Jedro

Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo (azbestoza).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je v tem postopku zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu, ko je bila od 24.3.1964 do 27.6.1988 zaposlena pri toženki.

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 2.000.000 SIT (sedaj 8.345,85 EUR) odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v presežku do zahtevanih 7.000.000 SIT (sedaj 29.210,48 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Strinjalo se je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je tožnica za telesne bolečine upravičena do 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za strah do 1.500.000 SIT (sedaj 6.259,39 EUR), za duševne bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa do zadoščenja ni upravičena.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Prisojena denarna odškodnina ni pravična. Sodišče ni upoštevalo sodne prakse (sklicuje se na sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 70/2001 in II Ips 74/2002). Nadalje sodišče ni upoštevalo rednih kontrolnih pregledov vsake 3 leta niti, da bo bolezen napredovala. Sklicuje se na zaključek izvedenca v drugem sporu. Do zmanjšanja življenjske aktivnosti je pri tožnici prišlo zaradi intenzivnega strahu. "Pritožuje" se tudi zoper odločitev o stroških.

Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, s katerimi tožnica izpodbija dejansko stanje. Z revizijsko kritiko dejanskega stanja, da ni mogoče zaključiti, da kašelj zagotovo ni posledica tožničinih azbestnih bolezni, in da je prišlo pri tožnici zaradi intenzivnega strahu že do zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se zato revizijsko sodišče ni ukvarjalo. Vezano je na ugotovitve prvostopenjskega sodišča (ki so prestale pritožbeni preizkus), med katerimi je tudi to, da gre pri tožnici za začetno intersticijsko fibrozo ter plevralne plake, ki objektivno gledano ni življenje neposredno ogrožujoča bolezen. Za individualizacijo konkretnega primera nepremoženjske škode je pomembno tudi, da tožnici telesne bolečine povzročajo druge bolezni (KOPB, to je bolezni, ki jo sestavljajo kronični obstruktivni bronhitis in pljučni enfizem, ishemične bolezni, hipertenzivne bolezni srca in stanja po miokardnem infarktu) in ne malo izražena azbestoza, ter da je tožničina življenjska aktivnost zmanjšana zaradi drugih bolezni (predvsem KOPB) in ne zaradi azbestne bolezni.

Tožnica se v reviziji sklicuje na zaključke izvedenca v zadevi prvostopenjskega sodišča P 182/2003, da je tveganja za razvoj pljučnega raka dvakrat večje pri osebah, ki so obolele za plevralnimi plaki, kot pri tistih, ki niso, zaradi česar naj bi bila tožnica upravičena do višje odškodnine za strah. Glede dokazne vrednosti izvedenskega mnenja, pridobljenega v drugem postopku (v tem primeru v pravdnem sporu pred istim sodiščem) in med drugimi strankami, velja, da sodbe brez soglasja toženke na takšno izvedensko mnenje ni dopustno opreti (glej odločbo Ustavnega sodišča Up 39/95 z dne 16.1.1997). Tožnica oporeka tudi zaključku sodišča, da v postopku ni dokazala, da bi bil kašelj posledica azbestoze. Gre za nedovoljeno izpodbijanje dokazne ocene, pri tem pa velja opozoriti, da je tudi pri objektivni odškodninski odgovornosti dokazno breme glede obstoja in višine škode na strani oškodovanke.

Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine sicer terja upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, vendar je treba ob tem upoštevati tudi načelo individualizacije, ki zahteva vrednotenje vseh specifičnosti posameznega primera nepremoženjske škode. Med temi pa v konkretnem primeru izstopa predvsem dejstvo, da trenutni azbestni bolezni tožnici ne povzročata zmanjšanja življenjske aktivnosti, pač pa je le-to posledica drugih bolezni (predvsem KOPB), da zaradi azbestne bolezni nima telesnih bolečin (težko diha in kronično kašlja predvsem zaradi posledic KOPB, zaradi drugih bolezni ima bolečine v prsih in hrbtu), da bo v prihodnosti morala opravljati preiskave na tri leta, da je njen strah objektivno utemeljen zaradi možnosti napredovanja azbestoze, da pa sedanja oblika azbestne bolezni ni objektivno gledano življenje neposredno ogrožujoča bolezen, in da je tožnica s kajenjem sama povečala tveganje za nastanek pljučnega raka. Vse to so pomembne okoliščine, ki tožničin primer individualizirajo in ga uvrščajo med manj hude primere azbestne bolezni. Temu primerna je zato tudi odškodnina. Sodišči prve in druge stopnje sta ravnali pravilno, ko sta načelo objektivizacije višine odškodnine povezali z načelom individualizacije. Res je bila v zadevah, na kateri se sklicuje tožnica, prisojena višja odškodnina. Bolj kot tema dvema, je obravnavani primer podoben tistemu, ki je bil predmet zadeve II Ips 805/2005, v katerem je bil oškodovancu prisojen vrednostno enak znesek zadoščenja.

Ker revizija zoper sklep o pravdnih stroških ni dovoljena, revizijsko sodišče o njej ni odločalo.

Glede na navedeno uveljavljana revizijska razloga nista podana. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene stroške. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 73/2007).