na delu pri toženi stranki, in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti pretrpljene med dosedanjim zdravljenjem in za bodoče telesne bolečine v višini 2.000.000,00 SIT, za pretrpljeni in bodoči strah prav tako 2.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 3.000.000,00 SIT. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov za pridobitev medicinske ekspertize v znesku 20.700,00 SIT, vse z obrestmi. Sodišče prizna odškodnino v znesku 2.000.000,00 SIT, od tega 500.000,00 SIT za telesne bolečine in nevšečnosti zaradi zdravljenja in 1.500.000,00 SIT zaradi strahu. To je prenizka odškodnina. Napačna je tudi odločba o stroških. Najprej opozarja na napako v razlogih sodbe, ko sodišče navaja, da je tekom postopka tožeča stranka predlagala soočanje v pravdi angažiranih izvedencev, kar ne drži, to je bil predlog tožene stranke. Sodišče najprej verjame tožničini izpovedbi o zdravstvenih težavah in odškodnine zanje ne prizna. Izsledki izvedenca dr. D. namreč kažejo, da so tožničine zdravstvene težave skoraj v celoti posledica drugih obolenj, ki jo pestijo in ne bolezni povezanih z azbestom. A povzame tudi zaključek izvedenca, da začetna azbestoza pri tožnici v manjši meri že povzroča kronični kašelj, a tega pri odmeri odškodnine ne upošteva. Opozarja na odmerjeno odškodnino za nevšečnosti pretrpljene med zdravljenjem, ki je utemeljena z opravljenimi pregledi in preiskavami in dejstvom, da bo tožnica vsaj tovrstnim kontrolnim preiskavam izpostavljena vsake tri leta. Poudariti pa gre, da so rentgenske in CT preiskave zdravju objektivno škodljive, kot ugotavlja dr. D., in sodišče samo ugotavlja, da se lahko razvijejo hujše azbestne bolezni in s tem povezana tudi drugačna vrsta preiskav, boleča bo diagnostika in nekatere terapevtske metode. To sodišče navede, za tem pa zaključi, da bo to nova škoda, s tem pride v nasprotje. Izvedenec je tudi zaključil, da pri tožnici obstaja objektivno od 30 do 40% tveganje za napredovanje pljučne bolezni. To pa bo prineslo dodatne hujše preiskave in dodatne nevšečnosti. Tudi odškodnina za strah pri tožnici je prenizka. Če se upošteva možnost napredovanja bolezni, tožničin strah pred boleznijo in dejstvo, da ima tožnica zaradi KOPB že sedaj hudo respiratorno insuficienco je objektivno utemeljen njen strah pred razvojem hujših z azbestom povezanih obolenj, ko bi bilo resno ogroženo njeno življenje. Tožnica je poznala veliko ljudi, ki so zaradi azbestnih obolenj umrli. Glede na prakso istega sodišča s tega področja je presenetljiva tako nizka odškodnina. Gre za dve ločeni z azbestom povezani obolenji (plevralni plaki, začetna intersticijska fibroza), kar bi moralo sodišče upoštevati pri presoji odškodnine. Tožniki, ki imajo le plevralne plake so dobili pri istem sodišču višjo odškodnino od tožnici priznane in opozarja na določene, že zaključene pravdne zadeve, v katerih je sodišče spoznalo povezavo med boleznijo plevralnih plakov in mezoteliomom plevre ali pljučnim rakom, ki se je iz nje razvil. Izvedenka dr. M. D., dr. medicine, je npr. v primeru pod opr. št. P ugotovila, da je tveganje, da se iz plevralnih plakov razvije mezoteliom plevre ali pljučni rak po najnovejših podatkih kar dvakrat večje kot pri ljudeh, ki so bili azbestu izpostavljeni, a plevralnih plakov nimajo. Nepravilna je tudi odločitev, da se tožnici ne prizna odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po sodni praksi je to vsaka omejitev oškodovančevih življenjskih aktivnosti. Če sodišče ne dvomi, da tožnica subjektivno občuti strah, ki bo pri njej prisoten vse do smrti in zaključi, da bo zato kvaliteta življenja slabša, ko se npr. zapira vase in med štiri stene in ji ni več do druženja z drugimi ljudmi, s prijatelji, gre to tudi za samostojno škodo, zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Po drugi strani pa jo v vsakdanjem življenju ovira kašelj, ki je v manjši meri tudi posledica intersticijske fibroze. Tožnica je torej upravičena do odškodnine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Neutemeljeno tudi ni priznan znesek 20.700,00 SIT za stroške, ki jih je imela tožnica z ekspertizo dr. S. Ž.. Sodišče jo je sprejelo med dokaze in jo tudi prebralo. Bila je ena od podlag na katerih je tožeča stranka izpodbijala prvo izvedensko mnenje in predlagala novega izvedenca. Res ni bila pridobljena za namen te pravde, nedvomno pa je bila pridobljena zaradi uveljavljanja odškodnine proti toženi stranki, ki se je v končni fazi izkazala za utemeljeno.

Sodišče bi moralo tudi celokupno odškodnino odmeriti v pravičnem znesku, upoštevati okvire, ki jih je v primerljivih zadevah že postavila sodna praksa, prisojena odškodnina pa v konkretnem primeru ni taka, tudi nista upoštevani določbi 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), gre za kršitev enakosti pred sodiščem. Tožnica ima dve poklicni obolenji, ki ju je povzročil azbest, res ima še druge bolezni, ki otežujejo njeno zdravstveno stanje. Opozarja na zadevo P, ki je bila pravnomočno zaključena s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp 117/2005 z dne 13.12.2005, tožnik, starejši od tožnice, ki ima tudi veliko drugih bolezni, ki ga v življenju ovirajo, je zaradi izpostavljenosti azbestu, ko je imel enako obolenje kot tožnica v tej zadevi, prejel oz. mu je bila dosojena odškodnina v višini tedaj 5.600.000,00 SIT. Navedeni sodbi tudi prilaga.

Napačna je tudi odločba o stroških. Če je tožeča stranka priglasila stroške na zadnjem naroku, a jih ni mogla specificirati in je sodišče zaprosila za dodaten dvodnevni rok, bi o tem sodišče moralo odločiti, pa odločitve ni sprejelo in je zato isti dan po naroku, tožnica specificirala stroške. Tudi stroški toženi stranki so priznani v prevelikem znesku. Za vlogo z dne 12.9.2005 sodišče prizna 700 točk, gre pa za vlogo, ki ne vsebuje nobenih novih navedb relevantnih za postopek, le ponavlja se predlog iz odgovora na tožbo. Ne gre torej za obrazloženo vlogo v smislu 1. točke Tar. Št. 19 OT, bolj za predlog ali vlogo iz 4. točke Tar. št. 19 OT, pripada torej toženi stranki le 50 odvetniških točk. Tudi stranskemu intervenientu ne pripada povračilo materialnih stroškov v višini 4.004,00 SIT, edine materialne stroške bi stranski intervenient lahko imel s priglasitvijo intervencije, saj drugih vlog v postopku ni vlagal. Če je za priglasitev intervencije priznano 20 točk po OT, so materialni stroški torej ustrezni nižji, 2%, torej 52,80 SIT.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da ni utemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo. Opozarja, da je izvedenec ocenil plake pri tožnici kot minimalne, azbestozo pa za začetno. Izvedenec je tudi izrecno zapisal, da bi kašelj v neznatni meri lahko pripisali malo izraženi azbestozi. Izvedenka je navedla, da je škodljiv vpliv sevanja manjši kot iz okolja in zaradi staranja. Sodišče ni prišlo v nasprotje glede bodoče škode. Ta ni gotova, niti verjetna. Iz izvedenskega mnenja (točka 2) izrecno izhaja, da tožnica zaradi diagnosticiranja, zdravljenja in kontrole azbestoze in plakov ni trpela in ne trpi bolečin in pomembnejših nevšečnosti. Res je tveganje za napredovanje azbestne bolezni 30 - 40% kot navaja izvedenec, ta procent je višji tudi zaradi tožničine starosti njenega kajenja. Tožničini bolezni sta začetni in minimalni, zato ni presenetljivo zakaj sodišče ocenjuje, da nista ogrožujoči za življenje tožnice. Nenazadnje pa je verjetnost, da do napredovanja azbestoze ne bo prišlo večje (60 - 70%) kot, da bo do nje prišlo (30 - 40%). Primerjava z drugimi dosojenimi odškodninami ne vzdrži. Tožničine nevšečnosti so povezane predvsem z drugimi boleznimi, izvedenec je, kot izhaja iz mnenja na strani 12 azbestni obolenji postavil šele na 7. oz. 8. mesto. Izvedenka dr. F. pa sama navaja, da se bo šele v bodoče izkazalo, če je temu tako, torej, da se iz plakov razvije resnejša bolezen. Ob obsežnem seznamu tožničinih drugih bolezni je nesprejemljiva tudi trditev, da je kvaliteta njenega življenja zmanjšana zaradi azbestnih bolezni in starosti. Primerjave tožnice z drugimi primeri so vprašljive, kar kaže tudi primerjava s primerom P. Funkcionalna motnja v tem konkretnem primeru predstavlja bistveno razliko v primerjavi s tožničinim stanjem, kar prinaša tudi višjo odškodnino. Sodišče pravilno ni upoštevalo naknadno dostavljenega stroškovnika, saj so pravila ZPP jasna. Nenazadnje pa je tožnica tista, ki je z neposredovanjem medicinske dokumentacije bolnišnici G. povzročila dodatne stroške v postopku. Tožena stranka je bila pozvana s strani sodišča, da poda pripombe in je zato z navedeno pripravljalno vlogo predlagala, da se zaradi nezglasitve tožnice na G. zadevo zaključi. Ne vzdrži torej navedba tožnice, da napadena vloga nima novih navedb. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba zoper odločbo o glavni stvari ni utemeljena, delno je utemeljena pritožba zoper odločbo o stroških.

Izvedenec je glede diagnosticiranja, zdravljenja in kontrole azbestoze pljuč in azbestnih plevralnih plakov pojasnil, da tožnica ni trpela in tudi ne trpi bolečin in pomembnih nevšečnosti. Tudi glede kašlja, zaradi katerega naj bi po oceni pritožnice bila odškodnina zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti odmerjena v prenizkem znesku, je izvedenec pojasnil to, kar je korektno povzelo tudi prvostopenjsko sodišče in ponavlja pritožnica v pritožbi torej, da bi v neznatni meri lahko kašelj (glede na druge tožničine bolezni) pripisali malo izraženi azbestozi, ob tem pa tudi povedal, da je kašelj delno posledica številnih vnetij zgornjih in spodnjih dihal, skoraj v celoti pa je posledica hude KOPB, to je bolezni, ki jo sestavlja kronični obstruktivni bronhitis in pljučni enfizem. Kašelj bi torej in sicer le v neznatni meri lahko pripisali malo izraženi azbestozi, torej to ni gotovo, tega, da bi bil kašelj posledica azbestoze, tožnica v postopku ni dokazala, zato tega sodišče ni moglo upoštevati. Tudi ni nasprotij, ki jih opisuje tožnica, v razlogih sodbe, sodišče je le poudarilo, da je pri odmeri odškodnine glede na določbe 200. in 203. člena ZOR oz. sedaj 179. in 182. člen Obligacijskega zakonika - OZ, upoštevalo le tisto bodočo škodo, ki bo zagotovo nastala, to pa, ker ni gotovo, da bo bolezen napredovala, invazivni pregledi niso. Kot je izvedenec napisal, je prognoza bolezni dobra (2. odst. pod točko 4). Primerjava z drugimi zadevami ni mogoča že zato, ker odločb, ki jih pritožnica omenja, v informatizirani bazi sodnih odločb ni (odločbe sodišča prve stopnje), pa tudi sicer pritožnica ne pove, kakšne so bile okoliščine posamičnega primera, v posamični pravdni zadevi, v primerjavi z ugotovljenimi okoliščinami v tej pravdi. Glede na navedeno je pravilna tudi odločitev, da tožnici ne gre odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj to ni podano, okoliščine, povezane s strahom oz. zaskrbljenostjo za razvoj bolezni so bile upoštevane že pri prisoji odškodnine zaradi strahu, da bi le ta prerasel v samostojno škodo, kar bi bilo podlaga za prisojo odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, pa ni ugotovljeno, ugotovitve v izpodbijani sodbi takega pravnega zaključka ne omogočajo. Tudi celokupna odškodnina je primerna, skladna s odškodninami, ki so bile dosojene v primerljivih primerih, upoštevane so vse okoliščine, ki vplivajo na odmero odškodnine zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in zaradi strahu, torej vse okoliščine konkretnega primera in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ter se pritožnica neutemeljeno zavzema za zvišanje prisojene odškodnine. Primerjava z odškodnino prisojeno v zadevi pod opr. št. P v zvezi s sodbo Višjega sodišča v K. opr. št. I Cp 117/2005 z dne 13.12.2005 pa ni možna, saj iz razlogov navedene odločbe višjega sodišča izhaja, da ima tožnik že konkretne težave, ki so povezane z azbestno boleznijo, težko dihanje in kašelj, in je že podana ventilatorna insuficienca restriktivnega tipa. Posledično je zato tudi bila odmerjena višja odškodnina.

Pritožnica tudi zmotno meni, da neutemeljeno tudi ni priznan znesek 20.700,00 SIT za stroške, ki jih je imela tožnica z ekspertizo dr. S. Ž.. Po ustaljeni sodni praksi namreč stroški pribave mnenja izvedenca pred pravdo ali izven nje ne morejo biti obravnavani kot premoženjska škoda (za to tudi podlage ni v materialnem pravu), temveč eventualno kot pravdni stroški, saj so lahko izdatki, ki nastanejo zaradi postopka (151. čl. ZPP). Ti stroški se ne morejo naložiti v povrnitev nasprotni stranki, niso bili za pravdo potrebni, gre za del navedb stranke, niti ne kot listinski dokaz, saj se s tem nasprotna stranka ni strinjala in je bil v pravdi določen izvedenec.

Delno pa je utemeljena pritožba zoper odločitev o stroških. Glede stroškov tožene stranke ima pritožba prav, ko opozarja, da za vlogo z dne 12.9.2005 ni pravilno priznano 700 točk, ne gre za obrazloženo pripravljalno vlogo v smislu 1. do 3. odst. Tar. št. 19 OT, pač pa za dokazni predlog oz. drugo vlogo iz 4. odst., ki je tarifirana s 50 točkami in ne 700, kot je priznalo sodišče prve stopnje. Tožena stranka je zaradi nepredložitve zahtevane medicinske dokumentacije oz. neupravičene odsotnosti tožnice na pregled v zdravstveno ustanovo le predlagala, da se tožbeni zahtevek zavrne. Toženi stranki zato pripada ustrezno nižji znesek pravdnih stroškov (650 x 110,00 SIT x 1,2 za DDV x 1,02 za materialne stroške x 35,76% glede na uspeh), torej 31.295,00 SIT manj, ter je zato tožeča stranka toženi stranki dolžna povrniti nižji znesek, le 88.701,00 SIT, sedaj 370,14 EUR, in je v tem obsegu pritožbi glede odločbe o stroških pritožbeno sodišče ugodilo in izrek o stroških spremenilo (3 tč. 365. čl. ZPP). Sicer pa pritožba ni utemeljena, materialni stroški intervenientu so odmerjeni v višini 2% skladno z OT, od priznanih stroškov. Stroškov tožeči stranki, kolikor niso bili opredeljeno navedeni, do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, torej do konca zadnjega naroka za glavno obravnavo, sodišče ni moglo priznati, glede na določbe 1. do 3. odst. 163. člena ZPP in tudi v zakonu ni podlage, da bi sodišče moralo o predlogu stranke, da se rok za povrnitev stroškov, podaljša, odločiti. Zakon je glede dolžnosti stranke, da opredeljeno navede stroške, in jih zahteva, do konca obravnave, ki je bila pred odločitvijo o stroških, jasen.

Sodišče druge stopnje je zato, saj pritožbeni razlogi niso podani ter je glede na dejanske ugotovitve materialno pravo pravilno uporabljeno in ker tudi tistih procesnih kršitev na katere po uradni dolžnosti pazi (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo, neutemeljeno pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem zavrnilnem delu (353. člen ZPP).

Pritožnica s pritožbo v pretežnem delu ni uspela, le v manjši meri glede odločitve o stroških, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičena, do povrnitve tudi ni upravičena tožena stranka, saj z navedbami v odgovoru ni prispevala k razjasnitvi zadeve, zato mora vsaka stranka svoje stroške v zvezi s pritožbenim postopkom trpeti sama (165., 155. 154. člen ZPP).